JOGA, ALPINIZEM, ŠPORTNO PLEZANJE IN INTEGRALNA MEDITACIJA

 

Mentor: Robert Honn

Avtorja:

Miha Praprotnik

Milena Praprotnik

 

 

1. KAZALO

  1. KAZALO
  2. UVOD
  3. JOGA – IZHODIŠČE

3.1. KLASIČNA JOGA

3.2. ODNOS MED SAMKHYO IN JOGO

3.3. JOGA SUTRE

3.4. OSTALE GLAVNE POTI JOGE

3.5. ZGODOVINA AŠTANGA VINJASA JOGE

3.5.1. Shri Krishna Pattabhi Jois

3.5.2. Shri Trimulai Krishnamacharya

3.6. RAZVOJ AŠTANGA VINJASA JOGE

3.6.1. Tradicija in raziskovanje

3.7. AŠTANGA VINJASA JOGA IN FIZIČNA PRIPRAVLJENOST

3.7.1. Kaj dela aštanga jogo edinstveno

3.7.2. Potencialna neuravnoteženost aštanga vinjasa joge

3.8. VPLIV AŠTANGA VINJASA JOGE NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

  1. ALPINIZEM

4.1. ZGODOVINA ALPINIZMA

4.2. FIZIČNA PRIPRAVLJENOST IN ZAHTEVANA ZNANJA

4.3. PSIHOLOGIJA ALPINISTOV IN PSIHIČNA PRIPRAVLJENOST

4.4. VPLIV ALPINIZMA NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

  1. ŠPORTNO PLEZANJE

5.1. ZGODOVINA PROSTEGA IN ŠPORTNEGA PLEZANJA

5.1.1. Tekmovanja v športnem prostem plezanju

5.2. FIZIČNA PRIPRAVLJENOST ŠPORTNEGA PLEZALCA IN ZAHTEVANA ZNANJA

5.3. PSIHOLOGIJA ŠPORTNIH PLEZALCEV IN PSIHIČNA PRIPRAVLJENOST

5.4. VPLIV ŠPORTNEGA PLEZANJA NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

  1. MEDITACIJA

6.1. ZGODOVINA MEDITACIJE

6.2. KAJ JE MEDITACIJA?

6.3. KAJ JE MEDITACIJA IN ALI JO POTREBUJEMO?

6.4. ZNANSTVENE RAZISKAVE MEDITACIJE

6.5. VPLIV MEDITACIJE NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

  1. POVZETEK
  2. SLOVAR
  3. PREDSTAVITEV AVTORJEV
  4. LITERATURA IN VIRI

 

2. UVOD

Diplomska naloga je delo dveh avtorjev, Mihe in Milene Praprotnik. Najine interesne dejavnosti in najina skupna pot so tako prepleteni, da sva se odločila še za skupni projekt pisanja diplomske naloge. Načeloma je napisana v prvi osebi moškega spola (ali v prvi osebi množine), ker je ta oblika po najinem mnenju veliko bolj prijazna za bralca, dejansko pa so vedno opisane izkušnje obeh in v redkih primerih samo enega od naju. Nekateri deli naloge niso najini avtorski – avtor enega dela pri poglavju o aštanga vinjasa jogi je Matthew Sweeeney, avtor enega dela pri poglavju o meditaciji pa Adrian Predrag Kezele. Ti odlomki so prvič prevedeni v slovenski jezik in delno prirejeni za to nalogo. Ker se nama je njuno delo zdelo popolno, sva se odločila, da ju prevedeva in vključiva kot celoto, ki ne potrebuje komentarja. Vsa ta besedila so v nalogi označena z imenom avtorja in postavljena v ležečo pisavo. Oba imava za sabo večdesetletno pot alpinizma in športnega plezanja in lahko bi se reklo, da je to način življenja, ki naju je pripeljal skupaj in seveda zaznamuje vse ostale dejavnosti v najinih življenjih. Na pot joge sva nenačrtovano stopila pred približno petnajstimi leti, v zadnjem času pa nama je vedno bolj pomembna. Tukaj bi se rada zahvalila vsem, ki so bili in so še vedno najini učitelji na poti alpinizma, športnega plezanja, joge in meditacije. Nekaterih ni več med nami, spet drugi so počasi zapustili najini življenji, nekateri pa so še vedno tu in radodarno delijo svoje znanje z nama in drugimi učenci.

Čeprav je nemogoče našteti vse, naj vendar omeniva nekaj tistih, ki so najbolj zaznamovali najino pot: Betka Galičič, Ničo Kregar, Marko Lukič, Johan-Janez Jeglič, Slavc Svetičič, Nataša Pergar, Jaka Kljun, Klara Bajt, Nataša Zajc, Robert Honn, David Swenson in Adrian Predrag Kezele.

3. JOGA – IZHODIŠČE

 »Neti! Neti!« vzklika modrec iz upanišad. »Ne tako, ne tako! Ti nisi to, vendar nisi niti ono!« Z drugimi besedami: ne pripadaš propadlemu Kozmosu, takšnemu, kot ga vidiš zdaj, nisi nujno vpleten v takšno Stvarjenje. Kajti Bit ne more imeti ničesar skupnega z Nebitjo. Vsaka kozmična oblika, naj bo še tako veličastna in zapletena, na koncu koncev vseeno razpade. Torej vse tisto, kar postaja, se preobraža, umira, izginja – ne pripada domeni Bitja. Štirje temeljni in vzajemno odvisni koncepti – štiri »vodilne ideje« – nas uvajajo neposredno v srž indijske duhovnosti. To so: –        karma – zakon univerzalne vzročnosti, –        maya – kozmična iluzija, ki jo človek vzdržuje, dokler je zaslepljen z nevednostjo (avidya), –        nirvana – absolutna resničnost, ki se nahaja onkraj kozmične iluzije, čista Bit, onstran človeške izkušnje, nepogojeno, nesmrtno, neuničljivo in –        joga – sredstva za doseganje Biti, ustrezne tehnike za doseganje odrešitve; ta skupek sredstev pomeni jogo v pravem pomenu. Na osnovi teh štirih konceptov lahko razumemo, kako se v indijski miselnosti zastavlja temeljna težava vsakršne filozofije – iskanje resnice. Resnica ni dragocena sama po sebi, dragocena postane zato, ker poznavanje resnice človeku pomaga doseči odrešitev. »Odrešiti se« pomeni prebiti se do neke druge ravni obstoja, si prisvojiti drugačen način bivanja, ki presega človeško pogojenost, preporod v nepogojeni način bivanja, absolutno svobodo.

3.1. KLASIČNA JOGA Pod klasično jogo razumemo filozofski sistem, ki ga je izpostavil Patanjali*[1] v zapisu Joga sutre*. Poleg klasične joge obstajajo tudi številne nesistematizirane oblike »ljudske« joge, nebrahmanistične* oblike joge (budistične, džainistične), joga z »magično« strukturo, spet druge z »mistično« strukturo itd. Beseda »joga« na splošno označuje katero koli asketsko tehniko in vsakršno metodo meditacije. Zaradi številnih indijskih filozofskih tokov in mističnih gibanj so nastale različne interpretacije teh različnih askez. V osnovi je vse te raznovrstne pomene omogočil že sam izraz joga, ki etimološko izhaja iz korena yuj, ki pomeni »povezati«, vendar je kljub temu jasno, da vez, s katero naj bi se zaključilo dejanje povezovanja, kot predpogoj postavlja prekinitev vezi, ki združujejo duha s svetom. Celo v svojem mističnem pomenu – ko pomeni enost – joga pomeni predhodno odvezo od materialnosti. Poudarek je na človeškem prizadevanju in njegovi samodisciplini, s pomočjo katere lahko doseže osredotočenost duha. Cilj vsega tega je poenotiti duha, odpraviti razpršenost in avtomatizme, ki so značilni za posvetno zavest.

Joga je eden od šestih indijskih filozofskih sistemov, ki jih tolerira brahmanizem. V nadaljevanju se bomo posvetili jogijski filozofiji (joga darshana*), ki je izpostavljena v Patanjalijevih joga sutrah in komentarjih. Njen namen je odrešitev človeka od nevednosti. Ta klasična joga, ki jo je zapisal Patanjali, je najbolj poznana na Zahodu. Ni ustvaril filozofije joge in ni izumil jogijskih tehnik, vendar je vložil veliko truda, da je zbral, klasificiral, upravičil, popravil in zapisal določene prakse joge in kontemplacije v filozofski sistem. Zapisal in ohranil je tiste, ki so se v večstoletni tradiciji preizkusile do zadostne mere. Jogijske tehnike in tehnike meditacije so zelo stare in so obstajale že dolgo pred njim. Patanjalijeva prizadevanja so se nanašala na koordiniranje filozofskega gradiva, ki ga je prevzel od samkhye, predvsem tehnične formule koncentracije, meditacije in ekstaze.

3.2. ODNOS MED SAMKHYO IN JOGO Filozofija samhkya je najstarejša darshana, katere glavni cilj je ločiti duha ali sebstvo (purusha) od materije (prakriti). Sistema joge in samkhye sta si zelo podobna, med njima je zelo malo bistvenih razlik. Samkhya je ateistična, joga je teistična, saj predvideva obstoj najvišjega boga (Ishvara). Za samkhyo je edina pot odrešitve pot metafizičnega znanja, joga pa pripisuje glavni pomen tehnikam meditacije.

Za samkhyo in jogo je svet stvaren in ne iluzoren, kot je za vedanto, vendar je stvarnost sveta oziroma neštetih oblik kozmosa posledica nepoznavanja duha. Kozmos in njegove neštete manifestacije obstajajo zgolj v tolikšni meri, v kateri duh ne pozna samega sebe ter zaradi tega metafizičnega neznanja trpi in je zasužnjeno. Posledično vir neskončnega trpljenja in zasužnjenost duše tiči v dejstvu, da je človek sestavni del kozmosa, da je aktivno ali pasivno udeležen v naravi in posvetni naravi.  Za samkhyo in jogo je težava jasno opredeljena. V obeh darshanah izvira človeško trpljenje iz iluzije, da človek verjame, da je njegovo psihološko in mentalno življenje, dejavnost čutov, občutkov, misli in volje, istoveteno z duhom oziroma sebstvom. S tem zamenjuje dve povsem avtonomni in nasprotni resničnosti, med katerima ne obstaja nikakršna prava povezava, saj psihološka in mentalna izkušnja ne pripadata duhu (purusha), temveč naravi (prakriti). Stanja zavesti so prefinjeni proizvodi iste substance, ki je temelj fizičnega sveta in sveta življenja. Tako mora v skladu s samkhyo tisti, ki želi doseči osvoboditev, začeti s temeljnim poznavanjem biti in oblik narave ter zakonov, ki določajo njeno evolucijo. Joga prav tako sprejema to analizo snovnosti, vendar pripisuje vrednost samo kontemplativni praksi, ki je edina zmožna izkustveno razodeti avtonomijo in vsemogočnost duha.  3.3. JOGA SUTRE Patanjali v Joga sutrah podaja osnovno definicijo joge: –        Jogas citta vrtti nirodah. à Joga je umiritev vrtincev miselnega toka.

 Joga sutre so razdeljene na štiri knjige (»Pade«):

–        Samadhi pada (»kozmična zavest«): tu so opisane splošne teoretske osnove namena jogijske prakse in različne oblike samadhija; prikazane so različne vrste miselnih oblik in načinov, s katerimi jih lahko nadziramo, ter umske ovire, ki preprečujejo naše poizkuse nadzora; –        Sadhana pada (»duhovna praksa«): predstavljene so različne prakse, ki vodijo do samadhija in ovire na tej poti, njihova osnova pa je osem stopenj oziroma členov aštanga joge; v tem poglavju je opisanih prvih pet stopenj oziroma členov aštanga joge; –        Vibhutti pada (»nadnaravne moči«): razloženi so zadnji trije členi aštanga joge ter nadnaravne moči (sidhiji), ki se lahko pojavijo pri praktikantu med njegovo prakso teh členov; –        Kaivalya pada (»absolutnost«): opisano je psihološko in mentalno življenje človeka oziroma dejavnost čutov, občutkov, misli in volje, ki jih človek napačno istoveti s sebstvom; navedene so tudi prakse, s katerimi človek lahko napreduje proti stanju kaivalya.  Za jogo, ki jo je opisal Patanjali v Joga sutrah, se poleg imena klasična joga uporabljajo tudi imena radža joga, krija joga in aštanga joga. Aštanga joga je sestavljena iz osmih členov oziroma stopenj: –        yama – vzdržnost; –        niyama – dolžnost; –        asana – telesni položaj; –        pranayama – nadzor energije; –        pratyahara – obrnitev čutov navznoter; –        dharana – koncentracija; –        dayana – meditacija in –        samadhi* – transcedentalna zavest.

Ti členi predstavljajo celoto, kljub temu pa jih lahko razdelimo v dve skupini:

–        prvi trije členi so zunanji kraki (Bahira angas) – ta skupina je namenjena čiščenju mentalnega in fizičnega telesa; –        zadnji štirje členi so notranji kraki (Antara agnas) – ta skupina predstavlja subtilne korake; –        pranajama med obema skupinama stoji kot nekakšen most.

Ta klasifikacija osmih členov je tudi temelj radža joge, joge notranje koncentracije ali kraljevske joge, saj vsebuje tudi nauke drugih vej joge in obsega vse vidike fizičnega, čustvenega in duševnega življenja. Lahko bi rekli, da je radža joga skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge, njen osrednji poudarek pa je meditacija.

3.4. OSTALE GLAVNE POTI JOGE Bhakti joga je pot predanosti, ki nas preko predanosti popelje do nečesa višjega, kar določa življenje – v svobodo. S tem je povezano sprejemanje lastne usode in predstava, da vsa naša izkustva vodi nek višji namen in da služijo za naš blagor. Bhakti joga vključuje petje, molitev in ponavljanje manter. Bistvo te poti so ljubezen, predanost in sočutje. Karma joga je pot zavestnega nesebičnega delovanja, ki je neodvisno od nagnjenj in naklonjenosti, brez pričakovanja rezultatov svojega delovanja. Pomemben vidik karma joge je tudi razumevanje svojih dejanj kot posledic božjega delovanja. Cilj je preprečiti trpljenje ali ga vsaj zmanjšati. Pri karma jogi človek ni odgovoren samo za svoje delovanje v mislih, besedah in dejanjih, temveč tudi za posledice tega delovanja. Bistveni deli karma joge so: yama, niyama, asana in pranayama. Z gjana jogo stopimo na pot modrosti s pomočjo znanja, razuma, intelekta in sposobnosti razlikovanja med resnico in iluzijo. Pri gjana jogi praktikant doseže samospoznanje z duhovnim iskanjem resnice, s študijem svetih spisov, z razmišljanjem o samem sebi in s spoznavanjem strukture svojega uma. Vključena je tudi meditacija, ki praktikantu omogoči intuitivna spoznanja in uvide. Pri gjana jogi se učimo tako iz svetih spisov kot od gurujev in ostalih ljudi v vsakdanjem življenju. Pomembni deli gjana joge so: pranayama, pratyahara in dharana.

Hatha joga je postala nadpomenka za vse v telo usmerjene jogijske prakse, v osnovi pa jo sestavljata telesni (asana, pranayama) in duhovni del. Nastala je pod vplivom tantrizma, katerega zagovornik je razvil zamisel, da je vse, kar obstaja, izraz božjega, torej tudi fizično telo, ki ni bilo več le vir bolečine, temveč zanesljiv in učinkovit pripomoček za dosego samospoznanja. Pri hatha jogi pot do temeljnega spoznanja ni vodila le preko meditacije, ampak izrazito s pomočjo telesne vadbe. Pojav hatha joge je povezan z imenom asketa Gorakhnauta, ki je tudi avtor spisa z naslovom Hatha Joga, ki je danes žal izgubljen, in spisa Goraksa Šataka ter ustanovitelj reda jogijev kanphata. V komentarju slednjega spisa je beseda hatha razložena s »ha« (Sonce) in »tha« (Luna), njuno zlitje oblikuje jogo. Beseda hatha torej predstavlja polarnost oziroma dualnost, ki je v dinamičnem ravnovesju, oziroma dve strani iste medalje.

Zlog »ha« predstavlja princip Sonca z lastnostmi: moška energija, odločnost, toplota, moč, volja, pozitivnost, aktivnost. Predstavlja pa tudi tok prane navzgor po nadiju*, imenovanem Pingala. Zlog »tha« predstavlja princip Lune z lastnostmi: ženska energija, pasivnost, hlad, fantazija, intuitivnost, iracionalnost. Predstavlja pa tudi tok prane navzdol po nadiju, imenovanem Ida.

Kanphata jogiji so svojo posebno disciplino imenovali hatha joga. Hatha joga obravnava telo kot popolnoma anatomsko strukturo in upošteva, da se v telesu poleg prehrane skladiščijo tudi vsa čustva, poškodbe, misli in še veliko več, kar lahko povzroča napetosti in energijske blokade. Za nemoten pretok življenjske energije (prane) je treba te blokade odpraviti. Zato je energijski vidik prakse pri hatha jogi v ospredju.

 3.5. ZGODOVINA AŠTANGA VINJASA JOGE

Aštanga vinjasa joga je koncept prakse asan, ki ima natančno zaporedje asan točno določeno. Deli se v šest stopenj prakse. Ko praktikant obvlada prvo stopnjo, lahko počasi nadaljuje z dodajanjem asan iz druge stopnje in tako dalje. Dejstvo pa je, da je aštanga vinjasa praksa tako zahtevna, da večina praktikantov vse življenje ostane na prvi stopnji. Aštanga vinjasa joge ne smemo zamenjevati s klasično aštanga jogo ali radža jogo – filozofskim sistemom, ki ga je opisal in razčlenil Patanjali in je predstavljen v podpoglavju 3.3. – Joga sutre. Zaradi lažjega ločevanja se zato v tem delu praksa telesnih asan poimenuje aštanga vinjasa joga.

Aštanga vinjasa joga je dokaj mlada veja jogijske prakse, ki je pogosto ravno zaradi te razmeroma kratke tradicije deležna očitkov, vendar kljub vsemu vsebuje vse bistvene elemente joge in ni zato nič boljša ali slabša od ostalih tipov jogijske prakse. Ljudje smo različni in ne ustreza vsem enako, prav tako se vse stvari razvijajo in spreminjajo, izginjajo in pojavljajo se nove – na tem svetu je vse relativno razen resnice. Tako kot sveča z dolgo tradicijo daje svetlobo, daje svetlobo tudi električna žarnica s svojo kratko tradicijo in nobena ni boljša ali slabša od druge, le vsako je pametno uporabiti v ustreznih okoliščinah. 3.5.1. Shri Krishna Pattabhi Jois[2] Shri K. P. Jois je ustanovitelj aštanga vinjasa joge. Rodil se je na polno luno julija 1915 v majhni vasici Kowshika blizu mesta Hassan v zvezni državi Karnataka v Indiji. Leta 1927 je v osnovno šolo, ki jo je obiskoval Shri K. P. Jois, Shri T. Krishnamacharya prišel predstavit jogo, kar je v 12-letnem dečku vzbudilo strast do joge. Študij joge je Shri K. P. Jois pri Krishnamacharyaju začel leta 1930 in bil njegov učenec do leta 1945. Formalno izobraževanje Shri K. P. Joisa se je prav tako začelo leta 1930 na Maharaja Sanskrit College v Mysoreju, kjer je njegov študij vključeval tudi Sanskrit sahitya vedo in Advaita vedanto. Leta 1937 je bil K. P. Jois izvoljen v profesorja in predstojnika na oddelku za jogo na Maharaja Sanskrit Collegeu in ostal na tem položaju do leta 1973. Pri 22 letih, junija 1937, se je poročil s Savitrammo. Leta 1948 je Shri K. P. Jois ustanovil šolo aštanga joge Ashtanga Yoga Nilayam v predmestju Lakshmipuruma v Mysoreju, kjer so se študentje lahko naučili metode aštanga vinjasa joge. Veliko let je poučeval jogo v majhnem prostoru v spodnjem delu svoje hiše. Zaradi poučevanja joge v tem majhnem prostoru je pozneje nastal izraz »Mysore style« (»Mysore stil«). Prva skupina 12 študentov je v ta majhen prostor v hiši vstopila ob 5. uri in razprostrla svoje joga podloge, med katerimi je bilo za dlan prostora. Pet študentov je bilo v prvi, pet v zadnji vrsti in po eden na levi in desni strani sobe. Svojo vadbo joge so študentje začeli s ponavljanjem mantre aštanga joge za Gurujijem in nato nadaljevali prakso s Suryanamskara A. V prostoru je vladala tišina, slišalo se je le globoko dihanje in občasne pripombe Gurujija. Ostali študentje so zunaj na stopnicah čakali, da se prostor sprazni, da bi lahko začeli s svojo prakso joge, in da jih Guruji pokliče: »Yes, yes! You come!« Guruji je dal postaviti novo dvorano Ashtanga Yoga Nilayam v predmestju Gokulum, katere svečano odprtje je bilo januarja 2003. Čeprav ima dvorana prostora za več kot 50 študentov naenkrat, je bilo še vedno veliko študentov, ki so morali na svoj prostor za začetek vadbe joge čakati zunaj na stopnicah. Shri K. P. Jois je tam nekaj let učil skupaj s svojo hčerko Saraswati in z vnukom Sharathom. Umrl je v starosti 93 let, 18. maja 2009. Vnuk Sharath je po njegovi smrti prevzel glavno odgovornost poučevanja, tako da tradicija, ki nam jo je ta čudoviti človek zapustil, še naprej živi in raste. 

3.5.2. Shri Trimulai Krishnamacharya[3]

Profesorja Shri T. Krishnamacharyaja smatramo za starosto sodobne joge. Rodil se je 18. novembra 1888 v vasi Muchukundapuram v zvezni državi Karnataka v Indiji. Rodu učiteljev Shri Krishnamacharyaja lahko sledimo do jogija Nathamunija, ki je bil v 9. stoletju južnoindijski svetnik. Nathamuni je znan po treh velikih delih: Nayaaya-tattva, Yoga-rahasya in Purusa-ninnaya. Krishnamacharyaja je na začetku izobraževal njegov oče, ki ga je učil Vede in druga verska besedila. Te dragocene smernice je izgubil pri desetih letih, ko je oče umrl. Cela družina se je potem preselila v Mysore, da se pridružijo dedku, ki je bil predstojnik hindujskega reda Parakala Math. Študiral je sanskrt slovnico, vedanto in tarko (logiko) pri verskem guruju za Maharaja Mysore. V naslednjih letih se je Krishnamacharya naučil vseh šest tradicionalnih šol v hindujski filozofiji. Postal je znan po svoji sposobnosti, da je na pamet citiral odlomke iz vseh besedil, ki jih je proučil, tako da je prejel veliko pohval za svoj vpogled in znanje. V svojih zgodnjih odraslih letih je Krishnamacharya odšel na dolgo romanje po severni Indiji in na koncu prišel v Tibet v vas Mansarovar, kjer je spoznal svojega guruja Ramamohana Brahmacharija. Ko je dokazal svojo predanost, mu je bilo dovoljeno ostati. Pozneje je bil predstavljen še učiteljevi ženi in njunim trem otrokom. Krishnamacharya je živel s svojim učiteljem 7,5 leta in se od njega učil asane in vinjasa prakso, joga terapijo, pranajamo in filozofijo joge. Ko je Krishnamacharya zapuščal svojega guruja, mu je slednji naročil dve stvari: »Poroči se in poučuj jogo.« Tako je po več kot 25 letih samostojne prakse Krishnamacharya začel poučevati jogo. Maharaja Krishna Rajendra Wodeyar je Krishnamacharyaju ponudil, da začne s programom joge v palači Jaganmohan v Mysoreju. Kljub številnim ponudbam od drugod je Krishnamacharya sprejel to ponudbo predvsem zato, da je lahko ostal blizu svoje družine. Tu je učil veliko študentov, tudi Shri K. P. Joisa in B. K. S. Iyengarja. Leta 1925 se je poročil z Namagiriammo, s katero sta imela šest otrok. Kmalu za tem, ko je Indija postala neodvisna, je bila lokalna vlada prisiljena zapreti šolo zaradi težav s financiranjem. Krishnamacharya pa se je z družino leta 1950 preselil v mesto Madras. Skozi Krishnamacharyajevo poučevanje so se razvili sistemi: aštanga joga (K. P. Jois), iyengar joga (B. K. S. iyengar) in vini joga (T. K. V. Desikachar). V prvih letih poučevanja v palači Jaganmohan je Krishnamacharyaja učil metode vinjasa krama povezovanje zaporednih položajev (asan) v določeno zaporedje s številkami. Ta metoda je bila od takrat naprej imenovana aštanga vinjasa joga (po Shri K. P. Joisu). Govorilo se je, da se je Krishnamacharya naučil metode vinjasa na univerzi v Kalkuti s proučevanjem kopije besedila Joga Korunta avtorja Rishi Vamana. Ker ni pisne dokumentacije, ki bi to potrjevala, je natančno poznavanje izvora joge korunta odšlo s Krishnamacharyajem. Slog poučevanja joge Shri T. Krishnamacharyaja se je s časom spreminjal. V prvih letih svojega poučevanja je učil metodo aštanga vinjasa, čeprav se je pri svojem poučevanju očitno vedno osredotočal na potrebe posameznega študenta. Verjel je, da je ustvarjanje osebnih programov za študente in njihovo poučevanje na osnovi ena na ena najbolj koristen in terapevtski način, kako lahko vadijo jogo. Z upoštevanjem celostnega stanja študenta (starost, tip telesa, družinske obveznosti in poklic) je razvil edinstven program joge za vsakega posamičnega študenta. Ustvarjanje individualnega programa joge je dovoljevalo Krishnamacharyaju uporabiti svoje razumevanje, ki ga je dobil z raziskovanjem življenja, v celostnem programu joge, ki je vključevalo pranajamo, asane, meditacijo, petje in proučevanje svetih spisov. Krishnamacharya je čutil tudi veliko ljubezni in predanosti do svoje družine. Ponujeno mu je bilo mesto vodje swamija v hindujskem redu Parakala Math, vendar ga ni sprejel. Še trikrat so mu ponudili isto delovno mesto, vendar je bil njegov odgovor vedno negativen, ker je želel preživeti več časa s svojo družino. Krishnamacharya je umrl leta 1989 v starosti 100 let. Njegovo znanje naprej prenašata njegov sin in vnuk v Madrasu v Indiji.

 3.6. RAZVOJ AŠTANGA VINJASA JOGE[4]
Aštanga vinjasa joga je vadba za telo in duha. Gre za razvijajočo se prakso, ki se spreminja in raste ter ima potencial, da bo ustrezala ljudem vseh starosti in sposobnosti. Tradicijo in njeno spreminjajočo se naravo je pogosto težko uskladiti. Ta problem obstaja pri vseh tradicijah, tako da je razumevanje nekaterih načel pri učenju ali vadbi zelo pomembno. Na neki točki v učnem procesu ima lahko študent fizične ali kakšne druge težave in takrat ga je treba spodbujati z osredotočanjem na standardno tehniko ali pa mu je treba dati neko drugo alternativo, ki mu bo omogočila bolj dostopno prakso. Ta temeljna izbira je resnična za vsako prakso, pa naj bo to izvedba asan, meditacija ali kaj drugega. Lahko se vprašamo, ali je naša vadba usklajena s tehniko, tradicijo in standardom ali to spreminjamo? Na kateri točki je sprememba vadbe primerna? Ni pomembno, ali smo spreminjali tradicijo, pomembno je, kdaj smo spremembo uvedli. V smislu človeškega razvoja in celostnega razvoja prej ali slej vsaka tehnika ali tradicija postane omejujoča in zmanjša polni potencial študenta ali učitelja. Ko smo pripravljeni sprejeti pravo duhovno perspektivo, se moramo premakniti dlje od ene same metode ali enodimenzionalnih pogledov čeprav lahko traja leta, preden obvladamo metodo ali tradicijo in znamo dovolj, da bi jo lahko opustili. Težava nastane, ko odvržemo tradicijo ali tehniko samovoljno ali prezgodaj ali če se je oklepamo predolgo.

Odnos do tega, kaj dejansko je za nas tradicija, je odvisen od tega, kdaj smo se naučili aštanga vinjasa joge. Večina učiteljev, ki so se je naučili v 60., 70. in 80. letih, je ne uči tako strogo kot tisti, ki so se je naučili v 90. letih in pozneje. Tradicija, zaporedje in slog poučevanja so se spremenili. Obstajajo tako dobri kot manj dobri razlogi za to. Obstajajo na primer prednosti, če delamo manj skokov nazaj, kot se trenutno uči, prednosti za spreminjanje nekaterih zaporedij in intenzitete prakse iz dneva v dan. Vsakdo izmed nas mora sam za sebe poiskati, kaj od tega nam predstavlja prednosti in kaj slabosti. Le vprašanje časa je, kdaj je primerno, da se na primer uvede tradicionalne »intermediate« serije ali alternativo, kot so vinjasa krama, yin joga ali meditacija. Običajno to pomeni, da pri učenju aštanga vinjasa joge vsaj v prvih šestih mesecih učenja ali pa še dlje ne bi uvajali alternative. Po začetni fazi učenja je pomembno upoštevati potrebe študenta, ne pa slepo slediti tradiciji. Pomembno je proučiti, ali je standardna aštanga vinjasa joga primerna (in pogosto ni), nato pa spoznati, ali ne učimo alternative zaradi strahu, togosti ali nesposobnosti. Zanimivo je, da je Matthew Sweeney eden redkih tradicionalnih aštanga učiteljev, ki aktivno uči različne sekvence in spodbuja številne učence, da jih prakticirajo, ne da bi zapustili standardno aštanga vinjasa jogo. Uporablja alternativno zaporedje asan za pomoč in krepitev aštanga vinjasa prakse, namesto da bi ga v celoti nadomestil. Upoštevati moramo predvsem, kaj je primerno in praktično in ne slediti slepi veri, dogmam ali pa delati stvari zgolj naključno, ker se tako počutimo čeprav je to včasih lahko zelo koristno. Alternativna zaporedja lahko izboljšajo način aštanga vinjasa joge brez spreminjanja ali ogrožanja njene oblike in funkcije. Pomembno je sprejeti, da se metode poučevanja razlikujejo od osebe do osebe – vsak uči drugače in ima tudi drugačno razumevanje o tem, kaj je primerno. Zakaj se zaporedje asan pri aštanga vinjasa jogi obravnava kot sveta krava? To je čudovita praksa, konec koncev pa je ob koncu dneva vendarle le zaporedje asan. Pri tem ni nič prirojeno duhovnega ali svetega. Pogosto je praksa skladna s tradicijo (karkoli že bi to lahko bilo) in standardom resnično koristna in povsem primerna za večino študentov za določeno časovno obdobje, vendar ne za vsakogar in ne za vedno. Aštanga vinjasa joga je kljub nekaterim nasprotnim mnenjem relativno nov sistem. Očitno dejstvo je, da je Shri K. P. Jois skozi leta spremenil sekvence (po mnenju Matthewa Sweeneyja običajno na bolje) in večina bi se strinjala, da je profesor Shri T. Krishnamacharya, ko je bil pod vplivom tradicije zahodne gimnastike, izumil sistem v svojih letih poučevanja joge v palači Mysore, kar je po svoje navdihujoče. Združil je koncepte iz svojega tradicionalnega ozadja in naredil nekaj novega in koristnega za ljudi po vsem svetu. Šele v zadnjem času smo priča zavzetim praktikantom aštanga vinjasa joge, ki jo izvajajo že več kot 20 ali 30 let. Dokazi za to, kaj dejansko deluje, še posebej na dolgi rok, se še vedno pojavljajo. Zanimivo je, da je eden od pogostih vzrokov, zakaj nehajo vaditi aštanga vinjasa jogo, ta, da če jo preveč striktno in togo izvajamo, postane težka in pogosto škodljiva. Nekaj odprtosti do eksperimentiranja pri prvotni zasnovi inštituta Ashtanga Yoga Research v Mysoreju naj bi še vedno veljajo za vse učitelje in praktikante.   3.6.1. Tradicija in raziskovanje[5]  Danes se večinoma smatra, da je profesor Shri T. Krishnamacharya iznašel večino zaporedij aštanga vinjasa joge s kopiranjem idej iz zahodne gimnastične vadbe. Naredil je veliko stvar, ustvaril je nekaj zelo dragocenega, medtem ko še vedno vsebuje veliko tradicionalnih vidikov joge. To je joga za sodobno moškega in žensko. Od Krishnamacharyajevega časa jo je Shri K. P. Jois naprej spreminjal, na novo odkrival in prilagajal zaporedja za lastne potrebe in verjetno tudi za določene potrebe zahodnih študentov, ki so se prišli učit k njemu. Kljub zanikanjem, da so se zaporedja položajev od takrat spremenila, je očitno, da so se res. Upamo lahko, da se bo aštanga vinjasa joga še naprej spreminjala, saj tako, kot se spreminjamo mi, se tudi joga spreminja in razvija vzporedno z nami. Kot vidimo, je v zadnjih 20 letih aštanga tradicija postala bolj puritanska, stroga in hierarhična. Čeprav to morda ne drži v vseh primerih, v primerjavi s tem, kar je bilo, ko se jo je začel učiti Matthew Sweeney, obstaja zdaj večja togost. Na drugem koncu spektra lahko vidimo veliko spremembo v načinu učenja vinjasa joge – zelo verjetno, da je to najbolj priljubljena metoda joge, ki se jo zdaj poučuje po celem svetu. Glede na to, da večina vinjasa joge izhaja iz aštanga joge, bi resnično razumevanje vsaj ene od njiju v celoti pomenilo sprejemanje obeh. Obstaja vedno več praktikantov joge po vsem svetu, med katerimi se imajo eni za tradicionaliste, ki so bolj formalni, disciplinirani in strogi, vendar imajo po navadi tudi globlje izkušnje na določenem področju, pri netradicionalistih pa se včasih opazi pomanjkanje teh izkušenj. Netradicionalisti so kot ljudje bolj odprti, nežnejši in manj dogmatski. Če na kratko pogledamo katero koli od starih religij, lahko zgodovinsko vidimo isto tendenco. Dejansko vse družbe in kulture sledijo temu istemu modelu: trdi center v primerjavi z rastočim robom. To je temeljna resnica, ki velja za vsako metodo, tradicijo, vero in kulturo na svetu. Vsaka izmed njih naj bi bila dinamična in stabilna hkrati, zajemala naj bi obe strani polarnosti – vsak sistem se mora razvijati, sicer bo stagniral, vsak sistem potrebuje tudi stabilnost, iz katere bo ta sprememba lahko uspevala. To ni vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, je vprašanje, ali si lahko priznam, da kjerkoli sedim na tem spektru, lahko objamem oba konca tega spektra? Ali ste bliže tradicionalnemu centru in zanikate pomen tistih, ki spreminjajo, raziskujejo in prilagajajo? Ali ste bliže robu, iščete nove načine in širite obzorja, vendar težko sprejemate moč in jasnost tistih, ki so bliže centru? Če sprejmete celoten spekter, boste deležni svojega polnega potenciala.

  3.7. AŠTANGA VINJASA JOGA IN FIZIČNA PRIPRAVLJENOST

Za vsako fizično vadbo je potrebna določena fizična sposobnost vadečega. Aštanga vinjasa joga slovi kot fizično zahtevna oblika joge. Sama vadba aštanga joge je po zahtevnosti razdeljena v šest skupin: primary serije (joga chikitsa – zdravljenje telesa), intermediate serije (nadi shodhana – čiščenje živčnega sistema) in advanced serije (A, B, C, D) – sthira bhaga ali celostna moč. Za aštanga jogo je značilna usklajenost gibanja z dihanjem, osredotočenost in predpisano zaporedje asan, ki si s pomočjo vinjas tekoče sledijo. Čeprav je pomembno, da se vadeči naučijo asan v pravilnem vrstnem redu aštanga vinjasa joge, je dih tisti, ki je bistvenega pomena. Z osredotočenjem na dihanje in ne samo na doseganje telesnih položajev, praksa vadečega popelje v globlji stik s svojim jazom. Povezovanje dihanja z gibanjem je temelj tradicije, saj združuje tri elemente: nadzorovano dihanje (pranajama), položaj telesa (asana) in pozornost duha (drishti). Ti elementi so znani kot tristhanam ali »trije kraji pozornosti«.

Z vadbo začnemo na začetku, se pravi s primary serijo, ko jo obvladamo, nadaljujemo z intermediate serijo itd. Vadeči začne svojo vadbo z začetnimi asanami, nato pa mu učitelj glede na njegovo vadbo in sposobnosti dodaja naslednje asane po določenem vrstnem redu. Tako vadeči postopoma razvija svoje psihofizične sposobnosti.

Posamezno asano vadeči lahko izvede z različno intenzivnostjo glede na končni položaj oziroma ima veliko asan, tudi lažje variacije izvedbe. Nadpovprečna fleksibilnost in moč nista pogoj za začetek vadbe aštange, obe se namreč razvijata vzajemno s samo vadbo. Posamezna vadba na začetku traja manj časa – glede na sposobnosti vadečega in število asan, ki naj bi jih opravil v eni vadbi, sčasoma pa se njen čas podaljšuje in giblje okoli 90 minut ali več. Vadba naj bi potekala pet- do šestkrat na teden in ravno zaradi tega je relativno hitro viden vpliv te vadbe na spremembe fizičnega telesa. Zelo velik poudarek je na samostojni redni praksi. Posamezne asane so med seboj povezane z vinjaso, ki skrbi za ohranjanje ogretosti oziroma temperature vadečega, nastavitev kosti, sklepov, tetiv in mišic v »prvotno« stanje, ter razvija njegovo vztrajnost in določeno moč. Aštanga vinjasa joga je dinamičen stil vadbe, ki od vadečega v dokaj enaki meri zahteva fleksibilnost, moč in vztrajnost. Vse tri komponente se razvijajo tako v rokah kot trupu in nogah vadečega. Izvedba določenih asan je pogojena z razvito fleksibilnostjo in močjo v določenih delih telesa. Šele ko smo fizično dovolj pripravljeni oziroma sposobni, lahko našo vadbo dvignemo oziroma doživimo na višjem – »duhovnem« nivoju. Ko najdemo v asanah stabilnost, se v njih sprostimo, smo osredotočeni in je naš dih tekoč in umirjen, lahko občutimo in delujemo v tem nivoju.

 3.7.1. Kaj dela aštanga jogo edinstveno[6] Aštanga vinjasa joga je do danes edina joga praksa, ki v enaki meri razvija moč in prožnost. Zanimivo je, da nobena druga metoda vadbe asan ne poudarja moči v enaki meri kot poudarja fleksibilnost. Obstaja splošna pristranskost v prid fleksibilnosti. V nekaterih primerih je to lahko ustrezno (na primer pri jin jogi), vendar se zdi, da je to na splošno neuravnoteženo. Zakaj naj bi bila fleksibilnost pomembnejša od moči? Eno brez drugega predstavlja neuravnoteženost, tako fizično kot psihično.

Drugi vidik, ki ga aštanga ponuja, pa je poudarek na samostojni lastni praksi. Pri nobeni drugi metodi kljub kritikam nekaterih aštanga učiteljev, ki v 99 odstotkih primerov tudi sami redno vadijo ni večjega poudarka na praksi. Poleg tega je potrebno veliko predanosti in izkušenj za poučevanje »Mysore stila« ali samostojne prakse ter veliko truda, če želite to opraviti dobro. Veliko lažje je učiti vodene vadbe joge, ki se običajno tudi bolje prodajajo. Samo s samostojno prakso lahko postanete resnično meditativni v vaši praksi asan. Zakaj skoraj ni iyengar učiteljev, ki bi naučili svoje učence samostojne vadbe? Učenci se morajo vedno vračati na vadbo. Enako velja za splošno vinjasa vadbo, bikram jogo, anusara jogo, hatha jogo, sivananda jogo itd. Samostojna praksa je pot naprej. V Indiji je Matthew Sweeney srečal le nekaj učiteljev hatha in iyengar joge, ki vodijo vadbo v obliki samostojne prakse. Vsak izmed njih je bil usposobljen ter sposoben delati z raznoliko skupino praktikantov, ki so prakticirali navidezno naključne asane samostojno oziroma neodvisno. Vadeče naučiti samostojne vadbe zahteva veliko več znanja, spretnosti in discipline, kot to zahteva vodena vadba. Če želimo vadeče zelo dobro naučiti samostojne prakse, je potrebnega tudi veliko več sočutja. Pri aštanga vinjasa jogi se pogosto zdi, da so hitrejši fizični rezultati kot pri drugih metodah joge. Zaradi ravnovesja med prožnostjo in močjo ter samostojne prakse pet do šest dni na teden vadba aštange spreminja fizično telo. Rezultati so v nekaterih primerih lahko tudi negativni: obsedenost z izgubo telesne teže, izguba telesne teže in duševna togost. Samo zato, ker ste fizično fleksibilni, ne pomeni, da ste fleksibilni tudi kot oseba! Preprosto dejstvo je, da so rezultati z izvajanjem določenega zaporedja položajev aštanga vinjasa joge zagotovljeni, čeprav je potrebno veliko discipline. Brez izvajanja določenega zaporedja položajev in brez predanosti k redni samostojni praksi so rezultati vadbe na telo in osredotočenost uma omejeni. Ključna prednost pri določenem zaporedju sekvenc je, da poskrbi, da ste iskreni. Zaradi določenega zaporedja sekvenc ste sami prisiljeni izvajati položaje (asane), ki so vam težki in problematični in bi se jim drugače raje izognili oziroma jih izpustili, ter ne izvajate samo tistih položajev, ki jih lahko in so vam všeč ali pa se v njih dobro počutite. Težava in slaba stran tega je, da boste, če temu preveč togo sledite, prisiljeni v položaje, ki vas lahko poškodujejo. Izogibanje težkim ali problematičnim položajem je velika napaka, zlasti stilom joge, ki ne delajo z določenim zaporedjem položajev. Tako začetniki kot napredni praktikantje lahko padejo v to past, ki vodi k razvijanju oziroma poudarjanju svojih prednosti in izogibanju svojim slabostim, kar pa nikakor ne zmanjšuje neravnovesja in nas zagotovo pelje v smer še večjega neravnovesja. Prilagoditve. Ena izmed največjih veščin večine učiteljev aštanga vinjasa joge je komuniciranje prakse skozi njegove roke. Večina učiteljev aštanga vinjasa joge dela prilagoditve oziroma nastavitve, čeprav nekateri učitelji določene prilagoditve delajo prepogosto in premočno. Zelo pomembno je poudariti, da lahko pride do poškodb, če so prilagoditve preveč togo uporabljene. To področje prilagoditev oziroma nastavitev pogosto manjka v večini drugih sistemov, čeprav je to del razloga za to, da se raje izvaja vodene vadbe kot pa učenje samostojne prakse. Vsekakor je lažje delati prilagoditve v »Mysore vadbi«, kjer boste imeli več časa za gledanje in opazovanje kot pa ponavljati celoten del.
Upoštevanje luninega koledarja. Aštanga vinjasa joga je ena redkih, če ne edina izmed vseh sistemov, ki namerno sledi Luninemu ciklu in nas uči, naj bomo pozorni na ta cikel in kako vpliva na naše telo.

3.7.2. Potencialna neuravnoteženost aštanga vinjasa joge[7]

Rajastic je temeljna energija Surye. Aštanga praksa teži k rajastic slogu prakse, za katero je značilna toplota in navzgor usmerjena energija (torej bolj moška energija). To ni sodba, kaj je prav in kaj narobe, saj ima vsaka tehnika tako dobre kot slabe lastnosti, prav tako to velja za vsakega človeka in nesmiselno bi bilo, da bi poskušali aštango izločiti iz tega. Surya energija je na primer v praksi okrepljena z linearno naravo sekvenc in tradicije v večini položajev vedno začnemo delati z desno stranjo in se osredotočamo na usmerjanje energije navzgor s pomočjo uporabe treh »band«. Po tem se ne zdi čudno, da so študentje, ki najbolj poskušajo zanikati rajastic učinek aštanga prakse, najbolj ujeti prav v to lastnost vadbe.

Aštanga praktikanti so po navadi vztrajni. Glede na to, da vadijo pet- ali šestkrat na teden, so po navadi tudi malo rajastični vsaj prvih nekaj let. Aštanga privlači tip ljudi, ki so bolj strastni, in povzroči, da gre večina praktikantov v tej smeri. Aštanga privablja suhe ljudi, tip vata (eden od treh tipov konstitucije), in se nagiba k temu, da bi ostale študente spreminjala v tej smeri konstitucije. Žalostno dejstvo je, da je lažje narediti 95 odstotkov položajev, če si bolj suh. Malo tega je dobro, preveč te komponente pa ne. Sprejmite svojo konstitucijo oziroma postavo in svoje izkušnje, dovolite, da se sprememba zgodi, ne poskušajte pa kontrolirati rezultata vadbe.

Etimološko sta Surya (Sonce) in Rajas (aktiven, dejaven) sinonima, prav tako Chandra (Luna) in Tamas (neaktiven). Kombinacija Sonca in Lune, moškega in ženskega principa, je Sattva (čist, umirjen ritem in ravnotežje). V večini sodobnih joga praks so Suryi in lahkotnosti pripisovali pozitivne lastnosti, Tamasu in težavnosti pa negativne.

To zgolj opozarja na vidik neravnovesja učiteljev in študentov, ki to gledajo na takšen način. Oba vidika sta pomembna, nista niti dobra niti slaba. Iz tega razloga je Matthew Sweeney pred nekaj leti večino svojih učencev začel poučevati »Moon zaporedje asan« kombinacijo, ki temelji na jin zaporedju ter vsebuje nežne vinjase in tako z »Moon prakso« uravnava surya aštango.

   3.8. VPLIV AŠTANGA VINJASA JOGE NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE Pri vadbi aštange se vidi odsev našega delovanja v vsakdanjem življenju in obratno. Nikakor ne moremo biti ena oseba z določenimi osebnostnimi lastnosti v vsakdanjem življenju in ko začnemo vadbo aštange, poosebljati drugih osebnostnih lastnosti, vrednot, odzivov, načina delovanja … Vadba aštange nam torej lahko pomaga pri osveščanju, opazovanju in razvijanju in ne nazadnje spreminjanju naše osebnosti oziroma naših osebnostnih lastnosti.

Pri redni vadbi aštange razvijamo in spoznavamo svojo vztrajnost, zmernost, disciplino, popuščanje, srečamo se s spoznavanjem in preseganjem svojih meja in predvsem prepričanj, kaj zmoremo in česa ne, spoznamo svoje lastnosti in miselne vzorce, ki nas podpirajo, in tiste, ki nas ovirajo. Zanimivo je, da so to isti miselni vzorci in lastnosti, ki smo jih v vadbo prinesli iz vsakdana in ne nekaj, kar se je pojavilo zgolj pri vadbi aštange. Takoj ali pa zelo kmalu nam postane jasno, da pri vadbi aštange ni bližnjic, ravno tako kot jih ni v življenju. Zanimivo je, da se nam določeni deli vadbe pri opazovanju vadečih, ki že dalj časa redno vadijo, zdijo popolnoma jasni in lahko izvedljivi, vsa zadeva pa velikokrat postane zapletena, težka in neizvedljiva, ko jo poskušamo izvesti sami. To z lahkoto prenesemo v vsakdanje življenje v situacije, ko smo pametni za druge ter sodimo o delovanju in odzivih drugih ljudi. Ravno tako se pri vadbi in v življenju srečamo s situacijami in izzivi, ki jih nekdo ne zmore, nam pa je to samoumevno in lahko izvedljivo oziroma rešljivo. Spoznamo, da zato, ker nam gredo določeni deli vadbe dobro in v njih hitro napredujemo, nismo nič boljši od drugih vadečih, saj se prej ali slej najde segment vadbe, ki nam ne leži in je za nas težko izvedljiv. Ravno ti segmenti vadbe, ki so nam trenutno težko izvedljivi in zoprni, ki bi jih najraje izpustili in se posvetili tistim segmentom vadbe, ki nam gredo dobro, nas brusijo in nam dajo največ oziroma ravno tisto, kar potrebujemo za preseganje lastnih omejitev, predvsem psiholoških. Tu se pokaže dobra lastnost točno predpisanega zaporedja asan pri vadbi aštange, saj nas tiste asane oziroma segmenti vadbe, ki bi jih najraje izpustili, čakajo, prav tako kot nas čakajo določene težke preizkušnje v življenju, ki se jim ne moremo izogniti. Ko pa jih damo skozi in pogledamo nazaj, se zavemo, da so nam ravno te težke izkušnje oziroma zoprni segmenti vadbe dali največ – veliko več kot pa nam dajo všečni segmenti vadbe ali lahkotne izkušnje vsakdanjega življenja. Nekaj, kar se nam je na začetku vadbe zdelo povsem neizvedljivo, z vztrajnostjo in pravilnim pristopom postane izvedljivo. Z redno vadbo aštange se naučimo reševanja težav, ki se pojavijo v življenju – včasih jih lahko rešimo s prilagodljivostjo oziroma fleksibilnostjo, določene pa z močjo odločnosti odstranimo in gremo naprej. Vadba aštange nas nauči tudi ponižnosti in sočutja do sebe in do drugih. Spoznamo, da je uravnoteženost razmerja med fleksibilnostjo in močjo zelo pomembna, saj za uspešno vadbo in življenje potrebujemo oboje. Ravno tako je potreben določen fokus, namen oziroma drishti, saj brez njega vadba in življenje nimata smisla. Zavemo se, da vadimo zaradi sebe in ne zaradi drugih in dobro je, da se zavemo, da živimo svoje življenje po svojih potrebah in zmožnostih, da smo ustvarjalni in zadovoljni s tem, kar imamo in zmoremo, hkrati pa poskušamo preseči svoje omejitve in prepričanja ter se nenehno razvijamo in spoznamo svoj notranji mir.

Veliko ljudi začne vaditi aštango z veliko strastjo in pričakovanji, s časom pa se pokaže, da gre vadba svojo umirjeno pot in rezultati vadbe zahtevajo svoj čas in vložen trud. Včasih naši cilji ostanejo nedosegljivi, ničesar ne moremo izsiliti ali prehiteti. Če to vseeno storimo, zagotovo plačamo določeno ceno, ki nas vrne nazaj, in iz tega se lahko naučimo živeti peto jamo oziroma ishvara pranidano, ki pravi, da moramo zavzeto in odgovorno opravljati svoje delo in se ne vezati na rezultate tega dela oziroma njegove rezultate prepustiti višji sili. Lahko rečemo, da vsak tak zdrs nazaj poskrbi za zmanjšanje našega ega in pohlepa. In če pogledamo naše vsakodnevno življenje, vidimo, da tam vladajo iste zakonitosti.

Velikokrat veliko govorimo in malo naredimo za uresničitev tega. Pri aštangi je tako, da vse, kar šteje, je naša redna predana vadba oziroma, kot pravi Shri K. P. Jois: »Practice and all the rest is coming.«

 

4. ALPINIZEM

 4.1. ZGODOVINA ALPINIZMA

Za začetek alpinizma* se šteje vzpon na Mont Aiguille (2097 m) leta 1492 (istega leta Krištof Kolumb odkrije Ameriko). V tistih časih je bilo plezanje povezano predvsem z geografskim zanimanjem in znanostjo. Plezanje kot način življenja ali iz športnih nagibov je bilo takratnim gornikom tuje. Vzpenjanje na najvišje vrhove je bil dolgo privilegij premožnejših, med njimi je bil pravi boj, kdo bo prvi osvojil kateri vrh, zanimali pa so jih predvsem najvišji vrhovi v Alpah. Osvojiti te vrhove je bila stvar prestiža in zmage – ne samo posameznik proti posamezniku, ampak tudi narod proti narodu. Za najvišje vrhove Alp se je odvijala bitka med narodi. Vse celine so bile osvojene, vedno bolj tudi njihova notranjost. Nekdanji narodi, ki so osvajali celine, so potem osvajali gore, najprej Alpe, nato Himalajo. V teh prizadevanjih so bili najbolj uspešni Angleži, Nemci, Francozi, Švicarji, Italijani in Avstrijci. Torej »gorski narodi« in Angleži, ki niso imeli doma poštenih hribov, so jih pa zato osvajali povsod po svetu. Pri osvajanju vrhov v Alpah so bili Angleži običajno prisotni kot vodene stranke domačih vodnikov. Pri osvajanju grebenov in sten v poznejšem obdobju, nekje po 1914, na prizorišče stopijo domačini, Angleži pa takrat začnejo raziskovati že Himalajo. Vsi alpski narodi do prve svetovne vojne osvojijo plezanje do 5. plezalne stopnje po UIAA. Med obema svetovnima vojnama se lestvica pomakne v 6. plezalno stopnjo, vse se vrti okrog »zadnjih težav Alp« in »našega prvenstva«. Po drugi svetovni vojni se začne hiter razvoj zimskega alpinizma in nacionalne odprave v Himalajo in Karakorum. Tekma za osvojitev osemtisočakov je bila takrat podprta z denarjem držav, iz katere je prihajala odprava. V 70. letih pa se začne pojavljati nov trend v Ameriki, in sicer ni več pomembno samo osvojiti vrh, steno ali smer, ampak tudi kako – pojavi se prosto plezanje. To pomeni, da se vsi klini, zatiči in ostala oprema pri plezanju uporabljajo izključno za varovanje pred padcem oziroma v primeru padca, ne sme pa se jih uporabljati za napredovanje v steni – za plezanje se lahko uporablja izključno skalo. Iz prostega plezanja se v 80. letih začne razvijati športno plezanje, podrobneje opisano v podpoglavju 5.1. – Zgodovina prostega in športnega plezanja.

Kje smo v tej zgodovini Slovenci?

Pri nas se za začetek alpinizma šteje vzpon čez Triglavsko severno steno. Kdo in kdaj je bil zares prvi, ne vemo, zagotovo pa nekdo od trentarskih lovcev – najverjetneje Ivan Berginc, ki je plezal v območju današnje Slovenske smeri, kot možne letnice prvega vzpona pa se omenjajo leto 1885, 1890 ali 1896.

Prvi slovenski alpinisti so bili dr. Henrik Tuma, dr. Josip Stojc, dr. Anton Švigelj z ženo Mašo in dr. Julius Kugy. Njihova skupna značilnost je ta, da so bili izobraženci, ljudje, ki so imeli čas in denar, kar je bilo takrat osnovnega pomena za osvajanje nekoristnega sveta. Vzponi, ki so jih naredili v tistih časih, so bili vzponi po severnih stenah na vrhove Mojstrovke, Prisojnika, Škrlatice, Malega Mangrta in Razorja pa tudi vzponi v steni Jerebice. Vzpone je nizala tudi družba, imenovana Dren, ki se je zbrala okrog Bogumila Brinška. S prvo svetovno vojno je alpinizem zamrl, v ospredje so stopile druge stvari, vendar so na drugačen način tudi tu nekateri igrali pomembno vlogo, ko so pomagali svoji strani pri ogledih terena in položajev sovražnikov, iskanju prehodov – pri nas je bil v to vpleten dr. Julius Kugy. Med prvo in drugo svetovno vojno je alpinizem na Slovenskem spet zaživel. Z zimskimi vzponi se je ukvarjal Uroš Zupančič, leta 1923 je bil ustanovljen Turistovski klub (TK) Skala, ki je kmalu dobil tudi jeseniško in velenjsko podružnico. Jeseniška podružnica je dobro zaživela, v njej je bilo mnogo zelo aktivnih plezalcev, kot so: Joža Čop, Miha Potočnik, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesih in dr. Klement Jug, če naštejemo samo najbolj znane. Dr. Klement Jug je kljub zgodnji smrti (1898–1924) v Triglavski severni steni izjemno vplival na slovenski alpinizem. Alpinistika je bila zanj eksperiment nad samim seboj, alpinizem pa mu je predstavljal način za krepitev volje, narodne zavesti in tovarištva. Posebno poglavje pa sta spisali najboljši slovenski alpinistki, tekmici in edini od vseh medvojnih alpinistov, ki so posegli s svojimi vzponi v vrh mednarodne alpinistične scene. Prva je bila Mira Marko Debelakova, izredno nadarjena mojstrica vertikale, ki je mejnik postavila z vzponom kot prva v navezi čez severno steno Špika leta 1926. V vrh je naslednje leto posegla še Pavla Jesih z vzponom v severozahodni steni Škrlatice.

Verjetno je bil še kdo od skalašev sposoben plezati v tem času v območju 6. stopnje, vendar pred drugo svetovno vojno tega ni nihče poskusil. Da je to mogoče, sta pokazala Pavla Jesih in Jože Čop, takrat star več kot petdeset let, z vzponom po Osrednjem stebru Triglavske severne stene. Takoj po drugi svetovni vojni sta netrenirana zmogla vzpon v zgornji stopnji šestice po UIAA – danes znan kot Čopov steber, ki še vedno velja za enega največjih klasičnih vzponov v naših gorah. V času med vojnama, leta 1934, se pri nas zgodi še en vzpon tujcev v steni Travnika. Danes se imenuje Aschenbrennerjeva smer, ocenjena zgornje 6. stopnje po UIAA. Takrat je bila to ena najtežjih smeri v vseh Alpah in do danes je ostala ena od cenjenih klasik v Julijskih Alpah.

Po drugi svetovni vojni se je v Sloveniji razmahnilo planinstvo in z njim vred alpinizem. Marjan Keršič Belač je leta 1950 napisal priročnik Plezalna tehnika. Ugotovili so, da je planinstvo, posebej pa še alpinistika, pomemben dejavnik pri vzgoji zdravih, hrabrih ljudi za obnovo delovne sposobnosti in kot predvojaška vzgoja. Med letoma 1956 in 1960 se je začelo odpravarstvo najprej na Kavkaz, nato sledi prva JAHO – Jugoslovanska alpinistična himalajska odprava na Trisul. Sledijo tudi odprave v Dolomite in južnoameriške Ande. Udeleženci teh odprav in najbolj prepoznavni alpinisti pri nas v tem času so bili Marjan Keršič – Belač, Tone Škarja, Barbara Lipovšček Ščetinin, Nadja Fajdiga, Peter Ščetinin, Ante Mahkota, Tone Sazonov – Belač in drugi. Okrog leta 1970 se pojavijo nova imena vrhunskih alpinistov, ki so nizali odlične vzpone v Alpah, in sicer legendarni Stane Belak – Šrauf, Marjan Manfreda, Janez Brojan, Bine Mlač, Viki Grošelj in Janez Dolžan. To pa so bili skupaj z malo mlajšo generacijo plezalcev, kot so Nejc Zaplotnik, Filip Bence, Borut Bergant, Slavko Frantar, alpinisti, ki so začeli loviti tako imenovani himalajski vlak. Pobudnik tega je bil organizator himalajskih odprav Aleš Kunaver, njegovo delo po smrti v helikopterski nesreči pa je prevzel Tone Škarja. Ker se je Jugoslavija takrat šele priključila osvajanju osemtisočakov po prvenstvenih smereh, je bilo reklo Aleša Kunaverja: »Če hočeš ujeti vlak, moraš teči hitreje kot vlak vozi.« In to je jugoslovanskim odpravam tudi uspelo. Prvenstvene smeri na Lotseju, Everestu, neverjetne zgodbe o vzponih na Makalu, Nanga Parbat, Dalaughiri so ponesle jugoslovanski alpinizem v sam vrh himalajizma. V Sloveniji je bila takrat izredna konkurenca med alpinisti samimi in edini način za odhod na odpravo je bil, da si bil boljši od soplezalcev. Obdobje med letoma 1975 in 1990 se ne imenuje zaman zlata doba slovenskega alpinizma. Pri tem ne smemo izpustiti še nekaj imen vrhunskih alpinistov, kot so Silvo Karo, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Slavko Svetičič, Franček Knez, Marija Frantar, Marija in Andrej Štremfelj, Tomo Česen, Peter Podgornik, Ines Božič Skok in Janez Skok, ki so svojimi vzponi ne samo v Himalaji, pač pa tudi v Andih, Patagoniji in Alpah, nekateri v navezi, drugi v ekstremnih solo* vzponih, krojili smernice samega vrha svetovnega alpinizma. Dejansko so bile jugoslovanske alpinistične odprave sestavljene skorajda samo iz slovenskih alpinistov, le tu in tam se jim je pridružil kdo iz ostalih republik Jugoslavije, največkrat Splitčan Stipe Božić. Po osamosvojitvi Slovenije se je sistem velikih odprav končal. Država je sicer tu in tam nekatere še podprla, ni pa bilo več tako velikih odprav v Himalajo, pa tudi zanimanje za udeležbo na odpravah, ki so bile na nek način zelo regulirane in usmerjene v delu na hribu, je počasi plahnelo. Začele so se manjše odprave, velikokrat sestavljene iz prijateljskih navez. Nekatera imena iz prejšnjega obdobja so ostala, saj je bilo njihovo življenje zapisano alpinizmu, pojavijo pa se tudi novi akterji: Marko Prezelj, Gregor Lačen, Peter Mežnar, Matic Jošt, Tomaž Humar, Vanja Furlan, Miha Praprotnik, Marko Lukič, Andrej Grmovšek, ki delajo ekstremne vzpone – nekateri v Himalaji, drugi v Patagoniji in ZDA. Pojavi se tudi nov način plezanja in alpinizma – prosto plezanje* oziroma športno plezanje*. Športno plezanje iz ZDA v Slovenijo prineseta Iztok Tomazin in Borut Bergant. Nekateri alpinisti popolnoma opustijo alpinizem in se posvetijo športnemu plezanju, drugi poskusijo združiti športno plezanje in alpinizem in tako še dvigujejo lestvico težkih alpinističnih vzponov. Opravljenih je tudi nekaj ekstremnih smučarskih spustov pri nas, v Alpah in tudi v Himalaji. Davor in Drejc Karničar, Marko Čar, Iztok Tomazin, Simon Čopi in drugi postavljajo nove mejnike v alpinističnem smučanju in deskanju. V času po osamosvojitvi in približno do leta 2005 pa alpinizem zahteva tudi ogromno smrtnih žrtev, med katerimi je večina najboljših alpinistov, velikokrat v povsem nerazumljivih nesrečah. V zadnjih desetih letih so se zelo spremenile razmere za alpinizem v Sloveniji. Če v bivši Jugoslaviji alpinist ni imel česa izgubiti – ko se je vrnil z odprave, ga je služba čakala, odprava je bila plačana –, pa so se razmere po letu 1990 zelo spremenile. To se je na nek način tudi odrazilo na alpinizmu in alpinistih. Nekateri so šli v komercializacijo, drugi v majhne odprave, rezultati katerih so poznani le ozkemu krogu poznavalcev, tretji so začeli s cenejšimi odpravami na šesttisočake, odprave v Ande in Patagonijo, ki so cenejše od Himalaje. Na drugi strani je bilo vedno več alpinistov, saj je šport postal popularen, vendar manj vrhunskih alpinistov, saj vrhunski alpinizem prav tako kot vsak šport danes zahteva vrhunsko pripravljenost in predanost, rezultati pa niso merljivi – kot na primer v atletiki, in si na ta način »služi kruh« tudi marsikdo, ki tja ne spada.

Kljub temu se je v zadnjih letih ponovno vzpostavila generacija zelo obetajočih mladih alpinistov: Luka Kranjc, Luka Lindič, Luka Stražar, Nejc Marčič in drugi.

Med letoma 1995 in 2014 so v prvi plan stopile tudi slovenske alpinistke. Opravljeni so bili vzponi, ki so jih postavili v vrh ženskega alpinizma. Tanja Rojs Grmovšek in Monika Kambič sta opravili prvi vzpon ženske naveze na Cerro Torre, Monika Kambič In Tina Dibatista na Fitz Roy, obenem pa so vse tri opravile kar nekaj prvih ženskih ponovitev drugih težkih smeri, med drugim prvi ženski vzpon na Trango Towers, ki so ga zakrivile Tina Dibatista, Tanja Rojs Grmovšek in Sandra Voglar. V Himalaji nadaljuje osvajanje osemtisočakov Irena Mrak. V zadnjem času je najbolj aktivna alpinistka Nastja Davidova, ki prav tako dela težke vzpone v Dolomitih, Alpah in Patagoniji. Očitno se za prihodnost slovenskega alpinizma ni bati.

 

 4.2. FIZIČNA PRIPRAVLJENOST IN ZAHTEVANA ZNANJA

Poleg vsega opisanega v tem podpoglavju mora biti alpinist tudi vzdržljiv. Če recimo športni plezalec potrebuje moč za 30 metrov smeri, jo alpinist potrebuje za nekaj sto ali v ekstremnih primerih nekaj tisoč. Poleg tega mora opraviti pristop pod steno, po preplezani smeri sestop z gore, nositi mora nahrbtnik z vso plezalno opremo, mogoče bivak opremo in hrano. Seveda se ta fizična pripravljenost bistveno razlikuje – na primer nekdo, ki pleza Slovensko smer v Triglavski severni steni, potrebuje drugačen nivo pripravljenosti kot nekdo, ki pleza neko dvatisočmetrsko steno v Himalaji ali El Capitan v ZDA. Splošna pripravljenost pomeni, da je dobro, da ima alpinist splošno fizično kondicijo in pripravo, kot je recimo hoja v gore. Nošnja bremen in ekstremni vzponi pa zahtevajo specifično pripravo – na primer večurni tek po hribih z večjim bremenom na hrbtu, situacijski trening (čim več gibanja v podobnem okolju – zimske grape, grebeni, hoja po ledeniku, plezanje ponoči …). Načeloma velja, da je boljše, če je več treninga, ki je čim bolj podoben načrtovanemu cilju. Nekateri uporabljajo tudi hiperbarične komore za hitrejšo prilagoditev na višino. Če je bil trening še pred kakim desetletjem popolnoma prepuščen idejam vsakega posameznika, pa veliko vrhunskih alpinistov v zadnjem času pristopa k treningu bolj načrtno, s pregledi krvi, testiranji … Seveda bo preteklo še nekaj časa, preden bodo ti izsledki dosegli tudi povprečnega alpinista. Pa vendar je v alpinizmu tako velik del odvisen od psiholoških sposobnosti, da je kljub vsemu treningu delitev na vrhunske in dobre alpiniste verjetno bistveno bolj odvisna od psihičnih kot fizičnih sposobnosti oziroma so fizične sposobnosti samo osnova, na kateri se gradi boljša ali slabša psihična pripravljenost. V Sloveniji je izredno dobro zastavljen način za pridobitev naziva alpinist oziroma bolje rečeno – alpinistične šole so načeloma dobro organizirane. V alpinistično šolo se lahko vpiše polnoletna oseba oziroma oseba, ki je dopolnila 16 let in ima pisno privolitev enega od staršev. Šolanje obsega najmanj štiri leta. Prvo leto je oseba alpinistični tečajnik, drugo leto mlajši pripravnik, tretje leto starejši pripravnik, četrto leto pa gre, če ima dovolj primernih vzponov in znanja, lahko opravljati izpit na državni ravni za naziv alpinist. Za pridobitev naziva je jasno definirano, katera znanja moraš imeti. V primeru uspešno opravljenega izpita lahko alpinist po dveh letih z dovolj vzponi in priporočilom alpinističnega kluba opravlja izpit za inštruktorja alpinizma. Višji naziv je le alpinistični vodnik, ki zahteva štiriletno šolanje na državnem nivoju in je mednarodno priznan naziv.

 

Za pridobitev naziva alpinist je treba imeti naslednja znanja: –        zimska in letna tehnika plezanja, –        reševanje padlega ponesrečenca, –        poznavanje vozlov in vrvne tehnike, –        orientacija, –        poznavanje vremena, –        poznavanje zimskih in letnih razmer, –        izrazoslovje, –        zgodovina alpinizma, –        ledeniška naveza in –        reševanje iz ledeniške razpoke.

 

Ena od prednosti tega sistema je tudi ta, da ko nekdo doseže naziv alpinist v Sloveniji, obvlada določena znanja in tudi veš, s kom greš plezat. V tujini ta sistem ni prisoten, znanja alpinistov se zelo razlikujejo in so odvisna od motivacije posameznika in njegove želje po znanju.

 

 4.3. PSIHOLOGIJA ALPINISTOV IN PSIHIČNA PRIPRAVLJENOST

V medijih pogosto slišimo, da so osebe, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, norci, da tvegajo brezglavo in brez kakršnega koli razloga, vendar pa raziskave in tudi osebna mnenja nekaterih največjih strokovnjakov športne psihologije temu nasprotujejo – tako je Maks Tušak v intervjuju za revijo Grif povedal, da so mnenja, da so alpinisti norci in samomorilci, stereotipna.

Za psihično pripravljenost alpinistov načeloma velja skoraj vse tisto, kar velja za športne plezalce, najbolj pomembna razlika pa je zagotovo strah pred padcem. Če se pri športnih plezalcih pojavlja strah pred padcem kot nek nagonski strah pred padanjem, je pri alpinistih ta strah bistveno močnejši, saj lahko padec v neugodnih razmerah in nezadostnem varovanju povzroči poškodbo ali celo smrt. Alpinisti načeloma ne padejo oziroma se padcu poskušajo izogniti za vsako ceno. To se lahko opazi tudi pri plezanju alpinista v športnih smereh, kjer imajo alpinisti tak obrambni mehanizem, da večkrat raje splezajo gor in dol čez težaven del, kot pa da bi poskusili narediti še en gib, ki bi mogoče vodil do padca ali uspeha.

Alpinisti imajo tudi zelo izraženo komponento »ne odnehaj« – sredi 500-metrske stene se pač ne moreš usesti in reči »utrujen sem«, »gremo dol« ali »bomo jutri naprej, pa gremo zdaj na pico«. Alpinist je navajen, da ko je v neki kritični situaciji, da vse od sebe in včasih je to več kot sto odstotkov. Šele takrat pravzaprav tudi spozna, kaj vse se lahko skriva v človeku. Načeloma so nepopustljivi borci, ki tudi natančno načrtujejo, kaj se lahko zgodi na vzponu, kaj gre lahko narobe, kako se pred tem obvarovati …  Kar nekaj alpinistov opisuje izkušnjo kot izredno osvobajajočo, ko recimo ugotovijo, da povratek iz stene ni mogoč drugače kot čez vrh, torej da umik iz stene ni mogoč drugače kot s preplezano smerjo in če gre kaj narobe (ali če se poslabša vreme), je lahko cena tudi življenje. Gre dejansko za princip ishvara pranidana oziroma prepuščanje rezultata dejavnosti bogu/življenju – jaz bom storil maksimalno, kar je v mojih močeh, da se stvari končajo dobro, kar pa je izven mojega vpliva, prepuščam življenju, naj se odvije, kot je namenjeno. Dober alpinist ima običajno zelo močno notranjo psihično trdnost, lastno prepričanje o tem, kako izpeljati določeno zadevo, je velik individualist, obenem pa pripravljen pomagati drugemu oziroma soplezalcu, mu zaupati svoje življenje. Zaupanje je tudi ključnega pomena za plezanje z nekim drugim alpinistom, saj tisti, ki drži drugi konec vrvi oziroma varuje, lahko velikokrat vpliva na izid padca oziroma je prva pomoč, ki jo ranjeni soplezalec lahko pričakuje. Zato so vezi med alpinisti soplezalci velikokrat zelo močne tudi izven plezalnega življenja.

 

Alpinizem kot dejavnost pa posamezniku tudi ves čas nudi refleksijo, kaj je v življenju res pomembno, pomaga postavljati življenjske vrednote na svoje mesto. Ko premražen in lačen prideš v dolino, je pomembno, da se spraviš na suho in toplo in dobiš nekaj hrane in tekočine, zagotovo pa ni pomembno, ali imaš BMW-ja in kakšna je notranja oprema. To ostane v človeku še kar nekaj časa po vzponu in pomaga ločevati stvari v življenju na tiste z večjo in manjšo prioriteto. Tanja Kajtna v monografiji Nekateri psihološki vidiki rizičnih športov predstavi in primerja skupino vrhunskih športnikov rizičnih športov, vrhunskih športnikov nerizičnih športov in nešportnikov. Na začetku postavi nekatere hipoteze, ki jih pozneje preveri z raziskavo in potrdi ali ovrže. Najpomembnejši rezultati te raziskave so opisani spodaj. Čustvena stabilnost je najvišje izražena pri športnikih rizičnih športov, sledijo jim športniki nerizičnih športov, medtem ko je čustvena stabilnost pri nešportnikih bistveno nižja. Športniki rizičnih športov so čustveno stabilni, kar pomeni, da so sposobni kontrolirati svoja čustva, znajo ohraniti mirno kri tudi v tveganih situacijah in so zaradi nenadnih sprememb stabilni, potrpežljivi, sproščeni, dajejo videz mirnih in zadovoljnih ljudi, ki znajo dobro prenašati stres. Zaradi značilnih aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo, je to tudi nujno potrebno za ukvarjanje s tem športom. Podobna slika kot pri dimenziji čustvene stabilnosti se je pokazala tudi pri dimenziji vestnosti. Zaporedje primerjalnih skupin je enako kot zgoraj. Športniki rizičnih športov tako znajo dobro kontrolirati družbeno nesprejemljive impulze, urejati in vzdrževati odnose s člani skupine, so odgovorni in vredni zaupanja, znajo dobro funkcionirati v skupini. Seveda je to nujnega pomena, če govorimo o športih, kjer je lahko medsebojno sodelovanje ključnega pomena za uspeh naloge in tudi preživetje. Vesten posameznik je tudi redoljuben, vztrajen, trden in delaven ter neutrudljiv pri opravljanju naloge.

 

Športniki rizičnih športov so bolj ekstrovertirani od drugih dveh skupin. Lahko delujejo energično in dinamično, kažejo navdušenje, se znajo uveljavljati in vplivati na druge, so dominantni, komunikativni, pogumni in sproščeni. Po nekaterih drugih raziskavah so ravno alpinisti označeni kot bolj introvertirani od ostale populacije, vendar to poveže s svojevrstnim paradoksom.

 

Športniki rizičnih športov imajo višje izraženo potrebo po dražljajih po doživljanju. Želijo si življenja, polnega dogodivščin, izkusiti hočejo vse, kar je sploh mogoče, zanimajo jih nevarni in nenavadni športi, potovanja brez vnaprejšnjega načrta v neznane kraje, izražajo zanimanje za nenavadna doživetja s pomočjo drog in hipnoze, zanimajo jih nepredvidljive, razgibane, čustveno izrazite osebe.

 

 4.4. VPLIV ALPINIZMA NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

Kaj lahko delamo v življenju, da ne bo imelo vpliva nanj? Nič. Ne samo, da vse, kar delamo in počnemo, je življenje samo, življenje je tudi vse naše razmišljanje in čustvovanje.

Alpinizem je dejavnost, katere močna, če ne kar glavna, komponenta je avantura. Kaj pravzaprav pomeni beseda avantura v smislu alpinizma? Avantura je določena akcija oziroma dejanje, ki ga skrbno načrtujemo, predvidevamo, kaj se bo dogajalo oziroma zgodilo, kako bo potekala določena aktivnost, kakšni bodo rezultati te naše aktivnosti, z določenim zavedanjem, da se stvari lahko obrnejo tudi drugače od načrtovanega, nato pa se zgodi nepredviden potek dogodkov, ki delno ali pa v celoti spremeni potek in rezultat te naše aktivnosti, v našem primeru pri alpinističnem vzponu. Avantura je v alpinizmu močno povezana z nevarnostjo – z drugimi besedami, alpinizem brez nevarnosti ni alpinizem, v pravem alpinizmu je vedno prisoten tudi moment negotovosti, ki je njegova srž ali bistvo. Tako bi lahko rekli, da je avantura določena akcija z zavedanjem negotovosti glede poteka dogodkov in rezultata.

In kako lahko v očeh laika alpinizem vpliva na življenje, kot da ga nepredvidljivo – ali še bolje – zelo predvidljivo skrajša. Ukvarjanje z alpinizmom nam omogoča, da se zavemo negotovosti v vsakdanjem življenju, da kljub našim načrtom, preteklim izkušnjam in namenom dopustimo in sprejmemo tudi drugačen razplet dogodkov od načrtovanega. Daje nam možnost, da se zavemo svojih sposobnosti in moči, kaj vse lahko naredimo, udejanjimo, ustvarimo in preživimo, po drugi strani pa nam da vedeti, kako smo majhni, šibki, nebogljeni in kako kratko je lahko naše življenje. Alpinizem nam spremeni pogled in dojemanje sebe, sveta ter vsakdanjega življenja. Velikokrat nekaj načrtujemo, potem pa nas reka življenja odnese v smer, kamor nismo nikoli želeli iti, na tej poti doživimo stvari in dogodke, iz katerih se spletejo zgodbe, ki so življenje.

Kljub vsej nepredvidljivosti alpinizem zahteva veliko treninga, logistike, odpovedovanja, sposobnosti prenašanja trpljenja, zdrave kmečke pameti, intuicije, vztrajnosti, poguma in malo norosti. Hitro smo prisiljeni spoznati, da z golo natreniranostjo ne bomo veliko dosegli, saj je glava tista, ki vodi igro, pa tudi samo z glavo ne bomo prišli daleč oziroma visoko. Zavemo se tudi faktorja sreče, ki velikokrat odloča, ali nam bo uspelo ali ne, ali potrebujemo izkušnjo poraza ali zmage, ali bomo preživeli ali umrli. In tako je tudi v vsakodnevnem življenju. Alpinizem nam pokaže, kako relativne so vsakdanje težave, ta trenutek se nam zdijo ogromne in nerešljive, že naslednji trenutek pa izginejo in obratno – vse je v najlepšem redu, naslednji hip pa smo že sredi drame in boja za preživetje. Pokaže nam minljivost naših dejanj, minljivost nas samih in vsega, kar nas obkroža, vključno z našimi ljubljenimi in prijatelji.

Alpinizem nas uči, kako uresničiti svoje sanje, kako se iz nič pojavi misel, ki se razprede v idejo in ta naprej v željo in kako nato damo vse od sebe za uresničitev svojih sanj. Naučimo se, da moramo ostati zadovoljni sami s sabo in sprejeti drugačen razvoj dogodkov, tudi ko v kateri koli življenjski situaciji naredimo res vse po svojih najboljših močeh za dosego želenega cilja in tega kljub temu ne dosežemo. Uči nas stati za svojimi odločitvami in priznati svoje napake. Alpinizem spreminja naše vrednote, z njim spoznamo, kaj pomeni zaupanje vase, v soplezalca, svoje odločitve, »naravo«. Včasih se pokaže, kako pomembne so drobne stvari, pravzaprav malenkosti, ki pozneje bistveno vplivajo na razvoj dogodkov. Po svoje alpinizem ni nič drugačna aktivnost kot vsakdanje življenje, le specifično okolje, v katerem se odvija, nam omogoča lažje, jasnejše zavedanje vsega zgoraj naštetega ter hitro in neusmiljeno razbijanje naših iluzij. Dejstvo je, da so vložki v alpinizmu visoki, velikokrat za uresničitev svojih sanj zastavimo življenje in čeprav bodo mnogi alpinisti to zanikali, je to del igre. Verjetno se zato alpinisti večkrat vprašamo, ali res živimo tako življenje, kot si ga želimo, kaj smo za dosego tega pripravljeni vložiti in storiti. Tako kot z življenjem se lahko tudi z alpinizmom ukvarjamo površno, ga jemljemo kot hobi, službo, neko nujo ali pa preprosto uživamo v njem, ga raziskujemo in smo veseli, da nam je dana ta možnost in jo s polnimi pljuči živimo.

Zaključil bi s stavkom prijatelja in alpinista Urbana Goloba, ki pravi: »Živeti je smrtno nevarno.«

5. ŠPORTNO PLEZANJE

 5.1. ZGODOVINA PROSTEGA IN ŠPORTNEGA PLEZANJA

 

Za začetek prostega plezanja* (angl. freeclimbing) nekako velja Yosemitska dolina, iz katere se je sredi 70. let preneslo v Evropo in se istočasno razvijalo na različnih koncih Evrope. Najmočnejša področja razvoja prostega plezanja v Evropi so bili peščenjaki ob Labi v Nemčiji in na Češkem, Fontainebleau in tradicionalni stil v Angliji. Pravi razcvet športnega plezanja* se je začel z vrtanjem oziroma opremljanjem smeri s svedrovci. Prvi so bili Francozi, ki so v začetku tudi zelo hitro dvigovali lestvico težavnosti. Lestvico športnega prostega plezanja so dvigovali Francozi J. B. Tribout, brata Le Menestrel, Patrick Edlinger, Angleža Ben Moon in Jerry Moffat in Nemec Wolfang Güllich.

 

V osnovi sta veljala dva načina plezanja smeri: na pogled* in z rdečo piko*, ki jo je »ustanovil« Kurt Albert, eden od začetnikov prostega plezanja in zelo dober plezalec.

Prvo smer spodnje 10. stopnje z rdečo piko po stari lestvici UIAA je preplezal Jerry Moffat leta 1982 – danes je to enako francoski oceni 8a+. Prvo 8c je preplezal 1987 J. B. Tribout leta 1987, ki leta 1992 prepleza eno še danes najbolj znanih 8c+ smeri Just do it. Leta 1991 Wolfang Güllich prepleza smer Action direct, ki dolga leta ostane najtežja smer na svetu, ocenjena z 9a. Vse te smeri so preplezane z rdečo piko oziroma predhodnim študijem smeri, vendar se plezalci zelo posvečajo tudi plezanju na pogled. Leta 1987 je preplezana prva 8a smer na pogled. Prepleza jo Antoine Le Menestrel, in sicer smer Semizdat. Yujiju Hirayami, ki kar dvakrat dvigne lestvico plezanja na pogled, pripada prvi vzpon v 8c in 8c+ težavnosti na pogled. Zadnjih nekaj let se je čakalo, kdaj bo padla prva 9a na pogled. Mladi Čeh Adam Ondra, zadnja leta najboljši športni plezalec, je bil »določen«, da jo bo preplezal. Kljub vsem pričakovanjem pa je prvo 9a na pogled preplezal do takrat širši javnosti skoraj nepoznan Nemec Alexander Megos, Adam Ondra pa je razbremenjen pritiska kmalu po tem preplezal svojo prvo 9a na pogled.

 

Dejstvo je, da danes vrh športnih plezalcev posega po tako težkih smereh, da je to rekreativnemu plezalcu skoraj nedojemljivo.

 

                        5.1.1. Tekmovanja v športnem prostem plezanju

 

Prvo mednarodno tekmovanje v športnem prostem plezanju je bilo leta 1985 v Bardonecchi pri Torinu. Leta 1986 so tekmovanje ponovili in ga razširili še na Arco, leta 1987 pa je bilo isto tekmovanje še zadnjič v naravnem plezališču in je veljalo kot prvo neuradno svetovno prvenstvo. Leta 1988 je prvič organizirano tekmovanje na umetni plezalni steni v Grenoblu, kjer zelo dobro uvrstitev dosežeta Slovenca Vili Guček in Tadej Slabe z 10. in 12. mestom. Leta 1989 je organiziran uradni svetovni pokal v težavnostnem plezanju, od leta 1991 vsaki dve leti poteka tudi svetovno prvenstvo.

V Sloveniji za pionirja športnega plezanja veljata Iztok Tomazin in Borut Bergant, ki sta panogo iz ZDA prinesla leta 1987. V 80. letih vlečeta razvoj športnega plezanja v Sloveniji Tadej Slabe in Srečo Rehberger. Skupaj sta dvigovala težavnost od 7b+ do 8b+, Tadej Slabe pa je postal tudi eden od plezalcev, ki je na mednarodni ravni sposoben preplezati najtežje smeri. Ogromno so za razvoj športnega plezanja v tem začetnem obdobju naredili še Andrej Kokalj, Matjaž Ivnik, Vili Guček, Metka Lukančič, Betka Galičič, Tomo Česen … Kot prvi Slovenec je Tadej Slabe preplezal 8c+, in sicer v Mišji peči smer Za staro kolo in majhnega psa, ki je bila takrat ena najtežjih smeri tudi v svetovnem merilu. Naslednji je športno plezanje potegnil naprej Marko Lukič – tako vrhunski športni plezalec kot tudi alpinist. Preplezal je veliko smeri z oceno 8c in 8c+, med drugim leta 1997 smer Just do it 8c+. Kmalu so sledili tudi ostali, kot so Uroš Perko, Jure Golob, Matej Mejovšek, Matej Sova …

Na tekmah je bil med najboljšimi Aljoša Grom, ki je stal tudi na stopničkah svetovnega pokala leta 1997. Pri dekletih je dolga leta najboljše vzpone tako v slovenskem kot svetovnem merilu nabirala Martina Čufar. Dominirala je pri vzponih v skali in na tekmovanjih na umetnih plezalnih stenah. Aljoša Grom pri moških ni imel enakovrednih sledilcev na tekmah, kajti šele v zadnjih nekaj letih je prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu slavil in tudi preplezal nekaj 8c smeri na pogled Klemen Bečan ki mu končno sledijo mlajši plezalci, ki se uvrščajo v finale svetovnega pokala in obenem plezajo najtežje smeri v svetovnem merilu v skali. Martina Čufar je tudi kmalu dobila sledilke. Natalija Gros, Katja in Maja Vidmar – vse so posegale po medaljah in dosegale odlične vzpone v skali. Naša trenutno najboljša tekmovalka pri dekletih je Mina Markovič – dvakrat zapored skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti, ki še vedno neutrudno posega v sam vrh.

 

            5.2. FIZIČNA PRIPRAVLJENOST ŠPORTNEGA PLEZALCA IN ZAHTEVANA ZNANJA

 

Plezanje se izvaja nasproti sili težnosti. Konstitucijski tip, ki naj bi bil idealen za plezanje, ne obstaja. Tudi telesna višina ni tista, ki bi jo lahko smatrali za primerno ali manj primerno, saj se med najboljšimi plezalci sveta znajdeta tako Lynn Hill s 157 centimetri kot Adam Ondra s 180 centimetri višine. Klub temu so najbolj zaželene telesne značilnosti naslednje: čim večji razpon rok, čim manjša telesna teža oziroma majhna vrednost telesne maščobe in ne prevelika mišična masa.

Pomembne so gibalne sposobnosti, kot so moč rok, trupa in prstov, dobra gibljivost v ramenskem in kolčnem sklepu. Pomembna sta tudi koordinacija reševanja prostorskih težav in občutek za ravnotežje. Moč rok je ena od osnovnih stvari, ki jih potrebujemo za dobro plezanje. Potrebna je tako eksplozivna moč za dinamične gibe, repetativna za več enako težkih in dolgih gibov ter statična za zadrževanje giba in počivanje. Trebušne mišice so pomembne za plezanje previsnih smeri, streh. Pri gibljivosti potrebujemo odprtost ramenskega obroča in kolčnega sklepa. Plezalec se velikokrat znajde v položaju, ko je pomembno, kako velik je njegov razkorak, koliko blizu stene se lahko približa z medenico in odprtimi kolki, zaželena pa je tudi gibljivost trupa – predvsem kot varovalo pred poškodbami. Če ima plezalec dobro koordinacijo, ima večjo možnost izbire in tako lažje najde boljši odgovor na položaj, v katerem se znajde.

Ravnotežje nam pomaga pri hitrejšem oblikovanju kompenzacijskih gibov. Tako kot pri igri šaha poskušamo tudi pri plezanju predvideti čim več vnaprejšnjih potez oziroma gibov in obenem sproti vnašati popravke glede na nastalo situacijo, ki mogoče ni taka, kot smo jo predvideli pred petimi gibi. Včasih nam, če smer ni pretežka, večja moč omogoča vrnitev za gib ali dva in potem spet napredovanje v smeri.

Običajne poškodbe plezalcev so poškodbe prstov – natrgane kite, vnetja, poškodbe ramenskega obroča predvsem v previsnih smereh. Pri komolcih se običajno razvijeta tako imenovani »teniški komolec« in velikokrat tudi »golf komolec«. V obeh primerih gre običajno za vnetje.

Plezalci bi obvezno morali delati vaje za antagoniste, – vaje nasprotne mišice od tiste, ki jo običajno pri neki aktivnosti uporabljamo, saj je ena mišica bolj razvita kot druga, še posebej v ramenskem obroču. Prav tako so za plezalce obvezne vaje za razteznost.

V Sloveniji imamo dobro razvit sistem športnega plezanja. Za naziv športni plezalec je treba opraviti tečaj pri inštruktorju športnega plezanja, nato pa izpit na državnem nivoju. Inštruktor športnega plezanja lahko postane plezalec z nazivom športni plezalec in najmanj tremi leti prakse ter opravljenim tečajem in izpiti za inštruktorja športnega plezanja.

            5.3. PSIHOLOGIJA ŠPORTNIH PLEZALCEV IN PSIHIČNA PRIPRAVLJENOST

Športno plezanje je varen šport, vendar kljub temu je to šport, ki je tako drugačen od našega vsakdana, da velikokrat vzbuja strah, ki je običajno povsem iracionalen. Pri plezanju moramo pogosto najprej premagati težave, ki jih imamo v glavi, in ne tistih, ki nas čakajo pri plezanju. Pri plezanju smo izpostavljeni različnim pritiskom, ki jih povzročajo zunanji (daljše razdalje med svedrovci, izpostavljeno plezalno okolje …) in notranji dejavniki (strah pred neuspehom, padcem …). Vsi ti pritiski v glavnem nastajajo v naši glavi.

Prevelik stres in strah onemogočata naše psihične in fizične sposobnosti, zato je pomembna zadostna kontrola anksioznosti in ostalih čustev.

Za dobro plezanje je zelo pomembna sposobnost hitre menjave koncentracije in sproščanja. V težkih trenutkih je pomembna sposobnost koncentracije, ko jih preplezamo ali ko počivamo, pa naj bi se sprostili, se nadihali in tako porabljali manj energije, ostati pa mora dovolj koncentracije za nadaljnje plezanje. Koncentracija nam jemlje veliko mentalne moči, večja koncentracija oziroma težje plezanje jo pobira več. Zato je, ko so težave mimo, pomembno, da preklopimo na umiritev diha, sproščenost, zberemo fizične in mentalne sposobnosti, si ponovimo pozitivno afirmacijo in ne vodimo negativnih samogovorov, saj je pozitivna naravnanost velik del poti do uspeha. Več izkušenj kot ima plezalec, lažje preklaplja med sproščenostjo in aktivacijo. Seveda mora biti tudi aktivacija primerna – prevelika želja po uspehu (in s tem trema) vodi v plezalno zakrčenost, slabši rezultat in in slabše plezanje.

Wolfang Guellich je nekoč dejal: »Možgani so najpomembnejša plezalna mišica.«

Za dobro plezanje je pomembna pozitivna miselna naravnanost, notranji samogovor – na primer: »V ploščah mi gre dobro, previse plezam brez težav …« Za težje smeri, ki jih večkrat plezamo, si naredimo vizualizacijo, ponavljamo gibe, treba pa je tudi hoditi do svoje skrajne fizične in psihične meje. Brez truda in tveganja na svojem robu sposobnosti ni napredka. Občutek po padcu v smeri, kjer plezalec da vse od sebe, ampak je ne prepleza, je lahko boljši kot pri plezanju, kjer plezalec smer prepleza, ampak ve, da je naredil veliko napak in se lahko zahvali samo sreči ali veliki fizični moči, da je smer kljub temu preplezal.

Pri plezanju sta zelo pomembni tudi mentalna trdnost in samopodoba. Kako vidimo in občutimo sebe, vpliva na naše plezanje. Kako boš preplezal nekaj težkega, če je tvoja notranja samopodoba slaba – na primer: »Iz mene nikoli nič ne bo …« Dober plezalec zna prevzemati tudi odgovornost za slab dan, slabo plezanje. Ima samodisciplino in do sebe goji pozitivna čustva. Zadostna zaloga samozaupanja nam omogoča odločno plezanje tudi v trenutkih, ko nismo v najboljši fizični formi.

Za dobro plezanje je pomembna notranja motivacija, uživanje v plezanju in ne dosežki ter nagrade. To se najlepše vidi pri rekreativnih plezalcih, katerih dosežki na neki svetovni ali slovenski lestvici »ne pomenijo nič«, pa so vendar v svoje plezanje pripravljeni vložiti veliko treninga, prostega časa, za boljši rezultat mogoče tudi shujšajo, vsa motivacija pa izhaja iz dobrega počutja pri plezanju.

Majhne stvari dodajajo kamenčke v celotni mozaik. Mrščenje med plezanjem na primer sporoča ostalim mišicam, da smo napeti in energija težje teče po telesu, kar vpliva tudi na plezanje. Vsaka najmanjša napetost se prenese na celo telo, zato začnemo izgubljati energijo, kar pa se prenese tudi na psihični nivo. Pomembno je torej zavestno ohranjati sproščenost celega telesa.

Dobro si je zapomniti stavek Martine Čufar: »Skala je najboljša učiteljica.« Vse tisto, kar se naučimo v skali, lahko prenesemo v vsakdanje življenje in obratno. Vsakdanje življenje in stvari, ki se nam dogajajo, lahko uporabimo pri plezanju, njegovem načrtovanju, menjavi sproščenosti in koncentracije, doseganju ciljev …

            5.4. VPLIV ŠPORTNEGA PLEZANJA NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

 

Športno plezanje na vsakdanje življenje vpliva na več ravneh. Najprej gre za šport – športno plezanje je v primerjavi z alpinizmom izključno šport. Rezultati so merljivi, obstajajo tekmovanja in pravila so določena. Za vrhunsko plezanje je tako kot pri vsakem drugem športu potrebna popolna predanost, podrejanje celotnega življenja treningom, načrtovanje forme, pravilna prehrana. Tudi pri plezanju v skali so smeri ocenjene in čeprav se tu in tam mnenja posameznikov o oceni smeri razlikujejo, so te vseeno določene. Športno plezanje od posameznika, ki se s tem želi ukvarjati na malo višji rekreativni ravni, zahteva precej časa – vsaj dva- do trikrat tedensko nekaj ur, tako da časovno zavzame precej velik del našega prostega časa. Če plezamo enkrat na teden, nam športno plezanje predstavlja sprostitev v naravi, mogoče dejavnost tu in tam povežemo s kakšnim dopustom, vendar pri tej količini ni napredka v smislu športnih dosežkov.

Športno plezanje razvija mišice ramenskega obroča in trupa in kot tako naredi posameznike v zgornjem delu močnejše v primerjavi z ostalo populacijo. Športni plezalci, čeprav rekreativci, ki od tega »nimajo nič« – podobno kot kolesarji in podobni športniki –, pazijo na svojo prehrano, se izogibajo »dodatnim« kilogramom, kajti vsak pridobljen kilogram ovira to dejavnost oziroma njen napredek.

Na psihičnem nivoju nas uči odločanja in vztrajanja, premagovanja strahu pred padcem in strahu na splošno, kako stopiti preko svojih namišljenih ali realnih omejitev in iti za svojimi željami. Pri plezanju se včasih zgodi, da je plezalec prepričan, da ne more storiti ničesar več, da je v položaju, iz katerega »se ni mogoče rešiti«, pa kljub temu brez upanja na uspeh poskusi narediti en gib, pa še en gib in se uspe rešiti iz nemogočega položaja ter prepleza celo smer. Tako nas športno plezanje uči, da se splača vztrajati, tudi ko ni nobenega upanja za uspeh.

Tu in tam se zgodi, da pride plezalec do meja svojih sposobnosti in čeprav ima telo še nekaj energije, je glave tista, ki preneha funkcionirati. Ne zmoreš narediti naslednjega giba, ker ne moreš jasno misliti, ker popolnoma izgubiš sposobnost koordinacije in koncentracije, telo pa kot lutka brez ukaza ne ve, kaj storiti in prej ali slej se to konča s padcem. To nas nauči, kako pomembno je sodelovanje telesa in uma ter da »misli« pravzaprav zahtevajo ogromno energije – bistveno več kot mišice same.

Pri športnem plezanju se kar naprej odločamo. Naj grem na naslednji oprimek z levo ali desno roko? Naj v smeri izberem levo ali desno opcijo? Naj danes poskusim preplezati to smer na pogled ali sem preveč utrujen in jo raje pustim za jutri? Če sprejemaš veliko odločitev, jih začneš lažje sprejemati tudi na drugih področjih življenja. Tako so predvsem v tujini športniki zaželen delovni kader, ker so znani po tem, da znajo sprejemati odločitve, stojijo za njimi, nimajo težav s potovanji, hitreje se organizirajo in odločijo.

Tako nas torej športno plezanje pripravi tudi na druga področja v življenju. Marsikomu športno plezanje postane način življenja – dopust je povezan s športnim plezanjem, ki je običajno povezan z bivanjem v naravi, ki že samo po sebi sprošča. Kot šport je primeren tudi za otroke in kot tak lahko povezuje celotne družine in velikokrat srečamo v plezališču plezalca, ki ga nismo videli nekaj let, s celo družino, kjer vsi uživajo v skupni dejavnosti.

 

 

6. MEDITACIJA

            6.1. ZGODOVINA MEDITACIJE[8]

Zgodovina človekovega ukvarjanja z meditacijo gre z roko v roki z verskim kontekstom, znotraj katerega se je meditacija izvajala. Celo v prazgodovini naj bi plemena uporabljala ponavljajoče se ritmično popevanje skupaj z darovanji, da bi pomirila duhove in bogove. Nekateri avtorji predlagajo hipotezo, da naj bi povečanje zmogljivosti za usmerjeno pozornost, kar je element večine tehnik meditacij, pripomoglo k razvoju zadnjih stopenj človeške biološke evolucije. Nekaj najstarejših omemb meditacije je moč najti v hindujskih Vedah. Wilson tako prevaja najslavnejšo vedsko mantro Gajatri: »Meditiramo k tej zaželeni luči božje Savitri, ki vodi naše pobožne obrede.« Okoli 6. in 5. stoletja pr. n. št. so se razvile ostale oblike meditacije v taoistični Kitajski in budistični Indiji.

Na Zahodu je okoli leta 20 pr. n. št. Filon iz Aleksandrije opisal tehniko »duhovne vadbe«, ki vključuje pozornost (prosoche) in koncentracijo. V 3. stoletju je potem Plotin razvil nekaj meditativnih tehnik. V teravadskih kanoničnih tekstih (datirani so okoli 1. stoletja pr. n. št.) se indijska budistična meditacija opisuje kot pot k odrešenju. Do takrat, ko se je budizem širil po Kitajski, so Vimalakirti sutre, ki so nastale okoli leta 100, že vključevale odlomke o meditaciji, ki očitno nakazujejo na zen. Svilna cesta (mreža medsebojno povezanih trgovskih poti Azije (vzhodne, južne in zahodne) z območjem Sredozemlja, severne, severozahodne Afrike in Evrope) je omogočila širitev meditacije tudi na ostale azijske države in leta 653 je bila v Singapurju odprta prva dvorana za meditacijo. Islamska praksa Dhikr že od 9. stoletja vključuje ponavljanje 99 božjih imen. V 12. stoletju je sufijska praksa zajemala specifične meditativne tehnike, njeni privrženci pa so prakticirali dihalne vaje in ponavljanje svetih besed – neke vrste manter.

Že v Svetem pismu, natančneje v Genezi (24:63), piše, da je Izak šel meditirat na polje, kar je dokaz, da je v judovstvu in krščanstvu meditacija prisotna že na tisoče let. V Stari zavezi naj bi sicer dve hebrejski besedi označevali približek meditacije – hāgâ, kar pomeni »mrmrati in meditirati«, in sîḥâ, kar pomeni »vaditi um«. Zahodna krščanska meditacija se je začela razvijati v 6. stoletju iz prakse branja Svetega pisma med benediktinskimi menihi, ki se ji reče Lectio Divina – »božje branje«. Njene štiri formalne korake, »lestve«, je menih Guigo II. v 12. stoletju opisal z latinskimi izrazi lectio, meditatio, oratio, contemplatio (beri, razmišljaj, moli, premišljuj). Krščansko meditacijo so pozneje razvijali svetniki, na primer Ignacij Lojolski in Terezija Avilska v 16. stoletju.

V 18. stoletju je bil študij budizma na Zahodu namenjen redkim intelektualcem. Nekatere oblike meditacije so se pojavile v Indiji v 50. letih 20. stoletja kot zahodnjaške različice hindujskih meditativnih tehnik, v ZDA in Evropo pa so prispele v 60. letih. Namesto poudarjanja duhovne rasti so te oblike meditacije začele poudarjati zmanjšanje stresa, sprostitev in samorazvoj. Znanstveno raziskovanje meditacije se je začelo leta 1931, število študij pa se je dramatično povečalo predvsem v 70. in 80. letih.

            6.2. KAJ JE MEDITACIJA?

Na to temo boste v različnih knjigah, spletnih virih, pri različnih učiteljih dobili različne odgovore. Danes med meditacijo spadajo različne prakse, nekatere med njimi bo vsak »resen« učitelj meditacije zavrgel – na primer vizualizacije, vodene meditacije in podobno. Za lažje razumevanje te teme najprej navajam nekaj splošnih razlag meditacije, predvsem zahodnih avtorjev. Verjetno bi nekje na Vzhodu dobili tudi drugačne razlage.

Meditacija izvira iz latinske besede meditatio, ki je izpeljana iz glagola meditari (»premišljevati, oblikovati«). Je tehnika, s pomočjo katere umirimo svoj um, sprostimo telesno napetost ter zedinimo telo in duha. Meditacija predstavlja sprostitev in ni vezana na določen fizični položaj.

»Meditacija se nanaša na družino samoregulacijskih procesov, ki se osredotočajo na trening pozornosti in zavedanja z namenom večje zavestne kontroleduševnih procesov. Preko le-te naj bi spodbujali razvoj psihičnega blagostanja in/ali specifičnih sposobnosti, kot so mirnost, jasnost in koncentracija.« (Walsh in Shapiro, 2006)

»Meditacija je stilizirana mentalna tehnika, ki se ponavljajoče vadi z namenom doseganja subjektivne izkušnje, ki je navadno opisana kot izredno pomirjajoča, prijetna in tiha, skupaj z občutjem povečane zbranosti, budnosti. Za ta doživljanja se včasih uporablja tudi izraz ‘blaženost’.« (Jevning, 1992)

Izraz »meditacija« zajema širok in izjemno raznolik spekter vadb in praks – podobno kot šport. Pri nekaterih vrstah meditacije se posameznik (meditant, meditator) močno koncentrira na določeno besedo, zvok (mantra), plamen svetlobe, točko v daljavi in podobno. Pri drugih vrstah se posameznik prepusti toku misli, kar imenujemo tudi kontemplacija. Nekatere vrste meditacije (na primer integralna in transcendentalna meditacija) ne vključujejo nobene koncentracije ali razmišljanja, temveč temeljijo na prostem, naravnem umirjanju brez posebnega truda s strani tistega, ki meditira. Izraz »meditacija« se poleg tega uporablja tako za stanje samo kot za tehnike doseganja in kultiviranja tega stanja.

V sodobnem psihološkem raziskovanju je bila meditacija definirana in opisana na precej različnih načinov, vendar večina poudarja glavno vlogo pozornosti.

Po Patanjalijevi aštanga jogi so zadnji štirje členi aštanga joge naslednji:

 

–        pratyahara (usmerjanje čutil navznoter): sem bi lahko šteli vse vrste praks, ki usmerjajo pozornost na občutke v telesu, vizualizacije in podobno; –        dharana (koncentracija): tudi sem spada več tehnik – krščanska meditacija fokusiranja na določene misli, meditacija na dih, na plamen sveče in podobno; –        dhyana (meditacija): sem se prištevajo tehnika TM, integralna meditacija, zazen, verjetno tudi qi gong; –        samadhi (transcedentalna zavest): združitev z neskončnim se lahko zgodi med meditacijo.

Kot že rečeno, v vsakdanjem življenju se izraz meditacija uporablja za marsikaj, kar v ta termin najbrž ne sodi. Prav tako se že med samimi »šolami meditacije« pojavljajo različne definicije. Lastna izkušnja koncentracije na dih in integralne meditacije je opisana v zadnjem poglavju. Vsega ostalega ni mogoče komentirati, saj je nemogoče pisati o nečem brez izkušenj, kar meditacija je – izkušnja. Dejstvo je, da različne prakse, ki se danes izvajajo pod imenom meditacija, na nek način spreminjajo praktikanta in če mu pomagajo pri vsakdanjem življenju, je namen dosežen. Tudi če neka praksa ni prava meditacija, je mogoče člen na poti samoraziskovanja, ki pozneje pomaga praktikantu priti do želenega cilja. Ali kot pravi stara modrost: »Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.« Metoda meditacije torej, ki to je ali ni in se jo učimo in prakticiramo, verjetno ustreza našemu trenutnemu stanju in sposobnostim.

Da pa gre za različne vrste meditacij oziroma praks, potrjujejo tudi znanstvene raziskave, ki so pri različnih vrstah praks zabeležile različne vrste možganskega valovanja, o čemer več piše v podpoglavju 6.4. – Znanstvene raziskave meditacije.

Ker pa je dobro razumeti, kaj meditacija je in kaj ni, prepuščamo besedo bolj izkušenemu učitelju meditacije Adrianu Predragu Kezeleju, ki je svojo prakso začel izvajati pred več kot 38 leti. Integralno meditacijo poučuje že 19 let in v tem času je postavil svoj center duhovnih praks, kjer se odvijajo različna izobraževanja in predavanja na temo duhovnih praks, meditacije in meditacijskih »retreatov«*.

            6.3. KAJ JE MEDITACIJA IN ALI JO POTREBUJEMO?[9]

            Nekateri odmahnejo z roko – kaj nam bo meditacija? Drugi komaj pričakajo trenutek miru, ko se bodo posvetili sebi – in to jim zadostuje kot meditacija. Redki razumejo, da jim je življenje prineslo tak tempo in pritisk, ki enostavno zahteva, da se naučijo sproščanja.

            Tako je, ljudje se ne znajo več sprostiti ali pa so se nekoč znali in jim zdaj nekako ne gre več.

            Sicer pa vse več ljudi išče sebe. Pogosto čutijo nesmisel ter iščejo globlji pomen in smisel svojega življenja ali možnost, da ga preživijo v vsej njegovi polnosti. Zaradi očitnega povpraševanja se je pojavila tudi ponudba: različne tehnike in metode, ki obljubljajo isto – zmanjšanje stresa in duhovni napredek. Večina od njih ima v svojem imenu besedo meditacija.

            Predpostavimo, da ste ugotovili, da potrebujete neko tehniko meditacije. Kako se znajti v obstoječi ponudbi? Glede na to, da učim in prakticiram svojo tehniko – tehniko integralne meditacije –, je jasno, da jo bom priporočil tudi vam. Upam tudi, da vam bom uspel razložiti osnovna načela meditacije. Ne zato, da bi vas naučil meditirati (najboljši način za to je še vedno osebni stik), temveč zato, da vas informiram o nekih univerzalnih načelih, po katerih lahko razlikujete meditacijo od ostalih praks.

            Za začetek bom opozoril na nekatere druge izraze/prakse, ki niso meditacija: koncentracija, vizualizacija, sugestija, hipnoza, vera, filozofija, kontemplacija (razmišljanje), usklajevanje energij, bujenje energij, zdravljenje, bioenergija, mantranje itd.

            Verjetno se vam zdi, da se izraz meditacija običajno pojavlja ob teh in nekaterih podobnih praksah. Res se pojavlja pogosto, ampak ne vedno. Ta povezanost sicer ni nič večja ali manjša od povezanosti meditacije in športa, zdravja, teka, ljubezni ali vašega dela. Meditacija vam pri vseh teh stvareh lahko pomaga, če so to področja življenja, ki vas zanimajo. Ampak ne naredite napake in ne zamenjujte meditacije s katero od ostalih praks, čeprav to ljudje pogosto počnejo.

            Torej, ko vam nekdo reče meditacija, ni pametno vsega sprejeti kot enako. Vsaj vprašajte se, za kaj gre. Če je odgovor, da si morate nekaj zamisliti ali predstavljati, od svetlobe do energij v vašem telesu, simbolov, slik ali kakršnih koli drugih stvari, boste vedeli, da gre za vizualizacijo, kontemplacijo ali sugestijo. Vprašajte se, ali je tehnika preprosta. Če ni, verjetno govorimo o neki vrsti koncentracije.

            Potem se vprašajte, ali jo lahko izvajate sami. Če za to potrebujete neko zunanje sredstvo (zgoščenka, oprema, oseba), ne govorimo o meditaciji (čeprav nekateri to ponosno imenujejo vodena meditacija), temveč v najboljšem primeru o neki vrsti kontrolirane sugestije ali v najslabšem primeru o manipulaciji – lahko tudi z neželenim energetskim učinkom.

            Kljub temu imajo razne druge tehnike lahko pozitivne učinke, saj drugače sploh ne bi obstajale, samo napačno jih je imenovati meditacija.

 

Kaj je torej meditacija?

 

            Termin je tolikokrat napačno uporabljen, da ne verjamem, da se lahko splošna percepcija spremeni. A če želite vedeti, o čem govorite, potem morate to vedeti. Torej, gre za jogo.

            Ah, joga, seveda, to poznamo.

            Žal mi je, ampak mislim, da ne veste, o čem govorim. Umu je pod jogo običajno znano tisto, kar na Zahodu poznamo kot niz telesnih položajev – asan. Asane so sicer del joge, prava joga pa je nekaj drugega.

            Oče joge, pisec znanega dela Joga sutre, je bil Patanjali. Za tem neobičajnim imenom se skriva pomembno in univerzalno znanje. Na samem začetku svojega zapisa Patanjali definira jogo kot stanje zavesti brez gibanja ali nepremično zavest. Ob pomenu, da to ni koncentrirana, niti na kakršen koli način aktivna zavest, lahko rečemo, da je stanje joge mirno ali umirjeno stanje zavesti. Torej, joga je stanje, v katerem je naš duh miren in se ne premika, je pa v budnosti in posledično v velikem ugodju.

            Dobro, mar ne? Stanje joge je pravzaprav tisto, kar danes potrebujemo za vzpostavitev ravnotežja ob stalnemu nemiru, izčrpanosti in mentalnem hrupu, ki smo mu izpostavljeni.

            Joga pa ni samo samostalnik, ampak tudi glagol. Če prezremo običajno razumevanje joge kot telesne vadbe, lahko jogo kot proces definiramo na naslednji način: postopno umirjanje mentalne aktivnosti, vse dokler ne dosežemo stanja zavesti brez gibanja. Tako je definiran pravilni proces meditacije.

            Meditacija je torej umirjanje mentalne aktivnosti. Če vas nekdo vodi ali si morate nekaj predstavljati sami (recimo svetlobo, ki gre iz vaše glave in vas povezuje z daljnimi zvezdami), ne meditirate, ker se vaša mentalna aktivnost ne umirja. Nasprotno, s tem se povečuje in usmerja v določeno smer, kar se imenuje vizualizacija.

            Če strmite v svetlobo sveče, neko božanstvo ali neskončnost, ponavljate neko mantro, tudi ne umirjate svoje aktivnosti, ampak jo povečujete z usmerjanjem uma na to določeno vsebino s procesom, ki se imenuje koncentracija.

            Če uporabljate afirmacije ali prepričujete sami sebe, da ste sproščeni in mirni, tudi ne meditirate, ampak uporabljate avtosugestijo.

            Če analizirate svoje mentalne obrazce, podzavestne motive in travme, se ukvarjate s psihološkim delom na samem sebi, tudi ne prakticirate meditacije.

            Molitev je prav tako usmerjanje uma na neko religiozno vsebino in se ne more imenovati meditacija in tudi meditacija se ne more imenovati »oblika molitve«, kot nekateri menijo.

 

            Večina tehnik, na katere lahko danes naletite, neupravičeno nosi ime meditacija, čeprav ne predstavljajo meditacije – vsaj v originalnem smislu Patanjalijeve joge kot procesa umirjanja mentalne aktivnosti ne.

            Kako se torej meditacija prakticira? Kako umiriti zavest in doseči stanje joge? Verjeli ali ne, pravilna meditacija je naravna kot hoja in lahka kot dihanje! Je del našega sestava duh-telo in z meditacijo kot sposobnostjo smo se rodili.

            Tudi hoje se ne bi naučili, če bi zgodnje otroštvo preživeli med živalmi in ljudmi, ki ne hodijo – tako tudi meditirati ne znamo, ker nam tega nihče ne razloži. Odrasli smo torej brez da bi vedeli, da znamo hoditi – v našem primeru meditirati.

            Do takrat pa kratka razlaga iz Patanjalija. Pravi, da se joga doseže »s prepuščanjem naravnemu ustvarjalnemu procesu« (1:23). Čeprav zveni abstraktno, pravzaprav govori o tem, da ničesar ne delamo sami, ampak da pustimo naravi, da dela za nas.

            Ali to pomeni, da smo v meditaciji pasivni? Na nek način, da. Vendar imate v meditacijah, kjer ne delate nič in pustite umu, da tava naokoli, resne pomanjkljivosti.

            Kot prvo, ljudje imajo težnjo po spontanem opazovanju svojih misli. Na ta način razcepijo pozornost in namesto joge (pravzaprav je prevod termina joga povezovanje ali vez) dobijo razdvajanje ali razdelitev. Po mojem mnenju je opazovanje lastnih misli in notranjega doživljanja precej shizofren postopek in ga ne bi priporočal.

            Kot drugo, naša zavest je močan generator energije in ustvarjalnosti, še posebej v svoji globini. Njeno moč Patanjali opisuje v tretji joga sutri, kjer opozori na sposobnosti, ki so skrite v nas, in kako jih prebudimo. Proces prebuditve teh sposobnosti je prav tako tehnično možen (in zastopan v programu naprednih sposobnosti integralne meditacije), dejansko pa se ti procesi neprestano odvijajo v nas. Zavest je odgovorna za naše kreativne ideje, nove zamisli in intuicijo. V svoji osnovi je to podobno programiranju v računalništvu. Računalnik bo glede na to, kateri softver uporabljate, naredil določene procese. Odlično – če veste, kaj delate!

Če ne veste točno, kaj delate in delate nekaj naključno, pa dajete svojemu »računalniku« niz nepoznanih ukazov. V najboljšem primeru se ne bo zgodilo nič, v najslabšem se lahko zgodi karkoli …

            Ljudje, ki prakticirajo pasivno opazovanje ali prepuščanje mislim, nezavedno zaženejo procese, ki so lahko zelo močni. Zato tak postopek ni priporočljiv.

            Namesto tega Patanjali priporoča »vibracijsko misel« ali pranavo*, kot to imenuje v sutri 1:27. Prepuščanje naravnemu toku misli je samo del postopka, drugi del pa je pranava nekega določenega zvoka (besede ali misli).

            V praksi delamo to tako, da se umiritev mentalne aktivnosti v meditaciji, torej v procesu joge, odvija z mantro* – zvok je samo oblika, vibracija in ne sme biti nosilec pomena oziroma beseda, ki nekaj pomeni.

            Kar vidim vas, kako vzkliknete: »Kaj? Niste rekli, da meditacija ni mantranje?« Da, rekel sem. Pod besedo mantranje sem mislil na neskončno ponavljanje mantre (ali njeno ponavljanje v določenem številu), toda med procesom umirjanja misli se uporablja pranava (to je natančen naziv – za razliko od mantre, ki v popolnosti izraža funkcijo uporabe zvoka) na točno določen način – enostaven, a natančen. Pranava ima v tem pomembno vlogo – pod pogojem, da tehniko »prepuščanje naravnemu ustvarjalnemu impulzu« izvajate na pravilen način.

 

Pranava – energija zvoka

 

            Integralne meditacije se lahko naučite samo osebno z učiteljem. Eden od razlogov je sam postopek, ki je naraven in ga je nesmiselno opisovati, saj je isto, kot da bi želeli opisati proces dihanja ali hoje. Ti postopki so enostavni in je najboljše in pravzaprav tudi edino mogoče, da se zgodijo sami od sebe. Postopek uporabe pranave se je torej najboljše naučiti v živo (osebne inštrukcije).

            Vrnimo se nazaj na uporabo zvoka in pranave (pravilen naziv) oziroma mantre (nepravilen naziv).

            Današnja fizika deli mnenje starodavnih učenj, da so ljudje tako kot vesolje narejeni iz »zvoka«. Fizika bi prav tako na svoj način govorila o energiji in njenih oblikah – vibracijah. Vibracija vsakega človeka je posebna in edinstvena. Ko pranavo – obliko zvoka – uporabimo v meditaciji, je najbolje uporabiti zvok, ki v nas že obstaja in je zato za nas naraven.

            Različne šole in tehnike meditacije – tudi če sledijo izvornemu učenju o doseganju stanja umirjene zavesti, to je joge – uporabljajo različne mantre. Nekatere so univerzalne, a imajo, na žalost, pomen (odstopajo od Patanjalijevega navodila o »obliki brez pomena«).To ne gre skupaj z mantro (pri teh tehnikah se mantre uporabljajo), ampak s tehniko pranave (ki se uporablja v integralni meditaciji).

            Tehnike, ki sicer razumejo osnovno načelo premikanja duha proti notranjosti, ampak koristijo univerzalne mantre (OM ali SO HAM), niso popolnoma prilagojene posamezniku. Nekatere novejše različice (recimo Bensonova relaksacijska reakcija) omogočajo uporabo katerega koli zvoka, torej mantro po izbiri – od izmišljenih zlogov do besed z lepim pomenom, kot je na primer beseda ljubezen ali ime boga, lahko tudi glede na pripadnost določeni religiji. Isto velja tudi za tehnično pravilno zahodnjaško metodo krščanskega porekla »Oblak nepoznanega«, ki tudi pade pri vprašanju uporabe sredstva za meditacijo, torej mantre, in dopušča, da ima nek pomen.

            Nekatere šole in učitelji meditacije (posebno tisti, ki so zasnovani na tradiciji) iz svoje tradicije enostavno vzamejo »sveta imena« (običajno nekaterih božanstev). Včasih nas celo prepričujejo, da temu ni tako, ampak na koncu se izkaže, da je. Zahodnjakom so te stvari nepoznane in tako zadovoljijo kriterij pranave, ne upošteva pa se individualne prilagoditve in odprto ostaja vprašanje kulturne in religiozne manipulacije.

            Torej, kaj lahko storimo? O mantrah in pranavah ne vemo ničesar, ampak očitno obstajajo precejšnje razlike v poučevanju.

            Niti sam veliki Patanjali v svojem spisu nima podatkov o mantrah, ampak samo razloži načelo (uporaba oblike in ne vsebine). Znanje o izvornih pranavah bi težko opredmetili. To znanje je bilo vedno subjektivno in na ravni uvida, spoznanja.

            Integralna meditacija je nastala na osnovi moje izkušnje, za katero nimam druge besede kot uvid in nudi popolno individualizacijo pranave. Zvoki, ki jih uporabljamo, so povezani z znanjem o djotišu*. Izračuna se slika neba, stanje planetov v trenutku rojstva in to se spremeni v niz matematičnih formul. Vsaka od njih je izražena s človeškim glasom in predstavlja določen zvok. Ne vem, koliko možnosti medsebojnih odnosov obstaja med planeti, vem pa, koliko različnih zvokov lahko koristimo pri integralni meditaciji: 8,1 x 10 na 23 – to je 8,1 in 23 ničel! Tako gre za popolnoma individualiziran zvok, s katerim pridemo do stanja zavesti brez vrtincev oziroma stanja joge, kot to imenuje Patanjali.

            Integralna meditacija vsebuje uporabo osebnega zvoka ali vibracije, ki je določena glede na posamezne značilnosti telesa in duše (za določitev potrebujemo uro in kraj rojstva ter osebno sodelovanje med učiteljem in praktikantom v času pouka). Učinki IM so koristni za telo, um, duha in dušo. Ena največjih težav današnjega časa v skrbi za zdravje je stres, ki se šteje za najpomembnejši dejavnik pri boleznih, kot so depresija, anksioznost, visok krvni tlak, bolezni srca, nespečnost, diabetes, razjede, astma, artritis in alkoholizem. Čeprav meditacija ni zdravilo za bolezen, pa globinska sprostitev zmanjšuje stres, ima torej ugoden učinek na zmanjšanje zdravstvenih težav. Integralna meditacija vam da več energije in moči za soočanje z izzivi vsakdanjega življenja, miren um, jasne misli in veliko ustvarjalnih idej. Redna meditacija je podlaga za dinamično in uspešno življenje in rezultat je veliko notranjega in zunanjega zadovoljstva. Meditacija je mentalna higiena, ki jo lahko uporabljajo vsi ljudje ne glede na spol, raso, vero, izobrazbo in kulturo. Prav tako je to meditacija, ki ne zahteva spremembe v svetovnem nazoru ali življenjskem slogu. Edina prilagoditev je, da si vzamemo čas za vadbo meditacije (15 do 20 minut dvakrat dnevno), vse ostale spremembe pridejo same od sebe.

 

6.4. ZNANSTVENE RAZISKAVE MEDITACIJE[10]

Čeprav prvi zapisi in opisi meditacije segajo daleč nazaj, so se empirične raziskave tega področja začele šele v zadnjih nekaj desetletjih. Spremembe v psihofiziološkem stanju, ki so posledica meditacije, sestavljajo učinki, ki so nasprotni reakciji pretiranega vzburjenja pri stresu. Od zgodnejših študij na indijskih jogijih in zenbudističnih menihih do novejših raziskav na ameriških meditatorjih je bilo vsakič moč opaziti ves čas isti vzorec tipičnih stanj. Pomembnejši avtomatski odzivi vključujejo upočasnitev hitrosti dihanja in bitja srca, zmanjšanje porabe kisika in prevodnosti kože ter zmanjšanje oziroma umiritev krvnega pritiska. Vsi ti odzivi kažejo vzorec, ki nakazuje na posplošeno zaviranje in umirjanje simpatičnega živčnega sistema.

Vzorec možganskih valov je, kot kažejo raziskave, ki so primerjale EEG zapise, različen pri različnih vrstah meditacijskih praks. Pri tehnikah, ki temeljijo na koncentraciji (zenbudistična meditacija, meditacija sočutja), se med meditacijo pojavljajo izraziti gama valovi (20–50 Hz). Pri tehnikah, ki temeljijo na kontemplaciji, prostem nadzoru (koncentracija, zazen, vipassana), so med meditiranjem prisotni theta valovi (6–8 Hz). Pri tehnikah, ki vključujejo prosto, nenaporno prehajanje med ravnmi zavesti (transcendentalna meditacija, qi-gong), pa se pojavljajo alfa1 valovi (8–10 Hz).

Merjenje učinkov je zelo raznovrstno. Postopki, kot so fiziološke meritve srčnega utripa, ritma dihanja, krvnega pritiska in podobno, so približno znani. Nevrofiziološke meritve se poslužujejo elektroencefalograma (EEG), s katerim merimo možgansko valovanje, veliko pa se naučimo tudi s slikovnimi metodami, kot so pozitronska emisijska tomografija (PET) ali pa funkcijska magnetna resonanca (fMRI).

Nevrofiziološke raziskave kažejo, da vadenje meditacije pripelje do trenutnih sprememb v delovanju možganov, kar na primer vodi k upadu avtomatičnega reagiranja. Pri dolgotrajnih vaditeljih meditacije pa so opazili tudi fizične spremembe možganov. Posamezni deli možganske skorje čelnega režnja, ki med drugim sodeluje pri procesih odločanja in delovnem spominu, so pomembno debelejši pri meditatorjih v primerjavi z nemeditatorji. Debelejše živčne plasti so našli tudi v predelu možganov, ki se imenuje insula in naj bi usklajevala možgane s telesom, z mislimi in emocijami. Študija iz leta 2009 je še pokazala, da imajo dolgotrajni vaditelji meditacije večjo gostoto možganov v predelu možganskega debla, kjer je sedež kardiovaskularnega nadzora. Druga študija je odkrila večji obseg v možganskih področjih talamusa in hipokampusa ter čelnega režnja, kar naj bi meditatorjem omogočalo, da gojijo pozitivna čustva, ohranjajo čustveno stabilnost ter delujejo z zavedanjem. Poleg tega so našli spremembo osnovnega (bazičnega) delovanja možganov – študija iz leta 2004 je proučevala skupino zelo izurjenih tibetanskih budističnih menihov, ki so imeli za sabo od 15.000 do 50.000 ur mentalnega treninga, torej od 15 do 40 let redne meditacije. V primerjavi s skupino novincev v meditaciji so imeli menihi višjo sinhroniziranost in koherenco gama valovanja (merjeno z EEG) v bazičnem stanju možganov. Povišana sinhronizacija in koherenca živčnih signalov naj bi preko širokega povezovanja posameznih živčnih celic v možganih omogočala visoko urejeno kognitivno in čustveno delovanje.

Znanstvene raziskave vadbe čuječnosti so pokazale, da se pri tistih, ki to tehniko redno prakticirajo, poveča zmožnost organizma, da se zdravi sam. Poleg tega se v možganih začne pojavljati sprememba – iz težnje po uporabi desnega čelnega režnja namesto levega v bolj enakomerno uporabo obeh režnjev, kar naprej povzroči zmanjšanje pogostosti pojavljanja depresije in anksioznosti, poveča pa se pogostost pojavljanja zadovoljstva, občutka sproščenosti in čustvene uravnovešenosti.

Meditacija se lahko uporablja v praksi pri zdravljenju motenj, povezanih s stresom ali pa v smislu odpravljanja škodljivih učinkov normalnega, vsakodnevnega stresa. Učinek meditacije pri slednjem se pokaže predvsem takrat, ko se dnevni, kratkotrajni učinki meditacije razširijo čez daljše obdobje in se transformirajo v poteze. Pokazalo se je, da so ljudje, ki meditirajo, na splošno manj tesnobni in bolj težijo k samorealizaciji.

 

            6.5. VPLIV MEDITACIJE NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

 

Skoraj vsak učitelj meditacije vam bo na začetku povedal zgodbo o opici in zgodbo o čebeli. Nekatere šole menijo, da je naš um podoben opici – skače, razgraja, nikoli ne da miru – in edini učinkoviti način, da ga umirimo, je ta, da ga zvežemo, da se ne more premakniti in postopoma se bo umiril.

Leta 2000 sem začel s prakso koncentracije na dih – opazovanje dihanja. Ta praksa spada med tiste, kjer svoj um zvežemo in ga prisilimo, da miruje. Pri praksi je bilo pomembno nepremično sedenje – najmanj 40 minut enkrat dnevno, opazovanje diha, če se izgubimo v mislih, njihova opustitev in vrnitev na opazovanje diha.

Kako 40 minut sedeti nepremično? Težko, še posebej če ne veš, kako sedeti, da ti ne zaspi noga, če te kaj srbi, se ne smeš popraskati (oziroma naj se ne bi), telo te boli, še posebej če ne veš, kaj je to pravilno sedenje, kar je na Zahodu bolj kot ne neznanka. Pa vendar um se do neke mere umiri, čeprav potrebuje kar nekaj časa, občasno pride do pravega upora; celo telo, um, misli … – vse kriči, da tega ne želi več. Skratka, izkušnja je zanimiva, vendar bi jo težko opisali kot zelo prijetno.

Pa vendar so njeni učinki zelo dobro vidni v vsakdanjem življenju. Zagotovo se poveča čas med nekim dejanjem od »zunaj« in reakcijo, poveča se občutek obvladovanja svojih reakcij na dejanja in situacije, s katerimi se srečamo vsak dan. Ob taki praksi se močno poveča koncentracija, še posebej se je to opazilo pri plezanju – zbranost je večja, strah se zmanjša, poveča se koncentracija in s tem sposobnost obvladovanja situacij.

Prakso sem bolj ali manj redno vadil 3–4 leta, opravil kake štiri vikend retreate, potem pa v kakem letu prakso popolnoma opustil. Razlog za to je bil sicer pomanjkanje časa, vedno bolj naporno delo in po vsem tem se mi zvečer enostavno ni dalo še eno uro nepremično sedeti – če to razumeš kot dodaten napor, počasi pozabiš tudi vse pozitivne učinke. Občasno se je zgodilo, da se mi je zdelo bolj pomembno najprej opraviti vse možno delo in šele potem opraviti prakso. Še danes trdim, da s to prakso ni nič narobe, samo enostavno ni bila zame, dala mi je ogromno, ampak potem je šla moja pot drugam.

Ponovno srečanje z meditacijo, tokrat s prakso integralne meditacije, se je zgodilo leta 2011.

Druga zgodba je zgodba o čebeli. Nekatere šole meditacije menijo, da je naš um kot čebela. Leta s cveta na cvet in ostal bo tam, kjer dobiva več nektarja oziroma tam, kjer mu je najbolj prijetno. Integralna meditacija spada med te prakse.

Praksa integralne meditacije je opisana v podpoglavju 6.2. – Kaj je meditacija? Pri praksi uporabljamo svojo osebno pranavo, smo v sedečem položaju (ne ležimo), vendar nam ni treba sedeti nepremično vzravnano. Če nas kaj boli, se presedemo in se s tem ne ukvarjamo oziroma obremenjujemo. Zanimivo je, da ko dobiš »dovoljenje«, da se lahko presedeš ali popraskaš, večina teh želja dobesedno izpuhti. Prakso se prvič opravi takoj zjutraj in drugič enkrat popoldne, vadba načeloma traja vsakič po 20 minut. Vadba je prijetna, fizično nezahtevna ter umirja duha in telo. V tem času sem naredil nekaj tri- do štiridnevnih retreatov in dva tedenska. Po retreatu je počutje vedno neverjetno umirjeno, na nek način odmaknjeno in potem potrebuješ kar nekaj dni, da se popolnoma »vklopiš« v vsakdanje delovanje.

V vsakdanjem življenju se tudi pokažejo pozitivni učinki umirjenosti duha in psihične stabilnosti, ravno tako se poveča čas med nekim dejanjem od »zunaj« in reakcijo, poveča se občutek obvladovanja svojih reakcij na dejanja in situacije, s katerimi se srečamo vsak dan. Dogodki ali stvari, na katere smo se v preteklosti burno odzvali, nas zdaj komaj ganejo, manj se tudi zapletamo v burne razprave. Na področju športa se poveča koncentracija, umirjenost misli, doživljanje flowa, delovanja s tokom – tako v športu kot tudi v vsakdanjem življenju. Poveča se število »zanimivih naključij« in nekako se počutiš, kot da je vse v redu in tako, kot mora biti.

Prakso izvajam že tri leta in jo nameravam obdržati kot del svojega življenja.

 

7. POVZETEK

 

Kaj dobimo, ko združimo aštanga vinjasa jogo, alpinizem, športno plezanje in meditacijo? Štiri čudovite prakse, štiri načine življenja, ki se med seboj lepo nadgrajujejo.

Temelj športnega plezanja in alpinizma je isti, to je prosto plezanje. Športno plezanje, ki je za alpinista na nek način podzvrst alpinizma, gojena z namenom ostati v formi, ko ni dovolj časa ali ko ni razmer za plezanje v hribih, in gojenje alpinizma. Športno plezanje je tudi trening v varnem okolju za napredovanje v telesnem smislu, za trening mišic, učenje nadzora dihanja in novih tehnik ter prijemov ob zavedanju, da je padec samo napaka, ki nam ponuja, da se iz nje nekaj naučimo.

Alpinizem kot nadgradnja športnega plezanja – če hočeš postati vsaj povprečno dober alpinist, moraš nujno biti vsaj povprečno dober športni plezalec, meje pa se ves čas dvigujejo. Alpinizem nas ves čas uči, da je življenje tukaj in zdaj, da jutri morda nikoli ne pride, da odlaganje želja v prihodnost lahko pomeni, da se nikoli ne izpolnijo.

Pomembno je zavedanje, da je čas relativen, da so ljudje in stvari, ki nas obdajajo, tukaj in zdaj, da je dobro, da jih cenimo, ker mogoče jih že jutri ne bo več. Alpinist se zaveda, da smo vsi umrljivi. Tega zavedanja pa je danes v družbi odločno premalo – kot da bomo vsi živeli večno, smrt se dogaja samo drugim, ljudje okoli nas, dobrine in Zemlja so potrošni material … Alpinizem nas tudi uči, da ne popuščamo, da znamo iti preko svojih psihofizičnih meja, odločnosti, da se naučimo dosegati cilje, da vemo, da je cilj včasih nedosegljiv in da je včasih v primerjavi z ostalimi stvarmi nepomemben.

Če aštango vinjasa jogo pogledamo najprej samo kot fizično dejavnost, je izredno kompatibilna s plezanjem, in sicer v smislu, da dela na razteznosti mišic in gradi nasprotne mišice. Pri plezanju ves čas delamo v smislu »vlečenja k steni«, pri aštanga vinjasa jogi pa »odrivanja od podlage«. Aštanga vinjasa joga zakrčenim plezalcem pomaga odpirati prsni koš in ramenski obroč, lajšati ali popraviti začetne težave pri krpalnem kanalu, preprečuje, da bi v starosti zaradi pretirano razvitih mišic ramenskega obroča izgledali kot opice. Posledično to pomeni tudi manj bolečin in poškodb. Odprt prsni koš nam olajša in izboljša dihanje tudi pri vseh ostalih dejavnostih. Aštanga vinjasa joga je dinamična praksa in tistim, ki se pri plezanju s težavo odločamo za dinamične gibe, pomaga, da se z vadbo za te gibe pri plezanju lažje odločimo in jih izvajamo. Fizično je aštanga vinjasa joga tudi zelo zahtevna, še posebej prva serija, kjer je ogromno dela na moči in nasprotnih mišicah. Tako da običajno ni primerna kot sproščujoča praksa po plezanju. Lahko pa je, ko imamo čas in energijo, čudovita praksa, saj ko enkrat znamo sekvence, z lahkoto pademo v flow, izvajanje asan v ritmu z dihanjem.    Dihanje pri praksi asan nam pomaga tudi pri nadzoru in zavedanju dihanja pri ostalih dejavnostih, tako pri plezanju kot v vsakdanjem življenju, ko nas nekaj razburi, vrže iz tira. Enostavno se zavemo dihanja in ga umirimo. Aštanga vinjasa joga nas uči tudi sproščanja v situacijah, kjer nam mogoče ni najbolj udobno, predihavanja in sproščanja napetega dela telesa, kar tudi lahko uporabimo v vseh drugih življenjskih situacijah. Ko na primer komaj ustavimo, ko na cesto steče otrok, nas stisne v prsih in potem to predihamo, saj je pred nami še ves dan – vse se je dobro končalo, le čemu bi s sabo nosili bolečino, strah?

Pri vadbi joga asan se izboljša telesna drža, vzravnana hrbtenica pa nam omogoča nemoten tok energije, pravilno dihanje. Pravilno dihanje je nekaj, česar danes skoraj ne poznamo več oziroma se ga ne zavedamo. Dihanje je običajno plitko, nenadzorovano in velikokrat prehitro. Z nadzorovanjem dihanja pa nadzorujemo tudi energije v telesu. Pravilno enakomerno dihanje nas sprošča in pomirja. Ključ do nadzora uma je torej v pravilnem dihanju. Ko nas visoko nad zadnjim svedrom »navije« in dihanje postane neenakomerno, že vemo, da nas ne čaka nič dobrega, pa vendar z nadzorom dihanja in umiritvijo dobimo nadzor nad telesom in predvsem nad umom. S pravilnim dihanjem se telo avtomatsko sprosti, s tem pa se sprosti tudi um.

Meditacija v naša življenja poseže bistveno bolj, kot bi si lahko mislili. Osvobaja nas stresa, tudi preteklega, povečuje naše zavedanje in koncentracijo. Vprašali boste, če vse to samo zaradi 40 minut dnevno. Seveda nam majhne spremembe dolgoročno pripeljejo v življenje velike spremembe. In če pomislite, da bi dvakrat dnevno po 20 minut delali vaje za trebušnjake – kakšni bi bili čez eno leto? Majhne stvari, ki jih počnemo v življenju, vplivajo na velike stvari in če jih delamo vsak dan kot redno prakso, so njihovi učinki nepredstavljivo veliki in dolgoročni. Meditacija je tista, ki resnično deluje na dolgi rok. Če bodo na začetku spremembe majhne, pa se s prakso meditacije poglabljajo in povečujejo. Zelo se povečujeta prav koncentracija in nadzor nad reakcijami, postanemo namreč manj dovzetni za zunanje vplive. Poveča se naš notranji mir, pridelamo si manj stresa, imamo občutek večjega nadzora nad življenjem, predvsem pa se počutimo bolj srečne, manj ogrožene in posledično postanemo tudi bolj prijetni za okolico.

Meditacija zelo dobro vpliva na naše odzive v vsakdanjem življenju, pri izvajanju asan in plezanju. Z večjim zavedanjem in koncentracijo lažje nadzorujemo svoje fizično gibanje in svoje misli. Prav to pa je velikokrat tisto, kar nam pomaga pri doseganju ciljev in uresničevanju želja. Večja umirjenost pomaga tudi k bolj umirjenemu življenju, kar pa si danes skoraj vsi želimo.

 

Za konec vam želim, da najdete svojo kombinacijo praks in načina življenja, ki vam ustreza. Če pa imate enake želje kot jaz, lahko vedno izberete zgoraj opisane poti.

 

8. SLOVAR

JOGA SUTRE

Prvo samostojno in najpomembnejše besedilo o jogi. Napisal, zbral in uredil ga je Patanjali med letoma 200 pr. n. št in 200 n. št. Joga sutre se označujejo kot temeljni koncept joge. Legenda pravi, da je Višnu svoji kači Šeša ukazal, naj se reinkarnina v Patanjalija, da bi ljudi naučila praktične oblike joge.

NADI

Subtilni energetski kanal, po katerem teče energija.

PATANJALI

Avtor spisa Joga sutre. Ni znano, ali je Patanjali res napisal to besedilo ali je samo zbral in uredil že prej zapisana besedila. Po nekaterih teorijah naj ne bi šlo za eno osebo, ampak za več avtorjev.

 

DARSHANA

Vpogled, uvid, običajno povezan z videnjem nečesa božanskega. Darshana je ime, ki označuje šest glavnih filozofskih šol, ki prikazujejo bistvene ideje Ved.

 

BRAHMANIZEM

Brahmanizem je starodavna oblika hinduizma. Njegove korenine je mogoče izslediti vsaj do pred 3000 pr. n. št., nastal pa je leta 2000 pr. n. št. iz vedske religije. Družbo naredi hierarhično, ljudi razdeli na štiri vrste: brahman, kshatriya, vaishya, sudra. Brahman je pripadnik indijske najvišje kaste, duhovnik in učenjak.

 

SAMADHI

Pomeni izraza samadhi so: zlitje, popolnost, absorbcija v, popolna osredotočenost duha, združitev. Samadhi je končni rezultat in kronanje vseh prizadevanj asketovih duhovnih vaj.

 

PROSTO PLEZANJE

Premagovanje plezalnih težav samo s pomočjo svojega telesa, pri katerem tehnične pripomočke uporabljamo samo za lastno varnost. To pomeni, da ne glede na to, kakšno je varovanje v smeri, je smer preplezana samo s pomočjo telesa, za napredovanje v smeri pa plezalec uporabi samo skalo. Izraz se uporablja v alpinizmu, za dolge športne smeri in kratke športne smeri. V prostem plezanju se danes za ocenjevanje težavnosti smeri uporabljata francoska lestvica v Evropi in ameriška v ZDA.

 

PROSTO PLEZANJE Z RDEČO PIKO

Plezalec plezalno smer že pozna, v njej je opravil neomejeno število poskusov in jo potem preplezal prosto. Izraz je nastal, ko je nemški plezalec Kurt Albert smeri, ki jih je njemu ali njegovim prijateljem po več poskusih uspelo preplezati prosto, označil z rdečo piko.

 

PROSTO PLEZANJE NA POGLED

Plezalec o plezalni smeri ni imel nobenega drugega podatka ocene težavnosti, poteka linije smeri in dolžine oziroma višine smeri. Plezalec ni vnaprej poznal kombinacije gibov in je smer prosto preplezal v prvem poskusu, tako rekoč na pogled. V smeri ni videl nobenega plezalca ali videa o plezanju te smeri. Isti plezalec lahko isto smer poskusi preplezati na pogled samo enkrat – če mu spodleti, je zapravil poskus preplezati smer na pogled.

 

ŠPORTNO PLEZANJE

Prosto plezanje v dobro varovanih, s svedrovci zavarovanimi, običajno eno- ali večraztežajnih smereh. S športnim plezanjem je razmah doživelo prosto plezanje, dvignila se je meja težavnosti plezanja, saj je športno plezanje varno in padci niso problematični. Kot športno plezanje se smatra tudi plezanje na umetnih plezalnih stenah, na katerih se izvaja tudi tekmovalno športno plezanje.

 

ENORAZTEŽAJNA ŠPORTNA SMER

Z varovali (klini, svedrovci in ploščice) dobro opremljena smer, ki ni daljša od polovice dolžine vrvi (30–40 metrov), kar pomeni, da plezalec prepleza smer, na vrhu smeri vpne vrv v obstoječe varovališče in soplezalec oziroma varovalec ga spusti v vznožje smeri. Običajno se v takšnih smereh oziroma na umetnih plezalnih stenah izvaja športno plezanje.

 

SOLO PROSTO PLEZANJE

Ta termin razlagam, ker v Sloveniji med pojmoma prosto in solo velikokrat pride do napačne razlage. Solo prosto plezanje pomeni, da je plezalec neko smer preplezal sam, brez varovanja, za napredovanje v skali je uporabil le svoje telo. V primeru plezanja v ledu ali ledno skalni smeri plezalec uporablja še dereze in cepine. Pri solo prostem plezanju je vsaka napaka, ki pomeni padec, usodna, saj bo plezalec padel v globino in se pri tem padcu hudo poškodoval ali ubil. Izvaja se lahko v športnih smereh ali višjih večraztežajnih smereh, tudi v hribih. Rezervirano je za mojstre plezanja, ki se do popolnosti zavedajo svojih psihofizičnih sposobnosti in posledic morebitne napake.

 

SOLO PLEZANJE

Solo plezanje je plezanje, kjer plezalec pleza sam, torej brez soplezalca, pri tem se lahko varuje z tehničnimi pripomočki ali pa pleza brez varovanja – kot se glede na dano situacijo in svoje sposobnosti sam odloči. Plezalec lahko solo pleza krajše ali daljše smeri, tudi v hribih. Plezalec lahko pleza prosto ali pa si pri napredovanju pomaga s tehničnimi pripomočki in z varovanjem z vrvjo.

 

ALPINIZEM

Pri alpinizmu se uporablja termin prosto plezanje, poznamo pa tudi tehnično plezanje, ki je povsem svoja kategorija, saj ravno tako zaobjema smeri z oceno A0, kar pomeni, da se je plezalec mogoče na enem mestu prijel za varovalno točko, ker smeri ni bil sposoben preplezati prosto, in vse do A5–A6, kjer so varovala zelo majhna in se uporabljajo le za napredovanje – v primeru padca plezalca ne bi zadržala in padec bi bil verjetno usoden. V alpinizem spada tudi plezanje ledenih slapov in plezanje s cepini po skali, ki se uporablja v zimskem plezanju. Alpinizem je zelo raznolika dejavnost, ki zaobjema vrsto različnih tehnik in fizičnih spretnosti. Običajno alpinist postane boljši v eni od dejavnosti, vse ostale pa mora prav tako izvajati na visokem nivoju, da lahko tisto eno boljšo dejavnost izvaja na svojem najvišjem nivoju.

DJOTIŠ (JYOTISH)

Beseda jyotish v sanskrtu izvira iz dveh korenov: jyoti (»luč« oziroma »svetloba«); in isha (»gospod« ali »bog«). Torej v dobesednem prevodu jyotish (djotiš, đotiš, džotiš) pomeni »božja luč«. Vedska astrologija gradi na znanju o nebesnih telesih in njihovem vplivu na človeško življenje.

Temelji na natančnih matematičnih kalkulacijah, preko katerih se določi pozicija teh nebesnih teles in na njihovi osnovi ustroj vsakega posameznika ter osnovna smer njegovega življenja. Gre za edinstveno kombinacijo karakteristik in potez, ki je v celoti odvisna od točnega časa in kraja našega rojstva.

 

RETREAT

Umik od vsakdanjega življenja v nek center ali prostor, kjer je načeloma poskrbljeno za osnovne potrebe – hrana, spanje, umivanje, posameznik pa ima na voljo čas posvetiti se določeni duhovni praksi. To je lahko meditacija ali izvajanje asan, kontemplacija, premišljevanje. Velikokrat se takšni retreati izvajajo v tišini, ni pa nujno.

 

PRANAVA

Osebni zvok ali vibracija, ki je brez pomena. En del pranave je narejen na podlagi izračuna djotiša za vsakega posameznika, drugi del pa da učitelj meditacije na podlagi osebnega stika. Tako pridobljena pranava se uporablja pri meditaciji posameznika.

 

MANTRA

Zvok, ki nosi določeno vibracijo, je brez pomena, verski ali mistični zlog ali pesem, navadno iz sanskrta. Njihova uporaba je odvisna od šole in filozofije, povezane z mantro. Predvsem se uporabljajo kot duhovna vodila, besede ali vibracije, ki častilcu omogočajo osredotočenje na eno samo misel. Vlogo pa imajo tudi v verskih obredih za pridobitev bogastva, izognitev nevarnosti ali odstranitev sovražnika. Mantre so se razvile v indijskem vedizmu, nato pa so se uveljavile kot ena osrednjih prvin hinduizma ter pogosta praksa v budizmu, sikhizmu in džainizmu. Uporaba manter je danes splošno razširjena tudi v številnih duhovnih gibanjih, ki temeljijo ali pa so se razvila iz praks vzhodnjaških religij.

 

9. PREDSTAVITEV AVTORJEV

 

  1. PREDSTAVITEV AVTORJEV
    Ime in priimek: Milena Praprotnik Rojena: 1974
    1992: začne plezati 1995: uspešno opravi izpit za alpinista 2004: uspešno opravi izpit za alpinističnega inštruktorja 2004: uspešno opravi izobraževalni program NLP (1. stopnja – praktik) 2005: uspešno opravi izpit za inštruktorja športnega plezanja 2011: začne z vadbo joge pri učiteljici Nataši Zajc 2013: uspešno opravi 40-urno intenzivno izobraževanje tehnik učenja za 1. serijo aštanga joge pri Davidu Svenssonu v Hong Kongu 2013: uspešno opravi 100-urno intenzivno izobraževanje (The Next Level) tehnik učenja za 2. serijo aštanga joge pri Davidu Svenssonu v Edinburghu 2014: uspešno opravi 200-urni tečaj za učitelje RYS pri Robertu Honnu (šola JogaDo)
    Plezanje: – prosto na pogled do 6c+, – prosto z rdečo piko do 7b+.
    Odprave: 2003: Patagonija, Torre Central, smer Bonnington Williams, 650 m, A2, VII, tretja ženska na vrhu 2004: Patagonija, Torre Nord, smer Monzino, 450 m, A1, VII 2008: ZDA, Yosemiti, Half Dome, smer Regular route, 600 m, C2, 5.9 2010: Kanada, Bugaboos, South Housertower, smer Beckey-Chouinard, 900 m, 5.10a

    Ime in priimek: Miha Praprotnik Rojen: 1967
    1982: začne plezati 1986: uspešno opravi izpit za alpinista 1993, 1994 in 1995: v teh letih dobi tri priznanja PZS-ja za najboljše vzpone v tujini 2003: uspešno opravi izobraževalni program NLP (1. stopnja – praktik) 2004: uspešno opravi izobraževalni program NLP (2. stopnja – mojster poslovne komunikacije) 2005: uspešno opravi izpit za alpinističnega inštruktorja 2005: uspešno opravi izpit za inštruktorja športnega plezanja 2011: začne z vadbo joge pri učiteljici Nataši Zajc 2013: uspešno opravi 40-urno intenzivno izobraževanje tehnik učenja za 1. serijo aštanga joge pri Davidu Svenssonu v Hong Kongu 2013: uspešno opravi 100-urno intenzivno izobraževanje (The Next Level), tehnik učenja za 2. serijo aštanga joge pri Davidu Svenssonu v Edinburghu 2014: uspešno opravi 200-urni tečaj za učitelje RYS pri Robertu Honnu (šola JogaDo)
    V vseh teh letih predava o alpinizmu in ima predavanja na nekaterih alpinističnih šolah.
    Plezanje: – prosto na pogled do 7c, – prosto z rdečo piko do 8b/b+, – ledno plezanje do WI 7, – tehnično plezanje do A5.
    Odprave: 1991: Patagonija, Fortalezza, Minuta modrosti 8-,A4, 75*, 1200 m, prvenstvena smer 1993: Yosemite, El Capitan, Jolly Roger A5, 1100 m 1994: Patagonija, Cerro Torre, Kaj ima ljubezen s tem? 8, A4, 90*, 800 m, prvenstvena smer 1995: Yosemite, El Capitan, Sea of dreams A5, 1000 m 2003: Patagonija, Torre Central, smer Bonnington Whilliams, 650 m, A2,VII
    … in veliko drugih.

 

10. LITERATURA IN VIRI

 

LITERATURA:

 

  • KOKALJ, Andrej: Inštruktor športnega plezanja (skripta).
  • MOESCHA, Lorin: Plezanje kot igra. Ljubljana: Modrijan, 2004.
  • CECIĆ ERPIČ, Saša; GUČEK, Vili; ČUFAR, Martina, GRILC, Primož; LESKOŠEK, Bojan; SIMONIČ, Albin: Osnove športnega plezanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2003.
  • STROJIN, Tone: Zgodovina slovenskega planinstva. Radovljica: Didakta, 2009.
  • MLAČ, Bine: Veliki pionirji alpinizma. Radovljica: Didakta, 2001.
  • MLAČ, Bine: Veliki pionirji alpinizma II. Radovljica: Didakta, 1994.
  • GROŠELJ, Viki: Velikani Himalaje. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2013.
  • JENSTERLE, Aleš; ČUFAR, Martina; GROS, Natalija: Z glavo in srcem do vrha. Šmartno pri Litiji: Biroservis, 2006.
  • KAJTNA, Tanja: Nekateri psihološki vidiki rizičnih športov: znanstvena monografija. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2012.
  • ELIADE, Mircea: Nesmrtnost in svoboda. Prevod: MALEŽIČ, Jedrt. Ljubljana: Študentska založba, 2011.
  • SWEENEY, Matthew: Ashtanga joga as it is. Prevod: PRAPROTNIK, Miha. Tajvan: The Yoga Temple, 2005.
  • SCHOPS, Inge: Joga veliki priročnik za začetnike in izkušene. Tržič: Učila International, 2011.
  • ČUFAR, Martina: Z jogo do boljšega plezanja. V: Planinski vestnik, št. 8, avgust 2011. Str. 64–

 

SPLETNI VIRI:

 

–        Treba li nam meditacija?www.duhovnaakademija.blogspot.com/2013/02/treba-li-nam-meditacija.html. Prevod: Milena Praprotnik. (20. 5. 2014)

[1] Kjerkoli v nalogi je beseda označena z *, pomeni, da je razložena v Slovarju (8. poglavje). Nekateri izrazi, ki se v nalogi ne pojavijo, so zaradi lažjega razumevanja celotnega besedila prav tako razloženi v Slovarju.

 

[2] Avtor podpoglavja 3.5.1. je Matthew Sweeney.

[3] Avtor podpoglavja 3.5.2. je Matthew Sweeney.

[4] Avtor celotnega podpoglavja 3.6. je Matthew Sweeney.

[5] Avtor podpoglavja 3.6. je Matthew Sweeney.

[6] Avtor podpoglavja 3.7.1. je Matthew Sweeney.

[7] Avtor podpoglavja 3.7.2. je Matthew Sweeney.

[8] Povzeto po Wikipediji.

[9] Avtor podpoglavja 6.3. je Adrian Predrag Kezele.

[10] Povzeto po Wikipediji.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 212