Popularizacija joge: praksa asan kot najpomembnejši vidik joge

RYS Joga Do

Učiteljski tečaj – osnovni njivo

Izdelala: Olga Fays

Ljubljana, Junij 2018

 

 

 

 

“Tradicija joge je živa tradicija. Živa je, dokler začenja nove poganjke.«

 

Norman Sjoman

 

 

 

KAZALO VSEBINE

 

UVOD…………………………………………………………………………………………………………………………………… 4

  1. NA KRATKO O GLAVNEM………………………………………………………………………………………………………. 4

1.1. Abeceda joge………………………………………………………………………………………………………………… 4

  1. ASANA – KLASIČNA IN MODERNA JOGA…………………………………………………………………………………… 7

2.1. Kakšen pomen ima asana v jogi………………………………………………………………………………………… 8

   2.2. Zgodovina razvoja tradicije asane……………………………………………………………………………………… 9

   2.3. Popularizacija asan……………………………………………………………………………………………………….. 11

  1. KAJ PONUJA JOGA SODOBNEMU ČLOVEKU…………………………………………………………………………….. 13

     3.1. Pozitivni učinki prakse joge…………………………………………………………………………………………….. 13

ZAKLJUČEK…………………………………………………………………………………………………………………………… 14

UPORABLJENI VIRI…………………………………………………………………………………………………………………. 16

 

 

 

UVOD

 

O popularizaciji joge se je veliko razpravljalo v različnih obdobjih, iz različnih zornih kotov in v različnih okoliščinah. Temu pojavu se dajejo različne konceptualne in čustvene konotacije pomenov – dediči tradicije ne priznavajo ničesar, kar ni tradicionalna joga, ki jo predava guru, in ne mlada punca po enoletnem tečaju za učitelje joge; druga fronta je mnenja, da »naše stoletje je doba informacijske tehnologije in joga je učinkovito orodje, ki je dostopno vsem, ljudje se pa bodo sami odločili za kaj jo uporabljati…«. Seveda, to sta samo dve pozicije iz možnih, ki pa odražata različna oziroma nasprotna si vidika razumevanja predmeta. Takšni »nesporazumi« pripeljejo da razmiselka o temu, da joga ni le zapletena tradicija, temveč tudi neenotni socialno-kulturni pojav. Ampak enako razumevanje joge je mogoče le pri enakem načinu razmišljanja, katero predstavlja posledico praktičnih izkušenj na tem področju. Vendar izkušnje so vedno posledica posebnosti percepcije – za različne ume je značilna različna stopnja jasnosti. Zato ni presenetljivo, da se vrednote, na katerih temelji joga, razumejo in prevajajo na različne načine.

 

V širšem pomenu je joga eden od načinov odnosov človeka hkrati s »seboj« in »svetom«.

V družbi, kjer je potrošnja in povezan z njo odnos »jaz tebi blago – ti meni denar« ena od vladujočih vrednot, je kar naravni razvoj dogodkov ta, da eni ponavljajo surja-namaskar, drugi vrtijo hula-hoop, tretji delajo z utežmi, in vse to počnejo z predpono »joga«.

 

Vendar, prej ali slej (lahko prav zdaj, ali tudi nikoli) vadeči začne sumiti, da zapleteni položaji, s katerimi se danes močno asociira praksa joge, še nikoli v svoji zgodovini niso bili najpomembnejši vidik katerekoli prakse joge (z izjemo položajev za meditacijo).

 

V svoji nalogi raziskujem zgodovino asane skozi cas, od začetkov joge do selitve joge na Zahod. Odgovarjam na vprašanja kako in zakaj je prišlo do tega, da je asana danes postala najpomembnejši element prakse joge. Razmišljam tudi na temo – če je popularizacija učenje joge poenostavila – kako to vpliva na sodobno družbo in ali ji kaj doprinese.

 

1 NA KRATKO O GLAVNEM

 

Menijo, da je joga starodavno religiozno učenje. Pred mnogimi stoletji je tako tudi bilo. Toda vse na svetu se spreminja. Danes ima joga veliko novih perspektiv, obrazov in imen. Postala je bolj atletska, zdravilna, terapevtska in dostopna, vendar pri tem je ohranila svoj namen in v življenja ljudi prinaša svetlobo (na takšen ali drugačen način) ter ljudi povezuje z njihovim resničnim »jazom«.

 

1.1. Abeceda klasične joge

 

Beseda «joga» ima veliko različnih pomenov in izhaja iz korena yui, kar pomeni vprega, močno držati, povezovati, zvezovati. Nasplošno so sanskrtske besede zelo prostorne in polisemantične, beseda joga ima približno 20 pomenov. V osnovnem pomeni enotnost, koncentracija, omejevanje in združevanje. Prva omenjanja joge se nanašajo na starodavna indijska besedila – Rigveda (zbirka religioznih himnov 17. do 11. stoletja pred našim štetjem), Upanishade (filozofska in teološka besedila 8. do 3. stoletja pred našim štetjem), Mahabharata (velik ep o potomcih kralja Bharate, kjer je za razumevanje joge najpomembneša pesem Bhagavadgita).

 

Bhagavadgita je nastala kot samostojno delo v 8. – 7. stoletju pr.n.š. in je bila zapisana v 3. – 2. stoletju pr.n.š. V teh besedilih je joga predstavljena kot zbirka duhovnih, psihičnih in fizičnih praks, katerih cilj je razumevanje resnične narave samega sebe. V Bhagavadgiti je dana rešitev problema pomena človeškega obstoja, trka osebnih in univerzlanih človeških pojmov o morali. Učenje Gite se dotika vseh strani življenja, od navadnega, vsakodnevnega in do metafizičnega, duhovnega. Bhagavadgita poziva k nesebičnemu delovanju, samoočiščevanju, višjemu znanju, osvoboditvi od jeze, poželenja, pohlepa in nevednosti.

 

Kot osnovno delo v jogi se štejejo »Joga Sutre« Patanjalija, ki so domnevno nastali v 2. stoletju pr.n.š. O Patanjaliju ni znano veliko. Nimamo niti natančnega časovnega okvirja njegovega rojstva, niti podrobnosti o njegovem življenju. Kot pravi legenda, Patanjali je padel z neba v obliki majhne kače v roke k deviško čisti jogijni Gonike, katera ni imela možnosti predati svoja znanja naprej. Joga Sutre vključujejo 195 kratkih aforizmov, katere vzpostavljajo temelje klasične joge.

 

V svojem delu Patanjali uvaja koncept »Ashtanga joge«. Astanga pomeni osem korakov (ashta – osem, anga – korak, del, veja, ud), njena imena so tudi Raja joga – »kraljevska joga«, ali, klasična joga. Najpogostejša interpretacija Ashtanga joge je, da jo sestavljajo osem zaporednih korakov in jogin, ki je stopil na pot joge, mora zaporedoma osvajati teh osem stopenj.

 

Prvi dve stopnji – yame in niyame se obravnavajo kot vodilna nit na poti do harmonije s seboj in z okoljem. Pripravljata človeka, utrjujeta njegovo voljo in učita nadzirati njegove zunanje in notranje manifestacije. Obstaja tri ravni yam in niyam – fizična, besedna in intelektualna, torej človek se mora obvladati v svojih dejanjih, besedah in v mislih. Obvladanje na intelektualni ravni je najtežje in najpomembnejše, saj se vse začne z misli – misel sproži naše besede in naša dejanja.

 

Patanjali ne pojasnjuje, kako konkretno vaditi načela yame in niyame, to nalogo prepusti bralcu. Obljublja pa, da če z njimi prepojimo svoje življenje, lahko dosežemo najpomembnejše: mir, resnico, obilje, harmonijo odnosov, zadovoljstvo, čistost, sprejemanje sebe, ljubezen in povezavo z Božanskim, polnim velikega pomena. Vse to, kar sestavlja srečo.

 

Yame so etični predpisi, v bolj globokem smislu jih je mogoče razlagati kot prakso samodiscipline in samokontrole v odnosu do svojega delovanja v družbi. Vključujejo: odpoved nasilju, iskrenost, ne kraja, abstinenca od nepotrebnih izgub energije (obvdadanje spolne energije) in nenavezanost na materialne in nematerialne stvari.

 

Niyame – druga stopnja, prehaja od omejitev k priporočilam o tem, kaj je potrebno vključiti v življenje, kakšnih pravil se držati, kako graditi notranji sistem vrednot. Vključujejo: notranjo in zunanjo čistost telesa, zadovoljsto s tem kar imaš, vztrajnost v praksi, preučevanje svetih besedil oziroma samoizobraževanje in ohranjanje in gojenje vere v Ishavro (Vrhovna resničnost ali Bog).

 

Asane – telesne vaje, ki ustrezajo tretji stopnji. Asane so potrebne za telesno usposabljanje. Učinkovit pristop: zdrava oseba naj bi z lahkoto prenesla ure sedenja v meditaciji brez spreminjanja položaja. Asane, pripravijo človeka na nasledenje stopnje pranayame in meditacije. Sposobnost osredotočanja na občutke v mišicah olajša proces obvladovanja meditativnih tehnik, iztegnjena hrbtenica in odprti sklepi pa omogočajo poravnavo notranjih energetskih kanalov. Obstajajo asane za »treniranje« – za čiščenje in krepitev energetskih centrov in kanalov subtilnega telesa (preko čiščenja, krepitve in harmonizacije fizičnega telesa), in »meditativne« asane, kot so padmasana (položaj lotosa) in njene variacije. Patanjali opisuje le nekaj zadnjih, namenjenih za sedečo meditacijo in jim daje opis – »Asana je obstojen in prijeten položaj«.

 

Pranajama – četrta stopnja joge, je posvečena upravljanu s prano (univerzalno, življenjsko energijo) s pomočjo dihalnih vaj. Pranajama uči nadziranju dihanja s pomočjo posebnih tehnik. Z izmeničnim globokim, srednjim in plitkim dihanjem, z aktivno uporabo zadrževanja diha po izdihu in vdihu, ter z usmerjanjem diha v določene dele telesa, jogi pridobiva, razporeja in uporablja svojo življenjsko energijo. Vse celice telesa (vključno z možganskimi celicami) v procesu dihalnih vaj prejemajo veliko kisika.

 

Peta stopnja joge je pratyahara – praksa odmika čutov od zunanjih objektov. Na tej stopnji se zavest usmerja znotraj sebe in se ohranja notranja osredotočenost, ne da bi to osredotočenost motili objekti od zunaj.

 

Vsaka stopnja učenca pripravi na naslednjo. Torej pratyahara ustvarja pogoje za obvladanje šeste stopnje – dharane – koncentracije. Ko se učenec nauči, da ga ne moti zunanji svet, se lahko spoprime s svojimi misli – tem, kar njega moti od znotraj. Praksa koncentracije uči upočasnjevanju miselnih procesov s pomočjo osredotočenja na nekem mentalnem objektu. Lahko je energijsko središče v telesu, podoba božanstva, zvok. Dolga obdobja koncentracije privedejo k nasljednji stopnji – meditaciji.

 

Dhyana – meditacija – sedma stopnja joge, predstavlja neprekinjen tok popolne koncentracije, ki ne potrebuje napora za njeno ohranitev. Na tej stopnji je um miren in v svoji umirjenosti ne proizvaja misli.

 

Samadhi – je zadnja stopnja joge. To je posebno kontemplativno stanje, v katerem ideja lastne osebnosti izgine. Dejansko to je stanje razsvetljenja. To stanje se doseže z globoko meditacijo, posledično posamezna zavest se združuje z absolutno zavestjo. Patanjali opisuje zaključno stopnjo kot stanje blaženosti.

 

V skupku dharana, dhyana in samadhi – se imenuje samyama. Samyama je opisana v Joga Sutrah Patanjalija kot tri najvišje stopnje Raja ali Ashtanga joge. Posameznik, ki je dosegel uspeh pri praksi samyame, ima poln nadzor nad svojimi mislimi in čuti.

 

Poleg opisanega tukaj, obstaja še veliko bistvenih podrobnosti in nians glede vsake od osmih stopenj. Poleg značilnosti yame in niyame lahko dodam, da umetnost izvajanja asan je cela znanost, prav tako tudi pranajama. Samadhi pa ima več ravni ali vrst. Umetnost discipline joge se razume postopoma, nemogoče je doseči višjega cilja brez prakse prvih stopenj – yame in niyame kot pogleda na svet in prakse asan ter pranajame kot prakse za telo, ki oblikuje stanje zavesti.

 

V mnogih prevodih, komentarjih in člankih o korakih joge je rečeno o postopnem, korak za korakom, uresničevanju Ashtanga joge, z drugimi besedami, pranajame ni mogoče izvajati, dokler ne obvladuješ asane, k praksi asan pa lahko pristopiš samo po obvladovanju yame in niyame.

 

Po mnenju drugih komentatorjev, takšen pristop ustvarja nepotrebne okvirje. Lahko se domneva, da Patanjali tega ni imel v mislih in ni učil deliti teh korakov, vendar, da se joga v vseh svojih korakih istočasno manifestira. Saj, če želimo zavestno izvajati asane, če prakticiramo jogo »odraslo«, če za praktikanta joga ni samo telovadba, je potrebno stati na vseh stopnjah istočasno.

 

Torej, pri izvajanju katerekoli asane (ali druge prakse), jogi upošteva vsa »pravila« Yame in Niyame: se premika do te mere, da ne poškoduje svoje telo – to je Ahimsa (ne-nasilje); izvaja položaj z zdravo vztrajnostjo – Tapas (samodisciplina); v asani je pošten do samega sebe in se ne prizadeva za rezultate – Aparigraha (ne-pohlep) in Satya (recnicoljubje); je zadovoljen s tem kar je dosegel v tem trenutku in hvaležno sprejema vse rezultate svoje prakse – Santosha (zadovoljstvo). Pri izvedbi vinyas in zadrževanju statičnih položajev se uči spremljati svoj dih in ga nadzirati – to je Pranajama. Pri temu, jogi usmerja svoj pogled znotraj sebe, se osredotoča na notranje občutke, na dihanje in gibanje – to je Pratyahara in, posledično Dharana.

 

V tem primeru, namesto »korakov« bi bilo bolj smiselno uporabljati besedo »krake«.

 

Patanjalijeve Joga Sutre je eden od najbolj avtoritativnih virov za vse, ki se ukvarjajo s klasično jogo. Patanjali je v tem besedilu sistematiziral in opisal osnovna načela te starodavne tradicije, ki so se pred tem tisočletja predajale verbalno, izključno od učitelja k učencu.

 

Joga je torej starodavno, globoko, močno zaradi svojega potencialnega vpliva na telo in zavest učenje in vsakdo lahko od tega učenja vzame to, kar si želi in kar trenutno potrebuje. Danes se je to učenje razkrojilo na številne preproste in uporabne tehnike. Joga za izgubo teže, joga za nosečnice, joga za hrbtenico, joga za učinkovitejši trening v katerem koli športu. Pranajame in meditacije se velikokrat izvajajo kot ločene delavnice.

 

2 ASANA – KLASIČNA IN MODERNA JOGA

 

Ko se nekdo odloči, da bo začel prakticirati jogo, bo zelo hitro ugotovil, da se kar pogosto začnejo ponavljati besede «to ni joga» ter «to ni prava joga». Vsak «pripadnik določene joge» misli, da je njegova joga «bolj prava». Če torej obstaja nekaj «bolj pravega», pomeni, da obstaja tudi nekaj «manj pravega»?

 

Danes je joga skoraj sinonim za prakso domišljavih položajev telesa, oziroma asan. In bolj kot so asane efektne – bolj «jogijske» so.

 

Ko se je joga proti koncu 20. stoletja preselila iz indijskih ashramov v zahodne telovadnice je že prešla ogromno pot transformacije. Med njeno «selitvijo» iz vzhoda na zahod, ki je trajala več sto let, starodavno poučevanje je dobilo več deset tolmačenj, poraslo z zvezami in sovjetji, inštituti in celo prvenstvi.

 

Danes je «joga» postala ena največjih tržnih uspešnic v sodobnem času in je postala orodje, ki obljublja (ustrezno – obkrožite): izboljšanje fizičnega stanja, duševno dobro počutje, sprostitev, zdravljenje nepravilne telesne drže, splošno izboljšanje zdravstvenega stanja, dobro spanje, dolgoživost, zadovoljstvo z življenjem, moč, idealna telesna teža, prav tako tudi ljubezen, sreča, zadovoljstvo, osebna rast. In v nekaterih primerih – za najbolj napredne – doseganje razsvetljenja. Seveda, na bolj sodoben način.

 

Zakaj torej v sodobni praksi joge je asana dobila tako pomembno vlogo (Ashtanga-vinjasa, joga Iyengarja, in drugi avtorski stili), medtem ko poleg fizičnega vidika obstaja še veliko drugih elementov? In kako se je zgodilo, da iz instrumenta za meditacijo so se asane spremenile v neodvisno smer prakse?

 

2.1. Kakšen pomen ima asana v jogi

 

  • V najstarejšem avtoritetnem in najbolj citiranem delu o jogi »Joga Sutre« Patanjalija, o temu, kaj je asana v jogi, je napisano le, da mora biti stabilna in udobna – Sthira Sukham Asanam. Kar se doseže z prekinitvijo napora ali s koncentracijo na neskončnem.
  • “Poznavanje resnice se pridobi z obvladanjem te joge” pravi Gorakhnath o hatha jogi v “Goraksha Samhiti” (delo iz 13. stoletja), učenec prvega učenca Shive (kot pravijo legende) in ustanovitelja tradicije Nathov – Matsiendranatha.

Ampak, pred začetkom prakse meditacije in doseganja resnice, praktikant mora očistiti telo in njegove elemente:

 

“Telo se nenehno uničuje, kot razpada neopečen vrč v vodi.

Opečite telo v ognju joge in tako naredite njegovo čiščenje.”

 

Asana – skupaj s shatkarmami (6 čistilnih tehnik) in mudrami v sistemu joge Goranatha – je prva, pripravljalna faza čiščenja telesa za nadaljne, bolj resne in globoke prakse.

 

  • V komentarjih sodobnih mojstrov joge Swami Satyananda Sarasvati in Swami Muktibodhananda Sarasvati k kanonskemu delu Swatmarame “Hatha Yoga Pradipika” (13. stoletje) lahko prav tako preberemo o primarnem, a ne ključnem položaju telesa za prakso joge:“Asana predstavlja prvi del hatha-joge. To je poseben položaj telesa, ki odpira energetske kanale in psihične centre”.Hatha joga je pa “proces, v katerem se očisti telo in se pridobi nadzor nad njim z pomočjo restruktizacije tokov prane”. “Samokontrola in samodisciplina se morata začeti s telesom. To je veliko lažje. Asana je disciplina. Sedite v Padmasani petnajst minut. To je samodisciplina. Zakaj se najprej borite z umom? Nimate moči, da se borite z umom, in vendar se borite z njim, s čimer ustvarjate miselni vzorec sovražnosti do sebe.”“… tisti, ki prakticirajo hatha jogo so odkrili tudi, da ob povečevanju nadzora nad telesom preko asane, se pridobi tudi nadzor nad umom.”  
  •  
  •  
  •  
  • Podobno trdi tudi B.K.S. Iyengar v “Yoga Dipiki”:“Vsakdo ve, kako lahko um vpliva na telo, saj pravijo naprimer »Izgubil je pogum« ali »Obesil glavo«. Joga ne zanika tega, ampak predlaga drugačen, nasproten pristop do uma – preko telesa. To se izraža v nasljednjih dobro poznanih nastavitvah: »Pogled gor, ramena nazaj, poravnana hrbtenica«. Delo na sebi v asani odpira veliko morje načinov raziskovanja svojega notranjega potenciala.«»Moramo ugotoviti, kaj želi vsak od naših subtilnih slojev, in ga ustrezno hraniti. Na koncu so notranja telesa tista, ki podpirajo zunanja, ker v sistemu joge tanko je pred grobim, a duša – pred materijo. Ampak, najprej moramo podrediti sebi to, kar je manifestirano (z drugimi besedami, noge, roke, hrbtenica, oči, jezik, dotik), da razvijemo v sebi čutnost in se premikamo navznoter. Zato asana odpira celo vrsto možnosti. Uresničitev božanske eksistenčne usode je mogoče le s pomočjo utelešenega instrumenta duše – smrtnega telesa iz polti in krvi.«
  •  

Kot lahko vidimo, z asano se praksa joge šele začenja. Ampak v razlagi sodobnih joga učiteljev (ne vseh, seveda) se na tej stopnji tudi konča.

 

Torej, kdo je izumil jogo? Nekateri pravijo, da Shiva. Morda je temu res tako.

 

  • V traktatu »Shiva Samhita«, ki je bil napisan neznanim avtorjem v imenu Shive, je bilo omenjeno 84 različne asane, samo 4 od katerih so bile opisane podrobneje.
  • V »Hatha Yoga Pradipiki« je našteto 15 asan.
  • Približno čez dva stoletja se je njihovo število podvojilo. V »Gheranda Samhiti« Gheranda piše o 32 asanah za jogo, ki jih »lahko uporabljajo ljudje na tem svetu«. In to je največje število opisanih asan v srednjeveških traktatih.

 

Ampak v največjem številu se je pojav novih asan začel nedavno – od začetka druge svetovne vojne. Še pred letom 1920 teme asan in hatha yoge niso bile prisotne v priljubljenih priročnikih. Toda že leta 1965 B.K.S. Iyengar v »Joga Dipiki« je podrobno komentiral okoli 200 asan. 18 let kasneje, Dharma Mittra naredi plakat s slikami 908 asan.

 

Praktično vse asane in njihove variacije, zlasti stoječe, so bile izumljene našimi sodobnikami. Sodobna joga, katere je osnova položaje telesa in globoko dihanje, je produkt določenih avtorjev (in niso vedno indijskega izvora) in rezultat zgodovinskega procesa.

 

2.2. Zgodovina razvoja tradicije asane

 

Dojemanje joge in položajev v jogi se je spreminjalo skozi verigo medsebojno povezanih dogodkov.

 

Obstaja stališče, in ga podpirajo takšni raziskovalci joge kot Mark Singleton in Norman Sjoman, da veliko število asan – v obliki, ki jih poznamo danes, niso zgolj indijski produkt. Raziskovalca trdita, da asane so bile modificirane ob upoštevanju danske in švedske gimnastike, ki so bile popularne v začetku 20. stoletja, in prav tako so dobile vpliv bodybuildinga, ki se je takrat ustanavljal.

 

Opozicijsko mnenje podaja skandinavski zgodovinar joge Gudrun Buhnemann, avtor natančne raziskave »Štiriinosemdeset asan joge. Raziskava tradicije« proces »dolgotrajnega rojstva« je dejansko dal življenje Hatha jogi v obliki, v kateri se danes izvaja po vsem svetu. Buhnemann, po preucevanju vseh razpoložljivih tekstov o jogi, ki so danes na voljo, predstavlja v dokaz seznam iz 84 asan – položajev, ki se nahajajo hkrati v več starodavnih besedilih.

 

»Malo vemo o razvoju tradicije asane,« piše Buhnemann, »besedila Nathov vsebujejo sorazmerno malo položajev, ampak v krogih praktikov, ki so želleli izkoristiti asane za izboljšanje fizičnega telesa, se je njihovo število postopoma povečevalo. Asane so bile ločene od splošnega sistema joge in so bile združene s fizičnimi vajami. V sodobni Indiji so asane prav tako vključene v sisteme treningov za športnike, zlasti za rokoborce.«

 

Tradicija Nathov se je v Indiji dokončno oblikovala v obdobju od 7. do 12. stoletja, njen ustanovitelj je Gorakshanath. Nekatera besedila Nathov, kot so naprimer »Hatha Joga Pradipika«, »Gheranda-samhita«, »Shiva-samhita«, »Goraksha-shataka« so priznana kot klasična besedila o jogi, in se široko uporabljajo po celem svetu. Gorakshanathu pripisujejo avtorstvo okoli 50 traktatov o jogi. Po legandah, zahvaljujoč praksi Hatja joge, je Gorakshanath dosegel fizično nesmrtnost.

 

V srednjem veku so bili Nathi zelo vplivni, vendar ime »nath« ali »hatha-jogin« je imelo posebno reputacijo zaradi prekomerne «bojevitosti« le-teh. Poleg tega, vse kar je bilo povezano z Nathi, je bilo povezano z mistiko, zaradi česar so predstavniki elitnih brahmanskih slojev prebivalstva menili, da so Nathi – bojevniki-čarovniki, ki obvladajo čarovniške metode in imajo magične moči – siddhi. V svoji študiji »Telo Joge« Mark Singleton piše, da Natha-jogine iz časov cesarstva Velikega Mogula in zgodnje Britanske Indije, so bili, morda, prva velika verska skupnost, ki temelji na ideji vojaške organizacije. Nathi so bili sveti bojevniki, asketi. Imenovali so jih tudi Nath-siddhi. V srednjeveški Indiji Nathi so veljali za imetnike nadnaravnih moči – vse do 18. stoletja so prakticirali asketizem in kompleksne asane, skupaj z borilnimi veščinami in tehnikami obvladovanja orožja. Takrat so Nathi tudi prevladovali na trgu vojaških plačancev v Severni Indiji. Slava o »mističnem oklepu« Nathov, njihovi fizični neranljivosti je enačila le-teh z nesmrtnimi bogovi.

 

 

 

Gudrun Buhnemann piše: »V večini besedil Nathov in Hatha-tradicij poučujejo le malo število asan, in v kombinaciji z drugimi praksami, kot na primer pranajama: ta pogled na vlogo asan kot pomožno, se jasno razlikuje od pogleda večine sodobnih šol. »Gheranda-samhita« uči jogo, v kateri asana deluje kot druga stopnja od sedmih: 1) šest praks čiščenja – shatkarme; 2) asane; 3) mudre;

4) obračanje pozornosti navznoter (pratyahara); 5) pranajama; 6) meditacija (dhyana);

7) samadhi.«

 

Buhnemann prav tako piše, da pomen asan v različnih besedilih je mogoče razlagati različno, glede na šolo in tradicijo. In če v jogi Nathov je asana instrument za krepitev telesa in doseganje »posebnih moči«, je v Advajta Vedanti, na primer, izraz dobi poseben pomen in se razlaga glede na umsko stanje praktikanta, in asana je potrebna samo za to, da se v njej lahko »enostavno prepusti neprekinjenemu razmišljanju o Brahmanu«. Torej, asana dobi intelektualno vrednost, povsem drugačno od ciljev Hatha joge.

 

Fakirji in čarovniki

 

Singleton poudarja, da do druge polovice 19. stoletja Hatha joga ni bila priljubljena niti doma, v Indiji. Pogled na jogo, kot na vraževerstvo in čarovništvo, je bil v veliki meri povezan s procesom kolonizacije držav Azije in Vzhodnih držav, ki se je začel v srednjem veku. V teh časih Evropejci niso imeli nobenega zanimanja za proučevanje sistemov joge. »Turisti« so bili potujoči pisci 17-18 stoletij, njihova pisma, ki so jih napisali iz Indije, so naredili slog za veliko nadaljnjih opisov jogijev in njihovega dojemanja Evropejcami kot »kosmatih asketov, neotesanih divjakov z divjim videzom, čarovnikov in vraževercev«. V odsotnosti diskurza, se joge preprosto ni preučevalo, ampak se jo je le opazovalo. Vedski Brahmani so prav tako imeli negativen odnos do Hatha joge, in so bili mnenja, da je ta primerna le za nižje plasti družbe, ki so nagnjeni k praksi okultizma in čarovništva.

 

Singleton pravi, da je bila joga do 18. stoletja pozabljena. Pozabljene so bile shatkarme, asane in pranajame. In v 19. stoletju so se na njih ponovno spomnili. To je bilo stoletje razvoja svetovnih monopolov, pojava imperializma, širitve kolonialnih lastnin iz razvoja medkulturnih odnosov.

 

O jogi na Zahodu bodo mnogi prvič slišali leta 1893 na kongresu svetovnih religij iz ust propagandista Vedante – Swami Vivekanande, ki malomarno govori o Hatha jogi in hatha-jogije imenuje »fakirji, ki vadijo neprimerne položaje«. Tukaj je potrebno omeniti, da Swami Vivekananda ni pripeljal joge na Zahod. Pripeljal je Advajta Vedanto. Vedantisti pa ne izvajajo Hatha joge, ampak se ukvarjajo z kontemplativno prakso identiciranja z Brahmanom – Gjana jogo.

 

2.3. Popularizacija asan

 

Torej, zakaj so asane postale tako priljubljene v 20. stoletju?

 

V 19-20 stoletjih na Zahodu je bilo v modi zdravo in lepo telo. Priljubljene postanejo gimnastika, bodybuilding, atletika. Fizično usposabljanje se uvaja v učne načrte za šolarje, študente, vojake in celo za plemenita dekleta, tudi v Rusiji.

 

V teh časih v Indiji, zahvaljujoč dejavnosti voditeljev gibanja za neodvisnost, duh nacionalne ozaveščenosti je naraščal. S pomočjo anti-kolonialno naravnanih mecenatov, kot Maharaj Mysura Krishnarajenda Vodeyar IV, se je med mladino začel spodbujati zdrav življenjski slog. V šolah in na univerzah se odpirajo »klubi zdravega telesa«. In najpomembneje – v Indiji se pojavijo svoji nacionalni junaki: bodybuilderji, jogiji, ki so bili hkrati borci za svobodo in neodvisnost. Ker so bili učenci zahodnih šol fizične kulture, v prakso vseeno uvajajo nacionalne značilnosti. Tako se postopoma oblikuje sodobna praksa asan – je vsekakor absorbirala elemente zahodne telesne vzgoje.

 

Eden od junakov teh časov je bil K.V. Ayer – profesor fizične kulture, ki je bil strasten propagandist Hatha-joge kot dela učinkovitega režima fizične kulture. Znan pacient Ayerja je bil Maharadž Krishnarajendra Vodeyar, ki je znan po temu, da je ohranil in sistematiziral stara besedila v Sanskrtu. Profesor Ayer je zdravil maharadža po možganski kapi , in v zahvalo Ayerju je ta financiral izgradnjo atletske dvorane v svoji palači. Ta dvorana se je nahajala poleg šole joge Shri Tirumalai Krishnamacharje.

 

Leta 1933 Krishnamacharya je bil pooblaščen za popularizacijo joge v Indiji. Zečel je eksperementirati in v prakso je privnašal nove elemente – izposojal si je vrvi in bloke iz sosednje atletske dvorane, izumljal nove položaje in jih takoj vpeljeval v prakso svojih učencev. Razvil je številne nove vinjase. Singleton trdi, da so se ure joge v palači v Mysoreju začele zaznavati kot dober dodatek k fizičnemu izobraževanju, vendar Krishnamacharja je postopoma dosegel priznanja tudi duhovne komponente šole.

 

Zelo kmalu je joga prišla na dan in je bila sposobna izzivati zahodno gimnastiko. Za propagando joge, Krishnamacharja je potoval z najbolj naprednimi učenci po vsej državi, študenti so imeli predstave – prikazovali so kompleksne, akrobatske asane, moč, gibčnost in vzdržljivost. To je krepilo Indijce v prepričanju, da je nacionalna fizična kultura boljša od zahodne. Joga postaja priljubljena tudi zato, ker Krishnamacharji uspe to, kar nikomur od učiteljev pred tem še ni uspelo. Združil je gimnastično jogo s filozofijo »Joga Suter« Patanjalija in Ayurvedo. Tako, Indija v sredini 20. stoletja, nato pa še »reven po duhu« Zahod sta dobila povsem nov produkt, ki se nanaša na starodavno tradicijo Patanjalija. Uspešna kombinacija duhovnosti in filozofije, močne gimnastike in kulta zdravega telesa je določila uspeh, s katerim se je joga razvijala v tradiciji Krishnamacharje.

 

Vrh priljubljenosti na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja sta dosegla dva znana učenca Krishnamacharje – B.K.S.Iyengar in Pattabhi Joyce. Šola Ashtanga-vinjase in metoda Iyengarjeve joge sta nadaljevale tradicijo uporabljati modifikacije asan in vinjas, in hkrati poučevali študente pravil življenja, kot je opisano v »Joga Sutrah«. Iyengar je prav tako moderniziral terapevtske pripomočke, zaradi česar so postali bolj funkcionalni in raznoliki. Te edinstveni učitelji in drugi pionirji so oživili zanimanje za jogo v družbi preko fokusiranje na terapevtskih in zdravstvenih vidikih tradicije joge.

 

Skozi zgodovino se je praksa joge nenehno spreminjala. In se še naprej spreminja, se prilagaja hitro spremenjajočim se življenjskim razmeram. Od rojstva do smrti se človek spreminja. Praksa joge prav tako ne more ostajati nespremenjena skozi tisočletja. Evolucija – je življenje, ki se razvija in se premika naprej. In joga ustvarja za ta razvoj prilagodljive pogoje.

 

3 KAJ PONUJA JOGA SODOBNEMU ČLOVEKU

 

Torej, zakaj ljudje prakticirajo jogo? Kaj ponuja joga sodobnemu človeku? Na ta vprašanja je dobro odgovoril B.K.S Iyengar: »Nekdo, bo najmanj znal sam zavezati vezalke na svojih čevljih pri osemdesetih letih, nekdo bo pa razumel skrivnost življenja.«

 

Vsak ima svoj cilj in pride s svojimi željami in pričakovanji v prakso joge. Vsekakor pa nam joga ponuja veliko dobrega, na človeku pa je odločitev kaj bo vzel in s kakšnim namenom.

 

Nedvomno, popularizacija joge je pripeljala do poenostavitve le-te, vendar prav ta proces je miljonom ljudi po svetu omogočil, da začnejo na poti izboljšanja samih sebe.

 

3.1. Pozitivni učinki prakse joge

 

Joga pozitivno vpliva na vse sisteme človeškega telesa: na fizičnem, energetskem, psihičnem in duhovnem njivoju. Pranajama in asane imata pozitivni učinek na centralni živčni sistem, kardiovaskularni, prebavni, endokrini in dihalni sisteme. Pri praktikantih se normalizira krvna cirkulacija, kri se razredči, tkiva se obogatijo s kisikom in izboljša se pretok krvi skozi žile. Med izvajanjem jogijskih položajev se masirajo notranji organi in žleze, kar ugodno vpliva na njihovo delovanje. Določene asane, kot naprimer nakateri predkloni, znižujejo krvni tlak, ravnotežni položaji pa izboljšujejo delovanje vestibularnega aparata in izboljšujejo občutek ravnotežja. Korist joge je tudi v tem, da se v telesu normalizira cirkulacija limfe, sprosti dihanje skozi nos, znižuje se raven sladkorja in holesterola v krvi. Redna praksa krepi imunski sistem in povečuje odpornost na bolezni.

 

Večina asan je namenjena ohranjanju pravilne lege in pravilnemu delovanju hrbtenice, kar je ključ do zdravja celotnega telesa. Hatha joga popravi držo, krepi in izboljšuje zdravje medvretenčnih diskov. Zaradi krepitve hrbtnih mišic postane lažje držati »raven« hrbet.

 

Praksa hatha-joge krepi telo in povečuje njegovo prožnost. Redna praksa asan naredi telo bolj močno, raztegljivo, prožno, izboljšuje elastičnost mišic, vezi in gibljivost v sklepih (tukaj govorimo o zdravi gibljivosti in elastičnosti). Hatha-joga ponuja lahkotnost gibanja telesa v vsakdanjem življenju.

 

Prekomerno hranjenje in debelost sta danes zelo popularna pojava in sta vzrok mnogih bolezni. Hatha joga se lahko uporablja tudi kot učinkovito orodje za odpravo prekomerne telesne teže in za zdravljenje debelosti. Problem prekomerne teže je pogosto povezan s sedečim življenjskim slogom, nepravilno presnovo, hormonskimi problemi v telesu in s stresom. Hatha-joga se bori z odvečnimi kilogrami, ne samo s kurjenjem kalorij med prakso asan, ampak tudi odpravlja vzroke prekomerne teže. Joga sproži samoregulacijske procese telesa, spodbuja njegovo normalno delovanje. Asane in pranajame spremenita način oskrbovanja s krvjo in metabolizem v možganih, izboljšajo prebavo, presnovo, kar posledično lahko privede do uravnavanja količine dnevne prehrane. Poleg tega, joga ponuja priložnost, da se človek spoprime s čustvenimi, duševnimi in energetskimi vzroki za prekomerno hranjenje in debelost.

 

Stres, kot eden izmed glavnih problemov sodobne družbe, tako kot prekomerno hranjenje, je vzrok mnogih bolezni. Moderno nasiščeno in aktivno življenje vodi v dejstvo, da je živčni sistem pri mnogih ljudeh se nenehno nahaja v »ekstremnih« stanjih. To povzroča izčrpavanje živčnega sistema in negativno vpliva na zdravje in kakovost življenja na splošno. Joga omogoča ne le krepitev in povečevanje fleksibilnosti in vzdržljivosti telesa, temveč je lahko tudi učinkovita metoda odstranjevanja in prepričevanja stresnih obremenitev. Jogijske načine globoke sprostitve pomagajo odstraniti fizične napetosti in izboljšati oskrbo s krvjo celega telesa. S pomočjo joge in samopreučevanja je moč preučiti napetost v mišicah, ki je povezana s stresom in tako ga odstraniti preko dela s telesom in umom. Redna praksa pomaga ostajati sproščen ne le med prakso, ampak tudi v vsakdanjem življenju, saj redna praksa joge blagodejno vpliva na živčni sistem. Praksa joge čisti praktikanta od preobremenitve z informacijami, pomirja njegov um, obnavlja čustveno ravnovesje, razvija koncentracijo pozornosti, spomin in koordinacijo, razvija kreativnost.

 

Ena najpomembnejših sestavin joge je delo s subtilnim telesom in energijami. Joga napolni praktikanta z energijo, povečuje vitalnost in sposobnost obvladovanja življenjskih situacij. Kot rezultat celostnega pristopa k praksi joge, je praktikant podvržen učinkoviti in globoki študiji mišičnih in čustvenih blokov, ki vplivajo na tok energij v tankem telesu. Torej shatkarme, asane in pranajame prispevajo k čiščenju energetskih kanalov, kar dviguje njivo življnjske energije.

 

Z vplivanjem na energije človeka, praksa joge razvija zmožnost zavestnega in pozornega odnosa do svojega telesa, svojega življenja in sveta okoli sebe. Praksa joge uči ozaveščanju svoje resnične narave in daje nov pogled na življenje.

 

Za povečevanje energije, izboljšanje fizičnega stanja telesa in umiritev uma, je potrebna vzdržnost – »tapas«, rednost, zapuščanje cone udobja. Zato sistematična praksa joge prav tako razvija moč volje.

 

Religija kot orodje za iskanje smisla življenja je zastarela, vendar želja po razumevanju resnice, ali Boga, ali samega sebe, je aktualna tudi danes. Sodobna družba ne daje zadovoljivih odgovorov na takšna vprašanja kot »Kdo sm jaz?«, »Zakaj sem jaz – jaz?«, »Kaj se bo z menoj zgodilo po smrti?«. Človeški intelekt je nepopolna in omejena naprava za razumevanje globine večnega vprašanja o namenu življenja. Dokler je um osredotočen na zunanjih predmetih, ne more razumeti resnice. Filozofija joge ne le daja odgovore na nekatera človeška vprašanja, ampak mu tudi daje možnost, da pogleda v svojo notranjost, čez materialno naravo vesolja, in da spozna resnico skozi svoje izkušnje in lastno prakso in se tako približa Absolutu.

 

ZAKLJUČEK

 

»Ko so rishiji odprli znanost Hatha joge, niso razmišljali o joga-terapiji. Čeprav joga se je izkazala kot učinkovito orodje za zdravljenje številnih težkih bolezni, zdravilne lastnosti joge so zgolj naključni »stranski proizvod«. Glavni namen Hatha-joge je kreiranje absolutnega ravnotežja interakcije procesov fizičnega telesa, uma in energije. Ko takšno ravnotežje obstaja, se rojevajo impulzi, ki zbudijo osrednjo silo (šušumna, nadiji), ki je odgovorna za razvoj človeške zavesti. Če se hatha joga prakticira za druge cilje, nejn glavni namen se izgublja.« – beremo v komentarjih Swami Satjananda Saraswati k »Hatha Joga Pradipiki«.

 

Iz istega besedila:

 

»Hatha jogo je potrebno prakticirati z edinim namenom – da se pripravimo na najvišje stanje raja joge, torej na samadhi.

Toda pri oživljanju joge na Zahodu se zdi, da ta resnični cilj hatha joge je bil izgubljen ali celo popolnoma pozabljen. Danes se joga v glavnem uporablja za izboljšanje ali obnovitev zdravja, za zmanjševanje stresa, za preprečevanje staranja telesa, za oblikovanje močnega in lepega telesa. Hatha joga res opravlja te funkcije, vendar ne smemo pozabiti, da vse te naloge niso njen glavni cilj.«

 

Zanimanje za jogo in zdrav način življenja se na splošno povečuje iz dneva v dan, kar je po mojem mnenju pomeni družbeni korak naprej in kulturno rast. Kljub dejstvu, da je joga v današnji družbi v modi, in večina ljudi, ki se začnejo ukvarjati s tem sistemom za samo-izboljšanje v obliki, na primer, za zdravje, še vedno dobijo pozitiven učinek od prakse in dvigujejo svojo raven življenjske energije. Praksa joge bo lahko sčasoma praktikantu omogočala spremembo percepcije sveta, načina razmišljanja in bo človek, morda ostal na poti joge brez odvisnosti od modnih trendov. Zato joga, tudi kot modni trend, spremeni svet na bolje in prispeva k duhovni in kulturni rasti človeštva.

 

Nedvomno, popularizacija joge je pripeljala do poenostavitve le-te, vendar prav ta proces je

miljonom ljudi po svetu omogočil, da začnejo na poti izboljšanja samih sebe.

 

 

UPORABLJENI VIRI*

 

  • B.K.S. Iyengar – Light on life: The Yoga Journey to Wholeness, Inner Peace, and Ultimate Freedom (2005)

 

    1. B.K.S. Iyengar – Joga Dipika: Light on Yoga (1966)
    2. G. Buhnemann – Eighty four Asanas in Yoga. A Survey of Tradition (2011)
    3. G. Feuerstein – The yoga tradition (2001)
  • Gheranda Samhita
  • Goraksha Samhita

 

  1. M. Singleton – Yoga body: The Origins of Modern Posture Practice (2010)
  2. N. Sjoman – The Yoga Tradition of the Mysore Palace (1996)
  3. Patanjali – Joga Sutre – komentarji Vjase
  4. R. Hönn – Skripta RYS Joga Do
  5. Swatmarama – Hatha Joga Pradipika – komentarji Swama Satjananda Saraswati

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

*Vsa uporabljena literatura je v ruskem jeziku, zato prevodi citatov se lahko nekoliko razlikujejo

About