Avtor: Robert Hönn
Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega…
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.
In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge…(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe…Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost…
