ZDRAVLJENJE PREHRANSKIH MOTENJ S POMOČJO PRAKSE JOGE

 

ZDRAVLJENJE PREHRANSKIH MOTENJ S POMOČJO PRAKSE JOGE

Aleksandra Perić

 

Mentor: Robert Hönn

Ljubljana, avgust/september 2016

Kazalo vsebine

 

Uvod. 2

Hipoteza. 3

Kratek pregled zgodovine motenj hranjenja. 4

Vzroki 5

Občutek krivde. 6

Potreba po nenehnem dokazovanju in potrjevanju. 6

Prisilno iskanje pozornosti 6

Želja po ugajanju in prilagajanju. 7

Strah da bi pred drugimi naredili vtis naivneža. 7

Močna želja pomagati drugim.. 7

Nezmožnost poenostavljanja in ločevanja med pomembnim in nepomembnim.. 8

Družba in motnje hranjenja – socialni vplivi na prehrano posameznika in pomen le-teh pri razvoju motenj hranjenja  8

Zdravljenje motenj hranjenja. 10

Faza 1: Povrnitev na normalno težo in normalno hranjenje. 11

Faza 2: Osvobajanje. 11

Faza 3: Živeti naprej 12

Joga – način življenja?. 13

8 stopenj 14

Pet slojev – pet teles – pet kosh. 14

Joga – umiritev miselnih tokov. 15

Joga – umiritev miselnih tokov. 16

Zdravljenje prehranskih motenj s pomočjo joge v praksi. Oblikovanje terapije zdravljenja prehranskih motenj s pomočjo joge. Primer terapije. 17

Zakaj sem se odločila za dotično temo diplomske naloge?. 19

Zaključek. 21

Zahvala. 22

Viri 22

Dodatek: Citati, ki so se me dotaknili 24

 

 

Uvod

 

Vsak zase je posameznik in deluje po drugačnih načelih. V moderni družbi spopadamo z različnimi dogodki, s katerimi se tudi vsak posameznik spopada na svoj način. Za temo zdravljenje prehranskih motenj s pomočjo joge sem se odločila predvsem zaradi svoje lastne izkušnje.

Tekom svojih najstniških let sem imela tudi sama težave s prehranskimi motnjami. Le-te so se stopnjevale in vlekle skozi dolgo desetletje, ki je močno vplivalo na moj razvoj in odločitve, ki sem jih sprejemala v teh letih.

Ko sem se poskušala izvleči iz svojih prehranskih težav, sem ugotovila, da je to zelo težko. Že dejstvo, da sem ugotovila in predvsem, sprejela to, da imam težave s prehranjevanjem, je bila pomembna prelomnica v mojem »boju«.

Nato pa sem kot študentka začela obiskovati tečaj joge. Že v nekaj mesecih se je moj odnos in uvid do sebe zelo spremenil. Ugotovila sem, da je k temu veliko pripomogla prav praksa joge, zato sem se odločila to tematiko podrobneje raziskati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Hipoteza

 

Hrana je življenjsko pomembna surovina. Seveda imamo posameznike, ki trdijo, da se hranijo s soncem, prano in podobnimi zadevami, a za veliko večino ljudi je hrana nekaj brez česar ne bi preživeli.

Prav zaradi tega je hrana nekaj s čimer se mora »ukvarjati« prav vsak posameznik. Najsi bo to nekaj čemur posameznik posveti veliko pozornosti, ali pa ne, je hrana nekaj kar nam daje energijo za življenje.

Ljudem, ki nikoli niso imeli stika s prehranskimi motnjami, se morda lahko zazdi precej neumno zakaj nekateri posamezniki pojedo ogromne količine hrane in nato bruhajo. Ne zdi se jim smiselno, da nekateri preprosto nehajo jesti, ali pa da se najedo mnogo bolj kot le do sitega, toliko da se ne morejo niti premikati. Tu se srečamo s prehranskimi motnjami. Prav tako se tistim, ki tega ne poznajo zdi zelo lahko splezati ven iz takih stanj. »Pač nehaj bruhati.« ali pa »Pač pojej nekaj vsak dan. Kako težko pa je to?« so stavki, ki jih pacienti s prehranskimi motnjami mnogokrat slišijo, in morda se jim zdijo smiselno, sami v sebi pa vedo, da stvari niso tako preproste. Prehranska motnja je bolezen, ki te posrka vase in te zlepa ne spusti iz svojih krempljev.

Prehranske motnje so torej tesno povezane s celostnim notranjim doživljanjem sveta na ravni posameznika. Mnogokateri psihologi, pedagogi, psihiatri, ipd. so se in se še dandanes trudijo razvozlati kako točno prehranske motnje delujejo, kako se bolezen začne, ali se lastnosti bulimika, anoreksika ali prenažiralca kažejo in izoblikujejo že v ranem otroštvu, in seveda kako bi lahko prehranske motnje olajšali, pozdravili ali pa celo preprečili.

Moja hipoteza temelji na dejstvu, da je joga ena izmed možnih alternativnih načinov zdravljenja prehranskih motenj. Menim, da bi se dalo na to tematiko narediti še marsikakšno anketo in raziskavo, s katero bi ugotovili, da ima joga zdravilne in pomembne učinke na podlagi katerih bi nato lahko oblikovali program zdravljenja prehranskih motenj s pomočjo joge.

 

 

Kratek pregled zgodovine motenj hranjenja

 

Motnje hranjenja niso težava modernega sveta. Kljub temu, da smo imena za določene motnje hranjenja dobili šele v 20. in pa 21. stoletju, to ne pomeni, da motnje hranjenja niso obstajale že prej.

Grki so znani po svojih posebnih prostorih, ki so bili namenjeni izključno bruhanju. Tam so se silili k bruhanju zato, da bi lahko več pojedli. V tistih časih to sicer ni bilo smatrano kot prehranska motnja, predstavljalo je status, saj je pomenilo, da si imel dovolj premoženja, da si lahko jedel več kot preveč. Danes bi tako obnašanje označili za bulimično

Eni izmed prvih zapisov bolezni in stanj, ki ličijo na anoreksijo, so najdeni iz 12. in 13. stoletja. Ti primeri večinoma opisujejo odklanjanje hrane zaradi verskih razlogov. Mnogo nun in drugih verskih person se je hrani odrekalo zato, da bi lažje in hitreje spoznali in prišli do boga.

Zapisi iz srednjega veka kažejo na podobne razloge za motnje hranjenja. Pod nadzorom katoliške cerkve se je poleg tega izvajalo na milijone požigov »čarovnic in čarovnikov«, ki so jih pred tem stradali v namen kesanja in zopet – približevanja bogu.

V času od 17. do 19. stoletja je bila anoreksija smatrana kot hormonska motnja oziroma motnja endokrinih žlez, ki so jo zdravili s hormoni.

Prvi primer anoreksije, ki so ga odkrili zdravniki v dobi, ko so za to že imeli poimenovanje, je znan iz leta 1870, ko je Katarina sienska jedla le zelišča, včasih pa se je silila k bruhanju, zato da bi ostala vitka.

Leta 1973 je Hilde Brook objavil delo z nazivom Debelost, anoreksija in oseba znotraj (Obesity, Anorexia Nervosa and The Person Within). Za bolezen je takrat zvedela tudi širša javnost, zavedanje o njej pa je šlo prek meja statusnih razredov.

Prvi klinični članek o bulimiji je bil spisan leta 1979, imenovan Bulimia Nervosa, ki je točno razlikoval med anoreksičnim in bulimičnim obnašanjem.

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja se je pojavnost bulimije močno povečala, kar je povezano s spremembo družbe in socialnimi vplivi, ki so povečali pojavljanje vseh prehranskih motenj.

 

Vzroki

 

Vzroki za razvoj motenj hranjenja se razlikujejo od osebe do osebe. Je preplet osebnih, karakternih in zunanjih dejavnikov, prav tako na razvoj vplivajo tudi geni. Jovanović v svoji knjigi Ločena celota izpostavi dejstvo, da je za motnje hranjenja (Tu moram omeniti, da predvsem loti opisovanja vzrokov za bulimijo in kompulzivno prenajedanje, manj pa napiše o anoreksiji ter drugih motnjah/ednos.) možno več vzrokov, med katere lahko prištejemo:

Občutek krivde

Jovanović kot prvega in vselej prisotnega pri prehranskih motnjah omeni občutek krivde, ki ga pacient ne zna pravilno interpretirati. Občutek krivde, ki nam lahko z drugačnim razumevanjem, doživljanjem in pogledom na samega sebe koristi, bolnika tako spravi v bitko s samim seboj, iz katere se le-ta zelo težko izvleče.

Jovanović prav tako piše, da pride do občutka krivde velikokrat tudi zaradi staršev. Ko z ljubeznijo in dobrimi nameni otroku očitajo zakaj česa ni naredil, ali pa zakaj stvari ni naredil na drugačen način, mu na nek način sporočijo, da je otrok kriv za zadeve, ki se jih večinoma že zaveda, a še ne ve kako se jih lotiti. Ko se občutek krivde razvije, se ta razleze na vsa možna področja in je kot klop pritrjen v otrokovo zavest, tako da se ne zaveda več za katere stvari je dejansko on odgovoren.

 

Potreba po nenehnem dokazovanju in potrjevanju

Potreba po dokazovanju je pri osebah z motnjo hranjenja skoraj po pravilu zmeraj prisotna. Jovanović opisuje, da pride do potrebe zaradi nezavedne želje po pohvali, in je odraz slabe samopodobe, nizkega samospoštovanja in samovrednotenja. Izhaja iz otroštva, bodisi zaradi:

  • tega, ker je bil otrok zmeraj v središču pozornosti in ima potrebo po nadaljevanju tega tudi kasneje;
  • tega, da je bil v središču pozornosti, dokler se ni rodil kakšen sorojenec, ki je posledično »ukradel« del pozornosti staršev;
  • tega, da v otroštvu niso bili deležni dovolj pozornosti staršev in le-te niti ne poznajo, ampak se to sprevrne v to, da venomer iščejo to pozornost.

 

Prisilno iskanje pozornosti

Prisilno iskanje pozornosti je prav tako ena izmed oblik iskanja pozornosti. Izraža se lahko na različne načine, sem spadajo posredna samo-škodljiva dejanja, parasuicidalna pavza (pomirjevala, uspavala, predoziranje z antidepresivi, samopoškodbe in druge oblike uporništva, kot so izostajanje od pouka, pogosto ponočevanje, izsiljevanje, pretepanje, uživanje mamil in alkohola, ipd.

 

Želja po ugajanju in prilagajanju

Želja po ugajanju je pogosta pri marsikaterih ljudeh, pri ljudeh z motnjami hranjenja skoraj zmeraj. Izhaja iz strahu pred zavrnitvijo in osamljenostjo. Oseba ne zna ceniti samega sebe in se imeti rada, zato postavlja sebe na stranski tir, medtem ko bi za druge naredila vse in še več, pa čeprav so to tudi neznani ljudje. Zaradi strahu pred nesprejetostjo ne znajo nikomur reči ne, vsakemu bi pomagali, ustregli, naredili uslugo. Zaradi tega so velikokrat tarča izkoriščanja, poleg tega pa za svojo dobrobit naredijo bore malo.

Negotovost kažejo taki ljudje tudi z molkom, s tem, da se vselej strinjajo z nekom drugim in nikoli ne izrazijo svojega mnenja prvi, ali pa se obnašajo ošabno in vzvišeno.

 

Strah da bi pred drugimi naredili vtis naivneža

Nekateri ljudje se zaradi slabih izkušenj in slabe samopodobe bojijo, da bi drugi mislili, da so naivneži in da se jih da lahko izigrati. Taki ljudje trpijo za rahlo paranojo in nevrotičnostjo. Strah pred tem, da bi drugi mislili, da so naivneži, jih pripelje do tega, da si v svoji glavi napletejo takšne in drugačne zgodbice in začnejo resnično verjeti v njih. Namesto, da bi objektivno pomislili, si s slabo samopodobo napletejo zgodbice o tem, kako ljudje o njih govorijo slabe stvari, kako si o njih mislijo slabe stvari, ipd.

 

Močna želja pomagati drugim

Močna želja pomagati drugim je ena izmed stvari, ki jo ima marsikatera oseba z motnjami hranjena. Lepo je pomagati drugim, a v primeru ko oseba trpi za motnjami hranjena, je tako sama še bolj nagnjena k temu, da ne bo znala reči ne, da se bo »podredila« marsikateri želji drugih in tako svoje probleme in stiske zopet postavila na stranski tir. Pacient bi se tako moral zavedeti svojih težav in izbirati med tem kam bo namenjal svojo energijo in čas in se tudi naučil reči ne, takrat ko je to potrebno.

 

Nezmožnost poenostavljanja in ločevanja med pomembnim in nepomembnim

V današnjem svetu, kjer smo obkroženi z milijon informacijami, smo sčasoma izgubili zmožnost preprostosti. V tej poplavi, ki modernega človeka nenehno obkroža, je tako včasih težko ločevati med preprostim in zapletenim, med pomembnim in nepomembnim. Če postavimo v enačbo še dejstvo, da so nekateri ljudje bolj nagnjeni k prehranskim motnjam, lahko ugotovimo, da jih (poleg vseh že rej omenjenih stvari) ta poplava lahko zmede v smislu, da ne znajo ločiti med pomembnim in nepomembnim. Vsak manjši negativni komentar jim bo vzel obilico energijo, prav tako kot pisanje izpita ali premislek o tem kam se bodo vpisali na fakulteto. V takem stanju je težko opredeliti kaj si zasluži več energije in kaj manj, posledica pa je, da stvarem, ki niso tako pomembne namenijo vse preveč časa in energije, medtem pa zapostavljajo druge stvari, ki so morda življenjsko pomembne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Družba in motnje hranjenja – socialni vplivi na prehrano posameznika in pomen le-teh pri razvoju motenj hranjenja

 

Živimo v venomer spreminjajoči se kapitalistični družbi. Človeštvo narašča in njegove potrebe prav tako. Poleg tega je modernost povzročila razcvet informativnosti in tehnologije. Lahko bi rekli, da se dandanes borimo prav tako kot smo se milijone let nazaj – za življenje. Bojujemo bitko za življenje, vendar na popolnoma drugačen način. Ta bitka ima seveda tudi svoje posledice.

Družba bi morala prevzeti dolg nad mnogimi grozodejstvi, ki jih počne/mo. Pri prehranskih motnjah se ta dejanja direktno materializirajo v hude posledice (seveda tudi drugje, ampak sedaj se fokusiram le na prehranske motnje).

V svetu informiranosti je medijev vsak dan več in več. Toliko informacij nas lahko v primeru, da ne znamo poiskati »trdih« in »podkovanih« informacij, lahko popolnoma ohromi. Ne vemo več čemu bi verjeli in čemu ne.

Mediji so poleg tega tudi odgovorni za spreminjanje vrednot in norm. Kar se tiče človeškega telesa, mediji v veliki večini prikazujejo telo tako, kakršno bi »moralo« biti, ne pa takšno kakršno je. Če pomislimo kakšen vpliv ima to na otroke, na najstnike, na ženske in moške, na vse nas, lahko logično ugotovimo, da nosijo mediji velik vpliv na spreminjanje vrednot in nezadovoljstvo s samim seboj.

Prikazovanje raznih televizijskih in glasbenih oddaj, kjer se ženske napol gole sprehajajo naokoli, medtem ko moški s kilogramom nakita okoli vratu plešejo in pojejo okoli njihovih zadnjic, da otrokom in najstnikom popolnoma napačno predstavo o tem kakšen naj bi bil človek. Popolnoma se spremeni lestvica spoštovanja do žensk, prav tako do moških. Ne moremo reči, da to prav nič ne vpliva na medosebne človeške odnose.

Mediji s seboj prinesejo modno industrijo, v zvezi s katero je bilo že ogromno polemik okoli tega kakšno naj bi bilo že samo žensko telo, v zadnjih desetletjih pa se je to razneslo tudi na moške, starostnike in celo na otroke. Če že od malega nekomu govorimo, da ni tak kot bi »moral« biti, da ni dovolj dober tak kot je, je dokaj očitno, da bomo s tem posameznika vrgli iz trdnega temelja v brezno samokritičnosti in slabih misli do samega sebe, posledično tudi do drugih.

Pornografska industrija popolnoma iznakazi pogled na človeško telo. Popolnoma se spremeni celoten odnos do ljubljenja kot takega in zopet – medosebno spoštovanje med partnerji.

S pogledom na vitko telo, se spreminja prehranska industrija. Na eni strani imamo zmeraj manj kvalitetno hrano, polno kemikalij in snovi, ki ne spadajo v naše telo. Po drugi strani neizmerno previsoki ideali postavljajo zahtevo po še večjem vnosu »svinjarije«, saj na drugačen način sploh ne moremo imeti indeksa telesne mase 18,5 (ki ga seveda moramo imeti, če ne nismo dovolj dobri). Obenem se tu sklene še en začaran krog – hrana, polna kemikalij izključuje zdravo prehrano in zdravo telo – potrebe po vitkosti in nerealnih idealih pa zahtevajo le še več kemikalij. Krog je sklenjen. Ne znamo ven.

Neizobraženost ljudi glede hrane, ki jo jemo, glede spopadanja s samim seboj, glede spopadanja s stresom, bolečino in čustvi pahne vsak dan več in več ljudi v odvisnosti in bolezni, katerih se ne da pozdraviti brez zdravil. Tu stopi v igro farmacevtska industrija, ki je dandanes postala pravi mali hipermarket. Ko stopimo v lekarno, ne dobimo le antibiotikov, ki jih nujno potrebujemo, temveč dobimo tabletko za prav vsako malo zadevo, ki nas teži. V moderni dobi dobimo dobesedno tabletke za srečo, in to povsem prelahko. Marsikdo ne pomisli kakšno ceno bo plačal za to, da bo po zaužitju te tabletke »srečnejši« in »zadovoljnejši«. Tudi za to je deloma odgovorna družba, saj nismo dovolj informirani o vseh posledicah. Lahko bi rekli, da v resnici »sistem« deluje popolno, saj potrebuje nesrečne, bolne ljudi, da bi kupovali »zdravila« in »blažila«. Te snovi nas dolgoročno le še bolj ohromijo, potrebujemo še več »blažil«.

Krog se zopet sklene z dejstvom, da čeprav sicer imamo dovolj hrane, premoženja, imetja za prav vse nas, nas naš lastni ego in požrešnost pripeljeta do tega, da si enostavno tudi sami ne želimo živeti pravičnejšega sveta, kjer bi bile surovine pravičneje razdeljene. Vsaj še nekaj časa ne. Naša požrešnost do »imeti čim več« in »imeti moč« nas v svetovnem merilu vodi v začaran krog nesreče in nezadovoljstva.

 

 

 

 

Zdravljenje motenj hranjenja

 

Zdravljenje prehranskih motenj je celosten, zapleten in težaven proces, ki zahteva celega pacienta, prav tako pa njegovo družino in prijatelje. Mnoge teorije gledajo na prehranske motnje kot na neke vrste odvisnost, kar le-te tudi so. Posameznik svoje notranje stiske, namesto da bi jih reševal, ker jih ne razume, ne pozna, ali preprosto noče, izraža v obliki odvisnosti. Odvisnost pa ima nek svoj začaran krog, iz katerega je zelo težko uiti. Ker prehranske motnje tudi delujejo na tak način, je kot prva točka pri zdravljenju pomembo uiti iz serij začaranega kroga.

Avtor knjige Pomoč ljudem s prehranskimi motnjami (Helping people with eating disorders), Palmer, v svojem delu piše o tem, da se mora pacient soočiti s samim seboj in se okrevanja lotiti na treh v treh fazah.

 

Faza 1: Povrnitev na normalno težo in normalno hranjenje

 

Prva in najtežja naloga je povrnitev pacienta na normalno teži in hranjenja, kar je za dotičnega zelo težko doseči in le stežka pride do tega sam, brez pomoči.

V kontekstu normalne teže in hranjenja to pomeni teža, ki jo pacient lahko dolgoročno vzdržuje, brez ekstremnih vzorcev obnašanja, ki škodijo zdravju. Za ženske je pomembno tudi, da imajo pri tej teži normalen menstrualni cikel. Normalna teža večine ljudi se kot po pravilu približa teži, ki je primerna za višino takega človeka, z manjšim odstopanjem glede na postavo posameznika ter gene. Do težav pride pri osebah, ki v svojem odraslem življenju niso nikoli imele stabilne teže in niti same ne poznajo normalnega hranjenja. To je zelo pogosto, saj se veliko prehranskih motenj razvije že v ranem najstništvu, ter nadaljuje v odraslost. Pri takih posameznikih je bolj smiselno iskati cilj stabilnega hranjenja, brez strogih pravil, ki bi osebo omejevale.

 

 

 

Faza 2: Osvobajanje

 

Druga točka okrevanja je predvsem notranja prekvalifikacija idej in povezav med tem kaj za posameznika prestavlja občutek lastne vrednosti in cenjenja samega sebe. Osebe, ki trpijo za motnjami hranjenja namreč kot po pravilu poskušajo prek stroge kontrole nad svojo težo in hranjenjem nadzorovati svoje življenje in s tem povezujejo vrednost samega sebe (»Če mi uspe shujšati, bom bolj privlačna in lažje dobila fanta, ki me bo imel rad.« »Če shujšam, bom lažje dobila napredovanje v službi.« »Če shujšam, me bodo vsi imeli raje.«). Ni naključje, da veliko posameznikov zboli za motnjami hranjenja v stresnih obdobjih, ko nekako izgubijo nadzor nad stvarmi v življenju, ki so prej lažje nadzorovali. Veliko otrok zboli za takšnimi in drugačnimi motnjami, ko se zgodijo stvari za katere niso odgovorni, a sami mislijo, da so oni krivi. Ločitve staršev, problemi v družini, slabe ocene v šoli, ipd. marsikdaj mlade spravi v stanje, ko ne vedo kako se soočiti z dano situacijo, nimajo nikogar, da bi se z njim o tem pogovorili, ter se posledično zaradi nerazčiščenih čustev in občutkov tesnobe nevede zatečejo v motnje hranjenja. Motnje hranjenja tako po eni strani predstavljajo neko varno zatočišče, a po drugi strani so pacientov najhujši sovražnik. Začarani krog odvisnosti je sklenjen – postane nekaj brez česar ne moreš živeti, a s čimer tudi ne moreš živeti.

Pri zdravljenju je tako temeljnega pomena postaviti ločnico med 1. težo, hranjenjem, obliko telesa, idealom telesne mase, kalorijami, ipd; ter 2. vrednost samega sebe, čustvi, spopadanje s čustvi, pogovorom, občutkom samega sebe kot človeka, torej občutkom obstajanja kot takega.

Tu pa se približamo jogi.

Način zdravljenja s pomočjo joge bom razložila v kasnejšem poglavju, sedaj bi se rada opredelila do zdravljenja, ki ga poznamo do sedaj in se načeloma izvaja.

Osvoboditev od povezave telo-jaz, torej od identifikacije telesa s samim seboj in vsem kar posameznik je, lahko pacient poleg zgoraj omenjenega doseže tudi s pomočjo okolja in drugih ljudi, to so družina, prijatelji, partner. Ko oseba sprejme dejstvo, da je cenjena ne glede na njen videz in težo, bo tudi sama lažje postavila ločnico med tem kaj občuti, tem kar doživlja, tem kar zanjo predstavlja stres; in pa telesom kot fizično orodje. Telo bo manj in manj enačila s samo sabo, s celotnim svojim obstojem, ter se počasi začela osvobajati.

 

Faza 3: Živeti naprej

 

Palmer v tretji fazi okrevanje primerja s čarobno palico – če bi pacient imel čarobno palico s katero bi zamahnil in tako rešil prvi dve fazi, bi prišel do te točke, a še vseeno ne bi bil ozdravljen. Idealno bi bila najhitrejša pot do ozdravitev prav s prvima dvema fazama, torej normalno hranjenje in normalna teža, ter ločevanje med telesom, hranjenjem in pa občutki, samim seboj ter občutkom samega sebe.

Pojavi pa se problem, ki je bil tu že sprva. Tisti stres, ki je že na začetku spodbudil razvoj motnjo hranjenja, je še zmeraj nerazčiščen. Oseba, ki pade v začaran krog, mora tako splezati nazaj do začetka tega kroga in se spoprijeti s stresom zaradi katere se je vse skupaj tudi začelo.

Za ozdravitev je pomembne tudi, da se pacient nauči spoprijemati s stresom in težavami na primernejši način. Oseba se mora zavedati tega, da je osebnostno bolj nagnjena k motnjam hranjenja oziroma take vrste odvisnosti, to vzeti v zakup, in sebi posvetiti dovolj časa in pozornosti, da pogleda težavam v oči in se jih nauči reševati na primeren način. Če temu ni tako, se lahko vsak naslednji stres v življenju spet spreobrne v začaran krog odvisnosti, iz katerega je vsakič težje izstopiti.

 

Tri faze nekako na splošno opisujejo kaj vse potrebuje posameznik, da se izvleče iz krempljev prehranskih motenj. Načini zdravljenja, ki jih poznamo tudi pri nas:

  • Klinično (bolnišnično zdravljenje), ki je lahko pri marsikaterih pacientih, še posebej v primeru anoreksije, dokaj invazivno in nasilno
  • Terapija
  • Zdravljenje s pomočjo zdravil
  • Kognitivno-vedenjska psihoterapija CBT
  • Medosebna psihoterapija IPT
  • Druge vrste psihoterapije
  • Skupine za samopomoč
  • Psiho-izobrazba
  • Samopomoč
  • Kombinirane vrste zdravljenja

Joga – način življenja?

 

Joga je starodavna veda, ki nas popelje v svoje začetke tisočletja nazaj. Je način življenja, s katerim spremenimo svoje navade in vzorce obnašanja. Če citiram stavek iz skripte za učiteljski tečaj: »Joga je umiritev miselnih tokov.« Misli pa so tiste, ki ustvarjajo naše življenje. Tu je pomembno omeniti, da če se potemtakem naučimo nadzorovati svoje miselne tokove, se bomo lahko odcepili od identifikacije s svojimi slabimi navadami, s svojimi čustvi in drugimi stvarmi, za katere menimo, da predstavljajo nas, da smo to mi. Tako se poruši celoten temelj, na kateremu smo prej stali, saj smo zgradili novega, oziroma niti nismo ničesar zgradili, ampak smo našli tisto, kar je bilo vselej v nas – svoje bistvo – morje sebe.

8 stopenj

Učenje in vadbo joge razdelimo na 8 stopenj:

  1. Jama

Predstavlja življenjska stališča, nenasilje nad življenjem, resnicoljubnost, odklon posestništva in materializma, odklon nepotrebnega, nadzor nad telesnimi užitki.

  1. Nijama
  2. Predstavlja čistost telesa in uma, občutek zadovoljstva, napor, trud in prizadevanje, preučevanje in branje svetih spisov
  3. Asana
  4. Je telesni položaj, ki je udoben. Vaja in praksa telesnih položajev.
  5. Pranajama
  6. Predstavlja nadzor nad dihanjem in s tem nadzor nad lastno življenjsko energijo.
  7. Dharana
  8. Predstavlja koncentracijo.
  9. Dhjana
  10. Je praksa meditacije.
  11. Samadhi

Je najvišja stopnja, ki jo jogi lahko doseže – zlitje z absolutnim.

 

 

 

Pet slojev – pet teles – pet kosh

Kosha v Sanskrtu pomeni sloj in predstavlja 5 slojev obstajanja, oziroma teles, ki jih imamo. Vsak od slojev je zgrajen iz subtilnejše energije, ki so kot plasti eno znotraj drugega.

  • Fizično telo oziroma annamaya kosha je telo, ki je sestavljeno iz hrane. Zanj skrbimo prek asan, po strukturi pa je najbolj grobo izmed teles.
  • Energijsko telo je pranamaya kosha, ki predstavlja telo energije znotraj nas. Pranamaya kosha skrbi za naše notranje organe, za hormone, za pretok energije po telesu. Za pranamayo kosho skrbimo z asanami, pranayamo in meditacijo, s čimer poskušamo nadzorovati in povečati pretok prane.
  • Mentalno telo je manomaya kosha, oziroma telo, ki je narejeno iz misli. Hrani se s senzoričnimi dražljaji, počiva in umirja pa se v globokem spancu in stanju meditacije. Bolj, ko smo izpostavljeni glasnemu okolju z veliko dražljaji in stresu, bolj razdražljiva je naša manomaya kosha. Težje bomo imeli naše misli pod nadzorom, težje bomo imeli čustvene reakcije pod nadzorom, težje bomo imeli pod nadzorom naše obnašanje in vzorce vedenj – lažje bomo padli v spiralno pot prehranskih motenj.
  • Telo inteligence je vijnanamaya kosha. Da nam sposobnost moralnega in etičnega delovanja na vseh ravneh. Pri jogi spoznamo jame in nijame, ki predstavljajo jogijska moralna načela.
  • Telo blaženosti je anandamaya kosha. Predstavlja najbolj subtilno telo. Večina nas sicer nikoli ne doživi popolnega zavedanja anandamaye koshe, nekateri jogiji pa znajo priti tudi do zavedanja tega sloja. Zavedanje prinese neskončno radost, zadovoljstvo in blaženost.

 

Joga – umiritev miselnih tokov

Kot piše Palmer v svojem delu, je eden izmed ključnih aspektov pri zdravljenju prehranskih motenj dejstvo, da zna posameznik sčasoma postaviti ločnico med 1. težo, hranjenjem, obliko telesa, idealom telesne mase, kalorijami, ipd; ter 2. vrednost samega sebe, čustvi, spopadanje s čustvi, pogovorom, občutkom samega sebe kot človeka, torej občutkom obstajanja kot takega.

Pacienti s prehranskim motnjami (in tudi z marsikaterim drugim stanjem) namreč svojo bolezen/motnjo/uspeh/neuspeh enačijo s sabo. Krog odvisnosti je sklenjen tudi zaradi tega – pri večini pacientov se zgodi, da ko se posameznik spusti v vrtinec motnje hranjenja, se spremeni letvica vrednot do samega sebe. Uspeh pri hujšanju oziroma posledično pri motnji hranjenja je sedaj uspeh pri človeku, kar pomeni uspešen človek – dober človek. Prav tako neuspeh pomeni, da je človek neuspešen in zatorej slab človek. Če bi letvico meril do samega sebe postavili v enačbo, bi pri prehranski motnji izgledala takole.

»uspeh« pri motnji hranjenja   =  uspeh človeka  = uspešen človek  =  dober človek

»neuspeh pri motnji hranjenja   = neuspeh človeka = neuspešen človek = slab človek

Problem je v tem, da so motnje hranjenja neke vrste »pranje možganov« oziroma neke vrste spiralna obsesija (kar je med drugim značilno tudi za odvisnosti v splošnem). Motnja se lahko sprva začne na zelo nedolžen način, tako da je posameznik niti ne opazi, a lahko dokaj hitro eskalira prek vseh meja, posameznik pa se tega zave ko je za to že zdavnaj prepozno.

Tu pa ima joga neizmerno velik potencial. Ravno v tej točki – v tej enačbi, ima joga moč, da jo spremeni.

 

Joga – umiritev miselnih tokov

Jogo si lahko morda najlažje predstavljamo kot neke vrste energijo. Univerzalna energija, ki je v neskončnih količinah, in ki nam pomaga najti svojo lastno življenjsko energijo, jo poslati tja kamor jo potrebujemo in uporabiti takrat ko to potrebujemo. Je nevsiljiva oblika univerzalne ljubezni, ki jo na koncu koncev že poznamo, a smo jo tekom let, pod zahtevami modernega sveta, nekam zakopali.

Ko praktikant začne vaditi jogo, se vse skupaj večinoma začne s spoznavanjem asan. Ljudje smo v večini primerov najbolj v stiku s svojim fizičnim telesom – kosho, saj telo vidimo, ga lahko zatipamo, ga najlažje občutimo. Nekomu je najlažje približati jogo prav tako, da se z njo najprej seznani prek svoje anandamaye koshe.

 

Prehranske motnje so obsesivno-kompulzivna motnja. Možgani se pod kopico stresa zapičijo v idejo in ne glede na posledice bodo tej ideji sledili, pa čeprav bodo vmesni koraki grozoviti. Posameznik se zato kar naenkrat znajde v prehranski motnji, iz česar pa več ne more splezati ven.

Joga nam s pravilnim dihanjem, vadbo asan in sprostitvenimi tehnikami sčasoma da nek občutek mirnosti, zadovoljnosti. Naše misli niso več tako izgubljene, pomirjeni smo in lažje najdemo bolj umirjene in bolj smiselne rešitve za svoje težave. Kot sem že prej omenila, ima joga moč, da spremeni enačbo, ki jo na pacienta implementirajo prehranske motnje. Joga ima moč, da s svojim delovanjem najprej postavi ločnico med telesom in umom, ter telesom in mislimi. Vse to lahko razložimo že s koshami. Oseba se nauči spoznavati različne sloje sebe. Pacient tako začne ločevati med svojo anandamayo kosho, pranamayo kosho in manomayo kosho. V tem trenutku je enačba že spremenjena!

Če poskušam proces razložiti z identifikacijo in egom, ugotovimo enako zadevo. Mnogi psihologi razlagajo ego na tak in drugačen način, strinjajo pa se, da je ego nekaj, kar človeka goni v takšne in drugačne vedenjske vzorce in dejanja, ki niso nujno dobra niti zanj, niti za druge ljudi okoli njega.

Če se bo ego nahranil z mislimi, ki jih goni prehranska motnja, bo obsesiven. Razlil se bo v vse kotičke človekovega uma in gonil svoje naprej. Obenem bo obsesivnost misli poskrbela za to, da bo človek popolnoma spremenil svoje vrednote, sebe pa označil za slabega in neuspešnega. Menil bo, da je slab na vseh področjih svojega življenja. Ne govorimo kar tako, da ko ti gre nekaj narobe, ti gre vse narobe. Počasi se začne vse skupaj podirati. Izgubimo nadzor nad sabo, nad svojo prehransko motnjo in kar je še najhuje, izgubimo svojo voljo do življenja.

Pri praksi joge se posameznikov um ne identificira s prehransko motnjo. Četudi ima oseba težave s hranjenjem, se začne počasi zavedati, da je prehranjevanje del anandamaye koshe. Počasi ugotovi, da s prekomernim in motenim hranjenjem ali stradanjem ne napolni vrzeli, ki zevajo v drugih koshah. Zave se, da je treba druge koshe nahraniti na druge načine. Prav tako se z jogo posameznik nauči nahraniti druge koshe. Enačba je očitno popolnoma druge oblike.

»uspeh« pri motnji hranjenja   ≠  uspeh človeka  ≠ uspešen človek  ≠ dober človek

»neuspeh pri motnji hranjenja ≠ neuspeh človeka ≠ neuspešen človek ≠ slab človek

Takoj, ko je postavljena ločnica med uspehom pri hujšanju oziroma pri prehranski motnji in uspešnostjo oziroma »dobrostjo« posameznika, nas prehranska motnja več ne drži v svojih krempljih, ampak glavno besedo zopet pridobi posameznik, njegove vrednote se spremenijo.

 

Zdravljenje prehranskih motenj s pomočjo joge v praksi. Oblikovanje terapije zdravljenja prehranskih motenj s pomočjo joge. Primer terapije.

 

V temu poglavju bi rada opisala svojo idejo, svojo teoretično terapijo zdravljenja prehranskih motenj s pomočjo joge.

Ker nimam s terapijo nobenih izkušenj, moram omeniti, da je to le moja ideja in zasnova. Je brez predhodnih praktičnih izkušenj. Ideja je osnovana le v moji glavi, upoštevala pa nisem nobenih ekonomskih izračunov ali prostorskih stisk. Obstaja zatorej še zmeraj v idealističnem povoju moje domišljije.

Predstavila bom primer terapije s pomočjo joge. Kot prvo bi rada omenila, da terapija ne bi bila v smislu tabora, kot so današnja zdravljenja za prehranske motnje, ampak bi bila narejena bolj v smislu tečaja katerega bi posameznik obiskoval v nekem rednem časovnem terminu. Obstajala bi obvezna predavanja, na katere bi bilo načeloma nujno hoditi – to bi se sicer moralo spodbujati z nekimi dodatnimi »nagradami«, spodbujanjem, »zabavnimi vložki«, sprostitvenimi metodami, tako da posameznike (vsaj direktno) ne bi bilo treba siliti v obiskovanje (npr. s strani staršev/prijateljev/partnerja). Terapija ne bi smela biti nekaj kar posameznik »mora« početi, ampak nekaj k čemur se vrača, ker si sam tega želi. Posebno pri ekstremnih stiskah in pacientih z motnjami hranjenja mislim, da je nujno, da pacient še vseeno vse naredi zato, ker se je tako odločil sam in ne, ker ga je nekdo v to prisilil. Menim, da v dotičnem primeru to lahko stanje le še poslabša.

V prostem času mislim, da bi bilo smiselno, da bi imel tak prostor za paciente odprta vrata 24 ur na dan. Kadarkoli bi kdorkoli potreboval kakršnokoli pomoč, svetovanje, ali pa le zavetje, bi to tam tudi našel.

Obvezna predavanja bi vsebovala ogromno različnih vsebin, poleg tega bi bilo treba v takem prostoru zaposliti ljudi iz različnih strok. Predavanja bi bila namenjena za več pacientov naenkrat, vsebovala bi ure psihologije, športa, filozofije, filozofije joge, nutricionistike, medicine in psihoterapije.

Praktična predavanja bi vsebovala ure pripravljanja in kuhanja hrane, ure kjer bi celotna skupina sodelovala v športnih aktivnostih, ure spoznavanje narave in živali, kjer bi hodili na izlete v gozd, mogoče posvojili kakšno žival in se naučili kako vrtnariti in si gojiti lastno hrano. Ure umetniškega izražanja bi vsebovale risanje, slikanje, pisanje, petje, ples, šivanje, igranje na inštrumente.

Vsak dan bi se ob točno določenih urah izvajala joga. Zjutraj bi imeli pacienti na voljo jutranjo jogo, prav tako kot popoldansko in večerno. Kadarkoli pa bi lahko prišli tudi v dvorano, kjer bi lahko sami prakticirali jogo. Učili bi se pranajame in meditacije. Po želji bi imeli na voljo različne vrste joge, kot je joga nidra, restorativna joga, zvočna terapija, smejalna joga.

Poleg predavanj menim, da bi bilo smiselno imeti posebne ure, kjer bi sodelovala le pacient in psiholog. Tam bi se pacient lahko psihologu zaupal o svojih stiskah, o katerih se ne more pogovarjati z nikomer drugim. Skupaj bi počasi ugotovila tudi kako se še bolj temeljito lotiti zdravljenja.

Menim, da bi bilo nujno za vsakega pacienta, da bi začel pisati svoj dnevnik. Le-ta bi bil seveda last le pacienta in nihče ne bi bral tega dnevnika.

Vsake toliko bi bili organizirani izleti v naravo ter obiski prostovoljnih društev, ki pomagajo živalim in ljudem, kot so sirotišnice, zavetišča, društva proti mučenju živali, zatočišča. Prav tako bi bili organizirani izleti v vrtce, kjer bi se lahko pacienti pod nadzorom igrali z otroci in tako dobili navdih tudi pri malih simpatičnih bitjih, ki še niso ujeti v pasti moderne družbe. Mogoče bi lažje našli stik z otrokom v sebi, ter lažje okrevali.

Organizirane bi imeli ure spoznavanja oziroma prijateljevanja med sabo. Idealno bi bilo, da bi se to zgodilo že med vsemi drugimi aktivnostmi, ki bi bile organizirane, še vseeno pa bi imeli čas za druženje. Skupaj bi tako lahko ustvarjali svoje plesne jogijske predstave, kjer bi se lahko umetniško izražali.

Iz tedna v teden bi pacienti pisali o lastnem napredku in tem, kar se jim je n terapiji zdelo pomembno. Sami in skupaj z osebjem bi spremljali svoje napredovanje in zdravljenje.

 

 

 

 

Zakaj sem se odločila za dotično temo diplomske naloge?

 

Kot sem že omenila v uvodu, sem se za to tematiko odločila predvsem zaradi lastne izkušnje in ker menim, da bi se lahko glede zdravljenja prehranskih motenj veliko več raziskovalo tudi na področju zdravljenja s pomočjo joge.

 

Že od malega sem bila debelušen otrok. Razni žaljivi in negativni komentarji otrok v vrtcu znajo človeka zelo presenetiti in prizadeti. Mislim, da se je tudi s tem počasi vse skupaj nekako začelo. Ko sem bila stara 7 let smo se iz Grosuplja preselili v Ljubljano, kar je bilo glede moje debelušnosti na žalost le še slabše. Vedno več in več komentarjev in posmehovanja na račun moje teže, vedno več smejanja in obrekovanja je pustilo svoje posledice. Moje motnje hranjenja so se začele že v osnovni šoli, ko sem v 5. razredu ugotovila, da sem za svojo višino pretežka, ter začela hujšati. Sprva je bilo vse še pod mejami kontrole, hujšala sem na zdrav način, a vmes sem pod vplivom svojih lastnih uspehov in padcev glede hujšanja nevede ta nadzor tudi izgubila. Seveda se tega še dolgo zatem nisem zavedela. Šele v zadnjem letniku gimnazije, in po 20. letu sem končno začela resnično dojemati kaj se je takrat dejansko dogajalo. Od anoreksije, do prepletanja bulimije s prenajedanjem, pa vse do odvisnosti od odvajal, me je celotna zadeva pripeljala do 18 leta, ko sem bila na robu živčnega zloma in tega, da bi si morala nujno poiskati nekakšno pomoč. A sram pred ljudmi in strah sta me pri temu popolnoma omejevala. O mojih težavah se nisem želela pogovarjati prav z nikomer, kaj šele, da bi se nekomu o tem zaupala. Starši so vedeli, da imam težave s prehranskimi motnjami, na vse možne načine so se trudili o tem pogovarjati, a enostavno sama na to nisem bila pripravljena.

Nekega tedna, ko sem bila sama doma (starši so odpotovali k babici), je celotna zadeva presegla vse meje. Psihično in fizično sem bila popolnoma na dnu, nisem videla smisla v življenju in vedela sem, da če hočem nadaljevati svoje obstajanje, da moram v življenju nujno narediti neke spremembe. Še zmeraj si nisem upala drugih prositi za pomoč, a vseeno sem začela zelo počasi spreminjati svoje navade. Že dejstvo, da sem ugotovila in predvsem, sprejela to, da imam težave s prehranjevanjem, je bila pomembna prelomnica.

Med študijem sem začela obiskovati tečaj joge, kar je neizmerno pospešilo moje okrevanje, poleg tega pa sem odkrila sebe na popolnoma drug način, katerega sem že davno pozabila. Lahko bi rekla, da sem med mojo »motnjo« izgubila sebe in se podredila bolezni, pojav, o katerem mnoga dekleta pišejo in (večinoma taki članki pišejo le o anoreksiji, ne pa o drugih motnjah) se na svojo bolezen nanašajo kot na popolnoma drugo entiteto oziroma drugo osebo. V marsikaterem članku lahko najdemo zapise, ki ličijo na razdvojeno osebnost, ne na eno, ki trpi za boleznijo. Šele, ko sem se že deloma izvlekla iz svojih lastnih težav, sem se zavedela, da je temu dejansko tako. A takrat sem tudi vedela zakaj. Za zavedanje potrebuješ zavest, jaz pa sem jo nekako, na nek način nekam »potisnila« in se pustila zavesti sicer svojemu, a še vseeno nekemu drugemu načinu razmišljanja, ki me je privedel do vseh teh ekstremnih vedenj. Zavedam se, da je take stvari zelo nenavadno brati in se morda slišijo mnogo pretirane, a bralec se mora zavedati, da je take stvari tudi zelo težko razložiti. To je le približek tega, kar morda čuti oseba z motnjo hranjenja (prav tako kot verjetno pri marsikateri drugi motnji ali bolezni).

Kot sem že omenila, po 20. letu se je situacija zelo spremenila.

Ko sem začela obiskovati jogo, se sprva nisem zavedala, da ima tako močan vpliv name, še vseeno pa sem čutila »dobrost,« nekaj me je še zmeraj znova in znova vračalo nazaj. Začela sem se vedno bolj ukvarjati z jogo, tekom te poti pa sem se na novo naučila mnogo stvari o sebi, katerih se niti nisem zavedala, ali pa sem jih pozabila na pragu najstniških let, ko sem se od sebe popolnoma odtujila. V vmesnem obdobju, ko je moja ljubezen do joge zmeraj bolj rasla in rasla, sem tako sprejela kar veliko odločitev, za katero se pred tem ne bi nikoli odločila. Popolnoma sem spremenila svoj način razmišljanja in temu je sledilo tudi življenje – popolnoma sem spremenila svoje življenje. In k temu mi je pomagala joga, ki me je posrkala vase, ter mi predstavila tisto svojo lastno bit in voljo, ki sem ju izgubila mnogo let nazaj.

 

 

 

 

 

 

 

Zaključek

 

V zaključku bi rada še enkrat omenila, da menim, da bi se lahko na tematiki zdravljenja prehranskih motenj z jogo raziskalo še marsikaj.

Poleg tega bi rada omenila, da sem imela pri pisanju dotične seminarske naloge tudi nekaj ovir. Kot prva ovira se je izkazalo dejstvo, da sem imela kar nekaj težav s tem, da bi poiskala ustrezno čtivo, ki bi temeljilo na malo bolj eksaktnih in trdnih, če ne celo znanstvenih temeljih. Želela sem napisati čtivo, ki bi vsebovala resnične in trdne fakte, in ne le dejstva, ki se jih najde na vsemogočih spletnih straneh. O povezavi joge s prehranskimi motnjami je že v angleščini spisanega le malo gradiva, v slovenščini še manj. Zelo malo je raziskanega tudi na področju zdravljenja prehranskih motenj s pomočjo joge. Le-ta so omejena na nekaj par člankov, katera so nedostopna širši javnosti in so hipoteze in teorije, ki pa še niso oblikovale dejanskih terapij.

Po drugi strani mi je ta ovira predstavljala tudi izziv. Menim, da bi se dalo na to tematiko narediti še marsikatero raziskavo in mogoče celo osnovati nekakšen model programa, oziroma terapije, ki bi za zdravljenje prehranskih motenj kot osnovo uporabila jogo. Menim, da je to nekaj, s čimer bi lahko pacientom pomagali na način, ki jih ne bi le izvlekel iz najhujše krize, torej, ko je njihova bolezen na višku, ampak bi jim lahko pomagali v dolgoročnem smislu. To je tudi eden izmed razlogov zakaj sem si izbrala to dotično temo.

 

Zahvala

 

Najprej bi se rada zahvalila svojemu učitelju joge in mentorju te diplomske naloge – Robertu Hönnu. Je izjemen učitelj joge, s pomočjo katerega sem vstopila v svet joge.

S tem sem posledično odkrila tudi neskončno morje sebe.

Iskreno bi se rada zahvalila tudi svojim staršem, še posebej mami. V vseh letih bitke sama s seboj mi je zmeraj stala ob strani in mi bila zmeraj pripravljena pomagati, pa čeprav še sama ni vedela kako. Vedela je kdaj mora imeti trdno roko nad mano in kdaj se umakniti v ozadje, ter prepustiti meni, da sama najdem rešitev. Na koncu koncev sem jaz tista, ki se mora izvleči ven iz lastnih omejujočih okvirjev, ki sem si jih tudi sama postavila.

Viri

 

Knjižno gradivo:

BENEDIČIČ, ČIBEJ, TRPESKI. Motnje prehranjevanja. Bulimija nervoza. Anoreksija nervoza. Kompulzivno (prisilno) prenajdanje. Za mladostnike, njihove starše in učitelje. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za predšolsko izobraževanje in šport, Urad za preprečevanje zasvojenosti, 1999.

CONNER, ARMITAGE. The Social Psychology of Food. Buckingham, Philadelphia: Open University Press, 2002.

COSTIN. The Eating Disorder Sourcebook. Second edition. A Comprehensive Guide to the Causes, Treatments, and Prevention of Eating Disorders. Los Angeles: Lowell House, 1996.

ČEBAŠEK-TRAVNIK. Preprečimo odvisnosti od kajenja, alkohola, drog, hranjenja, dela, iger na srečo … Zapolnimo vrzeli. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 2003.

HELLER, HELLER. Duhovna pomoč pri zasvojenosti z ogljikovimi hidrati. Prevzemite nadzor nad svojim življenjem in telesno težo! Maribor: Rotis, 2003.

JOVANOVIĆ. Ločena celota. Knjiga o bulimiji nevrozi in kompulzivnem prenajedanju. Ljubljana: Samozaložba, 2014.

KOENIG. Pravila, kako »normalno« jesti. Zdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes. Ljubljana: Modrijan, 2010.

LAD, LAD. Ajurvedska kuhinja za samozdravljenje. Ljubljana: Orbis, 2013.

LIU. <gaining> the truth about life after eating disorders. New York: Hachette Book Group, 2008.

MIDDLETON, SMITH. Motnje hranjenja. Prvi koraki na poti do ozdravitve. Koper: Ognjišče, 2012.

PALMER. Helping People With Eating Disorders. A Clinical Guide to Assessment and Treatment. West Sussex: John Wiley & Sons, Ltd, 2000.

REICH, KRöGER. Motnje hranjenja. Ponovno odkrivanje zdrave prehrane. Ptujska Gora: Ins Obs Medicus, 2009.

STERNAD. Motnje hranjenja. Od besed, ki ranijo k besedam, ki celijo. Ljubljana: Samozaložba, 2001.

STEWART T. New Ideas About Eating Disorders: Human Emotions and The Hunger Drive. London: Routledge Taylor & Francis Group, 2012.

ŠVAB, ŠOLAR, ZIHERL, IBIC, ČUFER, TRIVIČ. Ko hrana ni več »hrana«. Predstavitev vizije skupin za (samo)pomoč pri motnjah hranjenja. Ljubljana: ŠOU-Ljubljana, 1998.

 

Spletne strani in blogi:

http://www.nolatreesyoga.com/

The Truth About Yoga and Eating Disorders

 

Članki:

Yoga in the Treatment of Disordered Eating and Body Image Disturbance: How can the Practice of Yoga be Helpful in Recovery from an Eating Disorder? (http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/10640260500536334?journalCode=uedi20#.VtnmOH3hC01)

 

 

 

 

 

 

 

 

Dodatek: Citati, ki so se me dotaknili

 

  • Ločena celota – Jovanović

»Nezavedni svet ni nič manj resničen od zavestnega. Zame je po svoje še bolj resničen. Drugačen je. Intimen in skrivnosten, včasih tako zelo, da se tudi njegov tvorec v njem izgubi. Vedno me je privlačil notranji svet, ki je neskončno širok in neskončno globok. Lahko je zdravilen ali rušilen. Zato je poglabljanje vanj izjemno zanimiva in obenem tvegana misija, pri kateri nikoli ne veš, kam te bo pripeljala in s čim te bo soočila. Vedno me zbliža s čim novim, presenetljivim, čeprav ima ta novost že svojo preteklost ki je lahko boleča in hkrati prav lepa. Ta preteklost je naša preteklost, zato je ne smemo ločiti od sebe, kajti če jo, nam bo zamerila. Manjkal bo pomemben del, Mi. Trkala bo na vrata naše zavesti zelo glasno, opozarjala bo nase na boleč način, dokler je ne bomo sprejeli in se z njo vnovič povezali v celoto.«

 

  • Ločena celota – Jovanović

»Ko nehamo kriviti sebe, prenehamo tudi poveličevati druge. Da pa bi nehali kriviti sebe, si moramo že pridobiti določeno mero samospoštovanja. Takrat naš pogled postane veliko bolj jasen, brez nepotrebnih negativnih miselnih dodatkov in tudi druge vidimo bolj jasno, take kakršni so (tudi z napakami, zmotami, slabimi navadami) in ne takih kot jih mi vidimo, da so (popolne). Hkrati pa postajamo bolj pozorni na vse tisto, na kar doslej nismo bili. Zato nas taka sprememba pri sebi večkrat preseneti.«

 

  • Motnje hranjenja – »žensko vprašanje«?

»Zakaj za motnjami hranjenja trpi nesorazmerno večje število žensk, je mogoče iskati v sociokulturni realnosti. Telo kot konkreten, viden reprezentant človekovega jaza ob zapiranju drugih možnosti prevzame vlogo tudi v komunikaciji med človekom in njegovim okoljem. Sporoča o tem, kako posameznik sprejema norme sociokulturnega okolja, v katerega je vključen, kako se jim prilagaja se jim (pretirano) podreja ali jih zavrača. V naši zahodni kulturi je s telesom in zunanjim videzom povezana vrsta zahtevnih norm in do idealiziranja prignanih pričakovanj. Kot pravi Darja Zaviršek: »Na ženske naslavljajo protislovna sporočila, ki so povezana s tem, da so bile ženske v zgodovini vedno povezane s pripravljanjem hrane, obenem pa v današnji kulturi hrane, ki jo pripravljajo za druge, same ne smejo več uživati. Biti vitka je postalo tako rekoč moralno vprašanje« (Zaviršek, 1995: 70). Vitko telo obljublja avtonomijo, samospoštovanje, uspeh in nadzor, kulturni ideal ženske vitkosti je v povezavi z željo žensk po enaki moči kot jo ima moški. Preko medijev se vse bolj utrjuje vrednost zunanje podobe, ki se povezuje z vprašanji lastne vrednosti in možnostmi samopotrditve.

Ker je tak vrednosti sistem še zmeraj polariziran glede na spol ter pri moških predvideva drugačne sposobnosti in načine uveljavitve kot pri ženskah (dekleta so še vedno socializirana, da bi ugajala in izpolnjevala pričakovanja drugih, manj pa spodbujana razvijati samoiniciativnost in avtonomno vedenje) so ženske izraziteje izpostavljene tovrstnim sociokulturnim pritiskom.

Tako je njihova predstava o lastni vrednosti in samospoštovanje pogosteje povezano z zunanjo podobo. Nanjo se naslajajo vprašanja, kako bo poleti izgledala v kopalkah, ali njeno telo izgleda mladostno in zdravo. Sociologija poudarja pomen spremenjene ženske vloge v sodobnem svetu, ki pri njej ocenjuje eno, od nje pa pričakuje drugo. Ženska vloga je tako večkrat dvoumno definirana in še vedno omejevana z institucionaliziranim moškim nadzorom. Sodoben absurd je, da ženske svoje telo doživljajo v marsičem odvisno od zunanjih kulturnih meril ali pa celo trenutne mode. Kadar so napori za dejansko uveljavitev in prevzemanje realnega mesta v svetu zelo zanjo prehudi, boj prenese na svoje telo, preko njega izraža, kar se ne da na sprejemljivejši način (Tomori, 1993).

Negotovost o svojem mestu v svetu se tako izraža v negotovosti glede ustreznosti lastnega telesa. To postane prek zapovedujočih norm okolja vrednost v očeh drugih. Cena za potrjevanje preko telesa je lahko visoka. Motnje hranjenja so odraz negotovega odnosa do sebe in do sveta, so oblika samouničevalnega vedenja.«

 

 

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 212