Mahabharata in joga

3. 11. 2017

Beseda avtorja

Mahabharata je verjetno najbolj obsežen ep svetovne književnosti.
Skozi stoletja sta se oblikovali dve osnovni recenziji sanskrtskega teksta
v Indiji. Po obsegu je to približno desetkrat daljši ep od Iliade in
skoraj dvanajstkrat daljši od Odiseje.
Mahabharata je razdeljena na osemnajst knjig (Parvan) in skozi njih
se prepleta osnovna zgodba o nasledstvu dveh vej družine Kurujev.
Ker je Mahabharata najverjetneje nastajala vsaj dvesto do petsto let,
nekje med 700 pr.n.š. in 200 pr.n.š. (nekateri indologi jo uvrščajo v
časovno obdobje 1000 pr.n.š), je treba razumeti, da je osnovna zgodba
nekakšna hrbtenica, na katero so se skozi čas pripenjale nove zgodbe,
ki so se nekako vklapljale v osnovno ali pa so zavzele stransko vlogo v
obširnem epu.

Najslavnejši del Mahabharate je Bhagavadgita ali Gospodova pesem.
Gre za dialog med Krišno in Arjuno, v katerem Krišna prežene oblake
dvoma, ki so pred bitko zakrili pozornost Arjune. Krišna nastopi kot
veliki učitelj joge in kot vse prežemajoče božanstvo, ki ustvarja vse in
to uniči, ko je čas za to. Bhagavadgita je bila najverjetneje v ep vstavljena
po nastanku okvirne zgodbe, saj obstajajo drugi deli v knjigi, ki
Krišno obravnavajo kot navadnega človeka z neizbežnimi slabostmi.
Mahabharata sama trdi, da je delo modreca Vyase, ki se v sami zgodbi
večkrat pojavi v različnih vlogah. Vyasa je povedal zgodbo svojemu
sinu in nekaj svojim učencem in eden od njih jo je med obredom
žrtvovanja kač povedal Džanamedžayi, potomcu družine Kurujev.

Zgodba, ki je pred vami, ni prevod obsežnega dela, je le povzetek osnovne
zgodbe na podlagi hrvaške izdaje iz leta 1989. Mahabharata je
zgodba o vrednotah in o notranji bitki človeka, v kateri boj poteka med
izbiranjem dobrih in slabih dejanj posameznika, kjer bogovi prevzemajo
izrazite človeške oblike, zaradi česar ima človek priložnost spoznati
svoj lastni božanski aspekt (Rudy Jansen 1993: 7).

Mahabharata govori o jogi. Poglavje z naslovom Joga v objemu instant
kulture avtorice Eve Rotar nam poda pogled na razvoj joge, njeno
širitev na zahod in razvoj skozi čas. Podpoglavje o času hitrih sprememb
definira pojem instant družbe, v kateri živimo, in spremembe
vrednot zaradi spremenjenega dojemanja minevanja časa.
Mahabharata je velikokrat omenjena kot eden pomembnejših tekstov
o jogi. Poglavje Joga in Mahabharata na podlagi primerov iz zgodbe
poda nekaj definicij joge. Joga je disciplina, ki s pomočjo različnih
orodij umiri miselne procese. Mahabharata je zgodba o vrednotah
in te so del prakse joge. Razumevanje večplastnosti joge se nam
skozi tekst Mahabharate razkrije v svoji preprostosti. Umirjen um ni
podvržen željam in pričakovanjem, ki našo lestvico vrednot s svojo aktivnostjo
popačijo. Delitev joge na štiri glavne smeri (Karma joga – joga
nesebičnega delovanja, Gyana joga – joga intelektualnega raziskovanja,
Bhakti joga – joga predanosti, Hatha joga – fizična oziroma telesna veja
Raja – kraljevske joge) je nastala šele s širitvijo na zahod. Različni stili
hatha joge so le odsev različnih učiteljev. Delitev na tradicionalne in
moderne, dinamične stile je posledica logičnega zahodnega uma, ki
želi vse stvari ali dogodke ustrezno kategorizirati. Joga je stanje uma,
je preseganje omejitev dvojnosti, ki jih naš razum ustvarja z miselnim
tokom in preko zaznave čutil. Telesni položaji so le eno izmed orodij,
ki nam pomagajo približati se stanju celovitosti. Mahabharata opisuje
jogo predvsem kot preprosto metodo, ki učinkovito rabi svojemu namenu.
Telesni položaji se le majhen kamenček v celovitem mozaiku
prakse joge…

» Božanski ocean in s snegom prekrite gore skrivajo v sebi
najplemenitejše dragulje in pravijo, da dragulj skriva v sebi tudi

MAHABHARATA

Rekli so o knjigi:
Lučka Počkaj:

“Kljub oddaljenemu prostoru in času nastanka zgodbe Mahabharate, nam avtor s svojo obdelavo teme omogoča, da odložimo »naša kulturna očala« in na intelektualni, izkustveni in intuitivni ravni prepoznamo podobnosti, če že ne enakosti, z našim svetom in da se vsaj za trenutek zamislimo o povezanosti vsega obstoječega. Preko zgodbe do joge in od joge k zgodbi, v njunem prepletu nam knjiga nenasilno pokaže, da obstajajo poti, ki vodijo v globine preprostosti.”

Saša Pavček:

Veliko prazne slame se mlati z besedami, ki niso čiste in iskrene. Zakaj nam beseda vrednota sodobnega človeka zadiši po manipulaciji z nami, zakaj se nam zdi, da beseda vrlina izgublja izvorni pomen? Na vsakem koraku nam ponujajo na izbiro najnovejše artikle, češ, da nas bodo osrečili, izpopolnili, obogatili … Za instanten čas, do naslednjega kratkotrajnega predmeta. Mi pa hlastamo za drvečim časom in oropani miru grabimo dalje … po čem?
V mojih rokah se je znašel eden najstarejših in najdaljših epov svetovne literature: Mahabharata, biser hindujskega izročila, ki je v prevodu odlomkov iz angleščine in srbohrvašične zaživel v slovenskem jeziku po zaslugi Roberta Hönna, mojstra joge, raziskovalca in nesebičnega darovalca znanja njenega bogastva.
Mahabharata nam skozi zgodbe govori o prvobitnih človeških vrlinah, ki jih zaman iščemo v slepilih kapitalistične umazanije in sluzi. Čas, ki ga bomo posvetili več kakor 3000 let stari modrosti, ki govori o nenasilju, resnicoljubnosti, ne – kraji, zvestobi, predanosti in ne – pohlepu, bo našemu življenju prinesel svež razmislek ter radost spoznanja, ki se je v naglici vsakdana nismo več nadejali: spoštovanje svojega lastnega sebstva in spoštovanje sočloveka.
Če stopimo korak za korakom potrpežljivo in čuječno po poteh Mahabharate in njenih starih resnic, nas bo vodila svetloba, ki ima moč spojiti srčiko našega notranjega življenja s transcendentnim. Poti nam z avtentičnim odnosom do vsebine in živo izkušnjo, pridobljeno s prakso joge, tlakuje Robert Hönn ob poglavjih Eve Line Rotar, ki nam osvetljuje jogo tudi s sociološkega vidika. Oba nam skozi lastne iskušnje ponujata svoja videnja o celovitosti joge in nam na odprti dlani nosita misli te knjige, da bi jo vzeli v roke kot dar posebne in trajne vrednosti, se umirili in se našli v globinah njenih besed.

Barbara Habič Pregl:

Mahabharata, velika pripoved o kralju Bharati je epska pesnitev starodavne Indije. Ta zgodba vseh zgodb , ki je nastajala več stoletij, (v različnih interpretacijah od 1000 do 200 pred našim štetjem) sodi med najobsežnejše stvaritve človeške ustvarjalnosti, kar jih poznamo. Njen obseg, 100 000 šlok, dvovrstičnih verzov z 32 zlogi za desetkrat presega obseg Iliade in Odiseje skupaj.

Ni pa samo obseg besedila tisto, kar nas prevzame; stoletja , v katerih je nastajala, so ji dodajala svoj filozofski, religiozni in socialni pečat. Okvirna zgodba dolgoletnih sporov, spletk,bitk , dejanj in spoznanj rodu Kurovcev, ki se deli v dve nasprotujoči si veji, je polna vsega, kar je človeško. Obenem je to pripoved o dharmi, pravilnem delovanju vsakega posameznika v danem trenutku, o človekovih notranjih bitkah, ki se pogosto bojujejo z orožjem in so oškropljene s krvjo in o tistih intimnih, v zrcalu univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor in so pravi notranji imperativ vsakega posameznika.

In prav v tem etično filozofskem jedru je Mahabharata ep, ki je preplul tisočletja nepretrganega živega izročila, ki mnoge, ki se je še danes učijo na pamet, vedno znova nagovarja. Še posebej njeno dragoceno filozofsko jedro, Bhagavadgita, Gospodova pesem, ki jo imamo, poleg Zgodbe o Savitri tudi v odličnem slovenskem prevodu Vlaste Pechainer Klander.

Svadhjaja, pojem, ki ga poznajo vsi, ki se poglobljeno posvečajo jogi je tista stopnja na osmerokraki poti joge, ki nalaga sadaku, učencu, da se posveča petju svetih manter, preučevanju svetih besedil in razmišljanju o njih. In svadhjaja je tisto, kar nam v tej knjigi ponujata oba avtorja, vsak na svoj način in vendar pripovedujeta isto zgodbo.

Pojem joga danes pogosto razumemo kot popularno in koristno telesno aktivnost. Ta pa je le drobec v mozaiku veličastnega filozofskega koncepta, ki za razliko od mnogo kasnejšega evropskega odseva, nikoli ni izgubil telesa.Telo in duh delujeta usklajeno, tako v harmoniji, kot v disharmoniji. Joga je predvsem stanje uma, preseganje dvojnosti, ki jih v umu ustvarjajo zaznave čutil. Z urjenjem telesa ustvarjamo pogoje, potrebno »čistost« in pretočnost naših energijskih kanalov, da lahko živimo, udejanjimo etična načela, ki nam jih nalagajo jame in nijame, s študijem, razmišljanjem, samorefleksijo pa krepimo uvid v svoji dharmi, na poti plemenitenja samega sebe.

Eva Rotar in Robert Honn se s svojima besediloma v pričujoči knjigi dopolnjujeta, kot tudi v življenju sicer. Na eni strani je analiza našega sodobnega, evropskega pojmovanja joge v objemu instant kulture, če povzamem naslov diplomske naloge, ki jo je Eva leta 2009 zagovarjala na Filozofski fakulteti, na oddelku za etnologijo in kulturno antropologiji v Ljubljani; in na drugi strani Robertov študij Mahabharate, ki bi v akademskih krogih pomenil življenjsko delo neskončnih analiz in primerjav, v življenju predanega učenca in učitelja joge pa je samoumeven korak na poti, svadhjaja. Velika besedila nas vedno znova lahko nagovarjajo, plemenitijo in ostrijo našo sposobnost dojemanja.
Za vse, ki jih privlači in zanima poglobljena pot skozi vrednote, ki so neločljivi del jogijske prakse, je knjiga prav gotovo navdihujoče branje.

Obseg:
315 strani
500 izvodov
Kazalo:
Beseda avtorja……………………………… 13
Mahabharata……………………………….. 17
Joga v objemu instant kulture……. 173
Joga in Mahabharata………………….. 253
POT…………………………………………… 309
Viri in literatura………………………… 310
Cena:
26,90 EUR v knjigarnah
23.00 EUR + poštnina, naročila na info@jogado.com

About