Praksa in nenavezanost

 

REGISTERED YOGA SCHOOL JOGA DO

DIPLOMSKA NALOGA

 

 

PRAKSA IN NENAVEZANOST

(ABHYASA IN VAIRAGYA)

 

 

Izdelala : Bojana Galun

Mentor: Robert Hönn

 

 

ZAHVALA

 

Pričujoče delo ne bi nastalo zaradi navezanosti v mojem življenju. Zato se iskreno zahvaljujem svoji navezanosti, najprej blazini joge, ki mi je omogočila, da sem lahko sedela več ur za knjigami in računalnikom, mirno in zravnano, predvsem pa osredotočeno in z odprtim umom. Zahvaljujem se svoji navezanosti na glasbo, ki me je podpirala z energijo in me hranila z idejami, ki bi jih drugače moj (še vedno kdaj) nemiren um brez nje težko dobil. Hvaležna za mucka, ki ga je vesolje nenadoma podarilo in za vse trenutke igrivosti in motnje osredotočanja pri pisanju tega dela. Zahvala knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani, kjer sem vedno dobila gradivo, ki sem ga iskala ali dobila čisto po naključju. Hvaležna avstrijski pivovarni Pittinger za trenutke osvežitve in okrepitve z odličnim radlerjem z okusom grenivke, medtem ko so bili vsi sosednji bloki zaviti v mirno, tiho in temno noč. Iskrena zahvala prijatelju, jogiju in mentorju Robertu Hönn za vsestransko podporo in resnično potrpežljivost.

Predvsem pa se zahvaljujem vsem ljudem, ki so kakorkoli vstopili v moje življenje, vsi ste moji veliki učitelji, brez katerih svojih navezanosti in čita vrittijev niti ne bi prepoznala. Če bi vse naštevala, bi porabila kar nekaj strani tega dela. Še dobro, da je učenje umetnost in proces. Zato nadaljujem to prakso. Predano in vsak dan.

 

 

»Vzrok vsega trpljenja je navezanost«.

(Buda)

 

KAZALO

 

  1. JOGA KOT POT SAMOIZPOPOLNJEVANJA…………………………………4
  2. NAVEZANOST V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU………………………………5
  • VRSTE NAVEZANOSTI………………………………………………………………..7

 2.2. ZAKAJ PRIDE DO NAVEZANOSTI?…………………………………………11

  • OBSTOJ KLEŠ ALI TISTO, KAR POVZROČA TRPLJENJE……..12
    1. ABHYASA…………………………………………………………………………………………….18

 3.1. KAKO VADITI ABHYASO?………………………………………………………………..24

     4.VAIRAGYA…………………………………………………………………………………………………..27

  4.1. VAIRAGYA V BHAGAVADGITI……………………………………………………………..30

   4.2. PRAKSA JOGE IN (NE)NAVEZANOST………………………………………………….32

ZAKLJUČEK……………………………………………………………………………………………………40

LITERATURA IN VIRI…………………………………………………………………………………….42

 

 

 

 

  1. JOGA KOT POT SAMOIZPOPOLNJEVANJA

 

Cilj vseh živih bitij, tudi človeka, je isti: čim popolnejša rast, razvoj, zorenje, plodnost in s tem ohranjanje življenja. Življenjski cilj cvetlice je, da uresniči vse svoje zmožnosti kot so lepo razviti listi in cvet. Tudi živali poznajo svoj življenjski cilj. Človek pa je obdarjen z razumom in svobodno izbiro, da sam išče in izbira svoje cilje. In to je prava umetnost življenja, v katerem je človek oboje, umetnik in predmet svoje umetnosti, je kipar in kamen hkrati, zdravnik in bolnik hkrati. Danes se sodobni človek uči, veliko študira, potuje, skrbi in dela vse mogoče, razen tistega, kar bi bilo zanj koristno. Peha se za zabavo, za užitke, denar, za uspeh, imetje, ugled, položaj, slavo. Skrbi za vse, razen za lastno samoizpopolnitev. Postal je suženj, četudi ni fizično vklenjen v verige, zunanje verige so preprosto prešle v človekovo notranjost. Želje in misli, s katerimi ga polni družbeni sugestivni aparat, ga vklepajo veliko močneje kot zunanje verige. To je zato, ker se človek zunanjih verig vsaj lahko zaveda, ne zaveda pa se notranjih verig, ki jih mirno prenaša in živi v svoji utvari, da je svoboden. Lahko poskušamo zavreči zunanje verige, toda kako se znebiti verig, ki se jih ne zaveda?

Učenje umetnosti življenja ovira tudi prepričanje, da je mogoče kaj doseči brez truda in muke. Zamisel v nenapornem učenju ima še eno korenino: tehnični napredek je v resnici zmanjšal potrebno količino telesnega napora za proizvodnjo dobrin. Osvoboditev od težkega dela doživljamo kot največjo pridobitev sodobnega »napredka«. Seveda je pridobitev, če bi tako sproščeno energijo uporabljali za druge, višje in ustvarjalne naloge. A je ne. Osvoboditev, ki so jo omogočili stroji, se je sprevrgla v čaščenje popolne lenobe in v strah pred slehernim resničnim naporom. » Dobro življenje je lagodno življenje«. V trgovino, ki je oddaljena morda le petsto metrov, se odpeljemo z avtom. Blagajniki odčitavajo kode izdelkov, da se izognejo duševnemu naporu seštevanja. Izogibanje telesnemu in duševnemu naporu pomeni izogibanje trpljenju. Kronični strah pred trpljenjem so razvili ljudje. Muka je danes v deževnem dnevu it na delo, muka se je učiti dolgočasno snov…..vse to so majhna trpljenja. Kar zadeva hujše trpljenje, je potrebno povedati resnico, da je »sreča« usoda redkih, trpljenje pa usoda mnogih.

 

Sutra I-2:“Yogas Citta – Vrtti – Nirodhah”( Joga je inhibicija modifikacij uma)

Ena najpomembejših in najboj znanih Patanjalijevih suter, ki s štirimi besedami razloži bistveno naravo joge.

Beseda joga[1] izhaja iz sanskrtske besede yuj, kar pomeni »združiti«, »vezati«, »pritrditi«. Služi enako kot podobna nemška oziroma angleška beseda (joch, yoke, po našem jarem). Posebno v tem pomenu je zelo nazorna, saj že sama beseda nakaže svojo nalogo po potrebi obvladovanja naše duševnosti in telesnosti. To enost ali združenje v spiritualnem smislu pomeni povezanost individualne zavesti (jivatma) z univerzalno zavestjo (Paramatma), ki je izvor manifestiranega vesolja. Čeprav sta obe eno in isto in sta nedeljivi, se je jivatma subjektivno ločila od Paramatme in se bo, ko bo prehodila ves evolucijski ciklus v manifestiranem vesolju, z Njim ponovno združila v zavesti. Ta združitev obeh v zavesti, kakor tudi mentalni process in disciplina, s pomočjo katerih pride do te združitve se imenuje joga. Je obenem pot in hkrati cilj (Zalokar, 2005, str.10).

Beseda čita (citta) ali individualna duša, je v osnovi taka kot zavest, nesnovna, a je pod vplivom snovi, ali tudi  proizvod obeh zavesti in snovi (puruše[2] in prakriti[3]), ker je za njeno delovanje nujna prisotnost obeh. Je kot neotipljiv zaslon, ki omogoča luči zavesti projekcijo v manifestiranem svetu. Toda njena resnična skrivnost njene bistvene narave leži skrita v izvoru manifestiranega vesolja in jo lahko spoznamole, ko dosežemo razsvetljenje.

Beseda vrtti pomeni modifikacije, delovanje. Ker ima čita funkcionalen obstoj in  nastane šele, ko na zavest vpliva snov. Čita-vriti ni nihanje, saj čita ni snovna. Nihanja so lahko samo v vehiklu in prav ta nihanja ustvarijo čita-vriti. Tudi ni mentalna podoba, ker je teh nešteto.

Beseda nirodha pomeni omejen, nadzorovan, inhibiran. Omejitev upoštevamo v začetnih stopnjah, nadzor v poznejših, inhibicijo ali popolno zatrtje pa v zadnji fazi.

Ko so torej enkrat vse modifikacije uma na vseh ravneh ustavljene, dosežemo uresničenje. Ne moremo vedeti, kaj pomeni to stanje uresničenja, dokler smo še ujeti v igro čita-vritijev. To stanje je mogoče dojeti le od znotraj in nikakor od zunaj.

Nobenega dvoma ni, da je dosega jogijskega ideala težka naloga in je ni mogoče vzeti le kot zabavo ali beg od naporov in obremenitev vsakdanjega življenja. Prakso joge se lahko lotimo le, če popolnoma razumemo naravo človeškega življenja, njegovo bedo ter trpljenje, in če se zavedamo, da je edini način, da za vselej končamo to bedo in trpljenje, najti Resnico in jo čuvati globoko v sebi. In to Resnico naj bi nam pomagala najti le jogijska disciplina. Doseg tega cilja je dolgoročen in iskalec mora biti pripravljen k temu cilju pristopiti z vso dušo in srcem ter mu posvetiti tudi (!) več življenj, oziroma toliko, kolikor bo pač potrebno.

 

 

  1. NAVEZANOST V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

 

Da razumemo nenavezanost, moramo najprej prepoznati navezanost. Navezanost med Tibetanci poleg nesprejemanja in neznanja spada med tri glavne strupe za zdravje. Obstaja navezanost na ljudi, dogodke, stvari, živali, prepričanja, stališča, določena čustva, družbeni status, svoj videz, lastni ego… Posameznik je zaradi navezanosti na »nekaj« ali »nekoga« pripravljen uničiti tudi lastno zdravje, samo da ohrani ali poveča tisto, na kar je navezan. Bolj, ko smo navezani na nekoga ali nekaj, bolj nas je strah to izgubiti. Manj smo svobodni in imamo manj možnosti za razvoj v vsestransko svobodno, samozavestno in odgovorno osebnost. Nadalje navezanost ustvarja delno izgubo suverenosti in ustvarja nekakšno mentalno invalidnost, saj se brez tistega, na kar smo navezani, ne počutimo celoviti, to pa omejuje svobodo pri izbiri načina življenja.

Današnji človek noče vrteti kolesa stvarstva, kar počne, je beg pred življenjem. Bolj ko hoče živeti zase, bolj je brez Sebe. Išče nagrado brez dela, užitek brez dolžnosti. Ko skrbi zase, pozablja na druge.

 

Imeti ali biti?

Po Frommu (2013) obstajata dve komponenti, ki tvorita življenje: imeti ali biti. Sorazmerna prevlada ene ali druge usmeritve določa značaj posameznika ali družbe, določa način človekovega mišljenja, čustvovanja in delovanja ter osnovnih življenjski slog. Značajska usmerjenost k imeti se kaže kot samoljubje, sebičnost in lakomnost. Imeti so vse stvari, ki temeljijo na nasilju in lakomnosti. Težnja k biti pa je usmerjena v ustvarjalnost, nesebičnost, dobrota, sočutje, vzajemnost in ljubezen. Fromm pravi, da je potrebno vzdrževati ravnotežje med obema, saj bi nas prevladujoč imeti pripeljal v kaos in uničenje sveta.

Mehanika potrošniške družbe potrebuje in zato tudi ustvarja človeka, ki hoče imeti, in ker ima proces svojo dinamiko (gospodarsko rast), mora to biti človek, ki ne samo, da hoče imeti, ampak hoče imeti vedno več. Umetnih potreb ni težko ustvariti. Potrošnik se slej ko prej začne obnašati kot zasvojenec, da bi dobil vse več »blaženosti«. Ko človek reče: »Sem, kar imam«, postane tudi sam predmet, kajti predmeti, s katerim definira svojo vrednost, posedujejo tudi njega in postane podrejen. Karkoli kdo »ima«, je njegova »lastnina«. In ker »ima« vsakdo svoje telo, bi se lahko sklepalo, da lastnina korenini v samem človekovem obstoju. A to ne drži. Suženj nima v lasti svojega telesa, kajti uporablja ga njegov gospodar, lahko ga proda ali uniči po svoji volji. Kaj torej pomeni, da nekaj imam, če nekdo drug razpolaga s pravico, da to uporablja? Imeti samega sebe ali imam samega sebe, pomeni, da sem poln sebe in sem, kar imam. Ljudje, ki pravijo imam, kar sem, so samoljubni, narcisi, napolnjeni le s seboj in svet okrog sebe spreminjajo v nekaj, kar je njihovo. Ne zanimajo jih nič in nihče zunaj njega, razen kot predmete, ki bi si jih lahko prisvojili.

Velike prevare prežemajo vsa področja naše družbe: nekoristni in precenjeni izdelki, lažni oglasi, pretirano oglaševanje, prevare v politiki, književnosti, umetnosti in na področju duhovnosti. Občinstvo pa ne zmore več ločiti med pristnim in lažnim. K temu je zlasti pripomogla čista razumska usmerjenost večine ljudi. Ljudje berejo in poslušajo samo besede in miselne pojme, ne znajo pa prisluhniti s svojimi “ notranjimi ušesi” o pristnosti izdelka, knjige, umetnika, učitelja ipd. Pri razlikovanju med pristnim in lažnim je tudi razlog za težave hipnotična privlačnost moči in slave. Če zaradi spretnega obveščanja javnosti neko ime, ali knjiga, dogodek zaslovi, povprečen človek verjame temu. K temu pa še prispeva potrošniška družba, v kateri njegova notranjost šteje enako malo kakor pri zobni kremi ali pralnem prašku. Tudi nikoli v zgodovini kot danes ni bilo tako zelo pomembno, da je nekdo javnosti na očem.

Individualnost in individualizem sta danes zelo cenjena in na široko hvaljena kot vrednoti ter kot osebna in kulturna cilja. Toda ta vrednost posebnosti je zelo dvoumna. Po eni strani vsebuje prvino osvoboditve od avtoritet, ki preprečujejo samostojni razvoj človeka. Če spoznavanje sebe pomaga, da se zavemo svojega resničnega jaza in da ga razvijemo, namesto da vnašamo vase neki “tuji jaz”, ki nam ga vsiljujejo avtoritete, je to velika človeška vrednota.

Besede same po sebi niso resnične, razen v sklopu besedila, v katerem so uporabljene in izključno samo v zvezi z namerami in značajem osebe, ki jih uporablja. Če besede beremo enopomensko, brez globljega vpogleda, zamisli bolj prikrivajo, kot jih sporočajo. Prodajalci “odrešenja” samo zadovoljujejo široko razpostranjeno povpraševanje. Ljudje so zmedeni in iščejo odgovore, ki bi jim ponudili radost, notranji mir, spoznanje samega sebe, odrešitev, toda obenem želijo, da bi se tega naučili zlahka, z malo ali celo brez truda in to na karseda v najkrajšem času.

Na področju duhovnosti je ena izmed velikih prevar, na katero je nasedlo ogromno ljudi, metoda transcendentalne meditacije, ki “naj bi jo iznašel” Mahariši Maheš Jogi. Gre za starodavno indijsko metodo meditacije na mantro, ki je ni iznašel Mahariši, toda odkril je, kako je mogoče ta postopek omotati in prodajati. “Upoštevamo osebne želje posamaznika, za kar jamči učitelj”, je ena izmed velikih obljub. Obljubljal je tudi, da vaje ne zahtevajo nobenega napora, bolj ko bodo ljudje rasli duhovno, bolj bodo poslovno uspešni. Kar je pri tem najbolj osupljivo, da privržence sploh ne odbija nejasen jezik, kričeče javno ponujanje in pretirane obljube.

2.1. VRSTE NAVEZANOSTI

 

Navezanost na ljudi

Teorijo navezanosti je v novejšem času kot celovit pristop razvil John Bowlby, angleški pedopsihiater (1907–1990), ki je oblikoval teorijo, da je za normalen razvoj otroka nujna navezanost na skrbnika, predvsem za normalno vzpostavljanje odnosov v adolescenci in odraslem obdobju, saj mu to zagotavlja varno okolje. Občutek varnosti in pripadnosti utrjuje samozavest, spodbuja raziskovanje, opogumlja za tveganje ter uči ljubečega in strpnega reševanja konfliktov. Ta teorija trdi, da navezovanje na objekt navezovanja (sprva na mater, nato na očeta in druge družinske člane) ni le otroška potreba, ampak prvinska potreba in želja po vzpostavljanju tesnih stikov z drugimi, kar je pomemben dejavnik čustvenega in intelektualnega osebnostnega razvoja, prenašanje stisk, stresa ipd.

Prepričanje, da ne potrebujemo nikogar, ni naravno stanje, saj smo ljudje družabna bitja, bitja odnosov, kakovostni odnosi pa pomenijo bolj povezanost kot navezanost.

»Navezovalno vedenje je oblika vedenja, ki stremi k vzpostavljanju ali ohranjanju bližine s priljubljeno ali posebej določeno osebo.« pravi Bowlby.

Medtem ko je navezanost v otroštvu biološka potreba in v zgodnjem otroštvu pomeni pogoj obstoja, je v odrasli dobi navezanost lahko normalna ali pa nenormalna. Normalno je, da je odrasla oseba navezana na drugo osebo, vendar ne sme biti od nje odvisna, kar pa ne pomeni, da ima prepričanje »nobenega ne potrebujem«, temveč lahko živim brez. Takšen odnos stremi k ustvarjanju bližine, ne da bi pri tem kdo kaj izgubil. Nenormalna navezanost duši samostojnost, svobodo, razvoj, pogum in pri tem oseba, ki je navezana na neko osebo, le zadovoljuje svoje potrebe.

 

Negotovost, strah, necelovitost, to so občutki odraslih oseb, ki se preveliko navežejo na nekoga. Navezanost je oblika delovanja ega, ki je navzven predstavljena kot ljubezen, a veliko pogosteje gre za čustveno manipuliranje in zlorabo.

 

Drugi ljudje so zato, da prispevajo k našemu razvoju, k naši sreči, sami imamo enako nalogo, to je, prispevati k sreči in rasti drugih. Ljubiti nekoga, pomeni, pomagati mu pri njegovem razvoju, čeprav to kdaj utegne povzročiti oddaljevanje ali izgubo od nas. Nekateri starši ne razumejo, da je vzgoja proces osamosvajanja, v katerem je potrebno otroku pomagati, da čimprej postane samostojen in suveren človek, nenavezan na starše.

 

Če izgubimo nekoga, na katerega smo bili navezani v svojem življenju, lahko dobimo občutek manjvrednosti, prikrajšanosti, ohromljenosti, nemoči. Navezanost rodi željo po nadzoru, ki sčasoma zajame trenutna stanja in dogajanja, sedanjost in prihodnost. Želja po nadzoru ni nič drugega kot želja po posedovanju, ko se mora tisti, na katerega smo navezani, obnašati tako, kot mi želimo. Strah, da izgubimo nadzor nad njim, lahko celo povzroči neodobravanje in agresijo. Tudi vsakršna neenakopravnost v odnosih lahko povzroči trpljenje in prikrajšanost za izkušnjo resnične svobode: enim, ki trpijo zaradi podrejenosti, drugim pa zaradi strahu  za svojo »lastnino«.

»Padla sva drug na drugega« je zelo znana fraza. Ljudje padajo drug na drugega kot lačni volkovi in osnovno odkritje je sovražna posedovalnost in ne radost. Polniti sebe z ljudmi je najstarejša oblika posedovanja in imetja. Če nekaj, kar želim ohraniti, »pojem« sem varen pred vmešavanjem in nihče me ne more oropati nečesa, kar sem požrl. Ljudožrstvo je isto kot pridobiti si sužnja.

 

Navezanost na videz oziroma poistovetenje s telesom

Na Zahodu zunanji videz telesa, njegova moč ali šibkost, njegova zaznavna lepota ali nelepota v razmerju do drugih precej pripomorejo k samopodobi. Pri mnogih ljudeh je tako občutek lastne vrednosti tesno povezan s telesno močjo, s privlačnim in mladostnim videzom. Tako se zdi, da smo telo. Poveličevanje in čaščenje telesa kot edinega »jaza« ima številne slabe posledice. Če smo prepričani, da nas drugi ljubijo in cenijo zaradi videza, bomo na telo še bolj navezani. Skrb za odlično kondicijo, higieno in urejenost še ne pomeni navezanosti na telo. Ta se kaže predvsem kot strah pred spremembami na ali v telesu, ki se kažejo kot neizbežno staranje, bolezni, poškodbe. Mnogi se čutijo manjvredni, ker telo zaznavajo kot nelepo ali nepopolno. Tukaj lahko celo pride do skrajne izkrivljanje resničnosti, npr. navezanost na prepričanje »debela sem« ali »postala bom debela« vodi do anoreksije. To stanje izhaja iz istovetenja z umom.

Bolj, ko se ljudje istovetijo s svojim privlačnim videzom, telesno močjo ali sposobnosti, bolj trpijo, ko te lastnosti začnejo s časom bledeti, saj so neizbežne. Propad tedaj grozi njihovi identiteti, ki so jo osnovali na teh lastnostih. V vsakem primeru, najsi ljudje mislijo, da so lepi ali nelepi, debeli ali seksi, gradijo svojo identiteto na telesu. Če smo bolj natančni, identiteto gradijo iz misli o jazu, ki jih zmotno povezujejo s podobo oziroma predstavo o telesu, ki navsezadnje ni nič več kot fizična oblika, ki jo čaka enaka usoda kot vse oblike, minljivost in na koncu razpad.

Enačenje »jaza« s fizičnim telesom, kot ga zaznavajo čutila in mu je namenjeno, da se postara, oslabi in umre, vedno privede do trpljenja. Opustitev istovetenja s telesom ne pomeni, da telo zanemarjamo, preziramo ali nehamo skrbeti zanj. Če je močno, lepo, vitalno, lahko preprosto uživamo v njih, jih spoštujemo in cenimo, dokler pač trajajo. Če nismo navezani na videz in ga ne enačimo s svojo pravo naravo, minevanje lepote in moči ne bo vplivala na naš občutek vrednosti ali identitete. Budisti verjamejo, da ko telo začne slabeti, lahko skozi pojemajočo obliko lažje zasije svetloba zavesti. Pri tem morda ni naključje, da je Buda vedno predstavljen kot debeluh, kar ugotavlja Giulio Cesare Giacobbe in pravi, da je edina težava, ko postajamo buda, da se malo zredimo, saj nismo več pod stresom, energije pa ne trošimo več za mišično napetost, saj ko postaneš buda ali razsvetljen, te stas prav malo skrbi.

Na telo pa niso navezani samo ljudje s privlačnim videzom ali skoraj popolnim telesom, ampak tudi ljudje, ki za svojo identiteto sprejmejo tudi telesno nepopolnost, bolezen, nezmožnost, ki razmišljajo in govorijo o sebi kot o nekom, ki »trpi za to ali ono« bolezen ali nezmožnost. Deležni so precej pozornosti od zdravnikov in drugih, ki mu kot bolniku ali trpečemu to identiteto potrjujejo. Nezavedno se oklepajo bolezni, postala je še ena miselna oblika, s katero se poistoveti ego. Kajti, ko ego najde zase identiteto, je noče več opustiti. Dokaj pogosto pa se tudi dogaja, da ego v iskanju identitete zmore ustvariti in tudi ustvarja bolezni, da bi se preko njih okrepil.

 

Navezanost na preteklost

Ljudje smo bitja navad, navade pa so nekaj, kar smo se naučili iz preteklosti. Pri navezanosti na preteklost gre za navezanost na tradicijo, od hrane, do vere, moralnih vrednot, političnih in drugih ideologij.

 

Navezanost na čustva

Predvsem bi tukaj poudarila navezanost na privide in odnose iz preteklosti, ki nas spominjajo na stare muke. Vzrok je predvsem v upanju, da se bo to nekega dne spremenilo, če bomo vendarle našli končno pravo besedo ali zavzeli pravo stališče, zmožni pravega razumevanja. To pa pomeni ponovno upognitev kot v preteklosti, samo da bi dobili ljubezen ali potrditev, ugotavlja Alice Miller v knjigi »Du sollst das nicht merken«. Čeprav kot odrasli vemo, da smo izkoriščeni, zakaj še kljub temu pričakujemo, da nas bodo ljudje, ki nas iz kateregakoli razloga niso mogli ljubiti ali spoštovati, navsezadnje res začeli? Zaradi navezanosti. In s tem ustvarjamo nek navidezen odnos, brez pristne komunikacije, igramo prisrčnost, ki je v resnici ni, a naj bi kot maska prikrila jezo ali celo sovraštvo, nikoli pa ne omogoči resničnega srečanja. Taki odnosi se žal ne morejo spremeniti, ostanejo tisto, kar so od nekdaj bili: pomankljivo, napačno komuniciranje. Edino, če bi se obema stranema posrečilo dopustiti čustva, jih doživeti in jim brez strahu  zaupati, je mogoč pristen odnos. Strah pred izgubo maske preprečuje pristno, obojestransko izmenjavo. Navezanost na masko sestavljajo hvaležnost, sočutje, zanikanja, hrepenenja in številna pričakovanja, ki ostanejo in morajo ostati neizpolnjena. V primeru težkega otroštva pot v odraslost ni v strpnosti do krutosti, temveč v spoznanju do lastne resnice in v krepitvi sočutja do trpečega otroka. Velikokrat starši razbremenijo svoje telo s tem, da svoja preveč obremenjujoča, njihovim staršem namenjena čustva, sprostijo na svojih lastnih otrocih. Alice Miller nadalje ugotavlja, da se lahko zgodi, da ti otroci hitro zbolijo, če se jim ti otroci pozneje vsaj na zunaj oddaljijo.

Prav je, da poznamo preteklost in se iz nje učimo, vendar je naša dolžnost ustvarjati lastno zgodovino. Dolžni smo preveriti, kaj so nas učili drugi, kritično oceniti preteklost družine, naroda, civilizacije in na tem graditi svoj svet.

 

Navezanost na vloge

Navadno se ljudje ne zavedajo vlog, ki jih igrajo, ampak »so« te vloge, nekatere so prikrite, nekatere pa povsem očitne vsem, razen osebi, ki jih igra. Pritegniti pozornost je edini cilj, s tem se hrani ego, ki je le oblika psihološke energije. Pri pozitivni predstavi o sebi, oseba išče pozornost zunaj sebe kot pohvalo, priznanje, občudovanje, všečki na fejsbuku. Če pa ima oseba negativno predstavo o sebi, se boji pozornosti, je plaha in v svoji notranjosti hlepi po pozornosti, a se je obenem boji, saj jo je strah, da bi ta pozornost utegnila prevzeti obliko neodobravanja ali kritike, kar pa občutek sebe okrni, namesto, da bi ga okrepilo. Tudi za vsako pozitivno predstavo o sebi leži prikriti strah, da se oseba ne čuti dovolj dobra. Za vsako negativno predstavo pa leži prikrita želja, da bi bil najboljši ali boljši od drugih.

Če pa oseba ne more dobiti pozitivne pozornosti, si utegne prizadevati za negativno pozornost, da pri nekom izzove negativen odziv, takšni so nekateri otroci. To postane še zlasti izrazito, kadar je ego povečan zaradi čustvene bolečin iz preteklosti, ki se želi obnoviti s tem, da bi izkusilo še več bolečine: » Dajte mi vedeti, da obstajam!«. Gre za pritegnitev pozornosti v obliki sočutja, pomilovanja, zanimanje drugih za moje probleme, igranje vloge žrtve.

Najbolj običajno igranje vlog je na začetku romantičnih odnosov. »Jaz bom igral to, kar si želiš, da bi bil, ti pa boš igrala to, kar si jaz želim, da bi bila.« Gre za nezaveden in neizgovorjen dogovor, ko želimo pritegniti oziroma zadržati neko osebo ob sebi. To je zelo naporno opravilo, zato to igranje ni možno ohranjati v nedogled. Kaj se zgodi, ko odpadejo maske? Zaljubljenost je le stopnjevanje hlepenja in potreb, zasvojeni smo s predstavo te osebe, kar pa nima ničesar skupnega z resnično ljubeznijo, ki je brez zahtev.

 

Razlikujemo se glede intelektualnih ali telesnih zmožnosti, a kar je dejansko pomembno, ni delo ali funkcija, ki jo opravljamo, ampak ali se z njo poistovetimo, da to postane vloga, ki jo igramo. Ko igramo neko vlogo, se tega ne zavedamo. Če pa to odkrijemo, ta prepoznava ustvari prostor med nami in vlogo samo. To je začetek osvobajanja od vloge. Na isti način tudi drugim ljudem samodejno pripisujemo vloge, npr. zdravnik, ki se istoveti s svojo vlogo, bo nas imel le za pacienta ali diagnozo. Zaradi igranja vlog so medsebojni odnosi nepristni, razčlovečeni, odtujeni, na koncu se v teh vlogah izgubimo.

 

Če budno in pozorno opazujemo svoje odnos do drugih ljudi, lahko odkrijemo rahle spremembe v svojem govoru, pristopu, obnašanju, glede na to, s kom imamo opravka. Mogoče to prej opazimo pri drugih, nato lahko odkrijemo tudi pri sebi. Način, kako se pogovarjamo z direktorjem se nekoliko razlikuje od načina, kako se pogovarjamo s čistilko, tudi z otroki drugače kot z odraslimi. Zakaj? Ker igramo vloge.

Zaigrana sreča je tudi vloga. Nasmejan obraz lahko zakriva nezadovoljstvo, ki ga človek drugim in celo sebi, pogosto zanika, kar pa vodi do depresij, duševnih zlomov in drugih skrajnih odzivov.

»Kako si?« – » Vredu, hvala.« Pa je to res?

 

Tudi igranje vlog staršev je običajna oblika navezanosti. Nujna naloga staršev je poskrbeti, da otrok dobi, kar potrebuje, ga zavaruje pred nevarnostjo, mu kdaj povedati, kaj sme, kaj ne sme. Če pa se navežemo na vlogo starša, lahko začnemo pretiravati z oskrbo, razvajanjem, pretirano zaščito, oviramo otrokove potrebe, da bi sami raziskali svet in stvari preizkusili na lastni koži. Ta navezanost je lahko prisotna še dolgo po tem, ko ni več potrebe po starševskih nalogah. Starši ne zmorejo opustiti te vloge, ko otroci odrastejo. »Jaz vem, kaj je najboljše zate.« S tem hočejo, želijo ali skušajo osmisliti sebe in se nezavedno bojijo izgube starševske identitete. Če njihova želja po nadzorovanju ali vplivanju na dejanja odraslega otroka naleti na nasprotovanje, skoraj vedno, bodo začeli kritizirati, ali izražati neodobravanje ali pa poskušali v otroku vzbuditi občutek krivde. Vse to so nezavedni poskusi, da bi ohranili svojo vlogo, identiteto.

Lahko pa se tudi mati ali oče, ki sta navezana na svoje vloge, skušata tudi izpolniti preko otrok: » Želim, da dosežeš to, česar sam nisem nikoli. Ne razočaraj me. Toliko sem žrtvoval zate. Vem, kaj je dobro zate«. Če te nezavedne motivacije ozavestimo, takoj vidimo njihovo absurdnost. Otroci pa se lahko nezavedno navežejo na domneve ali pričakovanja staršev, zaradi starih odzivov, ki so jim prišli v navado: » Moji starši bi me morali razumeti in me sprejeti takega kot sem«. Dejstvo je, da tako ne ravnajo, ker ne morejo, ampak se preprosto še ne zavedajo oziroma niso sposobni opustiti istovetenja s svojo vlogo.

 

Navezanost na stvari in prepričanja

Tukaj ne gre toliko za vrednosti stvari samih po sebi, temveč vloge, ki jo imajo za nas. Pravijo, bogat je tisti, ki ne potrebuje veliko, in ne tisti, ki ima veliko. Tisti, ki mu vedno nekaj manjka in vedno hoče še več, nikoli ne bo zadovoljen s tistim, kar ima. Če lahko kaj izgubimo, brez da se razburjamo, pomeni, da lahko živimo brez tega. Navezanost na stvari bi lahko pomenilo nekakšno popredmetenje samega sebe oziroma določanje lastne vrednosti po vrednosti stvari, ki jih posedujemo. Naša lastna prepričanja so lahko največja ovira v življenju, predvsem za duhovno rast. Kdor je vezan na religijo, vodjo ali guruja, se lahko zelo težko odcepi od verovanj in prepričanj, v katerih je odraščal ali se razvijal. Če sebe ocenjujemo po stvareh in prepričanjih, ki jih posedujemo, potem ocenjujemo tako tudi druge ljudi po njihovem imetju in stališčih.

 

2.2. ZAKAJ PRIDE DO NAVEZANOSTI?

 

Pet modifikacij uma

Vse izkušnje, prijetne in neprijetne, so v resnici boleče za ljudi, pri katerih je že razvita sposobnost razločevanja in ki jih več ne zaslepujejo utvare nižjega življenja. Zaradi svoje nevednosti, ki jih povzročajo utvare, vidimo užitek v skušnjavah, ki so potencialni vir bolečine, zato iščemo take užitke. Če bi bilo naše notranje oko odprto, bi lahko videli potencialno bolečino, ki se skriva v teh užitkih, in je ne bi zaznali šele takrat, ko je dejansko že tu. A vse naše izkušnje na področju uma sestoje iz mentalnih modifikacij in ničesar drugega. Nadzor nad temi modifikacijami in njihovo popolno zatrtje nas popolnoma iztrga iz nižjega življenja in nas neizogibno popelje k višji zavesti.

 

Patanjali v svojem čudovitem delu Jogijske sutre našteva pet modifikacij uma, ki so pravo znanje, napačno znanje domišljija, spanec in spomin. Pravo znanje in napačno znanje nastajata ob neposrednem stiku čutil z zunanjim svetom. Domišljija in spomin vključujeta vse tiste podobe ali modifikacije uma, ki nastajajo brez neposrednega stika čutil z zunanjim svetom in so rezultat samostojnega delovanja nižjega uma (manas) z uporabo čutnih percepcij, ki so bile že prej zbrane in uskladiščene v umu. Moč kombiniranja domišljije je pod nadzorom volje. Med sanjarjenjem pa volja ne vpliva na te kombinacije, ki se zavesti kažejo kot slučajne, fantastične, absurdne kombinacije, na katere do neke mere vplivajo želje, ki se nahajajo v podzavestnem umu. V spancu ni nobenih mentalnih podob, um je na svoji lastni ravni še vedno aktiven, toda njegove podobe se ne kažejo na zaslonu fizičnih možganov. Čita vključuje vse ravni uma, nižji um pa deluje iz manomaje koše[4] in se ukvarja s konkretnimi mentalnimi podobami z imeni in oblikami. Običajen človek, ki je omejen na nižji um, lahko razume le tiste konkretne podobe, ki so rezultat percepcij njegovih čutil. Pravo znanje je tisto znanje, ko se nek predmet in njegova mentalna podoba ujemata, napačno znanje pa je tisto znanje, ko se nek predmet in mentalna podoba o njem ne ujemata. Spomin je mentalna modifikacija, ki sloni na neki predhodni izkušnji in jo um le poustvarja. Če pa ne temelji na nikakršni izkušnji iz preteklosti, ni ničesar, kar bi jo navezovalo na izkušnjo in gre za čisto stvaritev uma, je to domišljija. Mentalne podobe izhajajo iz čutnih zaznav, ki smo jih nekoč že imeli, vendar so te kombinacije sedaj nove in se ne ujemajo s prav nobeno trenutno izkušnjo. V jogi je delovanje uma zatrto, zato je potrebno ustaviti vibracije nižjega uma v budnem stanju. V budnem stanju so možgani povezani z nižjim umom in če bomo nadzorovali delovanje uma v možganih, lahko nadzorujemo njegovo delovanje. Mentalni proces, ki se odvija takrat, ko se skušamo spomniti nekega izkustva iz preteklosti je nenavaden, kajti izkušnje so v umu zadržane le kot vtisi (samskare) in jih ne moremo imeti za čita-vritije, dokler so prisotni v tej potencialni obliki. Šele ko se potencialni vtisi spremenijo v aktivno stanje v obliki mentalnih podob, so čita-vritiji.

 

Nevrotičen um je nagnjenje, da se istovetimo z željami in konflikti zunanjega sveta. Tukaj se lahko vprašamo, ali zunanji konflikti zares obstajajo ali pa so v nas samih? Običajno dojemanje človeške osebnosti je to nevrotično dojemanje. Odkar je človek začel psihološki razvoj in iz mišljenja razvil svojo poglavitno zaznavno aktivnost, svoj “jaz”, torej podobo, ki jo ima o sebi, je prekoračil naravne meje svojega telesa. Ta “jaz” se je širil na gmotne dobrine, imetje, čustvene vezi, družbene vloge, duševna stanja, vzorce obnašanja, stereotipske slike naše kulture. Ne istovetimo se torej le s svojimi telesi, temveč s hišo, avtomobilom, bančnim računom, stališči, sorodniki, prijatelji, poklicem, ugledom, svojim aktivnostim, znanjem, svojim mestom ali državi, kjer živimo. To pa je izvor nevroze in trpljenja. Ta nevrotičen proces pa ustvarja oddaljenost od resničnosti, naravne skladnosti telesa in Jaza. Bolj ko povečujemo število  istovetenja s stvarmi, dogodki, ljudmi ipd., bolj se s tem povečuje trpljenje.

 

2.3. OBSTOJ KLEŠ ALI TISTO, KAR POVZROČA TRPLJENJE

Sutra II-3: »Avidjasmita – raga – dvesabhinivesah klesah« ali »Nezavedanje Resničnosti, egoizem, privlačnosti ali odpori, ki jih čutimo do stvari, kakor tudi močna želja po življenju, so hudi udarci, ki so vzrok vsem mogočim bridkostim v življenju«. Tukaj gre za poglaviten in osnovni vzrok za človekovo žalost in trpljenje, kakor tudi način, kako te vzroke odpraviti. Obstaja torej pet kleš ali tisto, kar človeku v življenju povzroča bolečino, trpljenje in nesrečo:

    1. avidja (neznanje, nevednost, nezavedanje Resničnosti),
    2. asmita (indentifikacija, združitev moči zavesti z močjo spoznanja),
    3. raga (privlačnost, ki spremlja užitek),
    4. dveša (odpor, ki spremlja bolečino ali žalost),
  • abhiniveša (strah pred smrtjo, navezanost na življenje).

 

Avidja je osnovni razlog za nastanek ostalih štirih kleš, ki tvorijo vso bedo človekovega življenja. Ostale štiri ne le, da rastejo iz zemlje avidje, vseh pet tvori nepretrgano verigo vzrokov in posledic. Medsebojni odnos teh pet kleš lahko primerjamo z medsebojnim odnosom korenin, debla, vej, listja in sadežev drevesa. Zaradi utvare (maya), v katero je vpletena zavest, se le-ta začne istovetiti s snovjo, s katero se je združila, to istovetenje pa postaja vse močnejše, čimbolj se zavest pogreza v snov, dokler ne pride do obrata, ko se prične pot navzgor v nasprotno smer. Ta obrnjeni proces evolucije, ko se zavest postopoma začne osvobajati iz snovi, pripelje k spoznanju njene prave narave in se konča s popolno samouresničitvijo v kaivalji oz. razsvetljenju. Prav to osnovno pomanjkanje znanja o njeni resnični naravi, ki se prične z evolucijskim ciklusom in ga sproži moč maye, konča pa z razsvetljenjem, je avidja. Avidja nima nič opraviti z znanjem, ki ga pridobimo z razumom in ki se nanaša na pojavni svet. Nekdo je lahko živa enciklopedija, a je vendar globoko pogreznjen v utvare, ki jih je ustvaril um. Avidja pri jogiju je manjša kakor pri navadnem človeku. Atma[5] se v svoji čistosti popolnoma zaveda svoje resnične narave. Progresivna involucija snovi mu vedno bolj brani, da bi se zavedal samega sebe, prav odsotnost tega poznavanja se imenuje avidja.

Asmita – beseda izhaja iz korena asmi, ki pomeni jaz sem. Jaz sem predstavlja čisto zavedanje Sebe in je izraz čiste zavesti ali puruše. Kadar pa se čista zavest pomeša z materijo in če zaradi moči maye izgubi znanje o svoji pravi naravi, se čisti jaz sem spremeni v to sem jaz. Upoštevati je potrebno proces  identifikacije z močmi in sposobnostmi v zvezi z vehikli. Ko na primer rečem:«jaz vidim«, telo preko oči opravlja sposobnost vida, bitje, ki pa v njem biva pa se zaveda samo rezultata, to je tistega, kar se nahaja pred očmi. Rečem: »hodim«, se zgodi to, da volja, ki deluje skozi um, premika telo na nogah kot kak prenosni aparat, bitje pa se poistoveti s premikanjem telesa in reče: »hodim«. Ko rečem:«boli me glava«, se bitje poistoveti s skupnim proizvodom vehiklov (možganov, občutkov, čustev) in rezultat je, da ga boli glava, čeprav je povsem jasno, da ne boli njega, temveč vehikel, katerega se zaveda. Isto je, ko rečemo: »mislim ali odobravam«. Um je tisti, ki misli in odobrava, zavest pa se le zaveda tega miselnega procesa, ki odseva v fizisu. Častihlepnost, ponos, podobne neprijetne poteze človekovega značaja so le visoko razvite in popačene oblike našega nagnjenja, da se istovetimo z rezultati dela našega uma. Naslednji vidik istovetenja je vključitev ostalih pritihlin in predmetov iz okolja, ko fizično telo postane središče, okrog katerega se združuje cela vrsta predmetov, ki v večji ali manjši meri postanejo sestavni del tega »jaza«, to so živa bitja in stvari (moji otroci, moja hiša). Okrog umbre (popolne sence), ki jo ustvari asmita s telesom, se nahaja penumbra (polsenca), v kateri so vsi tisti predmeti in živa bitja, ki pripadajo »meni«, so »moje«. Asmita, ki se manifestira skozi fizično telo, je najbolj groba oblika kleš. »Sem jaz res ta vreča kosti in mesa? Se lahko ločim od svojega razuma in se zavedam, da so moja mnenja in zamisli le miselni vzorci, ki jih tvori moj um?«.. Zakaj nas naša mnenja tako zanimajo in se nam zdijo tako pomembna, je razlog v tem, da se istovetimo s svojim razumom. Naše misli, mnenja, predsodki in naša posebna nagnjenja so dela naše duševne lastnine, otroci našega uma, zato tako do njih čutimo in jih tako pretirano upoštevamo. Obstaja ogromno metod, s katerimi naj bi postopno omilili nagnjenje istovetenja z vehikli. Zavedati se moramo, da pride do popolnega ločevanja zavesti od vehiklov le tedaj, ko je zavest sposobna namenoma in zavestno zapustiti vehikel, kadar se za to odloči, ga »videti« ločeno od sebe, šele takrat je popolnoma odstranjen napačen občutek istovetenja. Lahko meditiramo leta in leta z namenom, da se v mislih ločimo od telesa, vendar učinek ne bi bil tako velik, kot če ga zavestno zapustimo in ga vidimo ločenega od sebe. Vanj se bomo seveda vrnili in bili spet deležni običajnih omejitev, vendar ne bo imel na nas nikoli več tistega varljivega vpliva kot prej. Za jogija je telo kot hiša, v kateri domuje (Taimni, str. 156).

Raga je privlačnost, ki spremlja užitek. Lahko je to privlačnost do nekoga ali nečesa, kadar je ta oseba ali predmet vir užitka ali sreče. Čisto naravno je, da nas to privlači, zakaj duša, ki je v ujetništvu izgubila neposreden izvir anande (blaženosti) v sebi, išče anando v zunanjem svetu, zato jo privlači karkoli, kar je senca tega občutka, pa naj bo to občutek sreče ali kakršnegakoli užitka. Vse, kar nas privlači v zunanjem svetu, lahko ugotovimo, da to privlačnost čutimo zaradi neke vrste užitka (fizični, čustven, duševni). Radi imamo določeno vrsto hrane, ker se nam zdi prijetna. Na nekoga smo navezani, zato ker nam nudi fizično ali čustveno ugodje. Zvesti smo nekemu cilju, ker nam nudi duševno zadovoljstvo.

Dveša je odpor, ki spremlja bolečino. Gre za naravni odpor, ki v nas povzroči bolečino ali žalost. Osnovna narava Jaza je blaženost, zato se zunanji vehikli umikajo proč od vsega, kar prinaša bolečino ali žalost v zunanjem svetu. Dveša je v bistvu raga v negativnem smislu, obe skupaj pa tvorita par nasprotij.

Abhiniveša je močna želja po življenju, ki prevladuje tudi pri učenih, modrih ljudeh. Vsak človek, sleherno živo bitje želi živeti, dejstvo, ki ga vsi poznamo. Nekateri ljudje živijo v žalosti in bedi, pa vendar so na življenje nadvse navezani. Razlog seveda leži v tem, ker so ostale štiri kleše, ki pripeljejo do želje po življenju, v polnem delovanju, celo če gre za popolno odsotnost zunanjih okoliščin. Univerzalnost abhiniveše kaže na to, da v življenju ostaja neka stalna in univerzalna moč, ki se izraža v tej »želji po življenju«, ki ni rezultat nekga naključnega razvoja med evolucijo. V resnici je ena bistvenih odlik tega procesa.  Katera je ta velika sila, ki spremlja življenje in zaradi katere se sleherno bitje ves čas oklepa življenja kakor pijavka? Po jogijski filozofiji je ta sila zakoreninjena v samem izvoru stvari ter se prikaže takrat, ko zavest pride v stik s snovjo in ko se prične evolucijski ciklus. Avidja je izvor vseh kleš, abhiniveša pa le sadež ali končni izraz verige vzrokov in posledic, ki se prične z rojstvom avidje in involucijo zavesti v snovi. Dokler ne odpravimo začetnega vzroka, se ostali učinki ponavljajo v nedogled. V verigi kleš se raga in dveša zdita neposreden vzrok navezanosti na življenje. Čim močnejše je medsebojno delovanje privlačnost in odbojnosti v življenju neke osebe, tem močnejša je njegova navezanost na življenje. Te privlačnosti in odbojnosti z leti do neke mere izgubljajo moč, zato je tudi želja po življenju temu primerno šibkejša.

Obstoj štirih udarcev v našem življenju

  1. Sprememba ali parinama velja za vse stvari, dogodke, živa bitja ob vsakem času. Nič na tem svetu ne obstane, od osončja do drobca prahu, vse je v nenehnem toku spreminjanja, čeprav je le-to včasih tako počasno, da ga ne opazimo. Ena od posledic iluzije je, da se ne zavedamo nenehnih sprememb, ki se dogajajo okrog nas in v nas samih. Ljudje se bojijo smrti, ne zavedajo pa se, da je smrt le dogodek v nepretrgani vrsti sprememb v nas in okrog nas. Šele, ko se zavemo tega neprestanega in neusmiljenega spreminjanja, ki nikomur in ničemur ne prizanaša,, šele takrat lahko začnemo razumevati, kaj je utvara. Navaden človek je tako prevzet od življenja in se z njim istoveti, da se ni sposoben ločiti od tega drvečega toka. Teoretično lahko priznamo zakon spremembe, vendar pa ne gre za resnično spoznanje. Prvi rezultat spoznanja, ko se pojavi viveka ali sposobnost razlikovanja, je strah, kot da izgubimo tla pod nogami, kot da se ničesar več ne moremo oprijeti v tem hitrem toku časovnih in snovnih sprememb. Nastane občutek, da smo čisto sami v praznem prostoru. Prestrašeni smo, zgroženi in to skušamo odgnati, tako da se še bolj divje poženemo v aktivnosti in zanimanje za posvetno življenje. Če pa ne poskušamo potlačiti te strašne vizije, temveč ji raje pogledamo v oči in opravljamo vse, kar je potrebno za samodisciplino v jogi, bomo prej ali slej pot tem tokom pojavov najprej začutili, nato pa zaznali nekaj, kar je trajno, nekaj kar presega spremembo in nam daje večno oporo. Začenjamo spoznavati, da se pojavi spreminjajo, ne pa tudi tisto, kjer se ti pojavi dogajajo. To zavedanje večnega začne v nas rasti, najprej komaj zaznavno, nato popolnoma. Toda preden pridemo do te ugotovitve, moramo prečkati dolino strahu. Videti moramo ves ta svet ljudi, bitij in stvari, kako se razkroji in izginja v pojavnem toku, preden uzremo Resnično, skrito pod neresničnim. Vsi smo torej obsojeni na smrt, le da se tega dejstva žal ne zavedamo in ne vemo, kdaj bo ta kazen izvršena.
  2. Tesnoba ali skrb (tapa) je naslednja nadloga človekovega življenja. Vsi užitki, vdajanje užitkom in t.i. sreča so povezani s tesnobo, pa naj bo to zavestno ali nezavedno. Vdajanje užitkom ali sreča, ki je odvisna od negotovih in minljivih stvari, ki nam nudijo te užitke, pomenita v resnici strah, da bi izgubili te stvari. Če imamo denar, se bojimo, da ga bomo izgubili. Če imamo nekoga radi, se bojimo, da bo umrl ali odšel drugam. Večino nas nenehno mučijo taki strahovi in tesnoba, čeprav tega nočemo priznati ali pa se tega dejstva niti ne zavedamo. Šele, ko nastopi kriza, ti strahovi priplavajo na površje, ves čas so bili prisotni v naši podzavesti in so nam zastrupljali življenje. Lahko smo preneumni, da bi jih opazili ali duševno »premočni«, da bi jim dovolili, da nas preveč vznemirjajo, resnica pa je, da skoraj ni človeka, ki se ne ukvarja z jogo, ki bi bil nad njimi.
  3. Samskare ali vtisi, tudi prehajanje v navado, je naslednja nadloga v človekovem življenju. Sleherna izkušnja, ki jo doživljamo, naredi na naših vehiklih določen vtis. Vtis, ki nastane na ta način, ustvari kanal, skozi katerega se pretaka določena sila, in večkrat se neka izkušnja ponavlja, globlji postaja ta kanal. Rezultat tega pa je, da pridobivamo najrazličnejše navade in smo navajeni določenega okolja, načina življenja in užitkov. Toda istočasno deluje tudi zakon spremembe, ki nas postavlja v nove položaje, okoliščine in med nove ljudi. Rezultat istočasnega delovanja teh dveh naravnih sil je ta, da nenehno pridobivamo nove navade in se privajamo novim okoliščinam. Kakor hitro si pridobimo neko novo navado ali se znajdemo v novem okolju, že moramo proč, včasih zlahka in postopoma, včasih pa grobo in nenadoma. Zaradi te nenehne potrebe po prilagajanju čutimo stalen odpor, neprijetnost in celo bolečino. Narava nam ne daje dovolj časa za predah in nas stalno žene v nove izkušnje, mi pa bi radi obdržali že pridobljene navade in udoben položaj. Pameten človek bo sprejel to nujnost prilagajanja in storil, kar je s tem v zvezi potrebno, ostane pa dejstvo, da je to ena največjih nadlog v življenju, ki bi se je vsi radi znebili.
  4. 4. Guna-vritti-virodha ali modifikacije, delovanje gun, kjer gre za nasprotovanje ali konflikt med medsebojnim delovanjem vseh treh gun. Bistvena značilnost vseh pojavov, ki so predmet percepcije, so rezultat igre treh gun, ki se izražajo preko:
  • zavedanja (satva),
  • delovanja (radžas) in
  • stanovitnosti (tamas).

Gune se nahajajo v osnovi manifestiranega sveta, so osnovne značilnosti prakriti, zato je delovanje uma, s katerim skušamo dojeti njihov pomen, odvisno od njihovega medsebojnega delovanja. Jogi ne more razumeti prave narave gun, dokler ne prestopi meje manifestacije in se poda onkraj območja gun. Gre za neko navzkrižje med naravnimi nagnjenji, ki jih povzroča premoč ene od gun in stanji uma, ki se nenehno spreminjajo. Tak konflikt je pri ljudeh zelo pogost in je vzrok vsemu nezadovoljstvu povprečnega človeka. Na primer, nekdo je len, ker v njegovi naravi prevladuje tamas, sovraži kakršnokoli delovanje, nahaja pa se v takih okoliščinah, kjer si mora zelo prizadevati, da bi preživel. Ves čas si želi mirno in pasivno življenje in rezultat te močne želje, ki jo ves čas goji v tem življenju, je popolnoma pasivno življenje v naslednjem (morda se rodi kot Eskim ali pa kot svetilničar). Toda morda bo v tistem življenju prevladoval radžas in si bo želel aktivnosti, ko to sploh ne bo mogoče. Zato je spet nezadovoljen s sedanjim življenjem kot je bil s prejšnjim. Včasih je konflikt med gunami, ki trenutno prevladujejo, in stanjem uma ter želje, le začasen, vendar vselej za določen čas ustvari nezadovoljstvo. Zaradi samoumevnega delovanja svojih zakonov bo narava nenehno prinašala nasprotja med našimi željami ter stanjem uma. Nihče ni zadovoljen s svojo usodo ali okoliščinami. Vsakdo si želi tisto, česar nima. Moder človek pa vidi neizogibnost vsega tega in se popolnoma odpove željam ter vzame, kar mu življenje ponuja, brez navdušenja ali odpora. Splet okoliščin, v katerih se znajdemo, je rezultat naših lastnih želja, čeprav takrat, ko se neka želja uresniči, lahko nastopi druga, ki je pravo nasprotje prvi. Že zaradi same narave stvari se naše želje ne morejo takoj uresničiti in je zato potreben čas. Medtem pa se naša narava, značaj in želje lahko zelo spremenijo, in ko se soočimo z uresničitvijo svoje lastne želje, ne moremo verjeti, da je to, kar smo dobili, nekaj, kar smo si želeli.

Sutra II-28: »Yoganganusthanad aduddhi-ksaye jnana-diptir a viveka-khyateh« ali »Ob urjenju jogijskih vaj, ob uničenju nečistosti, pride do razsvetljenja, ki se razvije v zavedanje Resničnosti.« Ta sutra obravnava problem vodstva, ki je potrebno na jogijski poti. Bolj ko se pogrezamo v globino naše zavesti, bolj se moramo zanesti na lastno notranje bogastvo, zakaj nič, kar je zunaj nas, nam ne more pomagati. Namen vsega predhodnega urjenja je, da nam pomaga priti do notranjega vira luči. Tukaj mora učitelj svojemu učencu pomagati stopiti na lastne noge, kajti vse več je primerov, ko učitelji vežejo svoje učence nase, bodisi zaradi finančnih prilivov od učenca, bodisi zaradi lastnega poveličevanja »biti učitelj joge«. Postaviti učenca na lastne noge pomeni, da učitelj poda tako tehniko, ki mu je domača, v katero sam verjame in obenem pozna značaj ter telesno-umsko stanje svojega učenca.

Tisti, ki se lotijo joge zgolj iz radovednosti, bodo prej ali slej odnehali, ker se niso sposobni spopasti z njenim nepretrganim naporom in neusmiljenim razgaljanjem osebnosti. Nekatere prižene navadna častihlepnost in želja po osebnem poveličevanju. Če takšna pot ni kmalu tako ali drugače prekinjena, se običajno konča pogubno ali pa jih odžene na stran poti. Taimni (1995) še tukaj dodaja, da je zelo malo ljudi, ki se odločijo za jogo zato, ker ugotovijo, da je to edini način rešitve iz omejitev in utvar človekovega življenja in njegove bede.

Patanjali pa nam v naslednji sutri ponuja dva načina, kako zatreti vse te modifikacije:

Sutra I-12:“Abhyasa – vairagyabhyam tan–nirodhah” ali “zatremo jih z vztrajno vadbo (abhyasa) in nenavezanostjo (vairagya). Na videz dve enostavni besedi, ki pa zahtevata ogromen napor človekove volje in veliko prakse. Abhyasa in vairagya sta dva najbolj temeljna principa v praksi joge. Uravnoteženje teh dveh načel je ključ do duhovnega življenja, ki dopušča doseganje subtilne prakse meditacije.

Slika 1 : Praksa in nenavezanost (vir: http://www.swamij.com/yoga-sutras-11216.htm)

Abhyasa vključuje kultivacijo močnega prepričanja, kjer gre za vztrajno in trajno prizadevanje dosledne prakse nadzora nad mislimi, besedami in dejanji kar vodi v smer stabilne umirjenosti ali sthitau. Vairagya vključuje učenje, da se aktivno in sistematično spopademo, odkrivamo in opuščamo veliko navezanosti, čustev, napačnih identitet, ki mračijo naš pravi Jaz. Delujeta vzajemno, praksa nas vodi v pravo smer, medtem ko nam nenavezanost omogoča nadaljevanje potovanja, brez da zaidemo na stran poti v bolečine ali užitke, ki se porajajo na tej poti.

“ Četudi se zdi pod do tu, kot sem jo pokazal, zelo težavna, jo je vseeno mogoče najti. Zares mora biti težavna, ker je tako poredko odkrijejo. Če bi odrešenje ležalo pripravljeno pri roki in bi ga bilo mogoče odkriti brez velikega truda, kako bi bilo mogoče, da bi ga skoraj vsi prezrli. Toda vse plemenite reči so enako težavne, kot so redke.” (Spinoza)

 

  1. ABHYASA

 

Sutra I-13:“Tatra sthitau yatno ‘bhyasah“ ali “abhyasa je trud, ki ga vložimo, da bi bili močno zasidrani v stanju čita-vriti nirodha”. Gre za napor, ki ga vložimo, da dosežemo transcedentno stanje, v katerem smo popolnoma zatrli vse delovanje čita-vritijev in v katerem nepretrgoma sveti luč Resnice v vsej svoji veličastnosti. Načinov za dosego tega cilja je veliko in se med seboj razlikujejo, vse pa je mogoče vključiti v abhyaso. Patanjalijeva joga vključuje le osem krakov vadbe, rečemo ji tudi ashtanga joga, kraljevska joga (raja joga), osemdelna joga. V ta sistem je vključil vse tiste, ki so pomembne in bistvene. Raja joga predstavlja sistematična navodila, s katerimi postopno dosežemo notranji mir, razjasnimo duh, obvladamo sebe, si očistimo telo, duha in dušo. Lahko bi tudi rekli, postopno potovanje iz znanega v neznano, ali pa iz grobega v najfinejšo obliko človekove pojavnosti. Iz telesa v um (manas), iz uma v razum ( buddhi), iz razuma v voljo (sankalpa), iz volje v jasno zavest (viveka khyati), iz jasne zavesti v vest (viveka), do najfinejše, najsubtilnejšega kraka Sebe (Atman). Spodaj je prikazanih vseh osem krakov, pri čemer prvi štirje kraki so namenjeni za čiščenje fizičnega in mentalnega telesa, zadnji štirje, imenovani tudi skupno samyana pa za čiščenje subtilnih nivojev zavesti.

 

  1. jama – samoobvladovanje
    • ahimsa – nenasilje
    • satja – resnicoljubnost
    • asteja – ne-kraja
    • brahmačarja – vzdržnost, ne-čutnost
    • aparigraha – neposedovanje, nekopičenje
  2. nijama – disciplina
  • sauča – čistost
  • santoša- notranje zadovoljstvo
  • tapas – samoobvladovanje, samodisciplina
  • svadhjaja – proučevanje spisov
  • išvara pranidhana – predanost Bogu, Išvari
  1. asana – telesne vaje
  2. pranajama – dihalne vaje
  3. pratjahara- usmeritev čutil navznoter
  4. dharana – koncentracija
  5. dhjana – meditacija
  6. samadhi – popolna uresničitev

Abhyasa se utrdi takrat, ko jo vadimo dalj časa, nepretrgoma in z vso spoštljivo predanostjo srca. Če želimo sadove v praksi joge in omogočiti, da vztrajamo na svoji poti, je potrebno izpolniti tri pogoje:

  • vaje je potrebno opravljati dolgo časa,
  • vmes ne sme biti prekinitve,
  • po poti je potrebno hoditi predano in spoštljivo.

Če bomo ob tem upoštevali še ogromno spodrsljajev na poti, bomo razumeli, zakaj je potrebno te pogoje tako poudarjati. Na začetku je pot joge videti izredno privlačna, mnoge ljudi pritegne njen čar in začno v upanju, da bodo njen sad hitro užili. Toda, jojmenejoj! Od tistih, ki stopijo na pot, jih je lahko le mikroskopska manjšina napreduje. Zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma in vztrajnosti, da nadaljujejo, ugotavlja Taimni (str.29). Večina iskalcev slej ko prej odneha, nekateri pa ohranjajo še samo nek zunanji videz, kakor hitro ves prvotni čar izgine. Nekateri pač verjamejo, da je vse le »sanjarjenje«, drugim pa uspe prepričati same sebe, da razmere v sedanjem življenju niso ugodne in da je bolje, da trud preložijo na naslednje življenje, ko zaman upajo, da bodo okoliščine ugodnejše. Karma ustvari pravo oviro na pot iskalcu in pravi razlog za prenehanje večine primerov je duhovna nezrelost, brez katere na tej poti ne more biti uspeha. Za te ljudi je svet s svojimi opravki še vedno zelo privlačen in niso pripravljeni na nobene žrtve, izgube, katere od njih zahteva duhovna pot.

Zakaj je potrebno vaje opravljati nenehno in dolgo časa? Narava sprememb, ki jih je potrebno opraviti v našem značaju, navadah, umu, vehiklih, je takšna, da ne moremo pričakovati večjih izboljšav, če teh vaj ne bomo opravljali neprekinjeno dolgo časa. To naravo je potrebno popolnoma spremeniti, sprememba pa je tako korenita, da moramo biti pripravljeni nadaljevati toliko časa, da bo izpeljana do konca. Tistega, ki je pripravljen hoditi po tej poti, to očarljivo opravilo tako prevzame in ima v resnici toliko opravka, da ga sploh ne utegne skrbeti, kdaj bo prišel na cilj. Če pa bo ob tem imel občutek, da se vse skupaj »vleče« in se ob tem nenehno sprašuje, kdaj bo uspel, je to zanesljiv znak pomanjkanja pravega zanimanja in celo nevaren znak.

Kaj pomeni ne dovoliti nobenih prekinitev? Velika večina dela v jogi vključuje korenite spremembe v raznih vehiklih, skozi katere deluje zavest na različnih ravneh. Uspeh teh sprememb pa je odvisen od neprekinjene vadbe. Prekinitev ne pomeni le zapravljanje časa, temveč tudi vrnitev na etape poti, ki smo jih že prepotovali. Nenehno in vztrajno urjenje je skrivnost uspeha pri vseh početjih. Tudi če urjenje prekinemo, dosežemo določen uspeh in je to bolje kot nič, ker s tem ustvarimo ugodne samskare in okrepimo svoje nagnjenje do nečesa. Vsako novo tehniko pa je potrebno vaditi toliko časa, dokler je popolnoma ne obvladamo.

Predanost z vsem srcem in resnost je tretji pogoj, kajti joga je resna zadeva in terja intenzivnost in predanost. Ni je mogoče jemati kot konjiček ali le eno od opravil, čeprav se v naši družbi žal to na veliko dogaja. Če nekdo želi uspeti kot znastvenik, umetnik, se mora popolnoma posvetiti svojemu delu. Čim zahtevnejša je naloga, ki se je loti, tem več predanosti je zanjo potrebno. Joga pa je najvišje, kar človek lahko doseže, saj mora iskalec vložiti svoj čas in trud, zato so se ljudje včasih umaknili v samoto, da so se lahko posvetili tej poti. A popoln umik na poti joge pa ni možen, niti ni potreben, potrebna pa je popolna predanost tej sveti nalogi. Iskalec mora ugotoviti, katere dejavnosti v njegovem življenju po nepotrebnem tratijo njegov čas in energijo ter jih postopoma odpravljati, da se lahko vztrajno in predano posveti nalogi, ki si jo je zadal. Z vsem svojim bitjem in predanost je potrebna lastnost, ki kaže na to, da se je duša pripravljena podati v Božansko pustolovščino. Ko so izpolnjeni vsi ti trije pogoji, je napredek na jogi zagotovljen. Morda bo zaradi okoliščin iz prejšnjega življenja dolgotrajen, vendar iskalec bo tako trdno stopal po svoji poti, doseg končnega cilja pa je le še vprašanje časa.

Sutra I-30: »Vyadhi – styana – samsaya – pramadalasya – virati – bhranti – darsanalabdhabhumi – katvanavasthitatvani citta – viksepas te ntarayah« ali »Bolezen, utrujenost, dvom, nepozornost, lenoba, navezanost na posvetne reči, zmota, nedoseganje neke stopnje, nestanovitnost, je devet razlogov za nestanovitnost uma in jih imamo za ovire.« Celoten cilj in proces joge je obračanje zavesti od zunaj navznoter, kajti najvišja skrivnost življenja je prav v središču našega bitja, samo tukaj jo lahko najdemo in nikjer drugje. Pri jogiju se mora nižji um, ki je usmerjen navzven in se ukvarja s predmeti zunanjega sveta, postopno usmeriti navznoter in se tako samodejno in brez napora vrniti v svoje »osredotočeno« stanje. Šele takrat se lahko jogi priključi višjim principom prakse joge. Stanje, ko um nenehno tava naokrog v vse smeri, proč od središča, se imenuje vikšepa in je nasprotno stanje, ki je potrebno za jogo. Kako se vikšepi izogniti? Značilnosti uma povprečnega človeka so:

  • pomanjkanje smisla v življenju,
  • življenje ga premetava sem ter tja,
  • brez usmerjevalne moči,
  • tudi če ima cilj, ga sleherna ovira vrže iz tira
  • pomanjkanje vztrajnosti na svoji poti.

Seveda obstajajo ljudje z močno voljo in so sposobni vztrajati toliko časa, dokler ne dosežejo cilja (znanstveniki, politični vodje). Čeprav jogi nima takih ambicij in posvetnih želja, niso del njegovega življenja, kljub temu potrebuje osredotočanje na svoj cilj, tako kot sleherni človek v zunanjem svetu. V bistvu jogi potrebuje precej večje osredotočanje na svoj cilj zato, ker so težave večje in ker je njegovo področje dela znotraj njega, cilj pa je neznan in neotipljiv. Njegov trud običajno rodi sadove šele po dolgem času, in še takrat, ko se pokažejo, ne dajejo takega zadovoljstva, ki si ga običajno želi človekova nižja narava. Zato mu šele izjemna osredotočenost na cilj omogoča, da vztraja na poti, ne glede na vse težave in ovire. Če tega ni, bo verjetno trpel zaradi razočaranja in upadanja umskih moči, ki ga povzroča takšno razočaranje. V takih okoliščinah bi motnje, opisane v tej sutri, zelo verjetno vznemirile um in ga  za vedno oddaljile od cilja. Splošna značilnost navadnega uma je tudi ta, da je nenehno in popolnoma usmerjen navzven, zanimajo ga reči zunanjega sveta in ta navada je postala tako močna, da vsakemu poskusu, da bi smer zavesti obrnil v nasprotno smer in um premaknil proti središču, sledi prava umska bitka. Tudi introvertirani ljudje, katerih misli so obrnjene navznoter, se pretežno ukvarjajo z lastnimi mentalnimi podobami in se ne zanimajo za tisto, kar se dogaja v zunanjem svetu. To je bolj nenormalno stanje uma in se razlikuje od tistega, ko je um usmerjen k svojemu središču in uglašen z višjimi principi. Patanjali v sutri I/30 našteva devet stanj uma in telesa, ki povzročajo vikšepo in predstavljajo oviro na praksi joge. Seveda še obstajajo druge ovire kot so resne značajske napake, karma postavi oviro na pot in onemogoči nadaljno pot, navezanost na predmete, ideje, ljudi, ki jogijem ne dovolijo živeti jogijskega življenja itd. A si oglejmo podrobno devet posebnih ovir:

    1. bolezen – um se v tem primeru vedno znova vrača v telo in ne more ostati navznoter usmerjen. Zato je odlično zdravje nujno potrebno za jogijsko pot. To je seveda brez dvoma, zakaj je Patanjali v osemdelni sistem vključil asano in pranajamo, dva postopka urjenja hatha joge.
    2. utrujenost – nekateri ljudje imajo sicer zdravo fizično telo, nimajo pa dovolj močnih živcev, zaradi česar se vedno počutijo slabo in nimajo volje, da bi se lotili kakršnegakoli opravila, ki traja dalj časa. Ta kronična utrujenost je v mnogih primerih psihičnega izvora in nastane zaradi pomanjkanja kakega določenega in dinamičnega cilja v življenju. V nekaterih primerih do takega stanja pride zaradi kake okvare pranamaye koše[6], posledica pa je pomanjkanje življenjske moči v telesu. Ta ovira spodkopava vse napore sadhane.
    3. dvom – neomajna vera v učinkovitost joge in njenih metod je nujno potrebna za njeno uspešno izvajanje. Takšna vera je potrebna za uspeh pri kateremkoli početju, še toliko pa bolj na področju joge. V tej čarobni pustolovščini, ki se je lotimo, je cilj neznan in ni točno določenih standardov, po katerih ocenjujemo in merimo svoj napredek. Zato se dvomi kaj radi pojavijo v našem umu.
    4. nepozornost – je ovira, ki ogroža ogromno iskalcev na jogijski poti. Sprošča um in s tem spodkopava koncentracijo. Nekateri ljudje so že po naravi nepozorni, in kadar se takšni odločijo za jogo, prinesejo s seboj tudi svojo nepozornost. Nepozornost je slabost, ki človeku ne dovoljuje, da bi kar se da uspešno opravil kako nalogo in ga zato obsoja na povprečno življenje. V jogi pa to ni le ovira, temveč tudi velika nevarnost, zakaj nepozoren jogi je kot otrok, ki se igra z dinamitom.
    5. lenoba –       je razvada, ki povzroča nezbranost uma. Je slaba duševna razvada, ki nastane zaradi želje po udobju in lagodnosti, kakor tudi žlje, da se izognemo kakršnemukoli naporu. Utrujenost je čisto fizična okvara, medtem ko je lenoba v glavnem psihično stanje. Ozdravitev samodejno ozdravi prvo, medtem ko je za drugo potrebna stroga in dolgotrajna disciplina, ki temelji na naporih in težkih nalogah.
    6. navezanost na posvetne reči – ko se nekdo odloči za jogo zaradi prebujanja viveke in zato, ker se končno zave utvar življenja, je gonilna sila preteklosti še vedno prisotna v njem, zato ni lahko kar naenkrat in popolnoma prekiniti zanimanja za posvetno življenje. Hrepenenje za posvetnimi rečmi ga še lep čas nadleguje in predstavlja resno motnjo za umiritev uma. Vse je odvisno od tega, kako resnična je viveka oz. čisto zavedanje resničnosti, sposobnost razlikovanja med resničnim in neresničnim. Če resnično uvidimo utvare, ki so povezane z iskanjem in pehanjem za posvetnimi rečmi (bogastvo, čast, ime, užitki), nas naenkrat ne privlačijo več in jih seveda več ne iščemo. Če pa viveka ni prava in je le rezultat premišljevanja, potem se bije nenehen boj med željami, ki obračajo um navzven in jogijevo voljo, da ga obdrži znotraj. Ta ovira je razlog za vikšepo.
    7. zmota –       pomeni jemati stvari za to, kar niso, do tega pa pride večinoma zaradi nezadostnega razumevanja in razločevanja. Na primer: iskalec na poti joge že na samem začetku vidi neke luči ali sliši neke zvoke, nad temi izkušnjami se navduši in si domišlja, da je napredoval. Ta nenavadna in nepomembna psihična doživetja jih tako omrežijo, da kmalu zaidejo na stranska pota. Iz tega je razvidno, kako nenormalno navdušenje, ki spremlja taka nezaželena stanja uma, lahko povzroči nepotrebne motnje, ki umu ne pustijo, da bi se pogreznil navznoter.
    8. nedoseganje kakega stanja – v zgodnji fazi jogijske poti je bistvena tehnika utrditev uma na stopnjah dharane, dhjane in samadhija. Pri vseh teh fazah pride do sprememb stanj, pri tem pa je pomembna močna in vztrajna volja. Včasih je prehod iz enega stanja v drugo dokaj lahek in sledi nekemu običajnemu naporu. Včasih pa se zdi, da jogi sploh ne napreduje in da je pred njim zapora. Ker se mu ne posreči stopiti v naslednjo fazo, lahko pride do motenj v že umirjenem umu, če ni predhodno razvil skrajno potrpežljivost in sposobnost samopredaje.
    9. nestanovitnost – je težava, ki lahko nastopi takrat, ko jogi stopi na naslednjo stopnjo, pa ne zna tega obdržati. Um se mu nenehno vrača k prejšnji stopnji, zato je potrebno veliko napora, da bi se lahko obdržal na novi. Pri vseh podobnih mentalnih procesih je takšno vračanje do neke mere seveda neizogibno. Toda eno je, če izgubiš sposobnost ostati pri naslednji stopnji samo zato, ker vaja dela mojstra, drugo pa, če se to zgodi zaradi nestanovitnosti uma. Šele v primeru, ko je vzrok nestanovitnosti prirojen nemir uma, lahko rečemo, da je prisotna vikšepa in takrat je potreben poseben postopek.

Abhyasa pomeni torej imeti odnos vztrajnih prizadevanj, da se doseže in ohrani stanje stabilnega miru. Da se praksa lahko utrdi in utemelji, zato potrebujemo daljše obdobje brez prekinitve. Samo na tak način se lahko razvijajo vedno globlje in neposredne izkušnje pri potovanju globlje v zavest.

Naši odzivi so pogojeni z našimi izkušnjami oziroma s preteklostjo. Vsako naše dejanje je pogojeno z našo izkušnjo. Sedanjost je pogojena z našo preteklostjo. Sedanjost pa določa našo prihodnost. Z zavedanjem in voljo se lahko osvobodimo teh odzivov, pogojenosti. To pa zahteva urjenje. Vse zahteva urjenje, tako kot naučit se voziti kolo, najprej moramo vaditi, da se to naučimo. Na začetku je za to potreben trud, nato iz začetnega napora postane navada spontana in naravna. Za to pa je potrebna predvsem vztrajnost, saj le ta vodi do uspeha. Gre za to, da neko dejanje volje spremenimo v navado, ki postane naravna in samodejna.

Obstajajo številne metode za vzpostavitev delnega stika med nižjimi in višjimi vehikli. Katero metodo si bo iskalec izbral, je odvisno od samskar, ki jih prinaša iz prejšnjih življenj, ter od sposobnosti in značaja učitelja, ki ga vpeljuje v začetno urjenje. Kot posledica takega urjenja, se znotraj njega lahko pojavlja občutek miru in spokojnosti, čeprav te izkušnje same po sebi nimajo kakega večjega pomena, lahko pa s svojo močjo pritegnejo um in tako postopno vnesejo vanj prepotrebno vztrajnost. Iskalec bi se kljub temu moral zavedati namena tega urjenja. Predvsem mu ne bi smel pripisovati prevelikega pomena in si domišljati, da zelo napreduje na tej poti. Sedaj se v resnici šele uči abecede jogijske znanosti in tudi ne sme dovoliti, da te izkušnje postanejo zgolj vir čustvenega in duševnega zadovoljstva. Mnogi začno uporabljati te vaje kot neko vrsto mamilo in beg od pritiskov in bremen vsakdanjega življenja. Ko se to zgodi, postanejo te vaje bolj ovira kot pa pomoč na iskalčevi poti.

Sutra I-37:»Vita-raga-visayam va cittam« ali »Ravno tako osredotočanje uma na tiste, ki so prosti sleherne navezanosti, pomaga k vztrajnosti«. V življenju običajno želimo uresničiti zamisli, ki se nam nenehno motajo po glavi, učinek pa je toliko še večji, če si namenoma izberemo neko krepost in o njej nenehno meditiramo. Kljub temu pa Patanjali ne priporoča meditacije o neki abstraktni vrlini, temveč o taki, ki je sestavni del neke osebnosti. Začetniku, ki šele poskuša doseči mir v umu, verjetno ne bo veliko pomenila meditacija o neki abstraktni vrlini. Če pa je ta vrlina povezana z nekim ljubljenim človeškim ali božanskim bitjem, bo to izredno povečalo privlačno silo te vrline in s tem tudi njen vpliv na življenje. Predana meditacija o tej osebi nas s to osebo tudi poveže in tako sproži dotok moči in vpliva, ki bo pospešil naš napredek

Obstajata dve besedi za prakso, ki sta prevedeni kot praksa. Ena je abhyasa, druga je sadhana. Pomembno je razumeti razliko med tema dvema besedama. Abhyasa je splošna praksa, vseobsegajoča jogijska pot. To pomeni, da izbiramo pametne alternativne poti in sprejemamo odločitve na podlagi tega, kar bo prineslo večjo tišino in duševni mir, saj gre za predpripravo na globljo, subtilno prakso, ki vodi do samouresničenja. Sadhana tudi pomeni prakso, vendar specifično prakso, ki vključuje posebne metode ali tehnike dela s telesom, dihom in umom, pa tudi posebna načela, ki se uporabljajo pri delu z zunanjim svetom in odnosi z ljudmi.

Različni spisi hatha joge opisujejo abhyaso (tudi prakso, vadbo, uporabo) na več načinov (Šiva Samhita, IV, 9-11):

  • z abhyaso človek doseže uspeh,
  • s prakso človek pridobi odrešenje,
  • popolna zavest se pridobi z dejanjem,
  • joga se doseže skozi prakso,
  • s pomočjo abhyase je mogoče pretentati smrt,
  • s pomočjo prakse človek pridobi moč prerokovanja in zmožnost oditi kamorkoli zgolj z udejanjanjem svoje volje..

Joga si zadaja nalogo, da eno za drugo uniči različne skupine, primerke in različna stanja zavesti (čita-vritti). Tega uničenja ni mogoče doseči, razen če začnemo s poznavanjem oz. z izkustvenim znanjem o strukturi, izvoru in intenzivnosti tega, kar naj bi bilo uničeno. Izkustveno stanje pomeni metodo, tehniko, prakso. Ničesar se ne da doseči, ne da bi delovali (kriya) in ne da bi prakticirali askezo (tapas), kajti to je vodilni motiv joge. Ko človek sam izkusi prve rezultate te tehnike, pridobi vero (sradda) v učinkovitost omenjene metode. Jogijska praksa zahteva dolgo vrsto vaj, ki jih je potrebno izvajati v določenem zaporedju brez naglice, brez nestrpnosti, brez kakršnekoli sledi individualne želje po kar najhitrejšem doseganju zlitja (samadhi).

»Kar zadeva naravno ravni, ki neposredno sledi (višje ravni), nam jo lahko razodene edino jogijska praksa. Zakaj? Zato, ker je tako zapisano v spisih. Jogo je potrebno spoznati s sredstvi joge, joga se manifestira skozi jogo.« (Vyasa)

Zanikanje resničnosti jogijske izkušnje ali kritika določenih njenih vidikov je nedopustna s strani človeka, ki ni neposredno spoznal njene prakse, saj jogijska stanja namreč presegajo pogojenost, ki nas omejuje, kadar jih kritiziramo (Eliade, str. 57). Človek se torej ne more odrešiti obstoja oziroma samsar, če ne spozna življenja na konkreten način. Čita-vrittijev (vrtincev zavesti) ni mogoče obvladati in končno odpraviti, če jih najprej ne spoznamo izkustveno. Stvarstvo po eni strani zasužnjuje človeško dušo, po drugi strani pa jo priganja odrešenju naproti. Tako človeško pogojenost, četudi je dramatična, nikakor ni brezupna, saj same izkušnje težijo k odrešitvi duha, zlasti s tem, ko sprožajo gnus nad samsaro in hrepenenje po odpovedi. Svobodo je mogoče pridobiti izključno s pomočjo izkušenj.

3.1. KAKO VADITI ABHYASO?

Abhyasa je tista izbira prakse, ki prinaša sthitau[7] ali stabilno umirjeno stanje. Velja za vse ravni, od najbolj zunanjih, posvetnih ukrepov, govorov, misli, do najbolj subtilnih vidikov našega bitja. Vaditi abhyaso je najlažje začeti z grobimi in postopoma nadaljevati in delati na subtilnih nivojih. Preprosti način za izboljšanje abhyase je tiho sedeti in reflektirati o tem, kateri ukrepi ali dejanja, govori in misli nas vodi proti ali stran od sthiatu.

Mnogi iskalci imajo zmešane, včasih kar čisto napačne pojme o cilju in tehniki joge. Mnogi precenjujejo svojo vnemo in sposobnost za hojo po jogijski poti. Filozofski in tehnični pojmi se jim počasi zjasnijo, sposobnost in vnema pa so postavljeni na hudo preizkušnjo, ko se poskušajo v urjenju prakse joge. Pripravljalna faza samodiscipline je trajna, glede na trojno naravo človekovega bitja:

  1. tapas (kakršnakoli prizadevanja, askeza, strogo samoobvladovanje zavestne sile, ki deluje nase ali na svoj predmet) se nanaša na voljo,
  2. svadhjaja (element kriya joge, proučevanje svetih spisov in literature o jogi) se nanaša na razum,
  3. išvara pranidhana (predanost Najvišjemu) pa na čustva.

Z disciplino torej preizkušamo in razvijamo vse tri vidike, pri čemer pride do vsesplošne in uravnotežene rasti individualnosti, ki je tako pomembna za dosego kateregakoli visokega ideala. Tudi če sta prisotni potrebna vnema in odločnost hoditi po poti joge, si je potrebno pridobiti stanovitno razpoloženje in navado slediti temu idealu. Samo želja ali volja ni dovolj, prav vse duševne moči in želje iskalca v jogi morajo biti usmerjene k temu idealu in nanj naravnane. Jogijska filozofija sloni na trdnih življenjskih resnicah, še bolj trdih, kot so resnice narave, ki nam jih ponuja znanost. Tisti, ki se teh resnic ne zavedajo, ali morda le površno, bodo le s težavo dojeli cilj in tehniko joge. Morda se jim bo joga zdela zanimiv predmet proučevanja, celo privlačna, vendar pa nimajo dovolj odločnosti, da bi se spoprijeli z velikim trudom in težkimi preizkušnjami, ki so potrebni za odstranitev tančic utvare, ki sta jih ustvarila čas in prostor, in da se soočijo z Resničnostjo, ki je skrita za temi tančicami.

Sutra II-2:»Samadhi – bhavanarthah kleša – tanukara –narthas ca.« Druga sutra Samadhi Pade navaja, da jogo vadimo zato, da zmanjšamo kleše in dosežemo samadhi. Kajti, čimbolj zmanjšujemo kleše, bolj bo iskalec sposoben za urjenje samadhija in bliže bo svojemu cilju –kaivalji[8]. Ko so kleše popolnoma zatrte, bo učenec v stalnem samadhiju, na pragu kaivalje. Kleše se lahko pojavijo v dveh oblikah, aktivni in latentni. Ko so v aktivnem stanju, jih zlahka prepoznamo po njihovih zunanjih znakih in po določenem zavedanju, ki ga povzročajo v sadhakovem umu. Kadar je kdo zelo jezen, lahko takoj opazimo polno delovanje dveše. Ko pa se ta osebe podvrže strogi samodisciplini, se nauči ostati popolnoma mirna in brez kakršnegakoli odpora do kogarkoli in tako zmanjša moč kleše na latentno stopnjo. Dveša je prenehala delovati, a je njeno seme še vedno prisotno in ob prvi ugodni priložnosti bo zopet postala aktivna. Njena moč je postala latentna, ne pa uničena. Pri popolni odstranitvi kleš se torej pojavita dva problema: zmanjšati jih je potrebno do t.i. sukšma stanja[9], nato pa uničiti njihovo potencialno moč. V prvi stopnji gre za to, da moramo kleše zmanjšati do t.i. oblike »semen«, ki v ugodnih razmerah še vedno lahko postanejo aktivna in zrastejo v drevo, v drugi pa je treba »seme« spražiti, tako da ne bo več moglo pognati in zrasti v drevo. Vseh pet kleš je med seboj povezanih, kot veriga, ki se prične z avidjo in konča z abhinivešo, gre za vzročni proces, kjer ena stopnja naravno in neizogibno pelje k naslednji. Če želimo odstraniti zadnji del te petdelne serije, je nujno, da ves proces obrnemo, tako da bo sleherni neposredni vzrok vsrkal njegov učinek, in tako bo celotna veriga izginila. Treba je odstraniti vse ali nobene. Najprej iti po sledi abiniveše, da pridemo do raga in dveše, od tod do asmite do avidje in od avidje do razsvetljenja. Tako izničimo moč kleš. Za zmanjšanje in dokončno uničenje kleš ni bližnjice, saj proces zahteva celotno tehniko jogijske discipline. Dokler so semena v nas na preži, smo v nevarnosti, da postanemo njihova žrtev. Prav ta nespražena semena kleš so tista, zaradi katerih jogi nenadoma pade, pa čeprav je že dosegel visoke stopnje razsvetljenja in velike moči. Potrebno je nadvse budno razločevanje prav do konca jogijske poti.

Iskalec, ki je še pod vplivom kleš v njihovi aktivni obliki, se mora problema lotiti z več strani hkrati, uporabiti mora celotno tehniko kriya joge, kajti eden od ciljev kriya joge je ublažitev kleš. Bistveni del pa je meditacija (dhyana), intenzivna koncentracija uma, ki nam bo omogočila bolje razumeti globlje življenjske probleme in jih učinkovito reševati, zato da dosežemo svoj glavni cilj.

Ne gre le za zunanje izvajanje vaj, temveč za notranje osredotočanje na cilj in za nenehno budnost uma pri slehernem dejanju. Če tega ni, tudi nobeno zunanje dejanje ne bo pomagalo. V jogi ni mogoče doseči uspeha, če vsa naša duševna energija ni usmerjena k temu cilju in posvečena le njemu. Iskalec se lahko za nekaj časa umakne v samoto. Dokler bo odrezan od vseh mogočih družbenih stikov in odnosov, bosta raga in dveša mirovali. To pa seveda ne pomeni, da jih je spravil v stanje mirovanja. Odstranjen je le zunanji izraz, toda v hipu, ko se ponovno vključi v običajno življenje, bosta kleši zaživeli s svojo običajno močjo. Kleše imajo neštete oblike izraza, če torej odstranimo le eno od teh oblik, bodo nastopile v drugih oblikah. Spoprijeti se je potrebno s splošnim nagnjenjem in ga odstraniti, in prav način, kako to iskalec stori, je neke vrste preizkus njegove inteligence, obenem pa določa, v kolikšni meri bo pri tem uspešen.

Sutra II-12 :»Kleša – mulah karmašayo drstadrsta – janmavedantyah« ali »Zbiralnik karm, ki so ukoreninjene v klešah, prinaša vsa mogoča izkustva v sedanja in bodoča življenja«, nam sporoča, da so kleše glavni vzrok karm, ki jih ustvarjamo s svojimi mislimi, željami in delovanjem. Sleherni človek je kakor tok, v katerem sočasno potekata dva procesa: delovanje karme, ustvarjene v preteklosti, in tvorjenje nove karme, ki bo obrodila sadove v prihodnosti. Sleherna misel, želja, čustvo ali delovanje ustvari tak rezultat, ki je matematično natančen in je samodejno zabeležen v knjigo človekovega življenja ali karmašajo[10]. Dokler pa bodo kleše delovale v življenju posameznika, se bo vehikel karme nenehno napajal ob dodatnih novih vzročnih vtisih in ni prav nobene možnosti, da bi se serija življenj iztekla. Če bo korenina ostala nedotaknjena, bodo samskare normalno dozorevale in ustvarjale življenje za življenjem, vključno z vso bedo in trpljenjem.

Sutra II-15:»Parinama – tapa – samskara – duhkhair guna – vrtti – virodhac ca duhkham eva sarvam vivekinah.« Tistim, ko so razvili razlikovanje, je bridkost vse, kar nastane zaradi bolečin, ki izhajajo iz spremembe, skrbi in teženj, kakor tudi zaradi konfliktov med delovanji gun in vrittijev (uma). Gre za najpomembnejšo sutro, ki se nanaša na kleše. Dokler iskalec ne bo vsaj delno dojel utvare, ki stoji za t.i. srečo, za katero se toliko žene, se ji ne bo mogel v celoti odreči in se z vsem srcem posvetiti nalogi, da gre preko te Velike utvare in najde tisto Resnico, kjer ga čakata pravo razsvetljenje in mir. Sutra nam pove, da so prav vse izkušnje polne bede za tistega, katerega duhovna percepcija je že prebujena. To je zato, ker so nekatere okoliščine, kot npr. sprememba, nemir, navada in nasprotja med delovanji gun in vrittijev, del življenja.

 

 

  1. VAIRAGYA

Sutra I-15: »Drstanusravika – visaya – vitrsnasya vasikara – samnja vairagyam« ali »Zavest nekoga, ki popolnoma obvlada svoje želje in ne hrepeni več po ničemer (vidnem ali nevidnem), se imenuje vairagya ali nenavezanost«. Vairagya je v tej sutri definirana kot drugo sredstvo za zatrtje čita-vritijev. Beseda izhaja iz korena raga, ki pomeni privlačnost zaradi užitka, ki ga nudi kakršenkoli predmet. Vairagya pomeni odsotnost kakršnihkoli privlačnosti do predmeta, ki nudi ugodje ali užitek. Tukaj se vprašamo, zakaj samo odsotnost nagnjenja, in ne tudi odsotnost odpora, če sta privlačnost in odpor par nasprotij in nas odpor ravno tako veže kakor privlačnost. Taimni (str.33) navaja razlog, da ni pomote, zakaj je bila ta dveša [11] izpuščena iz etimološkega sporočila pomena kot vairagya, temveč samo dejstvo, da je dveša dejansko vključena v rago (tudi rasa) in z njo tvori par nasprotij. Nenavezanost ali vairagya torej v bistvu pomeni biti prost tako privlačnosti kakor odpora. Zakaj vairagya igra tako pomembno vlogo pri zmanjšanju in nato popolni odstranitvi čita-vritijev? Zaradi želje, ki se pojavlja kot privlačnost in odpor, strahotna gonilna, moteča sila, ki nenehno vznemirja um. To, kar imenujemo želja, ni le navezanost posameznika na neko bogastvo ali pa sanjarjenje o tem, kaj bi si z denarjem lahko kupil. Beseda želja se tukaj uporablja v svojem najširšem smislu kot vasasana [12]. V zgodnjih fazah evolucijskega procesa je želja edina gonilna sila, razvoj uma pa je skoraj izključno rezultat nenehnega napora, kateremu je podvržen zaradi želje. V poznejših fazah evolucije se želja postopoma spreminja v voljo, ki postaja prava gonilna sila njenega procesa. Potrebno se je nujno zavedati motečega vpliva želje na nas, zlasti če skušamo meditirati. Če ne posvetimo dovolj pozornosti obvladovanju svojih želja, nam ne bo uspelo osvoboditi uma vseh mogočih motenj med meditacijo. Taimni (str. 34) podaja nazoren primer: če hočemo umiriti svoj um, ne da bi odstranili želje, je tako, kot če bi hoteli umiriti čoln na vodi, ki je razburkana zaradi močnega vetra. Naj ga še tako skušamo umiriti in obdržati v enem položaju, se bo še naprej premikal zaradi valov. Če pa veter poneha in valovi izginejo, bo čoln sčasoma obmiroval, tudi brez kakršnekoli zunanje sile. Isto se dogaja z umom. Če popolnoma odstranimo gonilne sile želje, bo um povsem naravno in samodejno obmiroval, čemur rečemo nirodha. Pri praksi vairagye gre predvsem za odstranitev gonilne sile želje. A samo z urjenjem vairagye odstranitev čita-vritijev ni izvedljivo in tudi ne priporočljivo, čeprav je teoretično mogoče. In tukaj se pojavi vloga abhyase.

Obvladovanje navezanosti

Privlačnost in navezanost kot njena posledica sta vzrok našega suženjstva, ki ga je potrebno uničiti z urjenjem vairagye. Vairagya pa ni samo odsotnost privlačnosti zaradi telesne neaktivnosti, naveličanosti ali ukvarjanja z drugimi rečmi. Starejši človek morda za nekaj časa izgubi željo po spolnosti, vendar pa ta začasna pozaba nima prav nič opraviti z vairagyo. Privlačnost je nekaj, kar se le začasno umakne, pride pa na dan, kakor hitro so za to dani pogoji. Za pravo prakso vairagye je potrebno preudarno uničenje vseh privlačnosti in navezanosti, kakor tudi zavestno obvladovanje vseh želja. Nadzor nad vehikli, skozi katere občutimo želje in zavestno obvladovanje, ki je rezultat tega nadzora, sta bistvena elementa vairagye.

Predmeti, ki ustvarjajo privlačnost in navezanost kot posledico, se imenujejo višaja. Delijo se v dve skupini, na tiste, ki jih vidimo in tiste, ki jih ne vidimo oz. za katere smo le slišali, to je tiste, ki jih omenjajo sveti spisi. Slednji, nevidni predmeti (anusravika višaja) se nanašajo na tiste radosti, ki si jih pripadniki ortodoksnih religij nadejajo pridobiti v življenju po smrti. Jogijski ideal pa je povsem drugačen od ideala ortodoksnih religij, ki predpisujejo posebno življenje, obnašanje, upoštevanje določenih dolžnosti in moralna merila za srečno življenje po smrti. V jogijskem idealu pa ni prostora za užitke in radosti v življenju po smrti, niti ni nebes, saj je to le plod utvare. Radosti nebeškega sveta niso nič v primerjavi z blaženostjo in močmi, ki si jih jogi pridobi, ko njegova zavest preide na še višje ravni obstoja. In ko se približuje končnemu cilju, se mora odpovedati celo tem transcedentnim stanjem.

Da bi si lahko pridobili takšno obvladovanje, moramo prihajati v stik z vsemi mogočimi skušnjavami in iti skozi številne preizkušnje, vse zmagoslavno prestati in pri tem ne občutiti niti najmanjše privlačnosti. Če občutimo privlačnost, nismo popolnoma obvladali želje, tudi če skušnjavi ne podležemo. Tudi osamitev ali bežanje pred skušnjavami ne pomagata pridobiti prave nenavezanosti, čeprav je to na začetku urjenja potrebno v samoobvladovanju. Patanjali svetuje, da se učimo in preizkušamo sredi užitkov in skušnjav, seveda, da jim ne podležemo, vdajamo, temveč tako,da skušamo prodreti skozi mikavne utvare, ki obdajajo take užitke, ko nas imajo v oblasti. Značilnost prave vairagye ni divja bitka z našimi željami. Pride čisto naravno in v svoji najučinkovitejši obliki ob urjenju naše najznačilnejše sposobnosti, ki se imenuje viveka.

»Kdor potegne svoja čutila stran od predmetov občutenja, tako kot potegne želva svoje ude pod oklep, je ustaljenega razuma.« (BhG, II 58). Zaradi tega je potrebno z urejeno zbranostjo in vztrajnostjo odločno izbrati usmerjenost našega razumnega hotenja navzgor in navznoter. Prvi vzgib je znebiti se želja, ki so edini vzrok trpljenja in zla. Da pa bi se znebili želja moramo odpraviti njihov vzrok: bežanje čutov navzven, da bi posegli po svojih predmetih in jih uživali. Kadar se nagibajo k temu, da bi planili ven, jih moramo potegniti nazaj, stran od njihovih ciljev, kot želva potegne svoje ude v oklep. Tako jih povlečemo v njihov vir, v mirovanje uma, um v mir razuma, razum v mir duše in njenega samospoznanja. Opazujemo delovanje Narave, a se ji ne podredimo in si ne želimo ničesar, kar lahko objektivno življenje nudi.

Želja ali kama je tista, ki povzroča motnje v umu in ustvarja samskare, ne pa samo občutek ugodja ali odpora. Jogi hodi med vsemi mogočimi predmeti tako kot vsi ostali navadni ljudje, vendar pa njegov um ni vezan na nobenega od predmetov, ki nudijo ugodje, in ga ne odbijajo tisti, ki povzročajo bolečino. Vselej ostaja neprizadet ob prisotnosti ali odsotnosti različnih vrst predmetov. Stik z nekim predmetom sicer povzroči nek določen občutek, vendar jogi ostane samo pri tem. A takšno stanje nenavezanosti je mogoče doseči šele po dolgotrajni in strogi samodisciplini in odpovedovanju vsem mogočim predmetom, ki nudijo užitek. Že na začetku jogijske discipline je mogoče razviti in preizkusiti ravnodušnost do čutnih užitkov, šele ko se jim popolnoma odpove. Strogost je tukaj nujna sestavina jogijske discipline. Tisti, ki si dovoljujejo uživati v prijetnem življenju čutnih užitkov, a si ves čas govorijo »da jih te reči ne ganejo«, le odlašajo s trenutkom, ko se bodo zares podali na pot, ki pelje k jogijskemu idealu. Ta nenavezanost jogiju prinaša neverjeten mir v um in notranjo moč, medtem ko posvetnim ljudem se takšna strogost zdi odbijajoča, nesmiselna, in se pogosto sprašujejo, zakaj jogi sploh živi.

»Doseže mir le ta, ki vanj vse želje

se zlivajo tako kot reke v morje,

ki mirno je na dnu, čeprav se polni.

Kdor vda se željam, brez miru ostane

Kdor se vsem željam odpove,

brez poželenja dela vse,

ne ve za pojma »jaz« in »moj«,

tak človek le doseže mir.« (BhG, sloki II, 70, 71)

Precejšnjo vlogo pri ustvarjanju navezanosti pa igra maya ali iluzija, utvara. Sposobnost razločevanja in odpovedovanje se med seboj krepita ter postopoma uničita utvare in navezanosti. Tako se naša zavest reši spon, ki jo vežejo k nižjim svetovom, celoten proces pa se zaključi končnemu cilju joge. Ko puruša odkrije svojo pravo naravo in se otrese snovnega jarma, je nič več ne privlači, tudi najfinejša zvrst blaženosti ne, ki se izkusi na najvišjih ravneh bivanja.  Takrat je samozadostna in nad vsemi privlačnostmi, katerih osnova je igra gun. Ta vairagya, katere osnova je uničenje avidje (neznanje) in zavedanje, da se vse nahaja v sami puruši oziroma, da je puruša vir vsega, je najvišja vairagya, to je PARAVAIRAGYA. Ta popolna vairagya pa se razvije šele, ko se doseže stopnja puruša-khyati, semena navezanosti ostanejo, a ni več aktivne navezanosti na nižjih ravneh. To pomeni, da pred to stopnjo obstaja možnost, da se navezanost ponovno razvije, ko pa to stopnjo dosežemo, pa nič več. To je zelo lepo opisano v Bhagavadgiti, šloki II 59: »Predmeti čutil prenehajo vplivati na vzdržneža, ostane pa privlačnost občutka (rasa). Ko pa ugledamo Najvišjega, izgine tudi rasa«.  Krišna tukaj lepo pove, da ne poučuje zunanje askeze, fizičnega odrekanja čutnim predmetom (post, trpinčenje telesa ipd.), ampak govori o umiku navznoter, o odpovedi željam. Utelešena duša mora zaradi tega, ker ima telo, normalno skrbeti za prehrano in njegovo fizično delovanje. S tem, ko se odpove hrani, prekine fizični stik s čutnim predmetom, ne znebi pa se svojega notranjega razmerja, zaradi katerega je tak stik škodljiv. Ohranja ugodje, ki ga ima čut ob predmetu, privlačnost ali odpor. V nasprotju s tem mora biti duša sposobna vztrajati v fizičnem stiku, ne da bi notranje trpela kot čutni odziv. Sicer gre samo za prenehanje predmeta, na pa za subjektivno prenehanje. Toda čuti so umski, subjektivni in edini pravi znak njihovega  obvladovanja je subjektivno prenehanje rase.

Obnašanje uma v razmerju do nekega predmeta opazovanja je zelo podoben obnašanju brezbarvnega kristala na barvnem papirju. Če navaden kamenček postavimo na barven papir, barvna svetloba papirja nanj ne bo vplivala. Če pa na isti kos papirja postavimo brezbarven kristal, bomo opazili, da se zaradi svetlobe, ki jo oddaja papir, spreminja. Kristal, katerega steklo je popolnoma prosojno in čisto, se bo popolnoma asimiliral z barvnim papirjem in bo skoraj izginil v svetlobi, ki iz papirja prihaja. Bo sicer tam, vendar v nevidni obliki in bo le oddajal svetlobo papirja, na katerem stoji. Do popolne asimilacije s papirjem pride takrat, če je kristal brez lastnih napak, značilnosti ali kakršnegakoli obeležja. Do popolne asimilacije pa ne bo prišlo, če je na kristalu najmanjša sled kake barve. Tako kakršnakoli druga dejavnost, vtis ali nagnjenost uma, ki ni predmet kontemplacije nekega predmeta, ne bo dopuščala popolnega zlitja s tem predmetom. Šele ko um popolnoma zatremo in ko izgubi svojo samostojno identiteto, lahko pride do popolne asimilacije s predmetom kontemplacije in lahko sije čisto resnico, ki je skrita v tem predmetu. Dejavniki, ki preprečujejo proces asimilacije, so:vsa mogoča nagnjenja (želja za bogastvom, iskanje vseh mogočih užitkov, razne privlačnosti, stvari, ki človeka odbijajo), najrazličnejše želje, ki v um vtisnejo mentalne podobe in izkušnje v skladu s svojim lastnim značajem. Iskalec mora ob urjenju jame, nijame in vairagye vse te tendence uma odstraniti. Tukaj so še vsi mogoči čutni vtisi, ki nastajajo ob stiku čutil z zunanjim svetom, saj čutila nepretrgoma pošiljajo svoje vtise umu in jih nenehno oblikujejo v neusahljivo serijo podob. Te vtise je mogoče odpraviti ob urjenju asane, pranajame in pratjahare. Tako ima jogi opraviti le s prirojenim delovanjem samega uma, aktivnostjo, ki jo izvaja s pomočjo podob, uskladiščenih v svojem spominu, ter z navado, da vse te podobe ureja in preureja v neštete vzorce. Takšno delovanje se bo naučil nadzorovati in kanalizirati v dharani in meditaciji, um pa bo svoje delovanje usmeril le v en kanal. V umu sedaj ni več ničesar, kar bi se lahko pojavilo, razen semena samjame oz. predmeta kontemplacije. Toda um je še vedno ločen od predmeta, in tako dolgo, dokler obdrži svojo subjektivno vlogo, s predmetom ne more postati eno. Če jogi ne odpravi navadnih želja, temveč jih le nekoliko ukroti, ne bo mogel vaditi samadhija. Želje bodo še naprej podzavestno pritiskale nanj in ustvarjale vse mogoče podobe v umu, zato v takem stanju ne more doseči nepretrganega in mirnega stanja uma, ki je pogoj za urjenje samadhija. Tega stanja ni mogoče doseči le z močno voljo. Če namreč z voljo skušamo vplivati na um, ki ga mučijo podzavestne želje, pride v njem do napetosti, in um, ki je pod tako napetostjo,, pa četudi komaj zaznavno, nikakor ni sposoben za vadbo samadhija. Umirjenost, ki je osnovni pogoj za samadhi, je stanje izjemne in trajne stabilnosti. Zato ni dobro takoj začeti z meditacijo brez kakršnekoli predpriprave, saj v takem primeru ne bo napredka.

4.1. VAIRAGYA V BHAGAVADGITI

V grobem smislu nas vairagya uči prepoznavanje naših resničnih potreb, kar nam služi v danem trenutku in opustimo, ko je pravi čas za to. Vairagya pa je dejansko ena od osrednjih učenj v jogijskem tekstu Bhagavadgite (Gospodova pesem), ki je del obsežne hindujske epske pesnitve Mahabharate. V tej veliki pesnitvi gre za dvogovor med junakom, princem Arjunom, in hindujskim božanstvom Krišno. V enem delu Krišna deli pomemben nauk:

»A tebi naj za delo bo,

Za to ne, kar prineslo bo.

Ne delaj le za dela sad,

Brezdelju pa ne bodi vdan.

Zasidran v jogi ti deluj,

Zavrzi vso navezanost,

Enak, če uspeš, ali če ne,

Saj joga ravnodušnost je.« ( BhG, sloki II, 47/48) »Na delo ne naveži se,

a stori, kar potrebno je.

Najvišje bo dosegel ta,

kdor nenavezan dela vse.« (BhG, sloki III, 19)

 

Kar Krišna tukaj uči je, naj se ne ukvarjamo z rezultati dela, ampak samo s tem, kar dejansko počnemo v nekem delovanju, a tudi da se ne vdamo brezdelju. Koliko pogosto nas skrbi to, koliko napora smo vložili npr. v pripravo počitnic, pripravo večerje ali nekega projekta, ne da bi dejansko uživali delo samo? Bolj nas skrbi, če bomo dovolj uspešni, če bodo priznali naš napor in trud, da dobimo neko priznanje in pozornost. Pri tem pa vedno pozabimo, zakaj smo začeli to delo. Gandhi je nauke Bhagavadgite poskušal čimbolj implementirati v življenjsko prakso. Zanj edino, kar zagotavlja trajni mir, je nenavezanost na čutne predmete in odsotnost kakršnih koli želja, pa tudi ega.

 

»Kdor ni v nesreči prizadet,

in v sreči nima poželenj,

kdor prost strasti je in strahu

in jeze, tih je modrijan.

 

Kdor ni na nič navezan več

niti ni jezen ne vesel,

če zlo in dobro doživi,

ta res dosegel je modrost.

 

Kdor vase umakne čute vse

kot želva noge pod oklep

in v stiku ni s predmeti več,

ta res dosegel je modrost.« (BhG, sloki II, 56, 57, 58)

 

Po Krišni je nenavezanost osrednja: » Ničesar ne potrebuje, ničesar ne želi. Dela zaradi dela samega«. Resnična modrost se izkazuje na bojnem polju življenja, kjer sredi največje aktivnosti, modri, nenavezan na posledice svojega dela, ohranja notranji mir in vedrino. Gre za konflikt med čuti in razumom, med dolžnostjo in nagonom. Modrost ne sme počivati na fotelju, genialnost pa se pogosto izoblikuje s pomočjo krize. Prava modrost služi na bojnem polju, sredi krize, in omogočila vam bo, da premagate ovire, se uprete skušnjavam in iz preizkušenj vstanete kot zmagovalec. Če motiv delovanja ni želja po rezultatih, kaj potlej je? Povsem nemogoče je, da ne bi delovali, dokler smo v zemeljskem telesu. Življenje je že hkrati tudi delovanje. Tisto, kar posameznika veže, ni delovanje samo po sebi, ampak navezanost na sadove delovanja, želja doseči prijetno in se izogniti neprijetnemu. Če pa človek zgolj deluje, ne da bi upal na kakršnekoli rezultate, takrat deluje brez želja in sebičnih interesov, delovanje samo pa ga ne bo zasužnjevalo in dosegel bo osvoboditev. Kar lepo ponazori v naslednjem verzu:

 

»Bojuj se, a naj isto bo

užitek, bol, dobiček ti,

izguba, zmaga in poraz.

Tako ne boš zabredel v zlo.« (sloki II, 38)

Če vemo, da imamo nekaj za storiti in to deliti s svetom, nas ta nauk iz Bhagavadgite uči, naj storimo, in to z vsem svojim srcem in opustiti vse, kar naj bi prišlo na tej poti. Celo veliki skladatelj Beethoven ni bil prepričan, kaj bo nastalo iz njegovega dela in je bil presenečen nad odzivom od drugih ljudi. Spisal je simfonijo, ki je bila njemu všeč, pri tem pa preprosto opustil vsa pričakovanja od drugih ljudi, tako je njegova strast lažje oživela in bogatela.

4.2. PRAKSA JOGE IN (NE)NAVEZANOST

 

Zakaj vztrajamo v službi, ki nas ne izpolnjuje, v zakonu, ki nas ne osrečuje? Zakaj kupujemo, kopičimo stari, katerim postanemo suženj? Ne gre za to, da ne bi smeli pogrešati ljudi, živali, stvari, ali ne bi smeli žalovati ob izgubi drage osebe ipd. Vse to lahko počnemo z zavedanjem, da smo celovito bitje, središče lastenga kozmosa. Nikomur ničesar ne dolgujemo in tudi nam ni ničesar potrebno početi, če tega iskreno ne želimo. Vse, kar počnemo, moramo početi z občutenjem ljubezni, izpolnjenosti, brez pričakovanja v zameno. Zelo koristna je tehnika vizualizacije izgubljanja dragih ljudi, živali ali stvari. Ko neko izgubo mentalno in čustveno doživimo v domišljiji, bomo dojeli, brez česar ne moremo biti, to smo mi sami. Ničesar, razen sredstev za preživetje ne potrebujemo, da smo to, kar smo. Tudi misel na lastno smrt nas lahko osvobodi strahu pred umiranjem in občutkom nenadomestljivosti. Vse, kar ostane za nami vrednega, je ljubezen, ki smo jo dajali drugim.

Biti nenavezan pomeni, da smo celoviti in varni, ter dovolimo tudi drugim, da so celovite, svobodne osebe. Pomeni zaupati sebi, zaupati življenju. Le tako bomo sproščeni in mirni. Nenavezanost ne pomeni pomanjkanje ljubezni, sočutja, skrbnosti. Pomeni biti povezan z drugimi, čutiti njihove potrebe, jim pomagati, jih ljubiti. Ob sebi potrebujemo veliko ljudi, vendar smo lahko tudi brez vsakega med njimi.

Obstajata dve vrsti joge: nižja in višja. Cilj nižje joge je razviti nekatere duševne sposobnosti in nadnaravne moči. Namen višje joge pa ni razvoj moči za samopoveličevanje in zadovoljitev samoljublja, temveč razsvetljenje in kot njegova posledica osvoboditev od utvar in omejitev nižjega življenja. Za to pa so potrebne določene fizične in psihične discipline. Poglavitni namen jame in nijame je popolnoma odstraniti vse duševne in čustvene motnje, ki so značilne za navadnega človeka.

Sleherna okoliščina v življenju je edinstvena ter terja nov življenjski pristop. Pravilen vpogled v pravilno delovanje pod katerimikoli okoliščinami, je rezultat razvite in prečiščene sposobnosti razločevanje. Takšno delovanje, ki ga ne ovirajo predsodki našega uma, je mogoče šele, ko se dolgo trudimo, da bi na vsak način vse naredili prav. Neprestano strogo opazovanje uma, čustev, besed, delovanja ter jih pričeti ustrezno urejati svojemu idealu. Ko udejanimo svoj ideal, se nam bodo počasi razkrivale krutosti in krivice v mojih mislih, besedah in dejanjih, videli bomo jasneje in intuitivno spoznali, kaj moramo storiti v različnih okoliščinah. Satya je moralna kvaliteta, ki pomeni veliko več kot resnicoljubnost. Pomeni strogo izogibanje kakršemukoli pretiravanju, izmikanju, pretvarjanju in podobnim napakam, ki jih delamo, ko govorimo ali počnemo stvari, ki ne ustrezajo tistemu, za kar vemo, da je res.

Satja je zelo pomembna v jogijevem življenju, saj neresnica v vseh mogočih oblikah ustvarja vrsto nepotrebnih težav in zapletov v življenju in je neprestani vir motenj našega uma. Za neumnega človeka, katerega intuicija je popolnoma zatrta, je laganje najenostavnejše in najlažji način reševanja iz nezaželenega položaja ali težave. Ni sposoben videti, da si bo z izogibanjem eni težavi nakopal mnogo drugih, ki bodo še veliko hujše. Kdor se odloči opazovati svoje misli in dejanja, bo opazil, da ena laž terja za oporo še veliko drugih, a dogodki se vedno zasučejo tako, da laž vselej pride na dan. Ta navezanost na laž in lažni videz, povzroča nenavadno napetost v naši podzavesti in ustvari plodna tla za vse mogoče čustvene motnje. Kar lahko zasenči našo intuicijo in ustavi njeno delovanje, je neresnica v vseh njenih oblikah. Zato je nujno potrebno, da si jogi nadene oklep popolne resnicoljubnosti v mislih, besedah in dejanjih, da mu do živega ne pride nobena utvara. Tisti, ki je popolnoma razvil resnicoljubnost, je predhodno gotovo razvil sposobnost, da skrbno pretehta sleherno besedo, ki jo pove, in da vse, kar ima povedati, pove premišljeno in z določenim namenom.

Asteja ne pomeni samo krasti, temveč ne prilaščati si ničesar: čast za nekaj, česar ni storil, ali pa kake druge ugodnosti, ki mu sicer ne pripadajo. Brahmačarja ne pomeni le spolne vzdržnosti, temveč vzdržnost od kakršnihkoli drugih čutnih užitkov. Čutni užitki so postali del našega vsakdanjika in smo nanje tako navezani, da se nam zdi čisto naravno in prav nič narobe, če se jim vdajamo v mejah zmernosti in družbenih obveznosti. Uporaba raznih dišav, uživanje v hrani, nošenje krzna. Želja je tista, ki povzroča motnje v umu in ustvarja samskare, ne pa samo občutek ugodja. Jogi hodi med vsemi mogočimi predmeti tako kot vsi ostali navadni ljudje, vendar pa njegov um ni vezan na nobenega od predmetov, ki nudijo ugodje in ga ne odbijajo tisti, ki povzročajo bolečino. Vselej ostaja neprizadet ob prisotnosti ali odsotnosti različnih vrst predmetov. Stik s predmetom sicer povzroči nek določen občutek, vendar ostane samo pri tem. A takšno stanje nenavezanosti je mogoče doseči šele po dolgotrajni in strogi samodisciplini in odpovedovanju vsem mogočim predmetom, ki nudijo užitek. Že na začetku jogijske discipline je mogoče razviti in preizkusiti svojo ravnodušnost do čutnih užitkov, šele ko se jim popolnoma odpove. Strogost je nujna sestavina jogijske discipline. Tisti, ki si dovoljujejo uživati v prijetnem življenju čutnih užitkov, a si ves čas govorijo »da jih te reči ne ganejo«, le odlašajo s trenutkom, ko se bodo zares podali na pot, ki pelje k jogijskemu idealu. Ta nenavezanost jogiju prinaša neverjeten mir v umu in notranjo moč, medtem ko posvetnim ljudem se takšna strogost zdi odbijajoča, nesmiselna, in se pogosto sprašujejo, zakaj jogi sploh živi. Popolni nadzor nad spolno energijo se ne doseže le s spolno vzdržnostjo, temveč tudi z zelo doslednim in strogim nadzorom nad mislimi in željami, da niti za trenutek se ne pomisli na spolnost. Že najmanjša misel v zvezi s spolnimi željami povzroči zmedo in preusmeri energijo v spolne organe. Gre za popoln nadzor nad mislimi.

Aparigraha ali odsotnost želje po posesti je kvaliteta, s katero se bodoči jogi mora znebiti vsakršne želje po posedovanju, saj želje usmerjajo naša življenja. Želja, da si nabiramo različne reči, je v nas tako močno zasidrana, da jo lahko imamo za enega osnovnih instinktov v našem življenju. Dokler živimo v fizičnem svetu, moramo imeti nekaj reči, ki so bistvenega pomena za vzdrževanje telesa, čeprav je to, kar je bistveno in kaj ni, relativno. Tudi če gre za najnujnejše stvari, se ne moremo brzdati. Moramo imeti stvari, ki jih uvrščamo k razkošju, ki niso nujno potrebne za vzdrževanje telesa, temveč so namenjene našemu udobju in uživanju. Tudi tukaj se ne ustavimo. Ko imamo že vse udobje in užitke, ki lahko trajajo do konca življenja, še nismo zadovoljni in kar naprej nabiramo bogastvo in vse mogoče stvari. Te stvari bi morale zadoščati za resnične človekove potrebe, vse dodatne reči pa ne služijo ničemur, razen, da zadovoljujejo naš otročji napuh in željo, da bi bili videti imenitnejši od drugih. Željam po bogastvu ni videti konca, zato je očitno, da gre za nek instinkt, ki nima ničesar skupnega z razumom in zdravo pametjo. Gre za močan vpliv na človekovo osebno življenje, ki ga mora bodoči jogi nujno odpraviti. Zakaj? Prvič, najprej je potrebno veliko energije in časa, da si naberemo stvari, ki jih v resnici ne rabimo. Drugič, potrebno je spet veliko časa in energije, da varujemo to, kar smo si nabrali. Pri tem pa skrbi in strah naraščajo sorazmerno s kopičenjem bogastva. Strah, da bi kaj izgubili, pa prinaša bolečino in trpljenje, ko pa se to zares zgodi, sledi obžalovanje, ker moramo vse pustiti, ko moramo zapustiti ta svet. Zato bodoči jogi omeji svojo osebno lastnino in potrebe na minimum in odstrani vse nepotrebno kopičenje stvari in delovanja, ki bi mu jemala prepotrebno energijo in ki bi v resnici predstavljajo neprestano motnjo za njegov um. Zadovoljen je s tem, kar mu prinese naravno delovanje zakona karme. Ni problem v tem, kar imamo, temveč v našem odnosu do tega. Tudi če nisem vezan na svojo lastnino, bi le zapravljal čas in energijo za vzdrževanje le-te, jogi pa si tega ne more privoščiti. Aparigraha je vrlina, ki je potrebna za to, da v umu dosežemo stanje nenavezanosti. Če razvijemo vrlino neposedovanja, se tudi močno osvobodimo navade, da se istovetimo s svojimi telesi in s stvarmi, ki nas obkrožajo, s tem pa zrahljamo vezi naše osebnosti. Naravna posledica tega rahljanja je ta, da se središče zavesti postopoma pomika v višje vehikle individualne duše.

A pri urjenju vseh teh vrlin se pojavljajo dvomi, ali sploh ima smisel se uriti v tej ali določeni vrlini in okoliščinah. Problemi, ki se pojavljajo, nas običajno le preizkušajo, kadar poa pokažemo odločnost, da za vsako ceno naredimo, kar je prav, se rešijo na nadvse nepričakovan način. Jogi mora narediti, kar misli, da je prav, ne pa tisto, kar mu rečejo drugi. Samodisciplino zahtevajo čistost, umirjenost, strogost, pročevanje samega sebe in samozročanje.

Ko govorimo o jami, je poudarek predvsem na moralnosti in prepovedi, medtem ko sta poglavitni značilnosti nijame disciplina in tvornost. Cilj prve je postaviti etično osnovo jogijskemu življenju, namen druge pa je pripraviti sadhakovo  življenje na izredno naporno jogijsko disciplino, s katero se bo začel ukvarjati. Zahteva redno vsakodnevno urjenje, ne glede na to, kakšne so okoliščine. Tudi če učenec živi popolnoma izolirano od ostalih, bo moral opravljati vsa ta urjenja, kot če bi živel sredi največjega vrveža.

Sauča ali čistost se uporablja v zvezi z našimi vehikli, ne le s telesom, ki ga zaznavamo z našimi čutili, temveč tudi z nadfizičnimi vehikli, ki so orodje naših čustev, misli in ostalih duhovnih sposobnosti. Nečista pa je, če onemogoča polno izražanje tega življenja ali če ovira izvajanje funkcij nekega vehikla. Gre za odstranitev vseh tistih elementov in stanj v vehiklih nekega posameznika, ki jim ne dopuščajo opravljati svojih funkcij in doseči željeni cilj.

Santoša ali popolna umirjenost, zadovoljstvo – včasih se zdi, da je um miren, toda ta mir je le površinski. Pod mirnim površjem je nemir kakor valovanje morja pod mirno gladino. Vikšepa je nagnjenje uma, ki je nenehno usmerjen navzven, zato mora sadhak spremeniti to stanje nenehne motenosti v stanje ravnovesja in miru s hotenim urjenjem volje, meditacije, ostalimi načini, ki so na razpolago. Namen je doseči tako stanje, v katerem bo ostal popolnoma miren in brezbrižen, ne glede na to, kaj se zgodi v zunanjem svetu ali celo v notranjem svetu njegovega uma. Tako mirnost je mogoče graditi le na temeljih popolne umirjenosti in zadovoljstva, sposobnosti ostati zadovoljen, ne glede na to, kaj se zgodi. To je izredno pozitivno in dinamično stanje uma, ki je nasprotje negativnega uma, katerega razlog je lenoba in pomanjkanje iniciative. Gre za popolno ravnodušnost do slehernega osebnega užitka, udobja in ostalih reči, ki vladajo človeštvu. Glavni razlog našega nenehnega trpljenja so stalne motnje v umu, ki so rezultat vseh mogočih želja. ko zadovoljimo eno željo, občutek žalosti in nezadovoljstva za trenutek ugasne, kar občutimo kot srečo, vendar se kmalu pojavijo nove želje in znova zapademo v prvotno stanje žalosti. Včasih pa se nam zdi, da nimamo nobene želje. Ta občutek je varljiv. Če kdaj v umu ni želja, to sploh ne pomeni, da jih ni več. Želja je nešteto, nekatere med njimi pa so izredno močne in skrite v naši podzavesti. Te večinoma ustvarijo občutek nezadovoljstva, čeprav v zavestnem umu trenutno ni nobene želje, ki so vir nenehne žalosti. Ko odstranimo vse naše osebne želje, bomo dosegli pravo in popolno zadovoljstvo. Sukha ali trajna radost pride od znotraj, nanjo pa ne morejo več vplivati zunanje okoliščine. Je resničen odsev anande, enega od treh vidikov Jaza.

Tapas (očiščenje, samodisciplina, strogost) vključuje najrazličnejša urjenja, katerih namen je očistiti in disciplinirati nižjo naravo ter vehikle individualne duše podrediti železni volji. Tapas je celotna znanost oblikovanja značaja, ko očiščujemo nižje vehikle in jih podredimo nadzoru, tudi neke posebne vaje, s katerimi želimo doseči očiščenje fizičnega telesa in njegovo podreditev nadzoru, kakor tudi razvoj trdne volje. Sistematično urjenje tapasa se prične z enostavnimi in lahkimi vajami, kjer je potrebna volja, postopno pa vključuje vedno zahtevnejše, katerih cilj je doseči ločitev vehikla od zavesti. Pri navadnem človeku se zavest večinoma istoveti z vehiklom, prek katerega deluje. Ob urjenju tapasa se ta vez postopoma zrahlja in omogoči zavesti, da se delno loči od vehikla, in to postopno zavedanje vehikla kot dela ne-jaza pomeni zmanjševanje asmite ali zavesti »to sem jaz«. Osnovni namen tapasa je, da očisti telo in ga podredi volji. Nečistost v telesu in nezadosten nadzor nad telesom sta dejavnika, ki onemogočata, da bi ga zavest uporabljala kot popolno orodje. Tudi delovanje čutil postane popolno, ker je v resnici odvisno do pretoka prane, ki se je jogi nauči nadzorovati s pranajamo. Urjenje v strogosti včasih omogoči razvoj nekaterih nižjih siddhijev ali okultnih moči. Glavni razlog tapasa je odstranitev nečistosti iz uma in da telo lahko začne delovati kot popolno orodje zavesti, šele ko je popolnoma prečiščeno.

Svadhjaja se večkrat prevaja kot prebiranje svetih spisov, kar je omejen pomen, je le del tega. Teoretično učenje ne pripelje daleč do samouresničitve, učenci imajo medlo in nejasno znanje in nezadostno razumevanje o predmetu, zato ne morejo napredovati. Ker nimajo zadosti znanja, jih običajno preveč poenostavljajo in pri tem pričakujejo nemogoče rezultate. Prej ali slej jim zmanjka volje in poguma ali pa postanejo žrtve tistih brezvestnih ljudi, ki se proglašajo za velike jogije in obljubljajo najbolj neverjetne stvari, da bi jih zvabili k sebi. Branje literature je prvi korak, drugi je razmišljanje o globljih problemih, o katerih se je bralo. Ob tem nenehnem premišljevanju pripravljamo um za sprejetje pravega znanja od znotraj. Um vsrkava vse znanje, pri čemer je deležen navdiha intuicije. Tako učenec natančno spoznava probleme jogijskega življenja, bolj ko jih spoznava, večja je njegova želja, da bi jih zares reševal. Za dosego te zatopljenosti so mantre v veliko pomoč, saj harmonizirajo nižje vehikle zavesti, da postanejo občutljivi za finejše vibracije in končno omogočajo zlitje nižje in višje zavesti. Čeprav se svadhjaja začne z intelektualnim proučevanjem, se mora nadaljevati v progresivnih metodah razmišljanja, meditacije, tapasa in podobno, dokler sadhak ni končno sposoben z lastno voljo priti do vsega znanja znotraj sebe – to je pomen predpone »sva« – pustiti vse zunanje pripomočke (knjige, pogovori), in za vse, kar išče, potopi v svoj lastni um.

Išvara pranidhana ali predanost Bogu, Išvari – tukaj ne gre za površen trud navadnega vernika, da se izroči božji volji. Da razumemo njen pomen in tehniko, se moramo spomniti, kako se je puruša s pomočjo avidje pogreznila v prakriti, zaradi česar je postala žrtev utvare in s tem v zvezi trpljenja in bridkosti življenja. Edini način, da si spet pridobi prostost, je odstranitev zavesti o jazu. Urjenje išvare-pranidhane se prične z besedami:« Naj se zgodi tvoja in ne moja volja«. A se tukaj ne konča, nenehno se trudimo doseči trajno oddaljitev zavesti od ravni osebnosti, ki je sedež zavesti »jaza« in njeno vrnitev k zavesti Najvišjega, čigar volja deluje v manifestiranem svetu. Lahko gre za gorečo željo postati zavestno orodje volje Najvišjega, ki se izraža v razvoju manifestiranega vesolja. Čim večji je egoizem, večja je ovira.

 

» V trenutku, ko pomislim, da sem jogi, nisem jogi.« (Krishnamacharya)

Tudi današnja joga kultura živi v McDonald’s svetu: kjer hočemo vse, kjer hočemo to zdaj in to v velikih odmerkih. Večina ljudi, ki pride prvič na jogo, pride morda z namenom počutiti se bolje, bolj zdravo telo ali umiriti svoj um. A kaj se zgodi na tej poti: pozabijo na pravi razlog, zakaj so prišli na vadbo, praksa ne teži več k usmerjanju k samemu sebi, povezanju s seboj, širjenju pozornosti, ampak biti boljši kot je sosed na blazini, imeti najlepše slike na Instagramu, skozi lepotičenje in oblačenje pokazati, da se ukvarjam z jogo, siljenje in hlepenje k doseganju določenih, najbolj impresivnih položajev, na drugi strani pa “besedičenja” in filozofiranja v nedogled, kdo ima več duhovnega znanja oziroma kdo je bolj duhoven in razsvetljen. V tem primeru praksa vairagye veliko pripomore.

Seveda, več kot prakticiramo, bolj smo fizično močni in raztegljivi. To je dejstvo. A to vzame veliko več časa za naš um, da pridobi te kvalitete. Medtem ko se naša telesa počutijo odlično po dnevni dozi položajev, se začetniški um ukvarja z mislimi kot: kako bi lahko bil še boljši, kako bi lahko še hitreje dosegel ipd. Nikoli ni zadovoljen s tem, kar je danem trenutku, zato postane pohlepen. Naš ego se istoveti s položaji in znanji, ki jih pridobiva, toda njegovo zadovoljstvo ob tem imetju je plitko in kratkotrajno. V njem ostaja prikrit, globoko vsajen občutek nezadovoljstva, nepopolnosti, nepotešenosti. “Nimam še dovolj” za naš ego v resnici pomeni “ nisem še dovolj.

Imetje v praksi joge so fizične (asane) in umske (najrazličnejša znanja) oblike. A te so le predstava o lastništvu, ki si ga izmisli ego, da bi si pridobil trdnost in trajnost, da bi lahko izstopal in bil nekaj posebnega. A pri vsakem egu se pojavi potreba po še. Hlepenje se pojavi ravno zaradi plitkega nezadovoljstva in je tisto, kar ohranja ego veliko bolj kot imetje. Pri tem pa ne gre za dejansko potrebo, ampak za potrebo, ki vodi v zasvojenost.

Vsebina ega se pri praksi joge spreminja, ne pa struktura uma, ki ga ohranja dejavnega. Ena od zmotnih domnev začetniškega uma je, da bosta navidezna fizična moč in lepota položaja, s katerim se poistoveti, okrepila občutek sebe. “Lahko izvedem stojo na glavi in celo noge lahko dam za vrat! Torej sem jogi! In več kot naredim položajev, bolj sem jogi. A na drugi strani imamo jogije, ki niso toliko usmerjeni na telo, ampak na znanje. Ego je tisti, ki živi s pomočjo primerjanja. Podoba, ki jo drugi gojijo o nas, se spremeni v našo samopodobo. Podoba, ki jo drugi gojijo o nas, postane ogledalo, ki kaže, kakšni in kdo smo. Občutek lastne vrednosti, ki ga pogojuje ego, je večinoma vezan na vrednost, ki jo imamo v očeh drugih. Druge potrebujemo, da nam dajo občutek jaza.  In če pripadamo taki jogijski skupnosti ali kulturi, ki pretežno enači našo lastno vrednost o tem, koliko položajev naredimo in kaj vse znamo, koliko urne tečaje imamo, pri kom vse smo se učili joge, če ne sprevidimo te kolektivne utvare, se bomo do konca življenja gnali za stvarmi v brezplodnem upanju, da bomo v njih našli svojo vrednost in bolj polni občutek sebe. Asane niso samo telesne vaje, vsak položaj namreč zahteva tudi duševno sodelovanje, ki se kar pretopi v izvajajoči gib. Koncentracija se torej začne že pri asanah. Ko vaje končamo, pride do dobrega počutja, za katero težko rečemo, da je samo telesno ali samo duševno, saj je oboje hkrati.  V hatha jogi so jogijski položaji silna obsežni, saj jih je kar 84 natanko opisanih, mnogim od njih pa pripisujejo prav posebne, včasih pretirane rezultate. Sicer ni nobenega dvoma, da mnoge asane vplivajo na endokrine žleze in tokove prane in lahko povzročijo precejšnje spremembe v telesu, če jih redno in dolgo časa vadimo ter tako pripomorejo k zdravju. Hatha joga temelji na principu, da je mogoče doseči spremembe zavesti s tem, da sprožimo tokove nekaterih vrst finejših moči (prana, kundalini) v fizičnem svetu. Prvi korak pri stiku z globljimi ravni zavesti je ta, da dosežemo popolno zdravje fizičnega telesa, tako da je sposobno za dotok in ravnanje s temi silami. Tehnika raja joge je usmerjena k odstranitvi vseh virov in vzrokov motenj v umu, ne glede na to, ali so zunanjega ali notranjega izvora. Eden večjih virov motenj uma je vsekakor fizično telo. Telo in um sta tesno povezana, nenehno delujeta drug na drugega in se drug drugemu odzivata. Zato mora učenec joge popolnoma odstraniti vse motnje, ki izvirajo iz fizičnega telesa, preden se loti samega uma. Telo zavzame določen položaj, in če v njem lahko ostane dolgo časa, ne bo več moteče vplivalo na um. Telo, ki je v pravilnem, udobnem položaju, lahko popolnoma pozabimo. Miren položaj ne pomeni samo, da dalj časa ostanemo bolj ali manj v enakem položaju in da se lahko občasno malo premaknemo in popravimo prejšnjo lego. Pomeni določeno stopnjo negibnosti, ko telo ostane praktično ves čas v enakem položaju in se prav nič ne premika, niti ni potrebe po premikanju. Ko začetnik skuša obdržati ta nepremični položaj vnese pri tem neko otrplost, zaradi katere telo postane napeto. Potrebno je doseči idealno kombinacijo nepremičnosti in sproščenosti, šele tako je mogoče popolnoma pozabiti na telo. Ni pomembno, koliko časa ostanemo v položaju, ostane se lahko tako dolgo, kolikor se hoče, samo da je pozornost ves čas osredotočena na um. Ko napor popusti in ko meditiramo o “neskončnem”, obvladamo določen položaj. Najpomembnejši rezultat doseganja popolnosti pri urjenju asane je odpornost do parov nasprotij, znana nasprotja v našem zunanjem ali notranjem okolju, med katerimi naše življenje nenehno niha. Vročina in mraz sta par nasprotij, ki vplivata na naše telo, veselje in žalost vplivata na naš um. Patanjali našteva nekatere stranske rezultate urjenja asan:

  • telo postane popolnoma zdravo in odporno na vsakršen napor in napetost;
  • učenec joge pridobi sposobnost za urjenje pranajame kot rezultat pravilnega usmerjanja tokov prane po telesu;
  • doseganje popolnosti v asani povzroči, da se dihanje sčasoma podredi zahtevam pranajame;
  • razvije se moč volje, z nadzorom nad fizičnim telesom začne pritekati duhovna moč, ki se v zunanjem svetu kaže kot moč volje.

Jani Jaatinen, (zame) eden vidnih jogijev na družabnih omrežjih, ki je s svojo asano prakso navdušil marsikaterega sledilca, hkrati pa potrdil, da pri fizični praksi joge ni meja, je na svoji časovnici zapisal, da asane same po sebi nimajo nič skupnega s stopnjo lastnega napredka v abhyasi. Ljudje, ki lahko delajo težke in zelo zapletene telesne figure, so lahko ali pa tudi niso čisti in določeni z zavestjo enako kot ljudje, ki manj počnejo napredne asane. Definirat človeka, kaj počne na blazini je precej črno-belo obsojanje. Tudi če so asane popolne in imajo odlične poravnave, še ne pomeni, da smo spiritualni ali bolj budni od drugih. Fizično budni morda smo, a to ne šteje na koncu, saj kot vemo, je telo, ki je le skupek petih elementov, pokvarljivo in minljivo. Katerakoli fizična praksa je odličen temelj za abhyaso tako dolgo, dokler je satvična, ki podpira tako telesno kot mentalno harmonijo. Sploh ni potrebe, da izvajamo vse asane, lahko počnemo karkoli, še vedno lahko postanemo jogi. Joga je notranje stanje in nam lahko pomaga ponovno vzpostaviti notranjo povezavo z našim pravim Jazom. “ Ne spodbujam vsakogar, da bi poskušal narediti, kar sem jaz naredil brez ustreznega usposabljanja, brez razumevanja lastnih fizičnih in psihičnih omejitev ter resnične predanosti praksi joge. Socialni mediji niso vir učenja, morda le za ideje in navdih, vendar to ne nadomesti lastne abhyase” je še dodal.

Slika 2: Bhaktisiddhantasana – Jani Jaatinen (vir: facebook)

Osnova za sleherno preobrazbo je, da se čedalje bolj zavedamo resničnosti in da se znebimo utvar. Utvare izmaličijo celo najčudovitejše zveneče nauke in jih napravijo strupene. Tisto, kar izmaliči učenje, so notranje neresnice in utvare, kot je denimo razglaševanje, da je velike uspehe moč doseči brez napora. Zato danes ne bi smeli biti preveč zaupljivi, sploh pa ne na področju duhovnosti in se pustiti prevarati. Ne Buda, ne preroki, ne Jezus niso bili mehkužneži. Niso spoštovali oblasti, naslovov, slave, kajti vedeli so, da je cesar gol. Vedeli so tudi, da oblast lahko tiste, ki govorijo resnico, ubije.

Praksa abhyase zahteva redno meditacijo in samonadzor, ne samo takrat, ko smo pri volji. Če nekdo reče, da nima časa, s tem samo preprosto pove, da prakse ne jemlje za resno in pomembno. Raziskovanje Sebe bi moralo postati kot nekakšen obred, ki ne dopušča izjem. Seveda pride do okoliščin, ko ne moremo vaditi, čez to je pač potrebno iti. Vsekakor pa praksa ne bi smela biti nekaj prisiljenega, kar bi morali opravljati kot zoprno dolžnost, marveč nekaj, kar potrebujemo, da dosežemo določeni cilj. Ne glede na uspeh, mora biti postopek osvobajajoč in zato radosten, četudi so mu primešani trpljenje, muke, strahovi in razočaranja. Napor ni nikoli enak naporu, tudi muka ni enaka muki. Če nekaj počnem radostno, veselo, to ni več napor. Pravilno prizadevanje torej temelji na volji, da udejanimo pravilno zbranost oziroma postanemo opazovalci lastnih misli, besed in dejanj.

Raziskovati se bi morali vsaj 30 minut dnevno, ob istem času, po možnosti na istem mestu. Tudi med vsakdanjimi opravili, kot so hoja, umivanje, kuhanje, druženje, čakanje na vlak ipd. Prakso zavedanja lahko opravljamo skorajda vsakič, ko nismo zaposleni s čim drugim. Ko osvojimo to navado, postanejo položaji, trenutki, ko “nimamo kaj početi” zelo dobrodošli. A to je zelo zahtevno, saj je pri samoraziskavi človek v nevarnosti, da hodi v krogih ter podleže svojim odporom in izgovorom, ne da bi se tega zavedal. Težavnost prakse bi lahko vzela pogum, če bi šlo za to, ali bomo dosegli končni cilj ali ne. toda če človek ne hlepi po popolnosti, če ga ne skrbi, do katere točke bo na poti prispel, marveč, da hodi v pravi smeri, se težave ne zdijo tako strašne. Raziskovanje pa bo v tem primeru povečalo notranjo jasnost in dobrobit, da se ji človek kljub vsem težavam ne bo hotel odreči. Bistvo samoraziskave je, da razumemo življenje kot tok, ne pa kot zaporedje nespremenljivih stopenj.

Lahko pa se tudi zgodi, da samoraziskovanje krepi nagnjenje, da se ukvarjamo sami s seboj, kar je prav nasprotno cilju, da bi se znebili navezanosti na svoj jaz in na svoje delovanje. Samoraziskava bi morala biti kot nekakšen čistilni obred, ne zato, ker nas tako skrbi naš jaz, marveč zato, ker si želimo osvoboditi sebičnosti s tem, da preiskujemo njene korenine. Tako lahko praksa postane dnevno opravilo, ki nam omogoča, da se v preostanku dneva čim manj ukvarjamo s seboj, in končno, raziskovanje samega sebe postane nepotrebno, ko ni več ovir za polno življenje.

 

 

 

 

 

 

 

ZAKLJUČEK

Privlačnosti in odpori, ki nas vežejo na neštete osebe in stvari, pogojujejo naše življenje v neverjetno veliki meri. Nezavedno ali zavedno mislimo, čutimo in delujemo v skladu s premnogimi nagnjenji ali predsodki, ki jih ustvarijo te nevidne vezi, zato človek skoraj nima več možnosti, da bi svobodno deloval, čutil in mislil. Sicer zaznamo pogojenost uma, kadar smo pod vplivom kake premočne privlačnosti ali odpora, vendar se le malo ljudi zaveda, kako poguben vpliv imajo na naše življenje že veliko manj izrazite privlačnosti in odpori, še manj pa se jih zaveda, koliko nas take privlačnosti in odpori pogojujejo. Privlačnosti in odpori nas vežejo na nižje ravni zavesti, ker se šele tam lahko svobodno izražajo. Osnovno življenjsko pravilo je, da se prej ali slej znajdemo tam, kjer so lahko izpolnjene naše zavestne ali podzavestne želje. In ker so privlačnosti in odpori v resnici hrana nižjemu življenju, nas nenehno priklepajo na nižje svetove, kjer je  zavest pod vplivom največjih omejitev. Odpori nas enako vežejo kot privlačnosti. Morda smo na osebo, ki jo sovražimo, bolj navezani, kakor na tisto, ki jo ljubimo, ker se osebna ljubezen zelo hitro spremeni v brezosebno, pri čemer izgubi moč priklepanja. Ni pa tako enostavno spremeniti moč sovraštva.  Strup, ki ga tvori, le s težavo spravimo iz sebe. Ker raga in dveša tvorita par nasprotij, ne moremo preiti ene, ne da bi prešli na drugo, sta kakor dve strani kovanca. Vairagya torej ni le stanje, ko se osvobodimo rage, temveč tudi stanje, ko smo se rešili dveše. Svoboden in nepogojen um ne bo nihal sem in tja, neomajno bo ostal v središču. Privlačnosti in odpori pripadajo vehiklom, ker pa se zavest istoveti s svojimi vehikli, občutimo to, kakor da nas kaj privlači ali odbija. Ko pa začnemo nadzirati in odstranjevati te privlačnosti in odpore, se počasi začenjamo zavedati tega dejstva, znanje pa nam jih potlej pomaga še učinkoviteje nadzorovati in odstranjevati. Da sta raga in dveša v svoji grobi obliki odgovorni za veliko človeške bede in trpljenja, bo spoznal vsakdo, ki je sposoben na življenje gledati mirno in nepristransko ter z razumom ugotoviti vzroke in posledice. Toda le tisti, ki sistematično skuša zmanjšati moč kleš s pomočjo kriya joge, lahko opazi njihovo finejše delovanje, kakor tudi način, kako prežemajo celotno zgradbo našega posvetnega življenja, tako da zaradi njih nimamo duševnega miru.

Kako se torej znebiti navezanosti? Da niti ne poskušamo. Ker je nemogoče! Navezanost na oblike odpade sama od sebe, ko si v njih ne prizadevamo več najti sebe. Do takrat pa je najbolje, da se samo zavedamo navezanosti. Včasih se niti ne zavedamo, da smo na kaj navezani, dokler nečesa ne izgubimo ali nastopi grožnja izgube. Če se tedaj razburimo ali postanemo tesnobni, pomeni, da smo navezani. Če se zavemo, da se z nečim istovetimo, istovetenje naenkrat ni več popolno. “Sem zavedanje, ki se zaveda navezanosti”. (Ekhart Tolle). To je začetek preobrazbe zavesti. Če bi se zavedali, da se vse nenehno spreminja, ne samo teoretično, ampak tudi praktično vsakodnevno, ves čas, ne bi bilo mogoče, da bi se na karkoli navezali. Zavedati se svojih želja, želja po nečem, česar nimamo in odpor do nečesa, kar imamo. Iluzija je verjeti v nekaj stalnega.  Zaradi svojega očitnega obstoja in razumske doslednosti bi morali biti dolžni razviti nenavezanost, saj je psihološki ključ, ki nam lahko odpre vrata k osvoboditvi od trpljenja. Trpljenje izvira iz ločitve od tega, kar ljubimo in/ali združitve s tem, kar sovražimo. Pravo razumevanje temelji na zavedanju, da se ljudje, stvari, dogodki nenehno spreminjamo, prav vse je med seboj povezano, in sicer v razvoju nenavezanosti.

Napredek v naši praksi je lahko spodbuden, a ni potrebno, da je to edina nagrada. Največja nagrada je radost v sami praksi, s spoznanje, kako veliko bolj smo lahko svobodni, če nek cilj ne poskušamo doseči, ampak preprosto uživamo na poti do njega. Mogoče samo preprosto premakniti telo tako, da se dobro počutimo. Če bo naša vadba polna ljubezni, vdanosti in radosti, brez nasilja in želje po več, bo sama praksa postala naravna, lahkotna in izzivi bodo postali sami po sebi lažje dosegljivi.

»Delo ne veže ga, ker je

z vsem zadovoljen, kar dobi,

onstran dvojic nasprotij je,

mu isto je uspeh, poraz

in sploh zavisti ne pozna.« (BhG, sloki IV, 22)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LITERATURA IN VIRI

  • Aurobindo, S. (1990). Integralna joga: psihologija duhovne rasti k polnosti bitja; izbor. Ljubljana: Slovenska matica
  • Mishra, R.S. (2001). Filozofija in psihologija joge. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
  • Hönn, R. (2012), RYT Manual.
  • Ruchpaul, E. (1980). Hatha joga s pravo mero. Ljubljana: ČGP Delo.
  • Taimni, I.K. (1995). Veda o jogi: Patandžalijeve Sutre o jogi v sanskrtu s transliteracijo v latinici in komentar. Nazarje: Založba Bele.
  • Zalokar, J. (2005). Joga in naš čas. Ljubljana: Založba Unugraf.
  • Bhagavadgita: Gospodova pesem (1990). Ljubljana. Mladinska knjiga.
  • Fromm, E. (2013). Imeti ali biti. Ljubljana. Mladinska knjiga.
  • Maehle G. (2007). Ashtanga Yoga: Practice & Philosophy. New World Novato, Kalifornija.
  • Miller, A. (2005). Upor telesa. Ljubljana. Založba Tangram.
  • Zalokar, J. (1976). Joga, znanost ljubezni. Ljubljana. Mohorjeva družba.

 

ELEKTRONSKI VIRI

 

 

 

[1] Joga je indijska praksa duhovne koncentracije in meditacije, ki želi s popolnim obvladanjem telesa in psihe obvladati duha. Joga obstaja v hinduizmu in budizmu (Leksikon CZ, 1973, str. 397).

[2] Puruša – zavestno bitje, zavestna duša

[3] prakriti – snov, materija, narava v svojem nižjem aspektu, ki vključuje tudi življenje in um

[4] manomaya koša – mentalno telo

[5] Atma– človekov pravi Jaz, njegova resnična in večna oseba, področje, kjer človekova monada vstopa v njegovo individualnost.

[6] pranamaya koša – eterično telo

[7] Sthitau – stabilnost, trdnost, stabilen mir, nemotena umirjenost. Ta stabilnost ni stvar umirjena uma samo med vikendom ali dopustom, ali če imamo prost dela dan. Gre za stalno umirjenost med življenjskimi odločitvami, stališči, situacijami. Vse kar počnemo, je potrebno ukrepati tako, da podpira našo meditacijo.

[8] Kaivalya – razsvetljenje, združitev jogijeve zavesti z Zavestjo Najvišjega.

[9] Sukšma – lastnost, ki pripada finejšim, višjim ravnem

[10] karmašaja – dobesedno pomeni sprejemnik ali prostor, kjer karma spi in se nalaga. Neke vrste sprejemnik vseh samskar ali vtisov, ki nastanejo zaradi naših misli, želja, čustev in delovanj. Je stalni zapisovalnik, ki določa vzorce in vsebino našim naslednjim življenjem.

[11] dveša –odpor do nečesa, odpor do tistega, kar spremlja bolečino.

[12] Vasasana – univerzalna sila, ki žene um in tvori nepretrgano vrsto transformacij, ki zasužnjujejo človeko zavest, gre za željo v najširšem pomenu besede.

About