POT TEKAČA DO JOGE

Simona Glavan:

Še pred desetimi leti nisem vedela ničesar o jogi oz. se mi je zdelo, da se z njo ukvarjajo čudni ljudje, ko sem jih v parku videla stati v tistih čudnih pozah. Hmm, danes je joga del mojega vsakdana, že 10 let. V vseh oblikah. In če bi me pred petimi leti vprašali, ali imam namen kdaj postati učiteljica joge in poučevati ljudi in jim na nek način tudi pomagati, bi rekla: ne. Ker takrat še sama sebi nisem znala pomagati. Na trenutke se še danes izgubim in ne najdem odgovora na vsak zakaj. Občasno se še vedno soočam z depresijo, ki sem ji večinoma kos, a na trenutke me zareže globoko v dušo in srce. Pa me večina ljudi pozna kot veselo, nasmejano, vedno pripravljeno pomagati, motivatorko, ki ji nikoli ne zmanjka energije.

 

Če bi me kot otroka vprašali: »kaj boš, ko boš velika«, ne bi niti v sanjah pomislila na učiteljico joge. Takrat sem si želela biti babica pri porodu. Kot otrok sem bila debelušna in nisem dovolila, da bi me kdorkoli objemal ali se me dotikal. Ko sem imela 3 leta, mi je umrl očka. Z vseh strani sva z bratom dobivala pomilovanje in gledala tiste grozne obraze žalosti. Povedali so mi, da sem bila kot otrok pridna in nisem nagajala ali delala težav. Spomnim se, da sem bila zadržana in nesamozavestna. Rada sem divjala po naravi pri starih starših na Dolenjskem in zame je to bil najlepši čas otroštva: ležanje v travi, opazovanje oblakov, skakanje po seniku, skrivanje. Pa ni bilo pomembno, ali sem bila umazana in potrgana. Vedno skuštrana in zadihana od divjanja, kot da se mi je mudilo živeti.

 

 

S tekom do grajenja samozavesti in vztrajnosti

Ob vstopu v osnovno šolo sem bila še vedno debelušna in zaprta vase. Že kmalu sem se zaradi zbadanja okolice na račun prevelikih kilogramov odločila, da se podam v šport! Moja izbira je bila atletika, s katero sva bili najboljši prijateljici. V začetku je bilo težko, a sem vztrajala celo osnovno šolo in tako tudi izgubila odvečne kilograme.

 

Velika sprememba in soočanje z ženskim delom sebe je bila moja prva menstruacija, ki sem jo dobila nekaj dni po 11. rojstnem dnevu. Zvečer, ko sem se po tuširanju obrisala v brisačo, je na njej ostal rdeč madež. Stekla sem do mame, ki se je že odpravila spat in ji skoraj panično, nekoliko prestrašeno in vznemirjeno, hitela povedati novico. Bila sem zmedena in nisem vedela, kaj sploh naj storim, ko se zgodi prva menstruacija. Nisem bila ne ponosna, ne hvaležna, ampak sem se počutila umazano. Tisti del telesa, od koder je pritekla kri, je bil zame umazan in nisem se želela soočiti z njim. Bil je pa to trenutek, ko sem lahko dobila od mame nekaj pozornosti in nežnosti.

 

Fantje iz naselja, kjer smo živeli, so me večkrat izzvali, da se preizkusimo v skupnem teku okoli blokovskega naselja. Nikakor jim namreč ni bilo všeč, da sem bila hitrejša od njih in so me vsakič znova izzvali, da bi me lahko končno prehiteli. Nikoli nisem pokazala, da sem ranljiva, šibkejša ali da mi tečejo solze. Veljala sem za močno in nepremagljivo. Večino svojega otroštva sem preživela v družbi fantov, kjer sem z lahkoto potlačila čustva in svoj ženski vidik.

 

Redno sem hodila na treninge atletike in se potem tudi preizkusila na katerem od tekmovanj. Nikoli nisem osvojila zlate medalje, ampak moja motivacija je bila vedno 100 %. Atletika oz tek je bil tisti, ki mi je dal možnost, da sem sama sebi dokazala, da zmorem vsak dan več, se ne ukvarjati s čustvi, biti fokusirana na rezultate, pozabiti na ženski vidik. Uspelo se mi je tudi izogniti slabi družbi: nisem pila alkohola, nisem ponočevala, bila sem vedno ob dogovorjeni uri doma.

 

Kot najstnica sem bila še vedno nepovezana s svojim ženskim delom in bila vztrajna na vseh področjih. Prenehala sem z atletiko in se preizkusila v nogometu. Ko sem imela menstruacijo, sem kljub bolečinam šla na trening ali tekmo. Nisem poslušala telesa, ampak sem potlačila bolečino in utrujenost, ker jaz pa to zmorem! Ko sedaj gledam to deklico, vem, da je potrebovala samo objem in nekaj nežnih besed, da si lahko vzame čas za počitek in nič ni narobe, če se kdaj preda. A ni bilo nikogar, ki bi ga lahko objela.

 

Z mamo si nisva bili blizu. Spomnim se, da je enkrat legla k meni, ko sem že cel dan jokala od bolečin, in me je tolažila. Takrat sem bila skoraj hvaležna za bolečine.

 

Predmenstrualni sindrom in bolečine ob menstruaciji so bile vsak mesec težje. H ginekologu sem šla prvič pri 16 letih, ko sem postala spolno aktivna. Proti bolečinam pri menstruaciji mi je ginekolog predpisal protibolečinske tablete in svetoval, naj bolečine sprejmem kot nekaj običajnega in da bo po porodu bolje. To sem verjela, saj je bil zdravnik.

 

Po študiju sem redno rekreacijo za nekaj časa opustila. Začeli pa so se nabirati kilogrami. Pri 30 letih sem si kupila najdražje športne copate in se podala na svoje prve metre teka. Uspelo mi je preteči 800 m, nato pa sem vsak dan vztrajala po kakih 500 m več. Brez kakršnega koli programa, le z željo, da spet pridem v formo in izgubim odvečne kilograme. Že po kakem tednu teka, sem si kupila najcenejšo tekaško uro, ki je merila srčni utrip. Moj cilj je bil trening teka s pulzom 60 – 70 % od maksimuma, kar je vadba za zdravje in krepitev srca. V šestih mesecih sem uspela priti do 10 km in se tako podala na prvi tekaški dogodek-preizkusila sem se na rekreativni razdalji (11 km) na 11. Ljubljanskem maratonu.

 

Od tega tekaškega dogodka dalje sem si poiskala družbo za tek in se vsakič veselila treninga. Nikoli mi ni bilo težko. Ker mi je tek dal občutek svobode, lahkotnosti in lahko sem bila spet kot majhna punčka, ki je divjala po travnikih na Dolenjskem. Udeleževala sem se raznih tekaških dogodkov, predvsem iz zabave, da sem lahko bila med takimi, ki podobno razmišljajo. Ne maram reči, da grem na tekmovanje, ker svojega teka ne jemljem kot tekmovanje, ampak rečem, da grem na tekaški dogodek, kjer srečam podobno misleče, no, vsaj tiste, ki se ne borijo za rezultate in čas v cilju, ampak jim je tek način rekreacije in hkrati zabava. Še vedno pa mi je od vseh parametrov, ki jih lahko izmeri tekaška ura, najbolj pomemben pulz in počutje. Slednje ura ne more izmeriti oz. ne more vedeti kako se počutim čustveno ali fizično, če sem dovolj dobro jedla, kakšno je moje zdravstveno stanje, ali sem imela kvaliteten spanec, sem dovolj hidrirana itd. Zato tekaške ure ne uporabljam že kakih pet let in raje poslušam srce in počutje. Moj pulz v mirovanju je nekaj nad 50 utripov/minuto, medtem ko med gibanjem upoštevam formulo za izračun maksimalnega pulza v gibanju in sicer: 220 – leta. Nikoli se ne približam svojemu maksimumu in se raje rekreiram za zdravje, torej v coni 60 – 70 % od maksimuma. Na tekaških prireditvah pa ne presegam 80 % od maksimuma.

 

Bolečine ob menstruaciji pa so postajale vse daljše – tudi po 14 dni brez premora, motnje razpoloženja so bile vedno bolj prisotne… Pomagala sem si z zavijanjem v odeje, z grelno lučko, z vrelim tušem v predelu bolečine, pojedla ogromne količine protibolečinskih tablet. Zraven pa še ogromne količine ogljikovih hidratov, običajno sladkarije, ki so mi nekako pomagale premagovati bolečino, pravzaprav bolj čustveno bolečino, a danes vidim, da mi to samo še bolj okrepi fizično bolečino. Pri 32 letih so mi na laparoskopski operaciji diagnosticirali endometriozo. Takoj je bilo jasno, da je bila endometrioza povzročitelj bolečin. Zakaj nastane endometrioza, še vedno ne vedo. Endometrioza je pojav tkiva s histološkimi in funkcionalnimi značilnostmi endometrija (sluznice maternice) zunaj maternične votline. Tako kot v maternici je tudi tkivo endometrioze podvrženo hormonskim spremembam, zato se tudi zunaj nje odebeli, odlušči, zakrvavi, vendar ne more odtekati, ker nima izhoda. To povzroča zarastline, izrastke, lezije, ciste in lokalna vnetja, ki lahko povzročajo močne bolečine. V primeru cist obstaja nevarnost, da te počijo in pride do razsoja celic po drugih organih. Po operaciji se po 6 mesecih začne ponovno nabirati oz zastajati endometrij  in tem težavam ni konca. Endometrioza je del mene – to sem morala sprejeti. Prebrala sem kar nekaj literature, kjer sem zaznala, da redno gibanje, uravnotežena prehrana in življenje brez stresa upočasni njen razvoj. Iskanje notranjega miru in življenja brez stresa je bil torej moj naslednji cilj.

 

 

Tekač se sooči z jogo

Na prvo uro joge sem šla iskat notranji mir in spoznat način, kako se sprostiti. Ker sem pred  tem že nekaj let redno tekla, mi je bila predstava o tem, da bi hodila na jogo, takrat v nasprotju z mojim razmišljanjem oz. temperamentom – ker moram biti skozi v gibanju in le kako bi mi lahko uspelo stati na miru v tistih pozah?  Po prvi praksi joge sem čutila vse prej kot notranjo umiritev. Sama praksa, ki je trajala uro in pol, me je fizično bolj utrudila kot polovični maraton, pa čeprav se je vse dogajalo na mestu. Ugotovila sem, da se na praksi joge aktivira cel kup mišic, ki jih sicer sploh ne uporabljam. Tako je še danes – doživim večji fizični napor med prakso joge kot med tekom.

 

Ker sem si želela na vso moč doseči notranji mir in se notranje sprostiti, sem vztrajala in še danes redno prakticiram jogo. V vseh teh letih, odkar tečem, nisem imela nobene tekaške poškodbe in to pripisujem jogi. Joga me uči zmernosti in opazovanja telesa.

 

Še do 35. leta sem imela cel kup kompleksov, zamer, nisem se znala vključiti v družbo, nisem znala biti sama, nisem spoštovala svojega telesa, odvisna sem bila od odnosov in ritualov. Joga me je veliko naučila. Postala sem svobodna. Srečna. Sproščena. Še vedno sem pristna. Sem običajna ženska, veliko bolj nežna, kot sem bila, veliko bolj znam poslušati, še vedno pa veliko govorim, razlagam, svetujem. Povezala sem se s svojo maternico, s svojim ženskim delom. Čudovit organ, ki sem ga dobila v dar, zaradi katerega sem ženska. Endometrioza se pri meni razvija počasneje kot pri ostalih ženskah, ker naj bi gibanje, sproščanje, uravnotežena prehrana in zdravi odnosi zelo upočasnili njen razvoj. Verjamem v to, zato bo moj življenjski slog še vedno tak. Ko se soočim z motnjami razpoloženja, je težko, a poskusim se prebiti skozi ta obdobja. Ob sebi imam ljudi, ki jim zaupam.

 

Začela sem opazovati svoje telo in ga začela občudovati. Kaj vse zmore telo, kaj vse zmore um in kaj vse zmoremo, če imamo ob sebi vesele ljudi! Ob bolečinah pri menstruaciji sem začela biti bolj pozorna in si vzamem čas za počitek. Po nekajdnevnem počitku zaradi bolečin in izčrpanosti zaradi boleče menstruacije začnem s tekom ponovno postopoma, kot da bi zgubila kakih 30 % moči. Sprva sem se jezila, potem sem to sprejela. Tek je zame gibanje in sprostitev. Je tudi iskanje mej, a še vedno poskrbim zase.

 

Nisem popolna in tudi ne iščem popolnosti! Na trenutke je težko ohraniti mirno kri in se ne jeziti. Je pa tudi jeza, kot vsa ostala čustva, nekaj normalnega. Jeze ne nosim več s seboj in jo sproti sprostim, kdaj tudi na ves glas. S tem, ko si želim biti učiteljica joge, ne želim nikogar spremeniti. Le pokazati možnosti, kam lahko posameznik pogleda in raziskuje, sam pa najde pot. Če kdo misli, da si kot učitelj joge »skuliran« in si ves čas nasmejan, kot da si blažen, se moti. Vem, da lahko iz svoje lastne izkušnje, filozofskega znanja in iz poznavanja delovanja telesa kot učitelj veliko dam posamezniku, pa čeprav me ta ista oseba kdaj vidi, kako obupavam nad bolečino ali kako zavpijem, ko me kaj razjezi. Sem običajen človek, ki dela na tem, da bi mu bilo bolje. Najprej želim poskrbeti zase, nato lahko kvalitetno poskrbim še za ostale, da najdejo način, da bi jim bilo bolje oz. da bi postali srečni posamezniki, če to že niso.

 

Joga mi je pomagala tudi sprostiti zamere in zato sem se v zadnjih nekaj letih tudi zbližala z mamo, kar sem si od vsega najbolj želela. Mislim, da so odnosi z bližnjimi zelo pomemben del posameznika. Da lahko potem na zdrav način razvija odnose z ostalimi. Vem, da če želim izboljšati odnos s komerkoli, moram začeti pri sebi. Najprej sprejeti vse, kar sem, in nato zamenjati vzorce z novimi vzorci in dovoliti oz. sprejemati ljubezen in jo nato dajati. In čaka me še veliko dela – sama s sabo, a vreden je vsak trenutek, ki ga posvetim spremembi negativnih vzorcev, ker se tako vedno bolje počutim in bolje ravnam s svetom okoli sebe. Moja pot ostaja še vedno ista: Iskanje najboljše različice sebe.

 

Endometrioza je del mene. Proti njej se ne borim več. Če bi jo sovražila, bi sovražila del sebe. Je del mojega telesa, ki ga imam rada. Sprejela sem jo in ji pošiljam ljubezen. Hvaležna sem ji, da se je zgodila, ker tako bolj pozorno opazujem svoje telo. Prav tako poskrbim za bolj zdravo hrano in zdrave odnose ter se ne zapletam v površinske odnose in take, ki me izčrpavajo. Partner, ki bo del mojega življenja, bo moral biti pogumen, predvsem zato, ker soočanje z bolečinami ni prav nič romantično. Nega telesa, duše, čustev in uma je ključna, da je bolezen čim manj aktivna in da se razvija počasneje.

 

Ko je res težko, se spomnim, da imam vse, kar potrebujem: vdih in izdih, mir v srcu, sem prijazna in potrpežljiva. Misli, ki se vsiljujejo, so kot oblaki – pustim jim, da gredo mimo mene brez obsojanj…

 

 

Jogijski pristop h teku

»Tek in joga gresta z roko v roki, kot jin in jang. Kot moški in ženska.« Lahko, da, če se z obema ukvarjamo z zavedanjem, z netekmovalnostjo in je oboje cilj do srečnega in zadovoljnega življenja. Biti hkrati jogi in tekač je prednost: ker se zavedam, da ne tečem samo z nogami, pač pa z vsakim koščkom svojega telesa, z vsemi čutili, z vso energijo, s preteklimi izkušnjami in s tem, kar sem v tem trenutku. Ne ukvarjam sem s tem, kar sledi.

 

Tek je oblika rekreacije. Rekreacija pa pomeni obnavljanje oz. v tem primeru krepitev zdravja z gibanjem. Ostali vidiki rekreacije pa so še uravnotežena prehrana, počitek in skrb za dobro počutje. Kot tekaška trenerka in učiteljice joge vidim zelo dobro povezavo v znanju, ki mi ga dajeta obe usposobljenosti, ter s tem veliko prednost pri zaznavanju posameznika – tekača, ki vsaj v začetni fazi potrebuje veliko več podpore in obravnave, kot tudi kasneje, ko želi pridobiti na hitrosti in se podati na daljše in bolj zahtevne teke.

 

Naše telo je narejeno za gibanje, danes pa večji del dneva presedimo in se potem odpravimo ali sedet na kavč ali pa na »hiperdivjo« vadbo. Nekateri se po takem dnevu odločijo za sprostitev, morda za obisk ure joge. Ali je ta ura joge dovolj, da v svoje življenje vnesem principe joge oz. vnesem jogo v vsa področja?

 

Naša telesa, od prvega razreda osnovne šole, večji del dneva sedijo. Ko se posameznik odloči za tek po 30. letu, je za njegovo telo morda ta izbira lahko celo nezdrava. Pogosto se posamezniki odločijo za tek, ker bi želeli shujšati, priti nazaj v formo ali ker tečejo tudi drugi. Zelo pomembno je, da se posameznik vsaj v začetni fazi posvetuje z izkušenim trenerjem.

 

Trener teka naj bi posameznika najprej povprašal o življenjskem slogu in o zdravstvenem stanju, nato pa preveril njegovo držo telesa, ki je pogosto zaradi sedečega dela že nezdrava. Če razmišljam po jogijsko, naj bi bilo na mestu tudi vprašanje, zakaj želi teči in kako se počuti – fizično in čustveno. Nato pa je potrebno opraviti »jogijski pregled telesa«.

 

»Jogijski pregled telesa« bodočega tekača, bi v tem primeru pomenil pogledati njegovo telo v celoti, od spodaj navzgor. Medtem naj bi bil posameznik bos in v lahkih oblačilih, da lažje opazimo njegove krivine in da lahko zatipamo medenico in ostale dele telesa. Nekaj ključnih podatkov o telesu posameznika lahko dobimo, če opazujemo njegovo telo medtem, ko stoji in hodi:

  • ali stoji na celih stopalih,
  • ali s stopali stoji navzven,
  • ali zvrača gležnje navznoter ali navzven,
  • ali zvrača kolena navznoter ali navzven,
  • ali ima v kolkih notranjo rotacijo,
  • ali je medenica zvrnjena naprej, nagnjena vstran,
  • ali so ramena zasukana naprej,
  • kakšne so krivine hrbtenice, je morda opaziti skoliozo,
  • ima nagnjeno glavo naprej, nazaj ali vstran,
  • kje je opaziti skrajšane ali podaljšane mišice.

 

Zakaj jogijski pregled oz. kaj s tem mislim? Med ostalimi tekaškimi trenerji nisem zaznala, da bi posameznike podrobneje opazovali oz. si vzeli čas za to, pač pa jih pogledajo, medtem ko tečejo, in jim morebiti svetujejo obutev za stopalo, ki se zvrača navznoter ali navzven, ali pa med samim tekom recimo posameznika opomnijo z: »drži se bolj pokončno« ali »dviguj kolena bolj visoko«. Obutev, ki podpira znižan stopalni lok, je v tem primeru ortopedski pripomoček, in tekač svoje težave s tem ne bo odpravil. Lahko se celo zgodi, da mu trener predpiše vaje za stopalni lok in pri tem pozabi pogledati telo celostno ter tako spregleda, da je izvor težave drugje, npr. notranja rotacija v kolkih. Prav tako bo tekač, ki se ne drži vzravnano in ga trener opominja na to, težko popravil svojo držo. Pri pregledu telesa lahko zaznamo težave in posamezniku priporočimo korekcijske vaje. Šele nato bo lahko tekel brez ortopedskega pripomočka in/ali se vzravnano držal. Seveda pa je za odpravo teh težav potrebno vložiti kar nekaj dela oz redno izvajati vaje. Tu je lahko kombinacija teka in prakse asan zelo koristna, ker posamezniku pomaga do bolj pokončne in zdrave drže. Izvajanje asan je bistveno bolj natančno kot vaje na tekaškem treningu in jih prilagodimo telesu glede na njegovo anatomijo in morebitno deformacijo.

 

Pred tehniko teka je torej pomembna drža telesa medtem ko stojimo in hodimo, šele nato je posameznik pripravljen na prvi trening in piljenje tehnike teka. Močan in vzravnan trup in dobro ravnotežje sta predpogoj za zdrav tek, v izogib poškodbam, ki niso posledica teka, pač pa že predhodno nezdrave drže telesa, ki jih pa posamezniki žal zaznajo komaj po nekaj mesecih teka.

 

 

 

Pogoste težave po nekaj mesecih teka:

  • bolečine v križu, eden od razlogov je lahko povečana ledvena lordoza, ki je lahko posledica skrajšanih bicepsov,
  • bolečine v ahilovi tetivi, ki so lahko posledica zvrnjenih stopal oz. notranje rotacije kolkov,
  • bolečine v predelu lopatic, ki so lahko posledica skrajšanih pektoralisov in podaljšanih romboidov,
  • bolečine v vratu, morda zaradi povečane vratne lordoze,
  • bolečine v kolenih, morda zaradi premalo okrepljenih mišic kolkov, okoli meniskusov se je naredil zaradi neaktivnosti trd sloj itd.

 

Vsak tekaški trening naj bi poleg teka vseboval tudi vaje za ogrevanje, krepilne vaje in raztezne vaje. Vse vaje, ki jih pokaže trener teka, naj bi jih vadeči opravljali v tišini, tako da se lahko čimbolj posvetijo svojemu telesu in pravilni izvedbi, da se med vajami še dodatno ne poškodujejo. Za vsako vajo naj bi trener razložil, kateri del telesa se ogreva, krepi ali razteguje, tako da posameznik temu delu telesa lahko lažje posveti večjo pozornost oz. da ga ob morebitni nepravilni izvedbi trener popravi ali pokaže lažjo različico. Posebno pozornost naj bi trener posvetil korekcijskim vajam – za tekače, ki imajo nezdravo držo oz. morajo določen del telesa bolj okrepiti ali bolj raztegniti v izogib poškodbam.

 

Tekaču prav pri gradnji zdrave drže telesa lahko zelo pripomore praksa joge. V začetku je to skoraj zagotovo samo praksa asan. Z asanami krepimo zdravo držo, postopoma prehajamo iz lažje različice v težjo ter tako posamezniku omogočimo, da postopoma okrepi ali raztegne dele telesa, da bo njegova drža bolj zdrava.

 

 

Tek in joga

Medtem ko se med tekom premikamo po površini in premagujemo kilometre v neki časovni enoti, se praksa joge (asan) dogaja na jogijski blazini, veliki približno 180 x 60 cm. Pri obeh aktivnostih uporabljamo hkrati um, telo in dihanje, ki jih vsakič znova izzovemo in si pogosto želimo preseči svoje meje oz. želimo iti preko omejitev, ki se jih zavedamo. Medtem ko tek vključuje dejavnost, napor, trud, je ob vadbi jogijskih asan poudarek predvsem na biti (na mestu), predati se (prepustiti se) in umiriti se. Oboje pa zahteva in hkrati pripomore k razvoju tekačeve intuicije kdaj in koliko naj vztraja in kdaj in kako naj odneha. Oba učita, da poslušamo svoj notranji glas. Tek je usmerjen v tekmovalnost, medtem ko je joga ne spodbuja. Oboje pa nas uči, da se tekmovalnost ustvarja v našem umu in nas spodbuja, da lahko tečemo in se razvijamo na čudovit način.

 

Jasen nam mora bit namen – zakaj treniramo oz. tečemo, naš cilj tekme in odločitev za prakso joge. Med tekom nam pravilna drža telesa omogoča, da smo bolj vzdržljivi in da bolj ekonomično porabljamo energijo. Med prakso jogijskih asan moramo aktivirati pravo skupino mišic, da podpremo telo in hkrati sprostimo mišice povsod drugje. Pri obeh pa moramo uporabiti dihanje. Znati moramo poiskati ravnotežje med tekom in jogo, med aktivnostjo in biti na mestu, med premikanjem po svetu in raziskovanju notranje izkušnje.

 

Praksa joge pripomore k razvoju moči, gibljivosti, ravnotežja in fokusu– na fizični in psihični ravni. Tek izboljšamo s tem, ko si okrepimo boke in stegna, trup, spodnji del nog in zgornji del telesa. Naučimo se tudi, kako posamezno asano lahko prilagodimo ali jo izvedemo bolj ali manj intenzivno. Z dobrim ravnotežjem, ki ga osvojimo s prakso asan, pripomoremo k zmanjšanju poškodb. Prav tako se poleg položajev naučimo tudi osredotočati na eno točko oz. fokusirati, kar pripomore k notranji umiritvi in se tako celostno bolje počutimo. Tekaču so lahko asane in ostale tehnike v pomoč pred tekom, med tekom in po teku/tekmi ali kot ločena praksa joge. Z jogo se naučimo, kje so naše meje, kako iti preko teh meja, kdaj vztrajati in kdaj odnehati, kako slediti dihanju in intuiciji in kako s tekmovalnostjo doseči največjo zmogljivost.

 

Kako joga vpliva na tekača oz. na vsakega posameznika:

  • povečuje prožnost telesa,
  • umiri um,
  • pasivne ljudi poživi,
  • prekomerno aktivne ljudi umiri,
  • je kot nekakšna »meditacija« v gibanju,
  • preprečuje športne poškodbe,
  • krepitev telesa z lastno težo,
  • povezanost s telesom,
  • spodbuja netekmovalnost,
  • se sprejmem takega kot sem,
  • uravnavanje čustev,
  • osvojimo pravilno držo,
  • primerna za vse starosti in oba spola,
  • oblikovanje telesa,
  • zdravilno dihanje,
  • odprtost do različnosti,
  • uravnovesi hormonsko delovanje,
  • čiščenje kože,
  • notranji mir,
  • osredotočenost,
  • čas zase,
  • krepitev mišic medeničnega dna,
  • ne uči perfektnosti, ampak vztrajnost.

 

Posamezno asano zadržujemo povprečno v trajanju 5 do 8 vdihov in izdihov. Z vztrajanjem v položaju se krepi telo – pridobivamo na moči in ga hkrati raztegujemo – pridobivamo na gibljivosti. Tako moč kot gibljivost sta v približno 50 % prirojena, torej se ju lahko z vztrajnostjo oz. z redno prakso pridobi.

 

V profesionalnem športu, tako v tujini kot v Sloveniji, se jogo vključuje v treninge športnikov, predvsem s fizičnega vidika, ker s položaji, ki jih izvajamo, raztezamo mišice, kar posledično prispeva k zmanjševanju športnih poškodb, kot so npr. nategi mišic, zakrčenost mišic ipd. Z vadbo športnik pridobi močnejše telo, kar dosežemo z izometričnim in izotoničnim naprezanjem, telo postane prožnejše – z vztrajanjem v položaju se poleg mišic razteguje tudi mišična ovojnica, razvija se ravnotežje, ki je predpogoj, da se lahko gibamo. Naučimo se osredotočenosti na sedanjost, z zapiranjem »zapor« oz. stiskanjem mišic medeničnega dna in spodnjega dela trebuha pa postavljamo medenico v nevtralni položaj in tako osvojimo zdravo držo telesa. A joga niso samo asane.

 

 

 

 

8 – udni filozofski pristop oz. 8 – delni ashtanga princip za tekače

Pristop, ki ga je v JOGA SUTRAH zapisal Patanjali, kjer je skozi 8 korakov opisano, kako naj bi dosegli pot do joge oz. stanja blaženosti in večne sreče. Koraki so stopnje napredovanja oz. to je pot do samorealizacije. Posameznega koraka ne moremo jemati kot jogo, ampak so le-ti med seboj povezani in jih jogi postopoma osvoji skozi prakso.

 

Med samo prakso joge delujemo tako z močjo in prožnostjo, kot s sthira (stabilnost) in s sukha (lahkotnost). Vse to lahko močneje zaznamo na različne načine: s tehnikami dihanja, s tehnikami meditacije in s treningom teka. V delu Bhagavad Gita je filozofski vidik joge razložen bolj diskurzivno, poudarek joge je na akciji (karma joga) in na tem, da se ne navežemo na sadove našega dela, pač pa se učimo nenavezanosti na rezultate, kar je lahko ključ do naše sreče.

 

8-udni pristop sestoji iz naslednjih korakov: 1. Yama, 2. Niyama, 3. Asana, 4. Pranayama,

  1. Pratyarhara, 6. Dharana, 7. Dhyana, 8. Samadhi, ki so v nadaljevanju predstavljeni tako, da jih lahko pri sebi gradi tekač.

 

 

Tekači, ki se držijo svojih planov treninga, se lahko soočajo s tem disciplinarnim pristopom:

 

  1. YAMA oz. samokontrola pri vedenju do ostalih

Ahimsa oz. nenasilje

Nenasilje je pojem, ki se odraža v odnosu med ljudmi ali pa v odnosu človeka do živali.. Nasilno ravnanje tekača do samega sebe pa je, če svojemu telesu ne posveča pozornosti, če si ne vzame časa za počitek ali da zanika bolečino ali poškodbo.

 

Počitek je del treninga. Prav tako opazovanje svojega telesa, nega le-tega in v kolikor zaznamo bolečino, si vzamemo čas za počitek in se posvetujemo z zdravnikom. Z nenasilnim ravnanjem bomo tudi pozitivno delovali na vse, ki nas opazujejo in nanje delujemo kot vzpodbuda za pričetek gibanja.

 

Satya oz. resnicoljubnost

Resnicoljubnost ne pomeni samo biti iskren v besedah do drugih, pač pa biti iskren in si priznati utrujenost, bolečino ali izčrpanost. Čisto na mestu je vzeti si čas za počitek med treningi ali tudi več časa, ko se čutimo izčrpani. Prav tako si vzemimo čas za kvaliteten spanec. Vsa tekmovanja ali treningi bodo počakali. Bolje jih je nekaj preskočiti, kot pa recimo zaradi poslabšanja poškodbe iti na operacijo ali postati delno zmožni za gibanje oz. sploh opravljati običajne dnevne aktivnosti.

 

Lahko smo iskreni do drugih. Kaj pa do sebe? Telo je čudovito orodje, ki smo ga dobili v dar. Če z njim lepo ravnamo, nam bo še dolgo služilo.

 

Asteya oz. nekraja

Razumeti moramo svoje sposobnosti in talent in vedeti, kje so naše meje, da ne bi prešli v stanje, ko izčrpavamo svoje telo. Ko se soočamo s sotekači, si naj ne bi dovolili goljufanja, npr. krajšanje poti, uživanje poživil, prav tako pa ostalim tekačem ne zavidajmo boljših uvrstitev.

 

Si znamo odgovoriti, zakaj se primerjamo z nekom in zakaj primerjamo svoj rezultat z njegovim? Poskusimo razumeti, da smo si različni in prav vsak od nas je čudovito bitje.

 

Aparighara oz. nenavezanost

Če nam kakšen dan ne uspe preteči razdalje hitreje kot sicer, se ne navežimo na to, kar smo dosegli v preteklosti. Danes je nov dan in pred sabo jih imamo še veliko.

 

Kaj pa, če sprejmemo, da je vsak dan drugačen in tudi naše telo ni vsak dan enako odzivno? Na to, kako delujemo, ne vpliva samo količina treninga, pač pa tudi naše čustveno in mentalno počutje. Tudi naš spanec in prehrana.

 

Brahmacharja oz. vzdržnost

Gre za primerno rabo energije, ki se nanaša predvsem na spolno vzdržnost. Pri tekaču pa predvsem na fizično energijo, s katero naj dela racionalno in jo uporabi, ko je to potrebno. Ta praksa racionalne rabe energije izboljša predvsem: vzdržljivost, učinkovitost, samonadzor. Med tekom oz. na vsakem koraku se lahko vprašamo, ali koristimo vso energijo za dosego cilja in kaj še lahko naredimo med tem, da se še bolj sprostimo.

 

Ali je res pomembno, da dam vse od sebe in pridem na cilj čisto »uničen«? Če pomislim na ta trenutek, je to res super, a čakajo me še preostali dnevi, ki vključujejo službo, družino itd.. Želim ohraniti še nekaj energije in si ne želim poškodbe ali preutrujenosti.

 

  1. NIYAMA oz. notranja disciplina in samoopazovanje

Saucha oz čistost

Kako ostati pristen in hkrati fokusiran? Zdrava prehrana, organiziran dom in življenje, da lahko sledim tekaškim ciljem disciplinirano. Ko imamo življenje dobro organizirano in so plani treningov urejeni, bomo lažje usmerili energijo proti ciljem na primeren način. Čistost se tudi nanaša na izbiro hrane, ki naj bo čimbolj naravna, ter tekaških partnerjev in prijateljev, ki podpirajo naše zasledovanje ciljev. S pisanjem dnevnika in plana treningov si lahko še bolje razporedimo porabo energije. Kupujmo lokalno pridelano svežo hrano, ki je še bolj polna prane oz energije.

 

Santosha oz zadovoljstvo

Izbran pristop lahko podpre ali poruši prakso joge, trening, tekmo ali sezono. Praksa zadovoljstva nam omogoča zmanjšanje trpljenja in posledično se nam poveča zadovoljstvo v vsakodnevnem življenju. To je neprestan proces, ki ga lahko začnemo s hvaležnostjo za majhne reči, ki so prisotne v našem življenju. Recimo, da se zavedamo lepega vremena, ne glede na to, ali dežuje ali sije sonce, da smo hvaležni za našega prijatelja sotekača ali samo za obrok, ki nam ga je nekdo skuhal. Bolj ko uspemo razviti sproščen odnos do osebnega zadovoljstva z vsakdanjimi rečmi, bolj lahko postanemo ravnodušni. Z ravnodušnostjo se učimo ravnotežja, da ostanemo fokusirani, pa če so stvari okoli nas dobre ali slabe. Naučimo se biti srečni za vse, kar nas obkroža, da bomo lahko ostali mirni tudi, ko bo šlo vse narobe. In tako lahko tečemo tudi, ko nimamo želene hitrosti, tudi če pademo ali pa če nas vsi prehitijo. Poiskati moramo način, da nam je lepo teči zaradi teka samega.

 

Tapas oz. vzdržnost, zmernost

Tekač si z disciplino želi: izboljšati čas, tempo, rezultat. Tapas nam omogoča, da lahko spremenimo to, kar želimo – s trudom in disciplino.

 

Poskušajmo najti način, da ne preutrudimo svojega telesa; naj se ne zgodi, da po treningu ali tekmi naše telo ne bi bilo za nobeno rabo.

 

Svadhyaya oz. samoproučevanje

Če se želimo spremeniti, potrebujemo samoproučevanje oz. raziskovanje samega sebe. To je vsakodnevni proces pri teku, na joga blazini in na ostalih življenjskih področjih. Opazujemo se lahko, kaj se zgodi, ko postanejo reči okoli nas napete. Spoznamo se lahko z orodji, ki nam pomagajo ohranjati fokus. Lahko se izzovemo, tako da se postavimo v situacije, ki nas izzovejo, npr pri vztrajanju teka v hrib, iskanju ravnotežja v asani ali spregovoriti v javnosti.

 

Ishvara pranidhana oz. predanost

Ko se v življenju, pri jogi ali pri teku soočimo z nečim, česar ne moremo spremeniti kljub energiji, ki jo vlagamo, je najbolje, da odnehamo in to sprejmemo. To ne pomeni, da se predamo in nehamo upati, le prenehamo izčrpavati svoje telo in energijo, ki smo jo vlagali v to in jo raje porabimo za reči, na katere imamo vpliv. Od tekača, ki po nekaj letih rednega treninga preteče 21km z najboljšim časom 1:40 in je medtem dal vse od sebe, je nerealno pričakovati, da bo kdaj tekel na isti razdalji 1:15 ali še hitreje. Hitrost je prirojena v skoraj 90 %.

 

  1. ASANA oz. jogijski položaj

Asana (āsana) oz. jogijski položaj, ki naj bi bil stabilen in lahkoten, ki hkrati odraža moč in prožnost. Večina asan, ki jih uporabljamo v praksi joge, so nedavni izum in imajo večji poudarek na gimnastičnih in kalisteničnih vajah. V osnovi pa naj bi bile asane namenjene meditaciji in odpiranju subtilnih kanalov. Cilj prakse asan je grajenje moči in gibljivosti, da lahko umirjeno in fokusirano sedimo in se tako pripravimo za naslednji korak joge, ne da bi medtem imeli težave z bolečinami v hrbtu, z zategnjenimi mišicami okoli kolkov, kar bi nas lahko pri tem oviralo.

 

Pri tekaču je zelo podobno: s tem ko gradimo močan trup in gibljive kolke, se lahko bistveno bolj svobodno premikamo med tekom, tako da medtem ne čutimo bolečin ali napetosti. Tekač tako osvoji in se zaveda pomembnosti povezave med telesom, dihom in umom.

 

Naučiti se moramo poiskati stabilnost in lahkotnost, tako na joga blazini, kot med tekom. To nam bo omogočalo poiskati in ohraniti učinkovitost, sprostitev energije, da bomo lahko šli dlje (med tekom ali v položaju) in lažje spremljali, kaj se iz trenutka v trenutek dogaja.

 

 

  1. PRANAYAMA oz. nadzor na dihanjem in energijo

Četrti korak se nanaša na dih in življenjsko energijo oz. prana. Pranayamo lahko interpretiramo kot nadzor in zadrževanje diha in dihalne tehnike. Lahko pa jo tudi razložimo kot prosti pretok življenjske energije ali kot uporabo pravilnega dihanja ob določeni situaciji oz. različni intenzivnosti teka.

 

Dihalne tehnike so zelo dobrodošle za tekače, da prepoznajo različne ritme dihanja, kot tudi to, da si znajo vzeti čas in se povežejo z dihom. Na začetku vsakega treninga pričnemo s tekom v počasnem tempu oz. pogovornem tempu, med katerim lahko sproščeno dihamo in se hkrati lahko tudi brez dodatnega napora sproščeno pogovarjamo. To bi pomenilo, da svojega pulza še nismo dvignili nad 60 % od svojega maksimuma in se na tak način naše telo in srce postopoma pripravljata na napor. Ob hitrejšem teku pa postane dihanje hitrejše in pogovor skoraj ni več možen.

 

Podobno se zgodi med prakso asan, ko v neki asani težje dihamo, pa vseeno poskušamo imeti nadzor nad dihanjem, ga upočasniti, podaljšati in umiriti.

 

 

  1. PRATYARHARA oz. odmik čutov

Naslednji štirje koraki se nanašajo na osredotočenje na notranjo izkušnjo, ki se začne s partyarharo oz. z odmikom od čutov, kar bi pomenilo preusmeriti pozornost na to, kar se dogaja znotraj nas. Ko se uspemo sproščeno fokusirati na to, kar se dogaja znotraj nas in si ne dovolimo, da bi nas zmotilo karkoli od zunaj, se bomo lažje fokusirali na naslednje tri korake, ki še sledijo.

 

Prisluhniti svojemu telesu je zelo pomembno, če se lotevamo tempo tekov ali pri vzdržljivostnih tekih. To lahko osvojimo na joga blazini, ko se uspemo odmakniti s čuti od ostalih vadečih v prostoru, od vseh elektronskih naprav ali šumov in se povežemo oz. fokusiramo na svoje dihanje. Prakso lahko dopolnimo s postopnim zapiranjem oči in opazujemo razliko zaznavanja in postopoma preselimo pozornost vase. Podobno lahko storimo z zvoki, tako da jih zaznamo najprej nekje v daljavi, nato pa zvoke bližje sebi in nato postopoma obrnemo pozornost vase.

 

Med tekom poskusimo izklopiti zvoke, ki prihajajo od zunaj, uglasimo se s svojim telesom in poskušajmo zaznati, ali morda uporabljamo preveč energije, prepustimo se notranjim občutkom. Ko se naučimo zaznati občutke, njihovo intenzivnost, tako med tekom kot med jogo, jih lahko potem raziskujemo in občutimo.

 

 

  1. DHARANA oz. koncentracija

Ko se naučimo preusmeriti svojo pozornost iz zunanjega sveta v notranji svet, se uspemo predati šestemu koraku oz. koncentraciji, predstopnji meditacije. Koncentracija je usmerjanje pozornosti v eno točko – usmerjen pogled oz. drishti. Med tekom je to lahko uporabno orodje, ko opazujemo tekače pred seboj ali predel tal tik preden stopimo na tla ali ciljno črto, ko se ji približujemo.

 

Med prakso asan je drishti lahko pripomoček pri ravnotežju v asani ali kot dodaten ud, ki nas prizemlji v položaju.

 

Mantro lahko uporabljamo kot verbalni pripomoček pri koncentraciji in jo med tekom mentalno ponavljamo. Lahko si jo sestavimo sami iz par besed.

 

 

  1. DHYANA oz. meditacija

Potem, ko smo se uspeli naučiti koncentracije na eno stvar naenkrat, smo počasi sposobni zadrževati svojo zavest na več stvareh hkrati. Je kot nekakšen tok zavesti, ki ga doživljamo intenzivneje in dalj časa.

 

Praksa prejšnjih korakov lahko tekaču pomaga:

  • da se izogne situacijam, ki povzročijo trpljenje oz. se lažje preda situacijam, ki povečajo občutek zadovoljstva,
  • da bodo fizični napori stabilnejši in lahkotnejši,
  • da bo znal uporabiti pravilen dih,
  • da bo postal bolj pozoren na notranje izkušnje,
  • pri praksi fokusiranja.

 

  1. SAMADHI oz. blažena sreča

Cilj prakse predhodnih 7 korakov je, da dosežemo stanje blaženosti oz. neskončni mir. V tem stanju lahko zares začutimo sebe, izgubimo zavedanje telesa, diha, uma, intelekta in ega.

 

Pogosto se tekači na tej točki obrnejo na naravo oz. svoje treninge teka večinoma opravijo v stiku z naravo, kjer še lažje pridemo v stik s samim sabo, ko ni pomemben ne čas in ne hitrost. Uživanje v lepih razgledih, dih jemajočih barvah, ki jih narava ponuja ob vsakem letnem času.

 

 

Jogijski trening teka

Z veseljem v svet teka popeljem vse, ki ne najdejo načina, kako začeti s tekom. Teka se skupaj lotimo po jogijsko. Na treningu so prisotne yame in niyame. Na tak način vodim v Kopru zadnji dve leti tekaške treninge Vesela sreda, ki ga obiskujejo ljudje, ki jim ni mar za hitrost, ki se radi skupaj prebujajo s podobno mislečimi, ki za tek ne potrebujejo tekaške ure.

 

Med udeleženci je veliko takih, ki so pretekli že po več maratonov in je njihova tekaška »kariera« še daljša kot moja. Tek ni samo gibanje, je lahko trenutek, ko bolje zaznamo telo. Medtem ko vdihavamo večje količine kisika, se možgani odprejo za 1001 idejo, ki jo vidijo širše. Ni več vprašanj »zakaj tečemo« ali trditve »moramo na tek«, ampak si »želimo teči«, se premikati in se pogovoriti s samim sabo ali samo opazovati okolico, deliti nasmehe. Lepo je take trenutke deliti s podobno mislečimi. Tudi navsezgodaj, ko še vsi v mestu spijo.

 

Na jogijski način sem na 21km razdaljo pripravila teči tudi mojo mami, kar je zame največji dosežek v življenju. Skupaj sva trenirali in skupaj odtekli to razdaljo na tekaškem dogodku. Vmes so mi tekle solze sreče in zapela sem ji tudi kakšno pesmico.

 

 

 

 

 

Viri literature

 

 

 

 

Simona Glavan, v Kopru, 18.11.2017

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 212