Foto:
Brane Završan
Brane Završan
Včeraj smo se v Ljubljani zbudili še v eno megleno nedeljsko jutro.
Ob vroči kavi in dobri knjigi sta se vsiljevali dve misli: kako lepo jutro se mora pravkar odvijati na morju (1 ura vožnje) in kako mamljivo je branje knjige vse tja do kasnega kosila. No, tu in tam je pocukala še malo sitna misel na vabilo na skupinsko jogo ČUTI; MISLI; DELUJ.
Kako le?
V tem mrazu?
Na betonu?
Pred očmi mimoidočih?
Zakaj že?
Preskočimo proces trmarjenja osebne inercije in rezistence. Ob 10.50 je bil Kongresni trg skoraj prazen, že čez nekaj minut pa nas je kakih štirideset odvijalo blazine na ploščadi pred Univerzo. Kot napovedano se je v tišini pričela skupna vadba, vsak s svojim znanjem in izkušnjami, vsak v svojem in v nekakem skupnem ritmu. Po tridesetih minutah se je vadba v tišini zaključila z nekaj omi, ki so vsaj za sodelujoče lepo in polno odzvanjali na prostranem trgu. Potem so se ljudje, ki se med sabo večinoma nismo poznali, razšli.
Ne vem, kaj so v tej naši družbi spektakla zabeležile kamere in številni fotoreporterji, še manj, kaj si je mislila dokaj velika gruča radovednežev. Pravzaprav ne vem niti, kaj so si mislili ostali udeleženci – razen, da so bili videti zadovoljni. Zame je bila to vadba joge in vadba skupnega in skupnostnega: čutenja, delovanja, uresničevanja namere. Skupen vložek, skupno zadovoljstvo, skupna izkušnja, ki je vsaj prehodno izgnala še mraz iz teles. Fino vajeništvo za jogo in za nekaj drugega. Da se je po skoraj treh tednih nebo nad Ljubljano odprlo v sonce, je bila še ena čudovita sinhronost.
Morda škoda le, sem kasneje pomislila, da se skupno dihanje ni odvijalo pri šotorih na Borzi ali pred FF.
Ob vroči kavi in dobri knjigi sta se vsiljevali dve misli: kako lepo jutro se mora pravkar odvijati na morju (1 ura vožnje) in kako mamljivo je branje knjige vse tja do kasnega kosila. No, tu in tam je pocukala še malo sitna misel na vabilo na skupinsko jogo ČUTI; MISLI; DELUJ.
Kako le?
V tem mrazu?
Na betonu?
Pred očmi mimoidočih?
Zakaj že?
Preskočimo proces trmarjenja osebne inercije in rezistence. Ob 10.50 je bil Kongresni trg skoraj prazen, že čez nekaj minut pa nas je kakih štirideset odvijalo blazine na ploščadi pred Univerzo. Kot napovedano se je v tišini pričela skupna vadba, vsak s svojim znanjem in izkušnjami, vsak v svojem in v nekakem skupnem ritmu. Po tridesetih minutah se je vadba v tišini zaključila z nekaj omi, ki so vsaj za sodelujoče lepo in polno odzvanjali na prostranem trgu. Potem so se ljudje, ki se med sabo večinoma nismo poznali, razšli.
Ne vem, kaj so v tej naši družbi spektakla zabeležile kamere in številni fotoreporterji, še manj, kaj si je mislila dokaj velika gruča radovednežev. Pravzaprav ne vem niti, kaj so si mislili ostali udeleženci – razen, da so bili videti zadovoljni. Zame je bila to vadba joge in vadba skupnega in skupnostnega: čutenja, delovanja, uresničevanja namere. Skupen vložek, skupno zadovoljstvo, skupna izkušnja, ki je vsaj prehodno izgnala še mraz iz teles. Fino vajeništvo za jogo in za nekaj drugega. Da se je po skoraj treh tednih nebo nad Ljubljano odprlo v sonce, je bila še ena čudovita sinhronost.
Morda škoda le, sem kasneje pomislila, da se skupno dihanje ni odvijalo pri šotorih na Borzi ali pred FF.
