JOGA IN NEVERBALNA KOMUNIKACIJA

Kristina Lakota:

UVOD

Joga je starodavna disciplina, ki so se jo imeli čast učiti samo izbrani posamezniki, kajti nekoč ni bila dostopna vsakomur, ki si je to želel. Guruji so posameznike, po njihovemu mnenju vredne znanja o tej starodavni metodi obvladovanja telesa in duha, izbirali s pomočjo svoje intuicije. Njen etimološki pomen izhaja iz korena »yuj«, kar pomeni združiti ter ustvariti ravnovesje med notranjo in zunanjo zavestjo.

            Svoje življenje v večini razumemo kot zunanje doživljanje, saj s svojimi čutili zaznavamo predvsem dogajanje zunaj sebe. Gledamo z očmi, tipamo z rokami, vonjamo z nosovi, poslušamo z ušesi in okušamo z jeziki. Večinoma smo danes prepričani, da radost prihaja od zunaj, da je naše zadovoljstvo odvisno od količine materialnih stvari, ki jih posedujemo, ali pa statusa v družbi. Potrošniško naravnana družba nas prepričuje, da nam lahko materialne dobrine prinesejo srečo in zadovoljstvo, med spraševanjem o tem, kaj in koliko časa je treba žrtvovati za doseganje teh stvari, pa pozabljamo sami nase in na dejstvo, da naše življenje in počutje pomenita veliko več kot šopek bankovcev. Kljub temu pa vedno znova stremimo k doseganju nečesa, kar na videz leži ravno pred našimi nogami, vendar se nam vedno znova spretno izmika. Svoja življenja zapravljamo za doseganje ciljev, a medtem pozabimo živeti, kajti osredotočenost na cilj nam zamegli razum, da pozabljamo na ostale stvari, ki so v življenju prav tako pomembne.

Umiritev predstavlja ključ do uspešnega zavedanja svojega telesa, na kar je naravnana skoraj celotna znanost joge kot starodavne duhovne discipline. Z umiritvijo naravnega a neutrudljivega toka misli skupaj z nemirnim telesom nam omogoča lažje razumevanje, kdo smo. Preusmeritev pozornosti iz zunanjosti v notranjost svojega telesa, opazovanje, raziskovanje in analiziranje svojih občutkov nam odkriva drugačen in edinstven svet. Joga z dihalnimi vajami, telesnimi položaji in mentalnim osredotočanjem služi kot duhovno urjenje, da praktikant lahko doseže telesno in duševno stabilnost.

ZGODOVINA

Najstarejši zapisi o jogi se pojavijo v Rigvedi, ki je nastala v obdobju Ved*, nekje 1700–2000 let pr. n. š. Znano je, da se je pred zapisovanjem ustno prenašala vsaj tisoč let, iz česar lahko sklepamo, da je joga obstajala že veliko prej. Rigveda je starodavna indijska sveta zbirka hvalnic, posvečene bogovom. To so najstarejša verska besedila, ki so še vedno v uporabi, saj jo častijo hindujci po celem svetu. Njeni verzi se recitirajo med molitvami, verskimi funkcijami in drugimi posebnimi priložnostmi.

JOGA SUTREPatanjali je ustvaril prvi samostojni tekst o jogi, ki mu pravimo  Joga sutre. V njih je zbral dokaze o obstoju ali močnemu vplivu aksetskih tehnik in kontemplacijskih metod, jih združil, klasificiral, ustvaril njihove osnove, jih opravičil in vključil v filozofski sistem. Patanjali je Joga sutre razdelil na 4 poglavja: Samadhi pada (božanska ekstaza ali kozmična zavest), Sadhana pada (duhovna praksa), Vibhuti pada (nadnaravne moči) in Kaivayla pada (absolutnost, neskončnost). V drugem in tretjem poglavju je Patanjali opisal tako imenovano aštanga jogo, ki predstavlja osem stopnic do samorealizacije.

AŠTANGA JOGA

Prva polovica aštange (yama, niyama, asana in pranayama) se ukvarja s čiščenjem mentalnega in fizičnega telesa.

 

 

YAMA zastopa zakon vzdržnosti pri krivici, kraji, laganju, čutnosti in pohlepu.

  1. AHIMSA predstavlja zakon vzdržnosti pri nasilju. Nenasilje in nesovražnost do vsega, kar vidimo, slišimo in čutimo. V zakonu ahimse postanemo bolj razumevajoči in sočutni. Takrat se naučimo, da se ne odzivamo na negativne impulze, ki prihajajo iz okolice. Ahimsa predstavlja glavni predpogoj za meditacijo, saj brez nje ne moremo učinkovito zadrževati koncentracije in posledično izvajati meditacije. Najbolje je delovati po načelu: »Ne stori drugemu tega, česar si sam ne želiš.« Vsi ljudje smo pod kožo krvavi, čustveni in vsak nosi svojo edinstveno zgodbo, ki jo druge osebe težko razumejo. Intelektualno nasilje je glavni vir nasilja. Posameznikov um. V naših glavah se rojevajo misli, ki so velikokrat negativno usmerjene. Misel sproži besede in dejanja. Negativne misli o lastni osebi nam bodo v življenju samo škodovale, izjemo predstavlja zdrava samokritika, katere glavni namen je posameznikovo izboljševanje in ne uničevanje. Besedno nasilje se izvaja takrat, ko govorimo škodljivo, uporabljamo grde besede in zavajamo ali na kakršen koli način škodujemo ljudem okoli sebe. Verbalno nasilje pušča dolgoročne posledice. V Mahabharati je zapisano: »Rana, ki jo naredi puščica ali sekira, se hitro zaceli. Rana, ki jo naredi nasilno govorjenje pa se celi zelo počasi.« Da bi kljubovali besednemu nasilju, moramo vzpostaviti navade nežnega, razumevajočega, skrbnega, vljudnega in modrega govorjenja. Fizično nasilje je zadnja oblika nasilja, ki se pojavi takrat, ko se intelektualno in besedno nasilje združita. Aktivirajo so živčne celice v našem telesu, ki nekontrolirano pričnejo sproščati napad jeze preko sunkovitih gibov telesa. Od vseh treh oblik nasilja je fizično nasilje najlažje nadzorovati. Če človek ohranja vsaj kanček razuma, mu ta stopnja ne predstavlja velikih težav.
  2. SATYA – resnicoljubnost na vseh ravneh. Biti resničen in iskren v življenju vodi do umirjenosti naše zavesti, podzavesti in duše. Ko pogledamo globoko v svojo notranjost, v njej najdemo mir. Laganje je zelo stresna oblika izražanja verbalne komunikacije, ki povzroča napetost in strah ter tako ovira delovanje posameznikovega uma, da bi se lahko umiril, koncentriral in meditiral. Resnica pa se lahko uporablja tudi z namenom škodovanja drugim ljudem. V tem primeru jo moramo uporabljati premišljeno in samo po potrebi. Intelektualno resnicoljubnost lahko izvajamo ali živimo. Verbalna resnicoljubnost pomeni tudi, da držimo svojo besedo. Fizična resnicoljubnost pa se pokaže, ko je razumljena intelektualna resnica izražena z besedami. Takrat se pokaže v fizični dejavnosti, kot so dobra dejanja, lepe besede in pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
  3. ASTEJA – nekraja. Ne pomeni samo krajo materialnih dobrih, ampak tudi tujega dostojanstva, energije in občutka varnosti. Intelektualna nekraja nam predstavlja področje, kjer se misli o kraji ne pojavljajo. Ko si kaj želimo, moramo za to stvar kaj narediti in si je ne enostavno prilastiti. Besedna kraja se dogaja, ko škodujemo ljudem s svojimi besedami, ko si z njimi prilastimo njihov ponos, sanje, varnost, zasebnost in energijo. Fizično krajo predstavlja lastenje nečesa, kar ni naše. Vzeti si neko stvar, ki nam ne pripada in za kar nimamo lastnikovega dovoljenja, predstavlja tipičen primer fizične kraje.
  4. BRAHMACHARJA – predstavlja nečutnost, zmernost in celibat.
  5. Brahmachar je tisti, ki je dosegel višjo realnost, nahaja se na Brahmovi poti in hodi v svetlobi. Vzdrževanje pri stvareh, v katerih so prisotne strasti in poželenje, nam pomaga ohraniti moč prane, s katero se lahko dvignemo v svojem duhovnem razvoju. Smiselno bi bilo razumeti in uživati spolnost v mejah, kjer je važen njen namen in ne užitek. Potrebam in strastem se ni treba popolnoma odpovedati, zgolj omejiti do te mere, da ne postanemo njihovi sužnji.
  6. APARIGRAHA – nepohlep. Pohlep povzroča stanje navezanosti. Z lahkoto se navežemo na vse stvari v svojem življenju – ljudi, stvari, miselne vzorce in energijo. Hitro postanemo odvisni od različnih vplivov, zaradi katerih občutimo nekakšno ugodje ali dobrobit. Intelektualni nepohlep nam pomaga določiti, kaj nam dejansko v življenju koristi, in kaj je tisto, kar samo prijetno draži naša čutila. Čutila moramo varovati predvsem zaradi njihovega močnega vpliva na naš um. Ko se čutila navežejo na stvari, s tem povzročijo posedovanje v umu in ko se um priveže na zunanje predmete, s tem povzroči navezanost in strah pred izgubo teh predmetov. Izvajanje meditativne tišine nam lahko zelo koristi za odsotnost besednega pohlepa. Fizični pohlep bi lahko opredelili kot navezanost na stvari ali ljudi, ki se jih bojimo izgubiti. Prepoznavanje in prizadevanje za naše resnične potrebe pa kot fizični nepohlep.

 

NIYAMA  je druga stopnja aštanga joge in predstavlja stopnjo dolžnosti, ki naj bi jih posameznik opravljal na osebnem nivoju. Predstavlja notranje opazovanje in disciplino. S pomočjo niyam v svoji notranjosti ustvarjamo disciplino in uravnovešamo občutke, ki se v njej nahajajo.

  1. SAUCHA je prva niyama in predstavlja čistost telesa zunaj in znotraj. Na kakšen način skrbimo in ravnamo s svojim telesom, v kakšnem okolju živimo, kaj vnašamo v svoje telo in kako skrbimo za čistočo svojega uma? V teh nekaj vprašanjih je zajeto skoraj celotno bistvo sauche. Očistiti se vseh nečistoč s fizičnega in intelektualnega vidika ter poskrbeti, da v svoje telo ne vnašamo novih nečistoč. Da govorimo čiste besede, napolnjene z razumevanjem, modrostjo in mirom.
  2. SANTOSHA ali zadovoljstvo s samim seboj. Bogat ni tisti, ki živi v izobilju, temveč tisti, ki je zadovoljen s tem, kar ima. Ljudje smo na tem svetu preveč navezani na materialne dobrine. Občutek, da moramo nekaj imeti, ker nam nekaj pač manjka, nas preganja in spravlja v slabo voljo. Z lastnino si večkrat lajšamo občutek tesnobe, ki je posledica današnjega »hitrega« življenja. Ko v življenju zmanjšamo svoje zahteve in pričakovanja, to postane enostavnejše, razočaranje in nezadovoljstvo postaneta samo še odmev v daljavi, ker smo zadovoljni s tem, kar imamo. Nad svojim življenjem pridobimo kontrolo in občutek varnosti, nismo več odvisni od nekega zunanjega dejavnika, ki opredeljuje naše zadovoljstvo.
  3. TAPAS predstavlja vzdržnost in zmernost na vseh življenjskih področjih. Postenje, opazovanje tišine in preživljanje več časa na samem so ene izmed možnosti, ki jih lahko uporabljamo za izvajanje učinkovitega tapasa. Skromen način življenja bi bil prav tako uporaben način za nekoga, ki je navajen razkošja sodobnega življenja. Svojim čutilom onemogočimo navezanost na zunanje predmete, svojim besedam odvzamemo vznemirjenost ali grenkobo in ju raje zamenjamo za molčečnost. Svoje telo preizkusimo z vzdržnostjo in se ne praskamo, ko nas zasrbi, in se ne pokrijemo, ko nas za zazebe. Seveda pa se je treba vprašati, ali to počnemo resnično zaradi sebe, da bomo nekaj dosegli znotraj nas samih, ali pa to počnemo samo zato, ker smo to prebrali v kakšni duhovni knjigi.
  4. SVADHYAYA – samopreučevanje oz. samoopazovanje nam že v samem imenu pove, da v tem delu niyame opazujemo sami sebe. Preučujemo in analiziramo svoje lastno delovanje, znanje, ambicije, moč, šibkost, potrebe … Na vsako vprašanje o nas samih lahko odgovor najdemo znotraj sebe. Včasih se moramo večkrat vprašati na glas ali potiho, preden bo odgovor dovolj jasen. Da bi sami sebe bolje razumeli, moramo svojo pozornost premakniti nekam v daljavo in opazovati svoj tok mišljenja z neke druge perspektive. Takrat je veliko lažje opazovati in analizirati kakšno stvar, ker nismo neposredno vpleteni z vsemi čustvi, ki so vezana na predmet opazovanja.
  5. ISHVARA PRANIDANA pomeni osredotočenje na boga, ohranjanje in gojenje vere. Marsikdo izmed nas se ne bi opredelil v kakršno koli versko skupnost, večino izmed nas pa povezuje verovanje v neskončen vir energije nekje v središču vesolja, ki vsakodnevno vpliva na naše življenje. Tihi glas intuicije, ki nam narekuje, kam naj odidemo po neko novo izkušnjo, popolni neznanci, s katerimi lahko govorimo, kot bi se poznali vse življenje, privabljanje tistega, kar vibriramo, telepatija, sanje … Za vse to bi lahko pripisali zaslugo tej energiji – prani, iz katere sestoji vse, kar se nahaja okoli nas, ki se giblje nevidno v nas in med nami.

 

 

ASANA je udoben in stabilen položaj, ki praktikanta pripravi na pranayamo in meditacijo. Asana naj bi prvotno pomenila dolgo zadrževanje sedečega položaja, vendar se je kasneje to ime razširilo na veliko drugih položajev. Ob opisovanju asan je Patanjali mislil na posameznikovo zmožnost obvladovanja in umirjanja telesa, vendar je temu v svojih spisih namenil zgolj osnutek, saj je prepričan, da se je asane mogoče naučiti le od guruja in ne iz opisov.

 

 

 

PRANAYAMAPrana je življenjska in univerzalna energija, yama pa predstavlja kontrolo in nadzor. Torej pomeni, da tehnika pranayame predstavlja obvladovanje življenjske energije. Ne smemo je zamenjavati z dihalnimi vajami, ker bi to pomenilo, da ne poznamo njenega resničnega cilja, ki je pridobivanje, kopičenje in zavestno nadziranje življenjskih energij v našem telesu. Duševnost in prana sta tesno povezani med seboj, kar pomeni, da tok prane teče skupaj s tokom misli. Tja, kamor bomo usmerili svojo pozornost, bo stekel naš tok prane.

»Kadar dih nekontrolirano tava naokoli, je tudi um nemiren.« Hatha Yoga Pradipika

Druga polovica aštange (pratyahara, dharana, dhyana, samadhy) pa predstavlja subtilne korake.

PRATYAHARA predstavlja odmik čutov: preusmeritev iz zunanjega sveta navznoter. To pomeni, da dražljaji iz okolice, čutne aktivnosti in spomin prenehajo vplivati na naše čute ter s tem ovirati našo zavest. Učinki čutil, ki zaznavajo našo okolico, sprejemajo podatke, vendar njihova analiza ne prispe do možganskega centra, kjer bi naš um lahko analiziral videno, ovohano, slišano, okušeno in otipano. Dražljaje okolice preprosto sprejmemo take, kot so, in o njih ne razmišljamo. Umu onemogočimo analiziranje, da si zagotovimo tišino v svojih mislih. Pozabimo na srbenje, ko nas najbolje srbi. Sprejeti mraz takšen, kot je, in odmisliti preprosto rešitev z odejo. Pratyahara pripravi praktikanta na naslednje tri stopnje, ki so tesno povezane med seboj, in jih imenujemo samyana.

DHARANA predstavlja stopnjo, kjer je koncentracija zadržana na enem predmetu. Ko nam misli ne predvajajo več prebliskov dogodkov ali oseb, ki nam prinašajo nemir, smo sposobni čiste koncentracije. Nobena stvar nas več ne ovira, kajti telo je sproščeno, čisto in mirno. Dharana deluje neodvisno od prejšnjih petih stopenj, zato jo lahko dosežemo vedno, ko v njo vložimo zadostno količino svojega truda.

DHYANA je predzadnja stopnja in se pojavi, ko se poistovetimo z opazovanim objektom, na katerem smo zadrževali koncentracijo (dharana). Razlika med dharano in dhyano se kaže v tem, da je pri dharani zadrževanje koncentracije naporno delo, v katerega vlagamo precej svoje energije, pri dhyani pa se to zadrževanje koncentracije dogaja spontano in brez napora. Na ta način se koncentracija spremeni v meditacijo in lahko traja dlje časa.

SAMADHI je zadnja izmed stopenj in predstavlja transcendalno zavest, kontemplacijo. Lahko jo interpretiramo kot popolno intuicijo. Pri samadhi je globina meditacije pomembnejša kot dolžina. Težko je dolgo časa vztrajati v meditaciji brez napora, zato se samadhi doseže le za kratek čas. Predstavlja stanje, ki ga je skoraj nemogoče opisati z besedami, tisti pa, ki so ga že dosegli, opisujejo različne izkušnje. S samadhi se odpravi iluzija in domišljija, da na ta način spoznamo resnico in stvari takšne, kakršne so, brez subjektivne zaznave. Opazovalec, opazovani predmet in pozornost se v samadhiju združijo v eno samo resničnost, meje med njimi izginejo, prav tako izgine tudi občutek ločenosti ene od druge. Izgubi se zavedanje telesa, diha, uma in ega ter zaživi neskončni mir.

 

UPANIŠADEMlajši zapisi Patanjalijevega dela so Upanišade, ki jih imenujemo tudi Vedanta, kar v dobesednem prevodu pomeni »Konec Ved«. Predstavljajo neposredno učenje, podano s strani indijskih modrecev. Upanišade se vrtijo okoli štirih glavnih tem, med katerimi je najpomembnejša odnos brahmana z atmanom. Brahman predstavlja božansko zavest ali celoten univerzum, atman pa delček božanskega v vsakem posamezniku, ki se znova vrača nazaj s pomočjo reinkarnacije in je močno povezana z učenjem karme v asketski tradiciji. Karma vsakega posameznika je tesno povezana s samsaro, ki predstavlja neskončen cikel smrti in ponovnega rojstva. Da bi lahko izstopili iz tega neskončnega kroga samsare, mora posameznik doseči razsvetljenje skozi realizacijo atmana/brahmana.

MAHABHARATAMahabharata je eden izmed najpomembnejših sanskrtskih epov stare Indije, osrednje delo hinduizma in s tem izjemno pomembno kulturno izročilo indijske podceline. Zgodovina Mahabharate sega v leto  400 pr. n. št., njen naslov pa se lahko tolmači kot »Velika zgodba iz dinastije Bharata«. Celotna zgodba Mahabharate se je razvila iz krajše različice, ki so jo kasneje dopolnili in iz nje ustvarili najdaljši ep na svetu, ki je približno desetkrat obširnejši kot Iliada in Odiseja skupaj.

KRATEK POVZETEK ZGODBE – V Mahabharati sta predstavljeni dve družini, ki sta med seboj povezani z daljnim sorodstvom. Kurovi in Pandovi so običajni ljudje, ki sprejemajo različne odločitve v svojem življenju. Tako so v družini Pandovi sledili resnici in pravici, Kurovi pa so se posluževali vseh slabosti, zaradi katerih so imeli kakršno koli korist, in se niso držali nobene vzdržnosti pri strasteh, laganju, prevari in kraji. Pandovi so bili zaradi pravičnih lastnosti večkrat ob svoj del pogače, kajti prevare, s katerimi so Kuruji pridobivali bogastvo, za seboj niso puščale drobtinic. Vendar so se Pandovi kljub izgnanstvu in nerazumevanju še vedno držali božje resnice, delali pošteno in dobro. Četudi so velikokrat utrpeli škodo in krivico, so bila njihova dejanja nagrajena s strani utelešenih bogov. Družina Kurujev pa je kljub svojim spletkam, prevaram in lažem v glavni bitki izgubila skoraj vse svoje sorodnike, vse svoje premoženje in kraljestvo je bilo dodeljeno poštenim Pandovim.

BHAGAVAD-GITA – Majhen del Mahabharate, ki ga pozna večina med nami, se imenuje Bhagavad-gita, v njej pa je podrobno opisan pogovor med Krišno in Arjuno (pripadnika družine Pandovi) na bojnem polju pred spopadom z družino Kuruji. Krišna nagovarja Arjuno in mu pojasnjuje njegove dolžnosti bojevnika ter jih dopolnjuje z različnimi jogijskimi in vedantskimi filozofijami.

 

SAMKHYA IN GUNE

Samkhya je ena izmed šestih glavnih šol, ki sistematično prikazujejo bistvene ideje Ved, ukvarja se z analizo psihološke strukture duha. Ponuja nam teorijo, joga pa predstavlja njene praktične vidike. Filozofija Samkhye se ukvarja s procesom diferenciacije, nenehnimi spremembami v okolju in vsebuje dualistični realizem. Zagovarja dve osnovni realnosti, ki jih poznamo pod imeni purusha (duh) in prakrti (materija). Purusha naj bi predstavljala najbolj čisto obliko zavesti, neomadeževano, breztelesno, čisto energijo. Prakrti predstavlja fizično telo, brez lastne inteligence in pod močnim vplivom purushe, ki se lahko manifestira samo skozi oblike izkušanja prakrti.

Prakrti sestavljajo tri gune (subtilne lastnosti osebnosti), ki pomenijo lastnosti ali naravo, in močno vplivajo na delovanje fizičnega telesa.

  • Rajas je povezana z aktivnostjo ter ustvarja predmete, gibe in dejanja. Rajas je strasten, razumsko razmišlja, trudi se za osebne ambicije, ki so pod močnim vplivom njegovega ega.
  • Sattva je čista in visoko razvita oblika zavesti. Zanjo so značilna pozitivna čustva, ravnovesje, učenje, vizije ter prizadevanja za dobro vsega in vseh.
  • Tamas je stanje inertnosti in omejenosti, lenobe, nečistosti, zdolgočasenosti in nelogičnega razmišljanja. Zanj so značilna negativna čustva, ki temeljijo na potrebi po preživetju.

 

Na grobo bi lahko opisali, da gune predstavljajo posameznikov dojemanje in odnos do okolice. Pa čeprav se kakšna guna trenutno zdi boljša ali slabša od ostalih dveh, jo lahko uporabimo v svojo korist, ko se ta pojavi. Ena izmed njihovih lastnosti je tudi ta, da so izrazito dualne, tako da nobena med njimi ni le dobra ali slaba, vse je odvisno od njihovega odnosa do stvari, s katero so v stiku. Človek nenehno deluje pod vplivom ene izmed gun, ki se redno menjavajo, pa čeprav včasih kakšna lahko ostane prevladujoča dalj časa.

nadiji

 

slika 1: Nadiji (subtilni kanali), narisani s slabimi občutki

 

NADIJI Prana je del astralnega telesa, ki ga hkrati tudi poganja in s tem opravlja z različnimi telesnimi funkcijami. Ta energija prane se pretaka po točno določenih poteh, ki jim pravimo nadiji in so popolnoma neodvisni od fizičnega telesa, pa vendar nanj močno vplivajo. Čeprav hathayogapradipika omenja, da naj bi obstajalo več kot 72.000 nadijev, bom predstavila le tri najpomembnejše: IDA in PINGALA izhajata vsaka iz svoje nosnice, ŠUŠUMNA pa predstavlja osrednji in glavni nadi, ki teče po dolžini hrbtenice. Ida je povezana z levo nosnico, ženskim principom, luno, intuicijo in introvertiranostjo. Pingala pa je povezana z desno nosnico, moškim principom, soncem, fizično aktivnostjo, ekstrovertiranostjo. Skupaj se spuščata vsaka iz svoje nosnice navzdol po telesu, med seboj se prepleteta in potujeta do skupnega izvora vseh nadijev (kanhdy). Obe imata pomembno vlogo pri pranayami, saj nadzorujeta vhod, skozi katerega vstopa prana v človeško telo. Šušumna ima pri jogi prav tako zelo pomemben pomen, saj jo razumemo kot glavnega prevodnika prane. Šušumna se aktivira, ko uravnovesimo delovanje ide in pingale, takrat pa je tudi najboljši čas za meditacijo.

 MOJA ZGODBA

 

UVOD V »MOJO ZGODBO«

V nadaljevanju bom predstavila, kako lahko jogijska filozofija najde svojo pot do posameznika, ne da bi se ta tega sploh zavedal. Poslušanje notranjega glasu, razumevanje in spraševanje, kaj pravzaprav povzroča ta glas, se mi je vedno zdel misterij. Vsak posameznik lahko potrdi, da v svoji glavi sliši glas, ki se pogovarja s fizično obliko telesa. Nekaterim se celo zdi noro, da se oseba pogovarja sama s seboj, saj notranji glas razume kot posledico delovanja možganov. Res je, da so možgani orodje, s pomočjo katerega zaznavamo svojo okolico in smo sposobni sporazumevanja. Iz tam torej prihaja glas razuma. Kaj pa intuicija, ki zaznava stvari ali dogodke, še preden se pojavijo? Današnja znanost na žalost priznava samo tisto, kar je otipljivo in fizično dokazljivo. Med človeškimi obdukcijami niso našli izvora intuicije, zato so takim vprašanjem obrnili hrbet in se pretvarjali, kot da jih nikoli ni bilo. Toda kljub temu, ali znanost to priznava ali ne, lahko vsak posameznik s pomočjo svoje pozornosti opazuje in posluša ta notranji glas, ki mu svetuje in ga vodi po svoji karmični poti.

Z jogo sem bila seznanjena že pred leti, vendar priznam, da me niti najmanj ni zanimala. Zanimivo, kako lahkotno sem odklanjala takšen smerokaz, ki se je pojavil celo večkrat pri različnih osebah in to v zelo kratkem času. Vsaka stvar pa se zgodi z razlogom, kajti kmalu sem vso svojo pozornost preusmerila prav na jogo in ugotovila, da imam z njeno filozofijo veliko več skupnega, kot bi si mislila na prvi pogled.

Opisane so izključno moje lastne izkušnje skupaj z nekaj podatki, ki jih lahko dobimo na spletu ali pa v knjižnici. Nekaj osnovne jogijske filozofije sem predstavila že v začetku naloge, v nadaljevanju pa se bo ta filozofija prepletala z zgodbami nekaterih odlomkov mojega življenja. Nadaljevanje predstavlja del mene, kjer se razkrivam bralcu kot navaden in vsakdanji posameznik, kajti zdi se mi pomembno, da govorim iz sebe in iz lastnih izkušenj vplivam na bralčevo razmišljanje. Večinoma navedenega teksta je plod  lastnega samoopazovanja in ugibanja, vendar pa ni nobene potrebe po enakem razmišljanju, da me lahko razumete ali pa sploh nadaljujete z branjem.

OD OTROŠTVA

Otroško življenje je najbolj čista oblika človeka, ki danes obstaja na temu svetu. Preden otrok popolnoma spozna vse spletke tega sveta, živi čisto življenje. V njem gori luč, ki ga vodi po poti njegovega spoznanja, dokler se otroka ne oblikuje po kalupu moderne družbe. Vsak izmed nas še vedno nosi to luč nekje globoko v notranjem telesu, zakopano pod težo vsakdanjega življenja.

Že v otroštvu so se v mojem srcu porajala vprašanja, kot je: »Kaj se zgodi z nami ko umremo?« Odgovori vprašanih oseb so bili zame nezadostni, saj se z besedo »nič« enostavno nisem hotela sprijazniti. Vprašanje »Zakaj se rodimo, če moramo pa potem umreti?« nikoli ni našlo zadovoljivega odgovora. Ljudje o tem enostavno niso hoteli govoriti, saj tudi sami niso vedeli, kaj naj si mislijo o svojem obstoju in namenu življenja. V svojem srcu pa sem vedno čutila, da obstaja nekaj več, kot mi je bilo rečeno. Vedno se mi je zdelo, da mora obstajati nekakšen namen, da sem se rodila točno v tem kraju, tej družini in tem prijateljem. Moja pozornost je bila bolj obrnjena navznoter kot navzven, saj sem jasno lahko razločevala občutke, ki so se pojavljali v mojem telesu.

Kot posledica tovrstnega zanimanja so mi bile zanimive vse knjige, filmi in oddaje, ki so odkrivale neznano, našim očem prikrito ali skrito. Moje besede niso naletele na ušesa, s katerimi bi lahko razpravljala o svojih vprašanjih, in sčasoma sem o tem prenehala razmišljati. Prilagodila sem se toku razmišljanja sovrstnikov, da me ne bi označili za čudno, in pozabila na področje, ki me je nekoč tako zanimalo.

 

DELO S SAMIM SEBOJ

Medtem ko so leta minevala, so se bližala najstniška leta in vsa moja mnogim ljudem  nenavadna vprašanja so zbledela nekam v pozabo. V teh časih je bilo treba ustvariti svoj stil, si izbrati primerne prijatelje in se preprosto zabavati v svetu, kjer je edino skrb predstavljala šola ter opravljanje seminarskih nalog in izpitov. To je bilo obdobje iskanja samega sebe, saj kot najstnik težko razumeš, kdo si in kam točno spadaš. Spoznavaš različne ljudi, kulture, odnose in v vsem tudi malo eksperimentiraš. Seveda pa odnos z ljudmi skoraj nikoli ne obstaja brez konfliktnih situacij. Tako kot marsikdo izmed bralcev te diplome sem se tudi jaz znašla v nekaj neprijetnih situacijah, na katere kasneje nisem bila ponosna. V telesu se je konstantno pojavljal nemir in sproščeni otroški dnevi so bili mimo. Sledilo je obdobje izgubljenosti, žalosti in osamljenosti, ko se je zdelo že vstajanje iz postelje včasih prav neznosno. Enostavno se nisem počutila dobro v družbi ljudi in soočenje z zunanjim svetom je bilo tako odveč. Zanimivo je, kako lahko z leti tako jasni občutki iz otroštva enostavno izginejo in jih nadomesti občutek nepomembnosti.

Težka situacija je zbudila moj notranji glas. Nekaj, kar sem dolgo časa zamenjevala za svoje bistroumne ideje ali glas razuma, lahko danes označim kot intuicijo. Odločila sem se, da hočem biti dobra oseba, ki pomaga ljudem, pa čeprav bodo vedno obstajali tisti, ki me bodo prizadeli, ki radi nagajajo in mečejo polena pod noge. V meni se je zbudilo nekaj, kar je Patanjali v Joga sutrah opisal kot enega izmed udov aštanga joge. Osem udov (ashta anga) lahko razumemo kot zemljevid ali priročnik, ki posamezniku pomaga po poti do samorealizacije – yama, niyama, asana, pranayama, pratyahara, dharana, dhyana, samadhy. Prva polovica aštange (yama, niyama, asana in pranayama) se ukvarja s čiščenjem mentalnega in fizičnega telesa, z ohranjanjem in vzdrževanjem čistosti telesa in uma pa pomaga praktikantu, da lahko deluje v božanski smeri.

Ne trdim, da sem takoj pričela z delovanjem v božanski smeri, ker za doseganje nečesa tako veličastnega potrebujemo veliko časa – to je proces in pot, ki zahtevata veliko mero vztrajnosti, optimizma in dobre volje. Vendar pa se vsak dan trudim, da bi bila lahko čim bližje vsem osmim udom aštanga joge.

 

Prvi del, ki se je prebudil v meni, je bil yama – prva izmed osmih stopenj –, ki zastopa zakon vzdržnosti pri krivici, kraji, laganju, čutnosti in pohlepu. Njeno delovanje je potekalo  popolnoma na nezavedni ravni. Vsa dejanja so bila plod lastne intuicije, ker sem enostavno imela občutek, da je to edina in pravilna pot. Spominjam se, kako so se misli pojavljale v obliki laži in kako je bilo večinoma težko priznati resnico. Res je, da resnica boli, vendar nas bosta njena prisotnost in priznanje sčasoma tudi osvobodila.

Niyama se ukvarja s samoopazovanjem (svadhyaya), ki ustvarja disciplino in uravnoveša občutke v notranjosti našega telesa. Gre za delo na osebnem nivoju, za katerega potrebujemo tapas, da nekaj svojega časa preživimo v tišini proč od ljudi. S takimi pogoji, ko besede zamenjamo za molčečnost, lahko odlično opazujemo svojo notranjost. Tesnoba in predvsem neprijetno počutje so spremljale slike in spomini na mojo preteklost kot opomin na dogodke in stvari, s katerimi se je bilo treba soočiti. Žal je tesnoba tisto čustvo, ki naše zavedanje najprej obrne navznoter. Soočenje jo lahko pozdravi, ignoriranje pa potlači. Kljub grenkobi dogodkov sem izbrala soočenje in storila, kar se mi je zdelo, da je prav. S tako preprosto tehniko samoopazovanja in odzivanja na notranji glas sem prišla do trenutka, ko sem se lahko globoko zazrla v svojo notranjost in opazila, da tam ne obstaja več nemir. Obstajal je le občutek radosti, veselja in samozadostnosti. Santosha ali zadovoljstvo s samim seboj je prišlo kot posledica samoopazovanja in soočenja s samim seboj. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se osvobodila notranjih demonov, ki so si področje mojega notranjega telesa vzeli za svoje kraljestvo.

Med vsem tem opazovanjem občutkov v notranjem telesu pa je mojo pozornost večkrat pritegnila asana. Takrat za te položaje nisem imela imena, imeli pa so ga moji starši, ki so mi pravili, da sedim v »nemogočem položaju«, saj sem na stolu lahko precej dolgo sedela v vajrasani (diamant), na tleh svoje sobe pa sem ustvarjala in risala v badhakonasani (metuljček) ali balasani (otrok). Zanimivi so se mi zdeli občutki položajev, ko sem čutila nežen razteg v mišicah svojih nog, pri čemer pa ni bilo nobene potrebe po napenjanju mišic. Enostavno sem se prepustila položaju in v njem vztrajala, dokler mi noge niso ‘zaspale’. Z zanimanjem sem opazovala  meje svojega telesa, do kam mi dovoli, da lahko grem. Meja, kjer se prijetno sreča z neprijetnim, je zelo tanka, a z opazovanjem svojih občutkov in vztrajnostjo se ta tanka meja zlahka obdrži, da na njej lahko dalj časa ohranimo svojo pozornost.

Dihanje je danes marsikomu popolnoma podzavestno početje njegovega telesa. Premalo se zavedamo, da na naš ritem diha vplivajo zunanji dražljaji in mentalna napetost. Nerednost dihanja povzroča psihično fluidnost, kot posledico tega pa tudi nestabilnost in razpršeno pozornost. V marsikaterem odnosu z ljudmi pride do prepira, pri čemer ne mislim na normalen pogovor, ki išče rešitve, ampak nenadzorovano uporabo glasilk na visoki jakosti. Ste se v taki situaciji kdaj opazovali, kaj se zgodi z vašim dihom, ko nekdo nad vas dvigne glas? Ustavi se. Za trenutek prenehamo dihati in namesto zraka vsrkamo vase vse, kar nasprotnik ustvari s svojimi besedami, ta negativni in neprijetni občutek pa se zasidra nekje globoko v naši notranjosti. Kako lahko preprečimo kopičenje teh negativnih občutkov? Odgovor se glasi z nadzorovanim in neprekinjenim tokom diha. Ob vsaki podobni situaciji moramo biti bolj osredotočeni na svoj dih, da začutimo, kdaj je odsoten, in ga zavestno poženemo naprej. Tako lahko že od začetka predihamo negativni vpliv okolice. Res pa je, da to ne opisuje delovanje pranayame, saj ta predstavlja veliko več kot pa samo zavestno dihanje. Z njo usmerjamo življenjsko energijo, jo kopičimo in uporabimo, ko je to potrebno.

»Ne rabite početi nič posebnega, samo postanite zavedni svojega vdiha … Vdihujem, vem, da vdihujem … izdihujem, zavedam se, da izdihujem in uživam v svojem vdihu in uživam v svojem izdihu … in kar na enkrat vidim, da sem resnično živ, resnično prisoten, da to veliko razliko lahko naredi vsak. Naš resnični dom je življenje v sedanjem trenutku, tukaj in zdaj, to je naslov do pravega življenja. Zavestno dihanje nas lahko pripelje nazaj v naš pravi dom, v življenje, in bili naj bi sposobni to početi v vsakdanjem življenju.« Avtor citata: Thich Nath Hanh

 

Zaradi svoje umetniške žilice me že od nekdaj privlačijo lepe podobe, ki jih ustvarjajo umetniki. V nekaterih umetninah je celo moč začutiti njihovo energijo, ki jo jim je uspelo vstaviti v svoj izdelek – kreacijo. Enostavno izžarevajo nekaj, kar opazovalca potegne v sam predmet opazovanja. Oblike, linije, barve in sence so lahko tako čudovite, da bi lahko nepremično strmeli v sliko dalj časa in jo občudovali brez analiziranja. Pratyahara je stanje brez analiziranja in primerjanja z drugimi slikami ali podobami iz resničnega življenja. Takšno občudovanje opazovalcu omogoči, da je na predmet popolnoma osredotočen, zunanji svet zbledi, obstaneta samo opazovalec in opazovani predmet. Tukaj se zgodi dharana – stanje popolne koncentracije.

Če povzamemo primer iz prejšnjega odstavka, lahko opazimo, kako se dharana spremeni v dhyano (meditacija). Opazovalec oz. ustvarjalec najprej samo opazuje predmet, pokrajino ali pa svojo domišljijo. V mislih razčleni linije, pike, svetlobo, barve in vzorce. Ko se prične prenašanje njegovih misli na papir, se v večjem delu tega početja zgodi ravno dhyana – popolno osredotočenje na opazovano in istovetenje z njim. Vsaka slika nosi nekaj umetniške duše, nekaj, kar vsak ustvarjalec pusti za sabo, majhen delček sebe. Za velika umetniška dela je treba ogromno časa, da se izdelek konča, vendar kljub temu ustvarjalec ob tem početju nekako izgubi občutek za čas, njegovo osredotočenje na ustvarjanje izdelka je tako močno, da se komaj zaveda, kako hitro se lahko premikajo kazalci ure. Večinoma ga zmoti samo občutek lakote, žeje, mraza ali utrujenosti.

Samadhy je zadnja stopnja aštange in je ne bom uspela opisati iz lastnih občutkov, saj sem mnenja, da je nisem še dosegla. Je najtežje dosegljiva stopnja, kajti zahteva vzdrževanje in negovanje vseh sedmih stopenj, ki nastopajo pred njo. Čeprav je današnje okolje, v katerem živimo, idealno za tovrstno učenje, pa vsakodnevno vzdrževanje osmih krakov aštanga joge predstavlja naporno delo.

 

Nekatere krake aštange joge lažje gojimo, nekatere lažje opustimo kot druge, kar pa ne pomeni, da smo zaradi tega kaj slabši ali boljši od ostalih. Prizadevanje za izboljšanje samega sebe nas žene dalje in nas na vsakem koraku bogati z drugačnimi izkušnjami, ki jih potrebujemo. Aštango uporabljamo po svojem občutku na način, da ne škodujemo sebi, drugim in da iz vsega tega potegnemo kar se da najboljše izkušnje. Ob takih močnih spremembah se nenehno srečujemo z ovirami, ki nas želijo pahniti nazaj tja, kjer smo po svojem mišljenju še ne dolgo nazaj mislili, da nam je edino mesto. Pa ni res! Te ovire so postavljene tja, nam na preizkušnjo, da lahko dokažemo, da nismo to, kar smo bili včasih, da smo sposobni stopiti preko, se spremeniti in postati drugačen, boljši človek.

 

NA – KLJUČ – JE

Vsak dan se nam lahko zgodi kakšna neverjetna stvar, za katero bi jo lahko pripisali naključju. Pa so to res samo slučajnosti, ki se zgodijo sem in tja, ali pa za njim stoji nekakšen pomembnejši namen? Že sama beseda »naključje« nam razkriva, da v tem trenutku obstaja »ključ«. Seveda je ključ samo metaforično izražen za nekaj, kar nam lahko odklene bodisi novo priložnost bodisi nov list papirja v knjigi našega življenja. Vse je odvisno od nas, koliko smo dovzetni za nepojasnjene dogodke in koliko pomembnosti pripisujemo notranjemu glasu.

V nekaj tednih sem presenečena ugotovila, da se naključja ne morejo tako noro ponavljati, kot se. Pomislim na osebo, ki je nisem videla že zelo dolgo časa, in mi v desetih minutah prekriža pot. »Neverjetno,« sem bila presenečena, »kaj imam to že jasnovidna videnja?« sem nadaljevala. Tisti trenutek sem se zabavala s to mislijo, dokler se ni v naslednjem tednu zgodila enaka stvar toda z drugo osebo. Ko sem pomislila na njo, mi je malo kasneje prekrižala pot. »Pa kaj je zdaj to?« sem postala rahlo vznemirjena, »to pa že ne more biti naključje.« Glasovi, ki jih slišimo v svojih glavah, so včasih res plod razuma, spet drugič pa je zanje odgovoren glas intuicije. Tehnike samoopazovanja obračajo pozornost navznoter k notranjemu telesu, zaznavanje sprememb v občutku in ločevanje razuma od intuicije pa je posledica upoštevanja osmih stopnic aštanga joge.

 

Nekaj tednov kasneje sem na delovnem mestu spoznala neko gospo. Ponavadi se tam tare strank, ampak tisti trenutek sva bili sami, pogovarjali pa sva se, kot bi se poznali več let in ne samo 5 min. Razumeli sva se kot najboljši prijateljici, besede so kar stale na pladnju in imeli sva dolg ter sproščen pogovor o življenju in duhovnosti. Prav tako, kot je ženska prišla v moje življenje, je tudi odšla, a za seboj pustila močan vpliv, jaz pa sem bila tako prevzeta od vsega, da si še imena nisem zapomnila, in še danes ne vem, kdo je ta gospa. Njena pomoč pa mi je sledila v naslednjih nekaj letih, ko sem raziskovala svojo notranjost, brala o energiji, dušah, meditaciji, reinkarnaciji. Od takrat ne verjamem v naključja, kajti ravno ta neznanka je bila ključ, ki mi je odprl vrata do ponovnega raziskovanja svoje notranjosti.

Slika 2: Golob – narisan z dobrimi občutki

golob

 

 

IZGUBLJENA

Nikoli se mi ni zdelo, da imam slabo življenje, pa vendar mi je v njem nekaj resnično manjkalo. Kar me je najbolj motilo pri tem stanju, je bilo to, da nisem vedela kaj, občutila pa sem, kot bi bila ponovno izgubljena. V tem obdobju sem veliko brala, različne knjige o delovanju naše podzavesti, avri, čakrah, bioenergiji, reinkarnaciji in potovanju duš. Knjige sem našla pri znancih ali po naključnem izboru v knjižnici. Med seboj so se lepo dopolnjevale in široko odprle moj spekter razmišljanja, vendar me je žalostilo, da takšne knjige ne ponujajo trdne osnove, za katero bi se lahko prijela. V današnjem času živimo bolj vizualno kot pa spiritualno, kar se dogaja znotraj nas samih, je samo še medena senca, kar naj bi človek dejansko predstavljal. Z razlago gun bi lahko rekli, da je svojo prevlado prevzel tamas. Iz vesele in zadovoljne punce je ustvaril melanholično osebo, ki ji je bilo vseeno, kaj se dogaja ali kaj se bo še zgodilo. Gune pa se občasno tudi zamenjajo tako, da sem v sebi vedela, da tamas ne bo ostal večno prevladujoča guna, ampak se bo našel tudi prostor za rajas, kjer bom imela možnost gibanja in ustvarjanja ali pa bom raziskovala svoj notranji mir z esenco sattve.

 

OBISK PRI REIKI MOJSTRICI

Kar je bilo na začetku videti zgolj kot radovednost, se je na koncu izkazalo za koristen obisk.

Obiskala sem gospo, ki se ukvarja z metodo reiki. Pri njej sem pristala bolj iz radovednosti kot nuje, saj so me tovrstne stvari zanimale, vendar se nekako nisem znala usmeriti, kaj pravzaprav sploh želim od obiska, kajti po svojem mnenju sem bila popolnoma »v redu«. Ker seveda nisem vedela, kaj bi lahko imela od celotne seanse, sva improvizirali. Pričeli sva v ležečem položaju, kjer sem si lažje vizualizirala potek čiščenja, pod mano na tleh pa so bili postavljeni kristali, s katerimi povečuje pretok energije. Vodila me je skozi celotno seanso. Z njeno pomočjo sem imela veliko več energije za vizualizacijo, najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, da sem se odločila za tiho različico, čeprav mi je naročila, da lahko vse odgovore izgovorim na glas ali pa potiho. Ni slišala, kaj si mislim, vendar je še vedno nekako vedela, kaj se dogaja znotraj mene.

S pomočjo angelov sva korensko čakro povezali s središčem zemlje in kronsko s središčem vesolja. Skozi moje telo in vse čakre se je pričel vzpenjati steber, ki bi moral povezati manipuro in sahasraro. Ves čas sem bila tiho in vzpostavljala steber, vendar se enostavno ni povezal in ona je to vedela. Spraševala me je: »Zakaj ne gre energija skozi … Kje čutiš blokado?« Moja zavest se je znašla na področju pod srcem, pod menoj je bila lepa in živa svetloba, nad menoj pa popolna črnina, ki je nakazovala blokado na srčni čakri. Skozi njeno vodenje sva prišli do osnovnega vira te blokade, saj so se s pomočjo njenih vprašanj odgovori pojavljali kar sami. Naprej so stopile osebe, ki igrajo pomembno vlogo v mojem življenju, glavni vzrok so bili ravno prepiri med temi osebami, ki so na moje majhno telo iz otroštva preveč vplivali. Blokada je odstopila, ko sem sama pri sebi razčistila, da to ne bo več vplivalo na mojo energijo. Moja podzavest jim je odpustila za vse, kar je na meni pustilo negativni vpliv. Čeprav je izpoved potekala v mojih mislih in sem pri tem neutolažljivo jokala, se je s to trenutno žalostjo razčistil gnev iz mojega srca in steber med vesoljem ter Zemljo se je lahko povezal.

Ne morem potrditi, da se je odnos med nami navidezno od tistega dne kaj veliko spremenil, lahko pa omenim, da mi je sedaj bistveno lažje, da razumem in si stvari ne ženem tako k srcu, kot sem si jih nekoč. Veliko bolj sem sproščena in umirjena. Občutila sem, kot bi iz srca odstranila lepilo, na katerega se je prilepilo vse, kar je priletelo mimo.

Danes razumem vse tiste dni iz preteklosti, ko sem bila prizadeta, če mi je kdo samo pokazal skrivljen prst ali pa se iz mene malo pošalil. Bolečina je bila pristna, a nikoli nisem razumela te občutljivosti. Z leti sem vse potlačila in si čez obraz nadela obrambno masko, ki me je varovala pred podobnimi napadi, vendar pa to ni rešilo problema, ki je še vedno obstajal, skrit globoko nekje v meni. Če takrat ne bi obiskala gospe iz gole radovednosti, bi po vsej verjetnosti veliko te blokade obstajalo še danes, jaz pa bi si še vedno govorila, da je z menoj popolnoma vse v redu.

 

 TEORIJA ČAKER IN ČUSTEV

O čakrah bom pisala, ker sem mnenja, da jih lahko povezujemo tudi s čustvi. Kot mlado deklico so me izredno zanimala čustva. To je bilo nekaj kar se je naključno pojavljalo v mojem telesu, včasih smešni, prijetni, žgečkljivi ali pa zbadljivi občutki. Vedno na drugem mestu, a vedno na sredini telesa. »Kaj so čustva mami?« niti ni tako težko vprašanje kot pa »Iz kje pa prihajajo?« Na spletu je zelo malo ali skoraj nič napisanega o izvoru čustev, zato vam bom v nadaljevanju poizkušala predstaviti sodelovanje čaker s čustvi, s svojim lastnim mnenjem in nekaj podatki, najdenimi na medmrežju.

Najbolj zanimivo se mi zdi seveda dejstvo, kako se vsi zavedamo, da čustva obstajajo nekje v našem telesu, pa do danes kljub vsej tehnologiji ne najdejo njihovega dejanskega izvora. Na medmrežju in v knjigah lahko najdemo številne teorije, ki govorijo o nastanku in izvoru čustev, toda vse so le teorije. Tako, kot je tukaj predstavljena moja teorija, da so lahko čustva povezana s čakrami.

 

ČUSTVA ali emocije se pojavljajo na mestu, kjer se um in telo srečata. Izraz »emocije« dobesedno pomeni vznemirjenost. Čustva predstavljajo odziv telesa in uma, lahko bi rekli, da so odraz uma v telesu. Telo se odziva na misli, v skrajnem primeru ga preplavi energija, ki omogoči bliskovit odziv za rešitev iz nevarnega položaja. Nasilna, neprijazna misel bo ustvarila zalogo energije v telesu, kar imenujemo bes. Telo se pripravlja na boj.

Ko se človek znajde v življenjski nevarnosti, ni več pomembno, kakšen avto si želi, kako je videti in kakšen status ima v družbi. Ko se prebudi občutek za preživetje, je pomembno samo še to – preživeti. Ampak kaj ne počne tega tudi korenska čakra?

Poglavitna čustva, ki jih zaznavamo v svojem telesu, so veselje, jeza in strah. Vsa ostala čustva, ki smo jih bili ljudje sposobni poimenovati, izhajajo iz teh glavnih treh čustev. Ne bom se spuščala tako globoko v poimenovanja, zato bomo ostali samo pri teh treh, saj bodo zadostovala za predstavitev moje teorije.

OBSTOJEČE TEORIJE IZVORA ČUSTEV

  • James-Langejeva teorija čustev – najprej naj bi zaznali situacijo, ki nas vznemirja, nato se pojavijo določene telesne spremembe, čustvo pa je subjektivno doživljanje le-teh.
  • Cannon-Bardova teorija zanika kakršno koli interakcijo med doživljanjem čustva in telesnimi spremembami.
  • Večina psihologov pa išče odgovore nekje vmes: duševni in telesni vidiki čustev so v medsebojnih interakcijah in sovplivajo drug na drugega.

 

ČAKREBeseda čakra pomeni kolo, ki se vrti in pošilja energijo z nižje na višjo raven. Povezujejo naše psihično in čustveno doživljanje z našim fizičnim telesom – so energijski vrtinci, ki so del subtilnega energijskega telesa in se nahajajo na mestih, kjer se v fizičnem telesu nahajajo žleze z notranjim izločanjem. Vsaka čakra ima določene lastnosti, ki se med seboj prepletajo in so glede na življenjski slog lahko bolj ali manj odprte. Manj odprte čakre nakazujejo blokado ali pomanjkljivo delovanje čakre, preveč odprte pa pretirano delovanje. Pravilno delovanje energijskega vrtinca se najde v ravnovesju nekje vmes, kjer čakra ni popolnoma zaprta ali odprta.

PRIMERJAVA ČAKRE – ČUSTVA

  1. Čakra MULADHARA (korenska čakra)

Element – zemlja, barva – rdeča, žleza – nadledvična. Uravnoteženost prve čakre daje občutek varnosti, stabilnost, pozitivnost, zvestobo, vitalnost, zanesljivost, občutek zemlje pod nogami, sposobnost preživetja v najtežjih pogojih in materialno varnost. Neuravnovešena ali blokirana čakra pomeni nesprejemanje fizične ravni bivanja in odpor do praktičnega dela. Taka oseba vsepovprek obsoja in je nagnjena k samodestruktivnosti.

Občutek za preživetje v življenjsko ogroženi situaciji aktivira čustvi strahu ali besa, ki bosta poskrbeli, da bo nadledvična žleza izločila zadostno mero adrenalina, s katero se bo posameznik pognal v beg ali napadel, da bi lahko preživel.

 

  1. Čakra SVADISTHANA (sakralna čakra)Spolne žleze določajo posamezniku spol in izločanje testosterona pri moškem, da dobi globok glas, brado, sposobnost zaviranja skladiščenja maščob in mišično maso. Estrogen pri ženski spodbudi žensko spolovilo, spolne znake, rast in razvoj tkiva dojk, je sestavni del fiziologije pubertete, menstruacije, ovulacijskih ciklov ter nosečnosti. Zaradi teh hormonov se osebi privlačita, združita in ohranjata svojo vrsto.
  2. Element – voda, barva – oranžna, žleza – jajčniki in prostata. Zanjo je značilno zavedanje lastnega telesa, kreativnost, strast in spolnost. Uravnotežena čakra omogoči človeku kreativno domišljijo in močno energijo, njegovo življenje napolni z barvami in smislom. Neuravnovešena čakra povzroča težave z učenjem in pomnjenjem, razdražljivost, težave s plodnostjo in strah pred rojstvom otrok.
  3. Čakra MANIPURA (popkovna čakra)Vsak izmed nas je že doživel v želodcu občutek gromozanske kepe ali pritiska v trebuhu, ko je bila njegova samozavest ali moč ogrožena. Ta neprijeten občutek se lahko pojavi tudi zaradi občutka krivde. V nasprotju s tem pa lahko na tem področju dobimo tudi zelo dober občutek – takrat, ko smo pohvaljeni za dobro delo, se pojavijo metuljčki v trebuhu, ki povzročajo vznemirjenost, zadovoljstvo in ugodje.
  4. Element – ogenj, barva – rumena, žleza – trebušna slinavka. Tretja čakra predstavlja vse tisto, kar tvori naš lastni jaz. Samozavest, samozaupanje, moč, dejavnost in razvoj. Vpliva na naš mentalni in linearni način razmišljanja. Neuravnovešena čakra povzroča težave z želodcem in prebavo, napade strahu in tesnobe, egoizem, občutek manjvrednosti, pomanjkanje orientacije, sentimentalnost in smiljenje samemu sebi.
  5. ANAHATA (srčna čakra)            Se vam je kdaj zgodilo, da vas je nekdo globoko užalil in ste rekli, da vam je strl srce? Jedka bolečina v prsnem košu je zelo neprijetna in jasno lahko določimo njen položaj, srčna mišica pa nas dejansko ne boli. Torej lahko sklepamo, da je boleč občutek, ki izhaja iz vrtinca srčne čakre, posledica razočaranja, žalosti in prizadetosti. Tudi ob dobrih občutkih, ko se počutimo ljubljeni in v popolnem miru s samim seboj in okolico, lahko na področju srčne čakre zaznamo nežen in prijeten občutek, ki nam greje srce.
  6. Element – zrak, barva – zelena, žleza – priželjc. Četrto čakro predstavljajo zvestoba, ljubezen, spoštovanje življenja in senzibilnost. Neuravnovešena čakra povzroča strah pred naklonjenostjo, zamerljivost, pretirano čustvovanje in občutljivost, hitre spremembe razpoloženja. Ko pa je čakra v ravnovesju, občutimo blaženost, popolno ravnovesje s samim seboj in čisto ljubezen do vseh in vsega.
  7. Čakra VIŠUDHA (grlena čakra)Peta čakra je središče za komunikacijo in ustvarjalnost. Če je ta neuravnovešena, povzroči tremo pred nastopanjem in nam velikokrat ustvari cmok v grlu, ki ga ne moremo pogoltniti niti izkašljati. Občutek, ki spominja na blokado izrečenim besedam, se pojavi tudi takrat, ko želimo nekaj povedati, pa si tega zaradi določenih strahov pred zavrnitvijo ne upamo. Vse zamišljene ideje morajo preko višudha čakre. Če je njen pretok blokiran, bo ideja vedno ostala samo ideja, njena realizacija pa samo odsev.
  8. Element – eter, barva – svetlo modra, žleza – ščitnica. Središče govora in komunikacije ima pomembno vlogo pri razvoju osebnosti. Uravnotežena čakra nam omogoča lahkotno verbalno in neverbalno izražanje, da lahko jasno pokažemo, kdaj smo jezni, žalostni in veseli. Neuravnovešena čakra blokira človekovo izražanje, povzroča tremo, vznemirjenost, težave s komunikacijo in samozavestjo ter strah pred konflikti. Blokada višudha čakre pa se lahko pokaže tudi na fizičnemu telesu v obliki golšavosti, pogostih angin in težav z zobmi.
  9. Čakra AJNA (čelna čakra)            V svojih otroških letih sva se z bratom večkrat zabavala s približevanjem prsta proti točki med obrvmi, saj je to početje izzvalo neko čudno vibracijo, ki jo je bilo moč zaznati. Žgečkljiv občutek je nastal, ne da bi se dotaknil obraza, a vendar je obstajal. Tudi danes, če poizkusim to metodo, se pojavi enako občutenje, vendar deluje le z odprtimi očmi. Ko sem podobno poizkusila s partnerjem, ni čutil ničesar.
  10.  
  11. Ajna čakra je duhovno središče, ki omogoča pozornost in zavest. Omogoča intuitivna spoznanja, sposobnost telepatije in obvladuje področje resničnosti. Neuravnoteženost lahko povzroči nezmožnost zastavljanja ciljev in njihovega uresničevanja; frustracije, strahovi, brezciljnost in težave s koncentracijo pa nam lahko povzročijo velike težave. Glavoboli, migrene, obolenje sinusov in oči so eni izmed mnogih fizioloških znakov nepravilnega delovanja čakre. Halucinacije in shizofrenija pa sta posledici pretiranega delovanja ajne čakre.
  12. Čakra SAHASRARA (kronska čakra)
  13. Kronska čakra je tista, ki predstavlja spiritualnost in razsvetljenje. Uravnovešena vzpostavlja občutek globokega miru in stanje popolne harmonije s celim svetom. Pravilno delovanje prinese sproščenost in zadovoljstvo, nepravilno pa pomanjkanje samozaupanja, strah pred lastnim razvojem in občutek nesmiselnega življenja.

Razsvetljenje je področje, ki bi si ga želel doseči marsikdo, ki se ukvarja z duhovnostjo. Čeprav je stanje razsvetljenja težko dosegljivo, smo vsaj enkrat v življenju že občutili popolni občutek harmonije in povezanosti s celim svetom. Če ne kdaj drugič, pa v tistem trenutku, ko so naše 40-tedensko razvijanje v materinem trebuhu prekinili popadki. Ob rojstvu, ko smo prišli na ta svet brez vsega, le z eno in edinstveno čisto dušo, dokler je v kasnejših letih niso pričeli oblikovati prepričanja staršev, okolica, v kateri smo se rodili, in različni trendi.

SRCE ME BOLI

Srce je mišica, ki je podvržena ponavljajočemu dejanju krčenja in sproščanja, da naše telo oskrbi s krvjo in kisikom. Nas torej res boli srce ali pa samo področje okoli srca? Vprašajmo se, kdaj nas boli okoli srca in če je dana situacija primerljiva s področjem, s katerim se ukvarja anahata čakra. Čista ljubezen, ki smo jo sposobni izraziti nekomu, razočaranje in bolečina ob razvezi ali izgubi ljubljene osebe so občutki, ki prihajajo iz področja prsnega koša neodvisno od tega, ali so dobri ali slabi.

Kaj pa cmok v grlu? Ta občutek blokade v grlu si sicer ne moremo razlagati kot čustvo, saj se popolnoma razlikuje od tega, kar smo na začetku razložili kot čustvo. Toda tudi ta občutek obstaja in je resničen, saj dejansko občutimo cmok, ki blokira vse, kar bi se rado izrazilo v verbalni ali ustvarjalni komunikaciji. Vse ideje, ki se ustvarijo v našem telesu, gredo mimo pete čakre in samo zadostno odprta peta čakra nam bo omogočila, da se bomo lahko izrazili v polni meri in zadevo uresničili tako, kot smo si jo zamislili. Ko je čakra neuravnovešena oziroma blokirana, pa vse ostane samo pri ideji in je ne realiziramo zaradi strahu pred neuspehom ali pridobivanju poslovnih partnerjev in surovin za izdelavo želene ideje.

 

Čustva so zelo zapleten pojav. Njihovega obstoja ne moremo zanikati, prav tako kot ne moremo določiti točnega mesta, kjer se čustva in občutki pojavijo. Vsak posameznik je čustven na svoj edinstven način, kar nekoga užali, lahko nekdo drug prezre, in kar nekoga veseli, pri drugem ne zbudi niti kančka pozornosti. Dober primer za ponazoritev tega predstavljajo enojajčni dvojčki. Dve osebi, rojeni na isti dan, ki sta deležni enakega načina vzgoje in sta si na las podobna, pa vseeno imata tako različne značajne karakteristike, da vsak dojema svet po svoje. Eden izmed njiju je vedno mirnejši, po možnosti občutljivejši, medtem ko je drugi ponavadi močnejši in živahnejši. Kaj jih dela tako različne, je tema za kakšno drugo poglavje, ki ga v tej diplomi ne bomo obravnavali, vam pa s tem pustim seme za kakšno dodatno misel, s katero se lahko ukvarjate.

 

 

DUALNOST

Na našem planetu obstaja dualnost – vse, kar obstaja, ima svoje nasprotje. Nebo ima zemljo, voda ogenj, noč ima dan, dobro in slabo, pa še lahko bi naštevali v nedogled vsa obstoječa si nasprotja. Zaradi te dualnosti se naše življenje zdi zapleteno in težko. Hitro nas zanese na eno izmed strani in težko je vedno obdržati zdravo ravnovesje, ki ji pravimo zlata sredina.

»Človek doseže vzvišeno blaženost, tako da se drži srednje poti in obvladuje levo in desno.« Hathayogapradipika

Beseda Hatha je sestavljena iz dveh besed: »Ha« predstavlja Sonce in »Tha« predstavlja Luno. Sonce je podvrženo moči, volji, aktivnosti in moškemu principu. Luna je prilagodljiva, pasivna, intuitivna in predstavlja ženski princip. Hatha joga je dinamično ravnovesje, ki se trudi uravnovesiti oba skrajna pola »dneva in noči«. V celem dnevu vedno prevladuje eden izmed polov, toda dvakrat dnevno si za kratek čas postaneta enakovredna – v trenutku mraka in zore. Enako je tudi s filozofijo joge, ko govorimo o subtilnih lastnostih (gunah) ali pa subtilnih kanalih (nadijih). Rajas in tamas nikoli nista vedno samo dobra in slaba, oba sta zelo podvržena dualnosti, tako lahko v eksplozivnem rajasu najdemo vsiljivost, v pasivnem tamasu pa vztrajnost. Tudi satwa sama po sebi ne more biti samo dobra, s svojim mirnim delovanjem lahko zamudi odlične priložnosti, ki jih rajas ne bi spregledal. Subtilni kanali, ki tečejo po energijskemu telesu in ga polnijo s prano sta IDA in PINGALA, ki v tem primeru predstavljata nasprotujoča si pola, po katerih v večini od nas teče večji tok prane, ŠUŠUMNA pa predstavlja osrednji in najpomembnejši nadij. Šušumna predstavlja ravnovesje med ido in pingalo. Cilj praktikanta joge je pretok toka prane po šušumni, s čimer se izogne, da bi prana tekla samo po enem subtilnem kanalu.

 

ZGODBA O DVEH VOLKOVIH Nekega večera je dedek plemena Cherokee svojemu vnučku pripovedoval o bitki, ki se vse življenje odvija znotraj naših src in naših duš. Rekel je: »Moj vnuk, znotraj vsakega od nas živita dva volkova, ki se ves čas borita za prevlado. Prvi je Slabi Volk. Ta je jezen, nevoščljiv, ljubosumen, zahteven, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilovalen, zamerljiv, laže, poveličuje le svoje dosežke, ima občutek večvrednosti in je egoističen. Drugi pa je Dobri Volk. Je vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, hvali druge in jim pomaga, se zna se vživljati v druge in zaupa.« In ta dva volka se ves čas znotraj nas borita za prevlado. Vnuček je razmišljal o povedanem in vprašal dedka: »Dedek, kateri volk pa zmaga?« Dedek je preprosto odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«

Čeprav zgodba ne pripada jogijski filozofiji, je zelo poučna v primeru razumevanja dualnega delovanja znotraj nas samih. Človek nikoli ni samo dober in nikoli ni samo slab. Sami se odločimo in si izberemo, kakšni si želimo postati, in to tudi živeti. Izgovori, da smo slabi zato, ker so drugi slabi do nas, niso ravno dobri izgovori, saj s takim načinom razmišljanja hranimo slabega volka, ki bo prej ali slej nadvladal dobrega. Dobri volk pa se bo pojavil sem in tja samo še kot spomin, da je nekoč obstajal.

MAHABHARATA v vsakdanjem življenju

Vsak dan smo izpostavljeni različnim izkušnjam, ko sodelujemo z drugimi ljudmi. Vsak izmed nas ima svoje cilje, želje in pogled na svet, tako da se je včasih resnično težko izogniti popolnoma vsakemu konfliktu, ko smo si pa tako različni. Razumevanje svojega nasprotnika nam bo zelo olajšalo življenje, opustitev svojega ega pa to olajšanje samo še povečuje.

V Mahabharati so opisani dogodki, s katerimi bi se lahko vsak posameznik hitro poistovetil, saj temeljijo na primerih, ki smo jim priča v vsakdanjem življenju. Čeprav pri nas ne najdemo utelešenih bogov, ki bi nas nagrajevali, in nimamo na voljo nebesnega orožja za spopade s sovražniki, imamo pa svojo notranjo bit, iskro življenja, dušo, svoj atman, ki ga je treba negovati. Živimo resnico, ki si jo izberemo sami. Lahko se podamo po enaki poti, kot so se Kuruji, in onesnažimo svoj atman, lahko pa se pridružimo mentaliteti družine Pandovi, sledimo božji resnici, živimo pošteno, skrbimo za red in čistočo svojega telesa, uma ter okolice, v kateri živimo.

Mogoče včasih res dobimo občutek, da je dobrota sirota, kajti pogosto se zdi, da je pošten človek opeharjen in prikrajšan za boljše življenje. Dejstvo je, da nam bo pošten način življenja težko prinesel materialno bogastvo, saj se v dobri veri drugim vedno podari večji kos pogače. Pošten človek je nagrajen z drugačno obliko bogastva, ki se ga ne meri v količini gmotnih dobrin, temveč v občutku ljubezni, ki smo jo sposobni podariti in prejeti. Občutek, pri nekaterih prezrt in skrajno nepomemben, nekaterim pomeni vse, kajti noben denar ne prinese dolgotrajnega iskrenega občutja čistosti, sprejetosti, ljubezni in prijateljstva.

 

drevo

 

Slika 3: Vrikasana (položaj drevesa)

EXPERIMENTALNI DEL – Motivacija – inspiracija – kreacija

Vsak izmed nas ima svoj konjiček, ki ga veseli in ob katerem se lahko popolnoma sprosti. Nekateri za to uporabljajo svoje kolo, drugi odidejo v hribe, tretji poslušajo ali ustvarjajo glasbo, nekdo svojo energijo vlaga v glino, jaz pa jo prelivam na papir.

Inspiracija, motivacija in volja so edina vodila do zadovoljivega izdelka, a nam niso vedno na voljo. Velikokrat so pogojene s čustvi, pa naj bodo ta čustva dobra ali slaba. Tudi največja zgodovinska dela so bila plod izražanja močnih čustev, ustvarjanje zgolj iz dolgčasa ne pripelje nikamor, saj je za dober izdelek treba porabiti zadostno količino časa. Čustva pripeljejo do motivacije, ki jo ta nato vodi do inspiracije, da skupaj ustvarita kreacijo. Medtem ko se ustvarja kreacija, poteče prehod in dharana (koncentrancija) postane dhyana (meditacija).

Do tega poglavja diplomsko delo dopolnjujejo razne slike, ki sem jih prostoročno ustvarila sama. Ko ustvarjam to nalogo, sem popolnoma osredotočena, točno vem, zakaj in čemu jo pišem ter si s tem vedenjem ustvarjam motivacijo za dokončanje naloge. Med pisanjem vseh teh vrstic doživljam inspiracijo, ki bo dopolnila nalogo s slikami in dodatnim besedilom. Navsezadnje si vzamem zadostno mero časa, sedem, vzamem svinčnik, list papirja in svojo motivacijo in inspiracijo prelijem na papir.

SAMOOPAZOVANJE PRED – MED – PO

PRED – (slika 1) Občutek jeze in negotovosti večino ljudi spravlja v obup. Tako močan občutek, ki se pojavlja v notranjosti telesa, je neizogiben, ko se pozornost sprehaja po preteklosti ali prihodnosti. Bolj, ko se pozornost odmika od sedanjega trenutka, bolj prevzema negativna občutja, ki so povezana z določenimi strahovi, nevednostjo in njenimi pričakovanji. Priložnost sem izkoristila, da narišem sliko v stanju slabega občutka.

MED – Med risanjem ni bilo težko zaznavati občutkov, saj so bili ti prisotni zelo dolgo časa. Koncentracija je bila skoraj nemogoča in vedno znova sem dvigovala glavo ter se utapljala v svojih mislih. Na sliki nisem porabila toliko energije, kot bi si želela, pa vendar sem bila odločena, da jo dokončam. Medtem ko sem se trudila z osredotočanjem na samo risanje, je precej negativnih občutkov odšlo, toda ne popolnoma vsi.

PO – Za dokončanje slike sem porabila veliko več časa, kot sem pričakovala. Medtem ko so misli begale okoli in sem razmišljala o stvareh, ki so me spravljale v slabo voljo, sem porabila veliko časa. Slika je nastala suhoparna in skoraj brez duše, občutki v telesu pa so bili veliko mirnejši kot pred risanjem. Vendar priznam, da niso popolnoma izginili.

PRED – (slika 2 in 3) Občutek navdušenja, evforije in veselja so sicer prijetni občutki, vendar so prav tako kot negativni občutki posledica oddaljene pozornosti nekje pri spominih v preteklosti ali pa v pričakovanju prihodnosti.

MED – Z lahkoto sem se osredotočila na predmet opazovanja in sliko, ki sem jo ustvarjala. Vmes ni bilo lahko zaznati občutka evforije ali dobre volje, kot sem ga opisala na začetku. Zdi se mi, da je med samim dejanjem risanja nastal popolni mir.

PO – Nisem opazovala ure, toda mislim, da sem sliko dokončala relativno hitro. Ustvarjanje je potekalo neprekinjeno in med sedenjem nisem zaznala nikakršnega neprijetnega občutka, niti pretirane dobre volje niti evforije. Prav potruditi sem se morala, da sem se pravzaprav spomnila, zakaj sem bila pred risanjem tako odlične volje.

 

POVZETEK – Želela sem dokazati, kako lahko s pomočjo nekega konjička – dejavnosti, ki nas veseli – omejimo svoja pretirana občutenja. V primeru dobre volje je zadeva precej enostavna, koncentracija se pojavi na podlagi motivacije. Med opazovanjem občutkov, kjer prevlada negativna energija, pa je takšno dejanje skoraj nemogoče, za umiritev negativnih občutkov je treba porabiti veliko več volje in energije. Lahko bi sklepali, da se dejavnost notranjega telesa najlažje umiri, ko se počuti dobro. Če se otrese navezanosti, ga ne obremenjujeta okolje in družba, saj deluje popolnoma neodvisno.

 

 

 KAJ IMA TO VSE SKUPAJ Z JOGO?

Mogoče se je kdo ob branju te naloge resnično vprašal: »Kaj ima vse to skupaj z jogo, če pa ni nikjer opisanega pravilnega zadrževanja asan in tehnik pranayame?« Danes se joga na zahodu interpretira povsem drugače, kot pa v Indiji, kjer je nastala. Popolnoma pravilno definicijo, kaj joga je, bi lahko razložil kakšen guru, ki živi izoliran od ljudstva, nekje v gorah. Tudi, če bi ga našli, nam za razumevanje joge ne bi podal svežnja zapisov, kajti nesmiselno bi bilo opisovati doživetja, ki pridobijo resnično vrednost šele takrat, ko se občutijo. Za doseganje teh občutkov pa bi potrebovali pravilno vodstvo in veliko časa.

Joga se ukvarja s čiščenjem mentalnega in fizičnega telesa. Ustvarja ravnovesje z notranjo in zunanjo zavestjo, torej povezuje dva zelo različna pola. Nekateri se ne zavedajo, da obstaja znotraj osebe še en jaz, ki je ravno tako resničen kot njegova zunanja oblika. Z različnimi tehnikami, s katerimi lahko umirimo svoje misli, lahko lažje slišimo notranji glas in ga ločimo od glasu razuma.

»Joga je pot sebe, skozi sebe, do sebe.«

Joga je pot, ki traja celo življenje, saj človek nikoli ne preneha z učenjem. Toliko, kolikor je ljudi na svetu, toliko je tudi različnih poti, izkušenj in znanja. Nemogoče je, da bi v enem življenju zajeli vse znanje, ki nam ga Zemlja ponuja.

Zakaj je torej joga povezana tudi s fizično prakso, če to ni osnovni del njene filozofije? Osebno si predstavljam to mirno in sproščeno gibanje v ritmu diha iz ene asane v drugo. Asana se uporablja kot orodje, s katerim zunanji svet izgine in ostane samo zavedanje samega sebe. Fizična praksa joge (asan) oskrbuje telo s kisikom in jogijevo telo ohranja vitalno. Med samo vadbo se utrip skoraj nikoli ne dvigne nad 110 bpm, zaradi česar lahko trdimo, da smo med neprekinjeno vadbo lepo umirjeni. Izločanje znoja iz telesa je minimalno in potreba po velikih količinah kisika niti ne tako potrebna, če delamo po svojih zmogljivostih s poslušanjem notranjega glasu.

V osnovi mislim, da so se asane uporabljale za obračanje pozornosti navznoter. S svojo mirno izvedbo oskrbujejo telo s kisikom in ga ne peljejo do skrajnih mej njegovih zmožnosti – počasi povečujejo sposobnosti telesa, kar ga nagradi z dolgoročnimi učinki. Kot nasprotje s fizično prakso joge bi lahko izpostavili fitnes ali pa boot camp vadbe, kjer je napor telesa lahko tako močan, da se pozornost ne želi ukvarjati z bolečimi občutki v telesu, ko mu srce noro razbija in se znoj odvaja v potokih. V takih primerih se pozornost ustavi na simpatičnem vaditelju, drugih udeležencih vadbe ali pa televiziji.

S takim načinom vadbe sicer lahko dobimo lepo in zapeljivo postavo, vendar pa hkrati treniramo tudi svojo pozornost, da se v večini ukvarja z zunanjimi dražljaji, medtem ko zmožnost obračanja pozornosti k notranjemu telesu počasi izgineva. Vse, kar počnemo, je vaja in je trening. Sami sebi določimo, kaj bomo trenirali, v katero smer si želimo iti, kako hočemo živeti in kaj bi radi učili.

 

ZAKLJUČEK

Joga se torej ukvarja predvsem z duhovno naravo posameznika in umirja neutrudljiv, a naraven tok misli. Predstavlja način življenja, kako se obnašamo do svoje okolice in sami do sebe. Glavni cilj joge je upoštevanje in preseganje pomena dualnosti ter ločenosti, da spoznamo jogo kot povezanost vsega, kar obstaja. Si predstavljate, kako lep bi lahko bil svet, če ne bi poznali mej in bi vsi živeli in delovali kot eno?

Danes je pač življenje tako, da delujemo z razpršeno pozornostjo, ki nam jo odteguje današnji stil življenja. Mamljivi reklamni plakati, poceni bleščeč nakit, drago kupljena a poceni narejena oblačila, stil, status, sprejemanje, uspeh, nabiti urniki, razkošne počitnice in še in še bi lahko naštevala. Vse stvari, zaradi katerih se nam zdi vredno odvračati pozornost od sebe k njemu – popolnoma nepotrebnemu razkošju. Vsi opravki, ki jih imamo za opraviti, vsi kraji, na katerih se moramo pojaviti, in vsa energija, ki jo zavedno usmerjamo proč od sebe, nezavedno načenjajo našo življenjsko energijo. To je narava fizičnega telesa, ki se ukvarja samo s stvarmi, ki se jih lahko dotakne, voha, okusi, čuti in sliši. Medtem pa se niti ne zavedamo, kaj se dogaja znotraj nas samih.

Fizična (prakrti) in duhovna (purusha) oblika telesa predstavljata dva nasprotujoča si pola, ki jih joga skuša uravnovesiti v vsakodnevni življenjski bitki. Prakrti ne priznava purushe, purushi pa je to vseeno. Njena naloga oz. namen ni, da bi nadvladal prakrti, ampak zgolj to, da jo vodi in usmerja. Njeno delovanje prihaja iz ozadja v obliki tihega glasu, ki ga večkrat naš lastni ego pripiše delovanju fizičnega (prakrti) telesa. V začetku naloge smo lahko prebrali, da prakrti deluje pod močnim vplivom dveh gun, rajasa in tamasa, ki predstavljata dva nasprotujoča si pola. Ko nam uspe uravnovesiti obe polovici, smo z delovanjem v sattvi (tretje gune) veliko bližje svoji purushi.

Ko razumemo delovanje svojega fizičnega telesa in vseh vzorcev, ki se jih drži, lahko te vzorce presežemo in se lotimo stvari drugače. Postavimo svoje telo na mejo svojih sposobnosti. Začnimo tam, kjer mislimo, da nimamo možnosti za uspeh. Začnimo pri stvareh, ki nas najbolj motijo, in jih sprejmimo takšne, kot so. Zajezimo delovanje rajasa. Primer: Vozimo se z avtomobilom in grozno se nam mudi na sestanek, ko ne daleč od kraja sestanka pademo v neverjetno gnečo, ki se premika po centimetrih. Prva reakcija je seveda nekontroliran bes, preklinjanje, močno bitje srca in pritisk v glavi. Ali se lahko umirimo na način, da smo hvaležni za to gnečo, ki nam daje možnost, da malo razmislimo o temi sestanka in se mogoče malo bolj pripravimo nanj? S tem ne postanemo tamas, ker smo zajezili delovaje rajasa, ampak postanemo sattva, ki izkoristi dano priložnosti in iz nje naredi nekaj konstruktivnega.

V vsakem primeru dualnosti lahko najdemo zlato sredino, pa čeprav nam je na voljo le za kratek čas. Vemo, da obstaja, s čimer nam dokazuje, da jo lahko dosežemo. Ni važno, kolikokrat v življenju pademo, izgubimo bitko ali sebe, važno je, da se znamo pobrati. Obstajajo vzponi in padci in če ste danes nekje na vrhu, mogoče jutri ne boste več, ali če ste danes na tleh, vas lahko že jutri ponese do vrha. Seveda je vse odvisno od nas samih. Nihče drug nas ne bo nesel na vrh hriba kot pa sami sebe. To je naše delo, za katerega bomo nagrajeni s prečudovitim razgledom. Ne iščimo bližnjic, po katerih bomo grizli kolena in s pogledom v tla zanemarjali lepote, ki nas obdajajo. Izberimo srednjo pot, tisto zlato sredino, kjer je pot do cilja prijetna na fizični in mentalni ravni. Naj nam bo vseeno, koliko ljudi nas prehiti in koliko časa potrebujemo do vrha. Vzemimo si čas za globok vdih in objektiven pogled na pot, ki smo jo prehodili, ki še leži pred nami, ob čemer pa seveda ne smemo pozabiti na ljudi, ki hodijo z nami, jih med to potjo srečujemo, da nam pomagajo in pokažejo kaj novega, kar smo mogoče spregledali.

Ta duhovna pot je lahko joga, ki uravnoveša dva skrajno različna pola in jo lahko uporabljamo kot pomoč za lažje življenje v tem hitrem in nepredvidljivem vsakdanu. Možnost izbire nam omogoča, da si sami krojimo usodo in določimo, ali bomo v sebi hranili slabega ali dobrega volka. Zdaj nam je že popolnoma jasno, da joga ni zgolj fizična vadba, lahko jo uporabimo kot orodje ali pa jo živimo kot način življenja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VIRI:

Manual RYT – Robert Hönn

Wikipedia – Joga

Inge Schöps – Joga veliki priročnik za začetnike in izkušene

Mahabharata in Joga – Robert Hönn

Kaj je joga:

http://www.yogananda-srf.org/

Čustva

http://www.prisluhni.si/index.php/odstekani-pogovori-besedila/duhovni-svet/199-custva-kaj-je-to

Čakre

http://samospoznanje.johnymas.info/?id=10

Kako čustva vplivajo na čakre

– http://www.holist.eu/custva.html

ŽLEZE:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Estrogen

http://sl.wikipedia.org/wiki/Mo%C5%A1ki_spolni_hormon

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nadledvi%C4%8Dna_%C5%BEleza

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 212