Živa Pevec, Domžale, 06. 08. 2017
KAZALO
1 Uvod…………………………………………………………………………………………………………..3
2 Zvok ali zvočna vibracija……………………………………………………………………………….4
3 Vibracija človeškega telesa……………………………………………………………………………5
4 Vpliv zvočne vibracije na telo…………………………………………………………………………6
5 Zvočne in glasbene terapije…………………………………………………………………………..7
5.1 Uporaba tibetanskih glasbil pri zdravljenju z zvokom……………………………………..10
6 Zvok v jogi…………………………………………………………………………………………………..11
6.1 Mantre……………………………………………………………………………………………………..13
6.1.2 Mantra OM……………………………………………………………………………………………..16
7 Zaključek……………………………………………………………………………………………………..17
8 Seznam literature………………………………………………………………………………………….19
1 Uvod V pričujoči nalogi se bomo podrobneje seznanili z zvočno vibracijo ali zvokom, kateri ves čas vpliva na nas hote ali nehote, že od našega razvoja v maternici naprej. Za večino ljudi je zvok, kateri nas ves čas obkroža (hote ali nehote), nekaj kar se niti ne zavedajo in ne razmišljajo, kakšen vpliv ima zvočna vibracija na človeško telo oz. vsa živa bitja, ki imajo svojo lastno vibracijo. Ljudje oddajamo energijo, v čemer smo podobni ventilatorju, ki oddaja zvok. Nekateri oddajajo šibek in nežen “zrak”, do katerega lahko prodre že manjši zunanji vpliv; nekateri pa oddajajo močno “ozračje”, ki ga je težje prodreti, da bi vplivali nanj. Vsakdo od nas oddaja svojo lastno vibracijo, obstaja pa tudi univerzalna, idealna vibracija. Z univerzalno vibracijo vzpostavimo harmonijo ali ravnovesje z vsemi življenjskimi ritmi. Z določenimi glasbili in glasom proizvedemo zvočno vibracijo, s katero lahko vzdržujemo ali spreminjamo lastno vibracijo in se hkrati povezujemo z univerzalno. Zvok je najstarejša oblika zdravljenja. Precej starodavnih kultur je zvok oz. vpliv zvoka na človeško telo dobro poznalo in so tovrstno znanje predajali naprej, predvsem kako ga uporabljati kot ustvarjalno in zdravilno silo.
Kaj je zvok? Sprehodili se bomo tako čez bolj racionalno, znanstveno razlago zvoka, ki zaobjame razlago na fizikalnem nivoju ter bolj metafizičnem, ki je morda za nekoga, ki rabi znanstveni dokaz, otipljivo in s čuti zaznano razlago, težje predstavljivo.
Vendar v pričujoči nalogi lahko bralec pridobi vpogled v nekaj osnovnih vpogledov v to, kar do danes razumemo kot zvok ali zvočno vibracijo, kako vpliva na nas, na naše fizično, grobo telo in kakšen vpliv ima na subtilnejša telesa znotraj človeškega zapletenega ustroja. Kako lahko z uporabo zvočne vibracije vplivamo na naše lastne vibracije oz. frekvence. Vsiljena resonanca iz okolja, namerno proizvedena ali ne, vpliva na nas. Z vsiljeno resonanco, ki jo proizvedemo z glasbili, glasom ali kako drugače lahko spreminjamo in popravljamo našo lastno frekvenco. Do sprememb naše lastne frekvence ali vibracije lahko pride zaradi različnih zunanjih dejavnikov, ki pa običajno vodijo do bolezni oz. neke anomalije na fizičnem nivoju telesa.
Zato so zvočne ali glasbene terapije, kamor štejem tudi mantranje, odličen neinvaziven pripomoček pri vzpostavljanju in popravljanju naših lastnih vibracij.
2 Zvok ali zvočna vibracija
Za nadaljnjo razumevanje, kakšen vpliv ima zvok ali zvočna vibracija na človeško telo ali kakršno koli drugo bitje, ki ima svojo energetsko vibracijo, se bom na začetku dotaknila splošnih načel, razlag in definicij razumevanja kaj je zvok, energetska vibracija, resonanca, ipd. Zvok lahko razumemo kot val, zvočni val, ki se manifestira kot premikajoč zrak, ki zbere vibracije objektov in omogoča njihovo potovanje. Zvočne valove se meri v nihajih na sekundo, kjer nihaj na sekundo znanstveno imenujejo hertz. Zmožnost ljudi je, da slišimo frekvence od 16 do približno 16.000 hertzov, kar seveda ni konstantno in univerzalno, odstopa predvsem pri mlajših in starejših ljudeh; kamor seveda ne štejemo ljudi, ki imajo poškodovan organ sluha (Goldman v Vrtovec, 2016, 29). S fizikalnega pogleda so zvočne vibracije povezane z vibracijami oz. z vibriranjem atomov in molekul v zraku. “Zračna valovanja spreminjajo pritisk, zaradi česar se nekateri deli zraka gostijo, drugi pa redčijo. Zvočne vibracije sprožijo gibanje zračnih molekul” (Andrews, 2004, 20).
Zvok ne potuje samo po zraku, temveč še bolj učinkoviteje preko drugih materialov, kot so npr. voda, les, kovina; kjer so molekule zgoščene bolj kot pri zraku in imajo večjo elastičnost. Zvok v ali preko vode potuje hitreje in z večjo silo kot skozi zrak. Če pogledamo kemično sestavo človeka, kjer je 75% vode, nas ne preseneča, da zvok skozi nas potuje ves čas, kadarkoli in kjerkoli. Lahko bi tudi rekli, da je človeško telo sestave, ki je precej ugodna za prevodnost zvoka. Najpomembnejše načelo zvoka je resonanca ali odzvok, to je vibracija, ki se prek nihajnih valov širi na druga telesa, v katerih sproži podobno vibracijo. Vsak objekt ima svojo resonančno frekvenco. Ločimo na dve resonanci, prosto in vsiljeno. Prosta resonanca vibrira tedaj, ko pride v stik s frekvenco, ki se natančno ujema z njegovo lastno frekvenco. Vsiljena resonanca se pojavi, ko prvi vir vibracije izzove vibracije v drugem objektu, četudi nimata skupne frekvence, s tem lahko vibracije enega objekta spremenijo vibracijo drugega. Voda je element, katera se odziva na vsiljene vibracije, prav tako materiali iz katerih se izdeluje glasbene inštrumente. Naše telo ima različne frekvence, ki so različna glede na tkiva, ki imajo lastne specifične resonančne frekvence (Goldman v Vrtovec, 2016, 29-30).
3 Vibracija človeškega telesa V našem telesu je vsaka celica zvočni resonator, ki se odziva na kakršen koli zvok zunaj telesa. “Vsak organ, v katerem so zbrane celice s podobno vibracijo, se kot skupina odziva na določene vibracije. Na zvočne vibracije se odzivajo tudi telesni sistemi ter čustvena, mentalna in duhovna stanja zavesti” (Andrews, 2004, 21). Andrews razume človeško telo, kot bioelektrični sistem, z bioelektrično energijo, ki ima ob raznih mišičnih aktivnostih različne frekvence, ki jih seveda lahko spreminjamo; povečujemo ali uravnovešamo s pomočjo resonance nekega zvoka, ki ga sprožimo. Metafizika razume človeka, kot mikrokozmos celotnega vesolja, kar pomeni, da so vse energije v določeni meri že v nas. To pomeni, da so v našem grobem/ fizičnem telesu in finih telesih vse energijske vibracije, ki obstajajo v tem vesolju. Vse te vibracije so fizične in nefizične narave, kar pomeni, da so lahko bolj ali manj otipljive. Vsekakor na naša telesa vplivajo vibracije, ki jih ne zaznamo na fizičnem telesu (Andrews, 2004, 22). Človeško telo se je sposobno resonirati ali uglasiti se na katero koli zvočno vibracijo, pozitivno ali negativno, zato je treba biti pozoren na zvoke v naši okolici (Andrews, 2004, 22). Resonanca ima lahko dobrodejen ali škodljiv učinek, zaradi tega lahko z ustrezno uporabo vsiljene resonance vplivamo, popravimo porušeno telesno ravnovesje in s tem telesne organe in sisteme prisilimo, da se vrnejo v stanje normale. Kot sem že omenila, Andrews razume človeško telo kot bioeletrično, kar pomeni, da so naša avrična polja elektromagnetna polja energijska polja, ki obdajajo fizično telo, preko katerega oddajamo energijo (električni vidik) in jo absorbiramo (magnetni vidik) (2004, 25).
Z zvokom kot virom energije, ga lahko uporabljamo za součinkovanje z drugimi energijami. Tako torej z glasbo, glasom ali kako drugače proizvedenim zvokom vplivamo na elektromagnetna polja človeka (Andrews, 2004, 35).
Tudi naši možgani vibrirajo in proizvajajo elektromagnetne frekvence, ki so izmerljive enako kot pri zvoku, v nihajih na sekundo. Na naše možganske valove vplivajo specifične zvočne frekvence. Različno delovanje možganskih valov je povezano z določenim spektrom frekvenc, ki se imenujejo stanja možganskih valov in obsegajo območje od 0,5 do 20 hertzov. Beta valovi (od 14 – 20 Hz) so značilni za budno stanje zavesti; alfa valovi (8 – 13 Hz) se pojavijo, ko budno sanjarimo in se pogosto povezujejo s stanji meditacije; theta valovi (4 – 7 Hz) so značilni za stanja visoke kreativnosti in se pojavijo pri globoki meditaciji in spanju; delta valovi (0,5 – 3 Hz)se pojavijo pri stanju globokega spanja ali nezavesti ali pri posameznikih, ki so se sposobni potopiti v globoko meditacijo; visoki beta valovi (20 – 30 Hz) se povezujejo s hiperaktivnostjo, nekaterimi tipi zaskrbljenosti in tesnobe in zadnji še gama valovi (30 – 80 in več Hz), ki so značilni za izkušene meditante in naj bi označevali nenadne vale povišanega zavedanja oz. procesiranja informacij višjega nivoja (Goldman v Vrtovec, 2008, 18). Na tem področju obstaja precej raziskav, saj se valovanje ali vibracije možganov dokaj preprosto izmeri z elektroencefalografom (EEG), ki ga uporabljajo tudi pri raziskavah z raznimi bolniki in vplivom glasbe na njihovo delovanje možganov in s tem tudi spremembe, ki nastajajo. Zasledimo lahko precejšnje število raziskav o tem, kakšne učinke ima zvok ali glasba na bolnike. Na tem mestu se ne bom ustavljala na posameznih primerih raziskav. V primeru dodatnega zanimanja, si lahko že na spletu preberete veliko opravljenih raziskavah, kako so z različnimi opravljenimi meritvami prišli do rezultatov, kako zvok vpliva na telesa bolnikov z različnimi okvarami.
4 Vpliv zvočne vibracije na telo
Zvočna vibracija, glasbena ali neglasbena vpliva na telo. Muzikaličnost je prirojena vsakomur, saj nas elementi glasbe spremljajo od spočetja naprej; od zvokov, ki prihajajo do nas preko amnionske tekočine med nosečnostjo, do ritmičnega utripanja našega srca. Lahko rečemo, da sta glasba in ritem življenje samo (Andrews, 2004, 43). Glasba je medij, preko katerega ljudje začutijo zdravilne vibracije. Glasba oz. zvočna vibracije deluje na človekovo telo na fizičnem nivoju, še izraziteje pa na čustveno- mentalnem področju, kjer so učinki pogosto bolj prepoznavni. V 19. stoletju so začeli znanstveno raziskovati fiziološke učinke glasbe z merjenjem sprememb na dihanje, srčni utrip, ožilje in krvni pritisk. Na podlagi raziskav so tudi izbirali glasbene odlomke, ki so jih uporabljali pri odpravljanju določenih bolečin. S tem znanjem in zavedanjem so kasneje z glasbo začeli zdraviti duševne bolezni, uporabljati pri psiholoških rehabilitacijah in delovnih terapijah. Znanstvene raziskave so tudi okrepile misel, da je osnova zdravljenja z zvokom in glasbo resonanca. Kot smo videli že v prejšnjem poglavju pri obravnavi resonance, da ko zvočni valovi vstopijo v telo, v celicah sprožijo tresljaje z isto frekvenco, kar pomaga obnoviti in okrepiti zdravje organizma (Dewhurst-Maddock, 1999, 12-13).
Zvok ali zvočne frekvence sestavljajo in razstavljajo. Zaradi tega so glavno orodje obredij in tudi analogije življenja in smrti. Mira Omerzel Terlepova lepo pojasni, da za “občutenje zvoka ne potrebujemo intelektualnega naprezanja, temveč le prepustitev njegovemu delovanju. Intelekt je prej ovira, kar spoznava tudi človek atomskega veka, ki zaradi intelektualne preobremenitve izgublja sposobnost spontanega odzivanja na naravno, nevidno, komaj slišno (ultra in infra zvok) in neslišno, na čarno bit zvoka” (1999, 15). V nadaljevanju se bomo sprehodili čez zvočne in glasbene terapije, ter uporabo tibetanskih glasbil pri zdravljenju z zvokom. Poglobljeno pa se bomo osredotočili še na zvok v jogi, mantre, ki so neločljivo povezane s prakso joge.
5 Zvočne in glasbene terapije
Zvok je najstarejša oblika zdravljenja in predstavlja pomemben del zgodnjih naukov Grkov, Kitajcev, Indijcev, Tibetancev, Egipčanov, Indijancev, Majev in Aztekov (Andrews, 2004, 16). Kitajski zdravilci so uporabljali “pojoče kamne” (tanke ploščate kose žada), na katere so udarjali in oddajali različne tone. Sufiji so poznali najvišji stvaritveni zvok “Hu”, Tibetanci so imeli Fis, A in G za tri mogočne in svete tone sveta. Om, Aum in Amen pa po različnih tradicionalnih verovanjih predstavljajo vse zvoke, ki jih lahko človeški glas izrazi v fizičnem svetu (Andrews, 2004, 16). Večina današnjega znanja oz. vedenja izhaja iz starodavnih naukov iz glasbenih in arhitektonskih ostankov tistega časa in govorijo o svetem zvoku. Glasba in zvok kot umetnost sta bila visoko razvita pri Egipčanih, Indijcih, Kitajcih in Japoncih. Prav tako se je Pitagorejska in Platonska šola modrosti sta se deloma razvili iz naukov orfičnih misterijev. Orfej je Grke poučeval o magiji in glasbi, zdravilno moč njegovega glasu in glasbe pa so pripisovali posebnim magičnim formulam, inkarnacijam in urokom.
Na podlagi Orfejevih naukih naj bi Pitagora ustvaril sodobno glasbeno oktavo, medtem ko si je prizadeval prikazati odnos med glasbenimi notami in matematičnimi načeli vesolja. K današnjemu vedenju o fizičnih in metafizičnih učinkih zvoka so precej prispevali Grki in Rimljani. Aristotel je predstavil eno prvih teorij o prenosu zvoka po zraku. Prav tako je pomembno znanje o prenosu zvoka po zraku vplivalo Pollovo vedenje o akustiki stavb in moči odmeva in odboja zvoka. Zvok se pri odbijanju razprši in se večkrat vrne kot odmev ter na uho in telo vpliva na način, da se zdi, kot da bi bili sredi morja zvokov. Takšen učinek so dosegali z močnimi, ponavljajočimi se invokacijami in mantrami, ki so prostor napolnile s priklicano energijo. Tudi grški amfiteatri so zasnovani na akustičnem znanju, s čimer so povečali razumljivost govora in ohranjali bogastvo glasbe (Andrews, 2004, 17-18). Iz časa zgodnjih Grkov in rimskega cesarstva so se nauki o svetem zvoku in moči Besede prenašali preko “bardske tradicije[1]”. K stanju človekove zavesti odločilno vpliva tudi zvok. Vendar ključna razlika med naključnimi zvoki iz okolice in usmerjeno uporabo zvokov je v tem, da prvi ustvarjajo neskladje, slednji pa harmonijo. Ko se naučimo ustvarjati in usmerjati zvok v fizičen ali grob nivo telesa, s tem vzpostavimo ravnovesje, ki okrepi celoten energijski sistem. Učinkuje na vse ravni, tako subtilne ravni, kot grobo/ fizično raven telesa. Na ta način se vsa neravnovesja, anomalije začnejo obnavljati oz. popravljati v prvotno ravnovesje. Prekinejo se negativne lastnosti in vzorci in se počasi preobražajo v pozitivne lastnosti in vzorce. Z glasbenimi ritmi, toni, glasbili in vokaliziranjem lahko vzpostavimo učinkovito interakcijo s fiziološkimi funkcijami v človekovem telesu. Precej pomembno pri zdravljenju z glasbo je, da razumemo povezanost energetskega telesa s fizičnim, grobim nivojem telesa. Če govorimo o sistemu čaker, kot energetskem sistemu ali enem izmed subtilnejših nivojev telesa, deluje kot sistem preko katerega vstopajo elektromagnetni impulzi, ki jih na to razporejajo po našem telesu za uporabo v fizične, čustvene, mentalne in duhovne funkcije (Andrews, 2004, 48). Andrews nadaljuje z razlago, da so čakre povezane s funkcijami fizičnega telesa prvenstveno preko endokrinega sistema in hrbtenjače. Na uravnavanje in spodbujanje ravnovesja preko elektromagnetnih energij v sistemu čaker lahko vplivamo s posameznimi toni, ritmi in glasbili. Ker je sistem čaker povezan s fizičnim telesom, lahko z istimi toni, ritmi in glasbili vplivamo na s čakrami povezane telesne organe in sisteme (2004, 51). Ob neravnovesju na energetskem nivoju, ki “skrbi” za nemoten pretok energij na fizični ravni telesa, se na fizičnem nivoju pojavi bolezen. Zatorej je potrebno najprej vzpostaviti ravnovesje na energetskem/ subtilnem nivoju telesa, da lahko odpravimo oz. pozdravimo bolezen, ki se je kot posledica neravnovesja pojavila na fizičnem telesu. Ravnovesje pa precej učinkovito in preprosto obnovimo s pomočjo zvoka, zvočne ali glasbene terapije. Naše elektromagnetno valovanje se lepo odziva na določene glasbene tone in samoglasnike. Sedem tonov naše glasbene lestvice je v resonanci s sedmimi glavnimi čakrami v telesu. Vsaka čakra[2] ima po Andrewsu, svoj ton, ki pa ga lahko pojemo ali igramo na glasbilo (2004, 53). Zato za uravnovešanje pretoka energij v sistemu čaker uporabljamo posamezne tone, glasbila, s katerimi lahko obnovimo fizično, čustveno, mentalno ali duhovno ravnovesje. Terapevtska uporaba glasbe se po McClellan loči na dva pristopa, prvi pristop je pesem z ritmom in melodijo, ki se tradicionalno uporablja za splošne zdravilne namene, medtem ko se drugi pristop posameznih tonov in manter uporablja za zdravljenje specifičnih delov telesa (v Vrtovec, 2016, 32). Vrtovec meni, da je pomenljivost teh dveh pristopov v tem, da predstavljata dvoje različnih, a tehtnih filozofij in metod. Pesem, ki predstavlja glasbeno zdravljenje, začne zdravilni proces najprej z vplivom na čustva in um in na to na fizičnem nivoju. Ton ali mantra, ki predstavlja zvočno zdravljenje, pa najprej vpliva na telo z resonanco in na to na čustva in um. Pesem naj bi bila psihološki pristop in sredstvo za aktivacijo uma in čustev, kar je temelj glasbene terapije; fiziološki pristop tonov, ki resonirajo s telesom, pa je osnova zvočne terapije. Čeprav je zvočni in glasbeni terapiji skupno to, da obe uporabljata zvok kot sredstvo za ustvarjanje sprememb, sta to dejansko dva različna pristopa. Glasbena terapija je po Vrtovcu orientirana psihološko, uporablja znano glasbo za sprostitev, udobje in užitek. Medtem ko naj bi zvočna terapija uporabljala principe resonance, sinhronizacije in vibracije za ustvarjanje sprememb na vseh nivojih telesa (2016, 33).
Definicija glasbene terapije, ki jo Vrtovec povzame po Menenu (2016, 34) je “dejavnost, pri kateri uporabljamo glasbo v terapevtske namene, da bi vplivali na fizične, psihološke, kognitivne in socialne potrebe posameznika. Kvalificiran glasbeni terapevt naj bi klientu na podlagi njegovih potreb priskrbel primerno obliko zdravljenja z glasbo. To zdravljenje naj bi predstavljalo kreativnost, kot je petje, lahko pa tudi poslušanje in gibanje ob glasbi”. Glasbena in zvočna terapija se za marsikoga sliši, kot nekakšna novodobna muha new agerstva, vendar temu ni tako, saj smo že na začetku poglavja, skozi kratek vpogled v zgodovino raziskovanja in uporabe zvoka videli, da se je razvila zgodaj in da so vpliv zvoka prepoznali in uporabljali že tisočletja pred nami.
Glasbena terapija se je kot univerzitetni študij pojavila v Michigan državi v ZDA leta 1944, kot poklic pa se je uveljavil šele leta 1950. Istega leta je bilo ustanovljeno še Ameriško združenje za glasbeno terapijo. Zanimanje za glasbeno terapijo ves čas narašča in je danes samo v ZDA 5.000 certificiranih, z licenco delujočih glasbenih terapevtov.
Bistvo zdravljenja z zvokom je vibracija. To potrjuje tudi veda fizike, ki razume snovi, naše telo in telesne organe, kot neprestane vrtince vibracij. Vsaka stvar ima svojo unikatno frekvenco ali vibracijo. Bolezensko stanje se v telesu pojavi, ko neka vibracija poruši normalno vibracijo nekega telesnega organa ali skupek nekih celic z enako vibracijo. Z vsiljeno resonanco lahko spremenimo neravnovesje te vibracije, da se vzpostavi normalna vibracija.
Metod glasbenih terapij je precej in se uporabljajo različno, glede na posameznikovo zdravstveno izhodišče oz. bolezensko stanje. Z uporabo tehnik in metod lahko dosegamo različno učinke. 5.1 Uporaba tibetanskih glasbil pri zdravljenju z zvokom
Pri praksi joge večkrat zasledimo tudi uporabo tibetanskih glasbil, za to bi morda na tem mestu nekaj besed namenila tem čudovitim inštrumentom, ki se včasih uporabljajo pri jogijskem sproščanju ali zvočni kopeli.
V sklop tibetanskih glasbil spadajo gongi, zvonci, pojoče posode in činele. Njihova uporaba je izjemno zdravilna, saj razbijajo stare vzorce tako v fizičnem, kot bolj subtilnih nivojih telesa.
Tibetanski zvonec in vadžra se uporabljata skupaj v raznih obredih in ceremonijah. Zvonec predstavlja ženski ali jin vidik naših energij, vadžra pa moški ali jang vidik. Z igranjem na ti dve glasbili uravnovešamo moško in žensko energijo. V jogi lahko najdemo vzporednico z odpiranjem toka prane v obliki ide in pingale ter njuno uravnovešanje v osrednjem energijskem kanalu šušumni. Različne uporabe teh dveh glasbil v zdravilstvu nista povsem raziskane, na metafizični ravni predstavljata združevanje modrosti ter metodo za doseganje razsvetljenja (Andrews, 2004, 181). Tibetanske pojoče posode so ene izmed najmočnejših in najpogostejših glasbil pri zdravljenju z zvokom in vibracijo. Pojoča posoda je ime dobila zaradi njenega eksotičnega zvoka, ki lebdi še dolgo potem, ko zaigramo nanjo. Ustvarjena je bila prav za izvabljanje zdravilnih in obrednih tonov. Sestava pojočih posod je običajno iz sedmih različnih kovin: zlata, srebra, niklja, bakra, cinka, železa in antimona. Razmerje teh kovin ni znano, saj so vsi originali izdelani ročno po starodavni tradiciji izpod rok mojstrov.
Vsaka posoda ima svoj glavni ton, ki ga proizvede, ko z lesenim tolkačem udarimo po njej ali pa s krožnimi gibi drsimo po njenem robu. S ponavljajočim krožnim gibom, z leseno palico po robu posode, nastaja zvok, ki prežame celotno okolico. Zvok, ki ga proizvaja tibetanska posoda uravnoveša vse subtilne nivoje telesa in ustvarja ravnovesje med desno in levo možgansko hemisfero. Razbija negativno energijo, ki se je nabrala v telesu in ko vse telesne celice zavibrirajo z vibracijo pojoče posode se sprostijo notranje blokade in obnovijo ravnovesje, saj energija v telesu spet začne nemoteno teči.
Igranje na posodo v smeri urinega kazalca naj bi vleklo tone ali vibracijo v telo, igranje v nasprotni smeri urinega kazalca pa naj bi iz njega izvleklo negativno energijo. Andrews razlaga, da se pojoče posode uporabljajo tudi za normaliziranje krvnega tlaka, zoper astmo in emfizem, za obnovitev delovanja nadledvične žleze. Odpirajo in uravnovešajo vse telesne meridiane in izboljšujejo sinaptične odzive v možganih. Lahko pomaga tudi pri hiperaktivnosti otrok in seveda pri stimuliranju imunskega sistema (2004, 182).
Njeno uporabo zasledimo tudi pri meditacijah, saj pomirjajo duha in uravnovešajo telo. Spodbujajo spremenjena stanja zavesti, kar je koristno pri meditaciji. Vzporednico frekvenčnega tonskega vzorca pojoče posode lahko najdemo pri ritmičnem vzorcu bobnanja, kar pomaga doseči možgansko frekvenco alfa oz. sproščeno, spremenjeno stanje zavesti. Med meditacijo “ob pojoči posodi in njenih subtilnih zvokih, se uglasimo z univerzalnimi zvoki, ki nas ves čas obdajajo” (Andrews, 2004, 182-183). Poznamo še tibetanske činele, ki oddajajo kristalen zvok, ki prebudi sleherni atom v našem telesu. Andrews pravi, da očiščuje avro in relaksira telo. Uporabljamo jih lahko na začetku in koncu meditacije, ki naj bi pri uvodu delovala pomirjujoče in zaključku pri praktikantih delovala uravnovešajoče in poživljajoče (2004, 183).
Gong je instrument, katerega zvok se je širil po zemlji že 3500 let pred našim štetjem. Instrument, ki je najbolj resonančen in izredne transformacijske moči, zato ga nekateri imenujejo kar motor zdravilnih moči. Zvok ali vibracija gonga se je od nekdaj uporabljala za pospeševanje procesa duhovne evolucije človeštva ter prenovo življenjske moči. Holističen zvok gonga nas napolni z gostimi nadtoni, ki si sledijo v zaporedju zlatega reza, ki je znano kot zaporedje optimalne harmonije in nenehne regeneracije v stvarstvu (www.jasnadrobne.wordpress.com). Gonge se uporablja tudi pri zvočnih kopelih, ki sproščajo strahove in čistijo podzavest ter osvobajajo. Globoko sproščajo vse nivoje telesa. Zvok gonga v telesu vzpostavlja ravnovesje in harmonijo. Odstanjuje napetosti in blokade ter tako vzpostavi normalno delovanje toka energije skozi naše telo. Močno vibracijo gonga slišimo in čutimo kako zavibrira celotno telo. Prebudi se vsaka naša celica, hkrati pa upočasni naše možgansko valovanje. Zvok gonga je čudovit pripomoček ali instrument za uglasitev s svojimi izvornimi vibracijami.
O vplivu zvoka tibetanskih glasbil je poročal tudi zdravnik Mitchell Gaynor, ki dela v preventivnem centru za maligne bolezni v New Yorku. Gaynor je pet let vodil skupino za pomoč obolelim za rakom skozi vodeno meditacijo in sproščanje s tibetanskimi in kristalnimi posodami. Ob tem sicer ni opravil klinične študije, s katerimi bi izmerili učinke zvočne terapije, so bili vsi udeleženci nad rezultati vzhičeni. Udeleženci so poročali, da se med sproščanjem poenotijo z zvokom posod in dosežejo globoke sprostitvene odzive. Med drugim so povedali, da je hujši kot sam rak njihov strah, da ne nadzorujejo več svoje prihodnosti. Terapije z zvokom so jim vračale upanje, kar je pogosto privedlo do bolj aktivnega pristopa k zdravljenju (Gaynor v Vrtovec, 2016, 21).
6 Zvok v jogi
Na samem začetku bi namenila nekaj besed jogi. Joga je starodavno znanje ali nauk, lahko rečemo tudi metodologija, ki celovito obravnava človeka (telo, um, duševnost). Je celovita znanost o življenju. Pot osebnega razvoja, ki vodi do notranjega miru, ravnovesja, samozavesti in zdravja na vseh ravneh. Jogo zasledimo že precej zgodaj, v enih izmed najstarejših besedil, v indijskih Vedah.
Joga izhaja iz sanskrtske besede yui, kar pomeni “združiti”, “vezati”. V tem pomenu besede najdemo tisto bistvo prakticiranja joge ali težnjo po obvladovanju našega uma in telesnosti. Združiti v enost; v spiritualnem smislu lahko to razumemo kot združitev individualne zavesti z univerzalno zavestjo. Združitev je hkrati pot in cilj joge. Kasneje jogo Patanjali v eni izmed joga suter opredeli z besedami Yogas Chitta Vritti Nirodaha, kar prevajamo kot “umiritev miselnih vrtincev” ali “umiritev miselnih vsebin”. Z nekaj besedami je opredelil bistvo joge. Patanjali je opredelil osem krakov ali udov prakticiranja joge, ki se med seboj prepletajo in jih ne smemo dojemati stopenjsko, saj ne moramo prakticirati ene brez druge. Osemstopenjski ali klasični jogi sledijo koraki ali udi yama, niyama, asana, pranayama, pratyahara, dharana, dhyana in samadhi.
Poznamo štiri glavne poti joge; karma jogo, gjana jogo, bakti jogo in radža jogo (ali kraljevsko jogo, ki sledi osmim korakom, ki sem jih predhodno že omenila). Hatha joga, ki je prevladujoča veja joge na Zahodu se pojavi kasneje in temelji na zapisih Hatha joge pradipike. Hatha joga je veja, kjer se uporablja predvsem telo in pranayamo kot orodje za umiritev miselnih vsebin. V besedilu, ki govori o hatha jogi, Hathapradipika[3] je eno izmed poglavij namenjeno nadanusandhani, ki govori o poslušanju notranjega zvoka. Glavne točke, ki jih besedilo izpostavi so štirje koraki joge; asana, kumbhaka (ali pranayama), mudre in nadanusandhana. Ti koraki niso razumljeni kot udi joge pri Patanjaliju, vendar je priporočeno, da se jim sledi korak za korakom. Nadanusandhani izhaja iz korena besede nada, ki pomeni notranji zvok, ki ga občutimo pri prakticiranju joge. Ta zvok je neslišen za zunanje uho. Hathapradipika razlaga nadanusandhani na dva nasprotujoča si načina. Prvi je način, kjer jogi ali praktikant sliši nizek zvonkajoč zvok, ki se postopoma, v kasnejši fazi stanja sliši kot glasen zvok bobna. Drugi pa naj bi se nahajal najprej v glavi kot glasen, razburkanemu morja in nevihti podoben zvok, ki v kasnejši fazi prehaja v nizek in vedno nižji zvok, dokler se ne sliši le tanek zvok flavte ali čebeljega brnenja. Nadaljuje s trditvijo, da ko praktikant uvidi luč, svetlobo se ta združi v zvok, ki ga sliši (povzeto iz www.kodaikanalyoga.com). V jogijski praksi se z zvokom srečamo pri izgovarjanju ali recitiranju manter. Mantra joga je po neki opredelitvi sedma šola joge in po Andrewsu metoda samouresničevanja, pri kateri uporabljamo notranje zvoke ali nade, ki jih vzbudimo z zunanjim intoniranjem in recitiranjem manter (2004, 93). Mantra je zlog, beseda, ali pesem, običajno v sanskrtu in ima močno vibracijo in energijo. Po mnenju Andrewsa (2004, 122) preko mantre z močjo zvoka v svojo zavest povabimo neko pomembno duhovno bitnost. Več o mantrah bom opisala v naslednjem podpoglavju.
6.1 Mantre Delček joge so mantre oz. lahko rečemo, da so mantre neločljivo povezane z jogo. Mantre so zvoki, zlogi, posamezne besede ali več besed, ki imajo poleg pomenskega (besedno pojmovanje) tudi energijsko moč, kot pravi Zepan, moč kreativne transformacije, ki deluje na vsa energijska telesa, kot tudi na fizično telo (2012, 43). Večina manter, ki jih poznamo ima obliko besed ali stavkov. Maheshwarananda jih opiše tudi kot vibracijo, ki ima lahko tudi drugačno obliko; lahko je zvok, barva, vonj, gib in drugo (2015, 11). “Mantra (Devanagari) izvira iz vedske tradicije Indije (natančneje iz Rigvede, ene od štirih Ved, ki je skupek hvalnic v obliki manter)” (Zepan, 2012, 42). Prevod besede je običajno sveti zvok ali sveta beseda; nekateri pa besedo mantra delijo na dvoje, kar pomeni manas (um) in tra (osvoboditev). Po tem takem, je po vedski tradiciji namen manter osvobajanje uma vseh vezanosti na materialni svet. Mantre so se najprej uporabljale v hinduističnih praksah, kasneje tudi v budističnih, tantričnih in prav tako v džainizmu in sikhizmu. Bistvo same mantre, ki naj sama po sebi ne bi imela svojega pomena, temveč ima svojo moč v energijskem oz. vibracijskem smislu (Zepan, 2012, 42). Mantre se ločujejo tudi glede na pomen. Ločujejo se na saguna in nirguna mantre; prve opredeljujejo boga v določeni obliki ali z imenom, medtem ko nirguna mantre opredeljujejo univerzalni brezoblični absolut. Zepan (2012, 42) nadaljuje z razlago, da se mantre ločujejo tudi glede na dolžino besedila; dharani je daljša kot mantra in krajša kot sutra. Hkrati pa naj bi bile dharani v nekem smislu zamenljive z mantrami, čeprav naj bi šlo pri mantrah za zlogovno mistično formulo, ki ni nujno razumljiva v svojem bistvu, kar se pri dharani ne zgodi, saj naj bi bile sestavljene iz smiselnih in razumljivih stavkov. Obstajajo tudi osebne mantre (sidha, ishta, guru mantra), ki so običajno eno ali dvozložne. Te mantre so mantre osebnega božanstva, ki naj bi v nas samih prebudile določene kvalitete (Zepan, 2012, 43). Te vrste manter so ponavadi praktikantu podeljene s strani njegovega mentorja, duhovnega učitelja/ guruja. Zepan (2012, 43) omeni še kirtan mantre, ki se pojejo in so običajno predpriprava na meditacijo, s čimer si praktikant očisti um, sprosti in lahko odpravi tudi morebitne telesne in duševne težave. Od vseh starodavnih klasičnih učenj, je prav učenje o mantrah, natančneje o energijski moči, ki jo nosijo besede, eno najbolj temeljnih in najgloblje segajočih učenj. Zepan (2012, 43) mantre opisuje kot besede, zvoki, ki v sebi nosijo inherentno moč, s čimer spreminjajo zavest, tistega, ki jih izgovarja oz. poje. Z izgovarjanjem mantre ali petjem, usmerjamo naše misli, ki ponavadi begajo sem in tja. Sama mantra nosi moč vzbujanja preobrazbe, kar je tudi njen namen. Prakso manter se deli na dva načina; prvi je zvočni, ko mantro na glas izgovarjamo ali pojemo, drugi pa neslišni, lahko tudi v napisani obliki. Do vibracij pride v vsakem primeru. Mantre se še naprej delijo glede na izvajanje in delovanje: – likhita (mantra v pisni obliki) – vaikhari (mantra skozi izgovarjavo)
– upanshu (mantra, ki se izvaja šepetaje) – manasa (mantra v mislih) in – ajapa (mantra, ki se izvaja z neprekinjenim notranjim ponavljanjem) (Zepan, 2012, 44). Na tem mestu lahko omenim še, japa mantro (japa), ki je duhovna praksa in vključuje meditativno ponavljanje mantre ali božjega imena. Izhaja iz koncepta Ved, kot ena glavnih oblik puja (čaščenja), katerega namen je bil moksha (končna osvoboditev). Japa se je skozi čas kot praksa ustalila v hindujskih šolah, jogi, tantri, budizmu in še kje. Običajno gre pri tej praksi za ponavljanje mantre, katere število ponovitev je določeno, običajno 108 in se prakticira s pomočjo male (mala japa). Mala japa je niz kroglic, običajno 108, lahko tudi kakšno drugo število, ki je deljivo z 9 (Zepan, 2012, 44). Mantre so bistvenega pomena v indijski tradiciji joge in vedante. Do danes so preko izkušenj in znanja o delovanju in učinkih manter prišli do spoznanj, zaradi katerih mantre označujejo za prastaro znanost zvoka. Mantre se ne uporabljajo le znotraj religioznega konteksta, temveč tudi v zdravstvene namene. Prav tako ajurveda uči, kako določene mantre/ zvoke usmerjajo in podpirajo proces telesnega in psihičnega zdravljenja. Opravljene so bile tudi znanstvene raziskave na področju vpliva manter na fiziološki in psihični nivo organizma živih bitij. Zepan (2012, 45) nadaljuje, da ima latentna moč zvoka in besede v našem vsakdanjem življenju pomen fizične reakcije in stimulacije jedra zavesti v našem telesu in s tem pomemben učinek na naš um. Vsem nam je znano, kakšen vpliv imajo molitve, prijazne besede, pohvale, itd. na naša čustva in um, ter kako na nas vplivajo žaljivke, grožnje, kritike. Ob vsem tem prihaja v našem fizičnem ali grobem nivoju telesa do hormonskega izločanja, kar se kaže v našem razpoloženju, telesnem stanju ter prav tako na subtilnejših energetskih nivojih.
Maheshwarananda razlaga, da so mantre lahko obarvane z lastnostmi, ki združujejo, kot so ljubezen, modrost, razumevanje, skladnost ali pa so obarvane z neznanjem, vznemirjenostjo, negativnim mišljenjem, sebičnostjo, individualističnimi občutki, agresivnostjo, jezo, itd. Takšne mantre so ustvarjene in prežete s takšnim valovanjem in razdvajajo (2015, 13). Torej mantre lahko učinkujejo pozitivno ali negativno. Prav tako, kot če v pogovoru uporabljamo negativne besede, bodo prav takšni tudi učinki: slabi, negativni. Ali obratno, če govorimo oz. uporabljamo pozitivne besede, bodo učinkovale pozitivno. Maheshwarananda (2015, 23) pravi, da ni boljše mantre, kot ta, da na primer nekoga nagovorimo z besedami: “Dragi gospod, oprostite, prosim, bi mi lahko pomagali?” S takšnim nagovorom, bi si upala trditi, da nagovorjeni ne bi reagiral drugače kot pozitivno.
Pomemben element pri mantrah je izgovarjava. Mantre so zapisane v sanskrtskem jeziku, ki je klasični jezik indijskega območja. Najstarejša oblika sanskrta se imenuje “vedski” sanskrt in je jezik vseh večjih indijskih regij. Najstarejši zapis sanskrta so Vede in od takrat dalje je tudi prisoten v vseh kasnejših religijah, ki so se razvile iz hinduizma (Zepan, 2012, 46). Pri izgovarjavi naj bi pazili na točnost le-te, saj v primeru, da je ne izgovarjamo pravilno lahko pomenila kaj drugega oz. imela drugačno vibracijo. Pri izgovorjavi je predvsem pomembna intonacija; mnoge indijske mantre se izgovarja monotono, kar naj bi bolj pomagalo osrediniti um (Andrews, 2004, 123). Mantre naj bi se najpogosteje intonirale ali recitirale; med intoniranem naj bi se sproščala energija, recitiranje mističnih besed in zvokov pa je bolj skrivnostno in osebno. Andrews (2004, 125) nadaljuje, da je ritem intoniranja pomemben predvsem zato, ker je od tega odvisno, kakšno hipnagogično ali spremenjeno stanje zavesti z mantro dosežemo. Precej znanja oz. vedenja o mantranju je izgubljenega. Mantranje vzbudi precej silovite energije, ki pa je seveda odvisna od praktikantove osredotočenosti, koncentracije in zavesti.
Mantre so najbolj učinkovite v njihovem izvornem jeziku- sanskrtu. Dobra mantra uglasi telo na vseh ravneh. Običajno je sestavljena iz pretežno dolgih, odprtih samoglasnikov in deluje tako, da v nas z vsiljeno resonanco ustvari novo vibracijsko frekvenco. Preko mantranja z močjo volje osredotočamo naš um, kar okrepi učinke našega energijskega polja, lahko poveča ustvarjalnost in tudi pojača negativnost. Ko z mantranjem prenehamo, bo ta najverjetneje še naprej odmevala v našem umu, s tem smo aktivirali energijo in jo prepeljali v fizično dimenzijo, kar je odlična priprava na meditacijo.
Herbet Benson je proučeval učinke izgovarjanja manter na človeško psiho, ter dognal, da se s ponavljanjem enega zloga npr. OM, zgodijo izmerljive spremembe v porabi energije, v globini dihanja, srčnemu utripu in v hitrosti prebave (Benson v Vrtovec, 2016, 26).
V nadaljevanju se bomo podrobneje seznanili z mantro vseh manter, OM.
6.1.2 Mantra Om
Om velja za najmočnejšo med mantrami. Nekako jo povezujemo z egipčanskim “AMEN”.
Om je Izgubljena Beseda, je iskra življenja v nas oz. tisti del božanskega, ki je ujet v fizični dimenziji (Andrews, 2004, 128). Obstaja precej načinov izgovarjave oz. intonacije Om in vsaka ima svoj, edinstven učinek.
Med izgovarjanjem mantre Om, se naj bi postopoma dvignili nad fizično življenje. Andrews (2004, 128) razlaga, da je Om zvok, ki nas poveže z božanskim, s tem naj bi bilo orodje naše osvoboditve. V sebi naj bi nosil energijo osvobajanja in ponovnega ustvarjanja, s čimer naj bi napredovali k višjim sferam in spoznanjem. Andrews pravi, da je Om tudi povelje, na katero se delci v naših subtilnih telesih razvrstijo in uglasijo. Na zvok Om se naj bi odzvala prav vsaka celica v našem grobem telesu in s tem tudi vsak energetski delček na energetskem nivoju telesa, kar povzroči, da se naši energijski delci uglasijo in s tem praktikanta pripravijo na meditacijo (2004, 128).
Vibracija te mantre je AUM, ki ima namesto dveh zvokov O in M, sedaj tri A-O-M. Ta oblika mantre Om naj bi pomagala pri vizualizaciji, da se nam misli takoj zbistrijo. Andrews (2004, 129) še pravi, da “aum popravlja in obnavlja, Om pa osvobaja in usklajuje”.
Om naj bi bil simbol vrnitve, ki se v meditaciji uporablja za odrešitev in vstajenje.
7 Zaključek
Mantre so zvoki, besede, zlogi besed, ki jih poznamo in prakticiramo v jogi. Joga kot veda, ki na človeka gleda celostno, poleg različnih pristopov do grobega in bolj subtilnih nivojev telesa, na le-te vpliva tudi z uporabo zvočne vibracije. To zvočno vibracijo proizvajamo s svojim glasom. Tibetanci verujejo, da je človeški glas najpomembnejše glasbilo. Glas ima izjemno sposobnost kot zdravilni inštrument. Že Pitagora je poznal terapevtsko moč človeškega govora oz. glasu in je bolezni zdravil z branjem poezije (Andrews, 2004, 91). Govor oz. besede, ki jih govorimo so sestavljene iz samoglasnikov in soglasnikov. Samoglasniki zvenijo bolj dinamično v govornem zvoku, vendar jih ne moremo izgovarjati brez soglasnikov. V mnogih zgodnjih abecedah so verjeli, da so samoglasniki preveč stimulativni in aktivirajo določene energije, zaradi česar so jih izvzeli.
Tibetanci verujejo, da s ponavljajočim izgovarjanjem ali intoniranjem samoglasnikov ustvarjajo reverberacijo, kar pomeni, da zvoki po končanem intoniranju še naprej odmevajo v umu in telesu (Andrews, 2004, 93).
Z izgovarjanjem vsakega samoglasnika “odpremo” določen del telesa, ki ga vizualiziramo med vdihovanjem oz. med izgovarjanjem/ intoniranjem. Predvsem je pri vsem tem pomembno notranje intoniranje, ki je bolj učinkovito, kot samo zunanje, slišno intoniranje. Pri metodi “odpiranja s samoglasniki” je pomembno, da vdihnemo v telesni del na katerega smo v mislih osredotočeni. Dih, ki nosi energijo prane in zvok, katerega proizvajamo, odpre določeno notranje področje telesa oz. zavesti. To so preproste tehnike in vsem ljudem na voljo, saj vsak ki je zmožen govoriti, lahko uporabi proizvajanje zvoka s svojim lastnim glasom za uravnovešanje vibracij v telesu.
Pomembno je torej kaj govorimo, kakšne besede izbiramo za komunikacijo, kakšen pomen imajo, saj ima vsaka beseda, zvok, ki ga izgovorimo energijo, vibracijo, ki vpliva na nas in na druge soljudi. Že samo primeren govor in smeh dobrodejno vplivata na vse vidike našega življenja in zdravja. Ohranjati samonadzor, disciplino in zavedanje o lastnem govoru je precej pomembno, kar se premalo ljudi zaveda. Morali bi se vzdržati prekomernega govoričenja, nenamernih in nepremišljenih opazk, žaljivk, ipd. Kar pa nas ponovno pripelje do Pantajalijevih osmih udov joge, ki se začnejo s prakticiranjem yam in niyam. Tukaj se vse začne. Naša praksa joge se začne pri prakticiranju yam in niyam.
Človek je ena izmed najbolj zapletenih in zanimivih bitij, ki ima svojo lastno frekvenco ali vibracijo. Pomembno je, da se zavedamo vpliva, ki ga imajo zvočne vibracije na naše telo, saj si lahko s premišljenim usmerjanjem zvočnih vibracij pomagamo pri ohranjanju normalnega ravnovesja in harmonije lastnih vibracij. Om. Aum. Amen.
- Seznam literature – Andrews, Ted. 2004. Kako zdravimo z zvokom. Ljubljana: Ara založba d.o.o. – Maddock, Olivea Dewhurst. 1999. Zdravilna moč glasbe in zvoka: samozdravljenje z glasbo in glasom. Ljubljana: Tangram. – Maheshwarananda, Paramhans Swami. 2015. Mantra: pot k razsveljenju. Novo mesto: DNM d.o.o. – Omerzel Terlep, Mira. 1999. Arheoetnomuzikologija. Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana), letnik 9, št. 2, str. 11-38. – Vrtovec, Aleš. 2016. Diplomsko delo: Zdravilni vplivi zvoka in glasbe na človeka in njegovo delovanje. Maribor: Pedagoška fakulteta. – Zepan, Matjaž Bogdan. 2012. Mantre, meditacije in filozofije vzhoda. Ljubljana: samozaložba.
- kodaikanalyoga.com
[1] »Ta izraz zaobjema grške rapsode, angleške barde, francoske trubadurje, afriške griote, skandinavske skalde in Navajo pevce, ki so ohranjali pri življenju veščine poučevanja, zdravljenja in dvigovanja zavesti z zvokom, glasbo in glasom« (Andrews, 2004, 19). Žal pa večino ljudi to znanje v današnji družbi/ času ne zanima, oz. ničesar ne vedo o pomenu in vplivu zvoka na naša življenja, čeprav smo ves čas iz vseh strani bombandirani z zvoki iz okolice.
[2] Za podrobnejšo razlago interakcije glasbe, tonov s čakrami si lahko preberete podpoglavje v knjigi Kako zdraviti z zvokom, Andrewsa Teda, med stranemi 53 do 62.
[3] Hathapradipika je besedilo, ki izvira iz 17. stoletja in je črpala iz različnih besedil, ki so proučevala jogo.
