Peter Prhavc: O jazu (lastnosti jaza (ni)so (nikogaršnja) last)
Ta tekst nima niti slučajno namena rešiti vsega kozmosa[1] naslovne teme, se pa poskuša vanjo vpisati na toliko strukturiran in diskurziven način, da pokaže domet nekaterih osnovnih možnosti miselnega gibanja na področju jaza. Racionalnost in jezik sta pri tem ključni sredstvi, ne zato, ker sta vseobsegajoči, temveč, ker je pri njiju, bolj kot pri drugih metodoloških načelih, vsaj približno jasno, kje se gibljeta, kje so njune meje in omejitve ter s tem tudi to, kam ne moreta oz. kje omagata.[2]
Vprašanje
Ker je možno vsako izjavo, stališče in še posebej napisan tekst razumeti tudi kot od-govor na (lahko tudi zgolj implicitno) vprašanje (torej kot govor o oz. na nekaj, kar je vnaprej dano), je smiselno začeti z vprašanjem, kaj bi lahko bilo oz. je vprašanje tega teksta (če se ednina pokaže za preskromno, lahko nastopita tudi ostali dve gramatikalni števili, ki ju slovenščina premore).
Osnovno vprašanje, ki ima za odgovor jaz, bi se lahko glasilo Kdo si?[3] ali (na prvi pogled bolje, v bistvu pa z nepotrebno redundanco okrašeno in s tem zamegljeno) Kdo si ti? (zaradi vikanja je še možnost Kdo ste (vi?)) oz. (manj neposredno in s tem za introspektiven del odgovora prikrajšana postavitev je lahko tudi) Kdo je (on, ona)?[4]
Smiselno je dodati še nekaj vprašanj, ki osnovno vprašanje dopolnjujejo in dodatno pojasnjujejo, se pa z njimi ciljno oz. eksplicitno ne bomo ukvarjali, ker bi nas to odpeljalo predaleč, odgovori nanje se bodo sem in tja sicer po-/prikazali, vendar zgolj v navezavi na osnovno temo. Vprašanja niso neodvisna, delno se prekrivajo.
- Kako veš, da si ti ti (in da nisi nekdo drug)(=do kdaj/kam je jaz en sam jaz in kdaj postane neki drugi jaz)?
- Kako veš, da si, kdor si (=da je ta jaz natanko ta jaz)?
- Kako veš, da nisi nekdo drug kot tisti, za katerega misliš, da si (=da tvoj jaz ni neki drugi jaz)?
- Ali je pri tebi (=tvojem jazu) kaj takšnega, kar se ne sme spremeniti, da ti ostaneš ti (in da ne postaneš nekdo drug)?
- Zakaj misliš, da si sedaj ti isti ti kot si bil včeraj (oz. pred tremi dnevi, leti…)=jaz je isti jaz koje bil v preteklosti)?
- Kaj bi bila pri tebi najmanjša sprememba, ki bi povzročila, da ti ne bi bil več ti, ampak bi postal nekdo drug (=kaj bi bilo tisto, da ta jaz ne bi bil več ta jaz)?
- Kaj je tvoje bistvo (=bistvo jaza)?
- …
Védnost oz. mišljenje bi v vseh naštetih vprašanjih lahko (in bi ga v kakšen bolj tendenciozno zastavljenem tekstu moralo) nadomestilo tudi čutenje, občutenje, zavedanje…, vendar bi s tem vprašanja postala manj diskurzivna oz. bi se hitreje preselili v sfere nejasnosti, analogij, prispodob… V tem tekstu bo tovrstni diskurz ostal pretežno na zunanji meji gibanja.
…………………………………………………………………………………………………………………
[1] V vseh treh osnovnih pomenih gr. substantiva ho kósmos: nakit, red, vesolje.
[2] Načelno bi se bilo na tem mestu treba lotiti vprašanja, kaj sta racionalnost in jezik, vendar bi to celo razpravo odpeljalo bistveno predaleč. Zato bodi dovolj, da rečemo, da je trdo jedro racionalnosti logika (čeprav so njeni osnovni aksiomi – neprotislovnost, identiteta, izključeni tretji – nujna podlaga racionalnosti, so obenem preveč formalni oz. vsebinsko prazni), z jezikovnimi zagatami jaza se bomo srečali kmalu, zaenkrat povejmo le, da je jezik (ne le naravni, ampak tudi ali še bolj razni simbolni jeziki, npr. matematika) – generalno gledano verjetno najboljše izrazno oz. komunikacijsko sredstvo, kadar poskušamo vedeti, kje smo (razne kritike jezika – npr. da ne more ustrezno zadeti subjektivnih čustvenih stanj, globljih stanj zavesti itd. izpadejo neresne npr. ob poskusu nejezikovnega sporočanja enostavnih dogodkov (oz. stanj stvari) kot je npr. »včeraj popoldne sem šel v trgovino, kjer sem kupil črno žemljo in kilogram ajdovega zdroba«; le kako bi to sporočili z glasbo, abstraktno sliko, neverbalnimi čustvenimi sporočili…, ki naj bi izražala »globine«, ki se jih jezik ne more dotakniti. Wittgenstein ima (vsaj v grobem) najbrž prav, ko trdi, da so meje mojega jezika meje mojega sveta.
[3] Predpostavka (in zaenkrat nič več kot to) je, da ima vprašanje neko vsebino/objekt/predmet na katerega se nanaša, skratka, da ne gre za vprašanje tipa Koliko so težki naravno roza slončki, ki veselo tekajo po tropskem gozdu na Marsu?
[4] Srednji spol ono se bo kmalu izkazal za irelevantnega.
…………………………………………………………………………………………………………………
Nekaj jezikovnih/terminoloških nejasnosti in razjasnitev
V slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) se na prvi pogled zdi, da izraz jaz deluje dokaj avtonomno, brez prave konkurence, čeprav mu pojmovno polje vsaj delno zakrivajo osebnost, oseba, značaj, sebstvo, samopodoba, identiteta….
Večja težava se pokaže v drugih jezikih, npr. v angleščini ima I (kar se na hitro zdi najbolj verjeten prevod jaza) premočno konkurenco v izrazu self (zraven so še derivati self-concept, self-image…), ki v sebi nosi vsaj nekaj avto-refleksivne, torej samo-nanaševalne, samo-premišljevalne…note.[5] Podobno je v nemščini z ich (oz. das Ich) in selbst (oz. das Selbst), precej drugače in (vsaj izven filozofije) z manj zmede je v francoščini z je in moi…
Drugo dimenzijo težav odpre npr. arabščina, kjer ni možno postaviti splošnega vprašanja Kdo si ti?, ker ti nima univerzalne, nespolne oblike, ampak obstajata moška in ženska oblika ti-ja (v transliteraciji anta in anti), vprašanji sta potem lahko le Kdo si ti (moški)? in Kdo si ti (ženska)?
Tretja dimenzija bi se lahko odprla s količino izrazov jaz in ti v različnih jezikih, npr., ali ima npr. neuporaba (vsaj v bolj formalnih oblikah govora) izraza za ti v japonščini (translit. anata) kakšne vsebinske implikacije. Vsekakor pa to pomeni, da je za razumevanje osebnih nanašanj bolj pomemben predvsem kontekst govora.
Na tem mestu bi se, zaradi kasnejšega lažjega napredovanja, ustavili le še pri pojmu identiteta. Za izhodišče je najbolj enostavno vzeti etimologijo, ki je v latinskem idem, ki v grobem pomeni isto. Identiteto bi vsebinsko potem v slovenščino lahko prevajali z istost oz. istovetnost, na ta način, da meri na to, da nekaj/nekdo ostaja (sam sebi) enak (npr.) v daljšem časovnem obdobju. To bi pomenilo, da identitete nimamo le ljudje, ampak tudi živali, rastline (skratka živa narava), pa tudi karkoli, kar obstaja vsaj nek čas (pri abstraktnih pojmih odpade tudi čas). V kakšni (pogojno rečeno) kozmocentrični filozofiji (v smislu, da je vse, kar je, v osnovi enako[6]) s tem ni sicer nič narobe, vendar identiteta s tem izgubi precej razlagalne moči za človeški jaz.
Identiteta je zanimiva tudi zaradi tega, ker (vsaj pri ljudeh, najbrž pa tudi pri živalih, ki so evolucijsko blizu ljudem, kar pomeni tudi možnost prisotnosti zavesti) imamo identiteto tako zase kot za druge, drugače rečeno, tako sami se imamo za nekoga z nekimi lastnostmi, kot smo nekdo z nekimi lastnostmi tudi za druge. Del identitete, ki jo imamo zase, se lepo pokrije s samopodobo (s tem, kar mislimo, čutimo, doživljamo…(o sebi), da smo), drugi del pa v vsakdanji govorici nima kakšnega posebnega termina. Precej očitno se zdi, da gre na obeh polih za identifikacijo, poistovetenje nekoga z nekimi (zaradi omejenosti kognitivnega sistema) izstopajočimi lastnostmi in prav tako očitno je, da v tem, kaj je za katero stran izstopajoče, ne more biti popolnega ujemanja, saj imata na voljo različne podatke, na strani nosilca (»posedovalca«) jaza[7] so podatki tako introspektivni kot ekstraspektivni, medtem ko imajo zunanji opazovalci (torej drugi) na volje le zunanje, (recimo temu) »objektivne«[8] podatke, ki so dostopni z ekstraspekcijo.
…………………………………………………………………………………………………………………
[5] Spomniti velja, da latinski re-flektere pomeni nekaj (npr. list papirja) zapogniti nazaj, torej v miselnem svetu, nekaj ponovno premisliti ipd.
[6] Znotraj najrazličnejših metafizik se hitro pokaže, da je to precej razširjen model, kjer so na eni strani vsi trdi fizikalizmi oz. materializmi, na drugi pa sistemi, ki se jim je včasih reklo idealizmi, danes sicer tako enoznačnega termina nimajo, bi jih pa pogojno lahko umestili pod panpsihizme, spiritualizme ipd.
[7] Gre za tistega, za katerega jaz gre, torej tudi »lastnika« jaza, pri čemer (ob uporabi tega kar nekoliko smešnega ekonomističnega pojma) med lastnikom in lastnino ni raz-cepa, ni raz-kola, bolj enostavno ni razlike (bolje: ni raz-like, ker gre za en sam »lik«).
[8] Objektivnost je tukaj pod narekovaji iz preprostega razloga, ker je vsaka objektivnost subjektivno posredovana, ker so vsaka dejstva kot dejstva (za nas) samo v obliki, ki jih »mi« razumemo. V tem smislu je boljši izraz »zunanji« podatki, če pristanemo na metafizično tezo, da med zunanjostjo in notranjostjo obstaja radikalen (oz. vsaj močan) rez.
…………………………………………………………………………………………………………………
Jaz kot subjekt in objekt
Na tem mestu gre za v mnogočem ključno vprašanje, kje iskati jaz oz. kakšen jaz iskati: ali je jaz tisti, ki misli, čustvuje, zaznava, se zaveda, hoče, noče, se uči… ali je tisti, na katerega se mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, zavedanje, hotenje, zanikanje, učenje… nanaša (v tem primeru je jaz pred-met nekoga/nečesa drugega) ali je nekakšna kombinacija, interakcija, preplet, povezava… obeh.
Drugače rečeno, gre za to, ali je jaz subjekt (podlaga, (dobesedno:) pod-laga, kar leži spodaj, je spodaj položeno, se nahaja spodaj, ima svoje mesto, kraj in časa spodaj/pod) mišljenja (čustvovanja…) ali je jaz objekt mišljenja (oz. čustvovanja…, najbliže temu je izraz samopodoba), torej tisto o čemer nekdo/nekaj (najboljši kandidat za to je jaz kot subjekt) misli, da je jaz ali pa sta jaz kot subjekt in jaz kot objekt nekako prepletena.
Torej npr. način mišljenja o jazu določa vsebino mišljenja o jazu, in obratno, vsebina jaza (oz. vsebina mišljenja o jazu) določa način mišljenja o njem. Če gremo od mišljenja k čustvom dobimo naslednjo možno kombinacijo prepleta jaza kot subjekta z jazom kot objektom: način/dinamika čustvovanja o jazu določa vrsto čustev o jazu (to so konkretna čustva, npr. žalost, ljubezen, pogum…), in obratno, vrsta čustev o jazu določa način, kako o jazu čustvujemo[9].
Ta način razmišljanja bi lahko potegnili naprej na katerikoli drug duševni proces (npr. zaznavanje, spomin, motivacijo, voljo, intuicijo), vendar se (nekako v smislu sinteze in morebiti tudi razjasnitve paragrafa) ustavimo pri izrazu dojemanje: preplet jaza kot subjekta z jazom kot objektom pomeni, da način dojemanja jaza določa to, kar pri jazu dojamemo oz. kar pri jazu dojamemo vpliva na to, kako (način) jaz dojemamo.
Skratka: v primeru prepleta jaza kot subjekta in objekta se pokaže, da sta forma (način) in vsebina neločljiva.
Lastnosti jaza – postavitev in dve zgodovinsko izoblikovani liniji razmisleka
Lastnost je nekaj, kar je nečemu, nekomu lástno, kar mu pripada (oz. pri-pada, torej pada, se na-slanja, sloni na tem). Ali ima to/ta nekaj lástno eksistenco (torej ima nekakšno nasebno eksistenco, bistvo, ki bi bilo neodvisno od lastnosti, ki mu pripadajo)[10] ali obstaja zgolj skozi/z lastnostmi pa je ravno ključno vprašanje tega teksta. Vodilo[11] tega razmisleka v primeru jaza je za enkrat, da je nekaj, kar daje vsaj videz jaza in so mu lastnosti lástne, ali ta nekaj (jaz) obstaja ali ne pa bo (poskušal biti) rezultat razmisleka.
Preden se odpravimo na sprehod po lastnostih, ki bi lahko pripadale jazu, si poglejmo dve možni rešitvi, ki (bo)sta ves čas v ozadju.
V evropski tradiciji kot klasičnega zastopnika prve rešitve lahko vzamemo novoveškega, razsvetljenskega, racionalističnega filozofa Descartesa, ki skozi metodični dvom (ki pokaže, da zanesljivo ne more zaupati niti čutom, niti razlikovanju budna/speča zavest, niti razumu/matematiki/logiki, niti bogu) pride do tega, da je edina nedvomna, zanesljiva točka prav samozavedajoči jaz: »Kaj sem torej? Misleča stvar (lat. res cogitans). Kaj je to? Stvar, ki dvomi , ume, zatrjuje, zanikuje, hoče, noče, si tudi predstavlja in čuti.«[12] Descartes torej trdi, da je našel temelj jaza, ki bi naj bil v tem, da je nekaj (stvar), kar ima določene lastnosti (dvom, mišljenje…). Vsaj ena lastnost jaza je torej ključna, to je mišljenje in s tem samozavedanje oz. samozavedajoče mišljenje oz. mišljenje, ki se zaveda, da misli. Poenostavljeno za namen tega teksta, samozavedanje je tisto, kar je jazu nedvomno. Jaza ni, če se ne zaveda samega sebe, jaza ni, če ni(ma) zavesti oz. če ni pri zavesti. Toliko o Descartesovi poziciji.
Po svoje podoben rezultat prinese tudi upanišadski atman, ki ima v različnih interpretacijah zelo različne oblike, vendar, če se usmerimo na tiste interpretacije, ki ga postavljajo predvsem individualno, o njem zvemo precej malo, če že, pa je njegova vsebina določena negativno, in tudi pot do njega ostaja precej zakrita/iracionalna. Vendar na osnovi tega, da je pot do njega meditativna in kje ga lahko najdemo, bolj težko govorimo o tem, ali je njegov koncept smiseln ali ne.[13] Kar imata skupnega atman in Descartes je, da oba trdita, da obstaja nekakšna podlaga jaza in da je o njegovem obstoju možno govoriti.
Kot drugo linijo razmišljanja o lastnostih jaza lahko (sicer precej na silo, podobno kot je bilo z Descartesom in atmanom) postavimo skupaj angleško empiristično tradicijo, ki je zgodovinsko skoraj sočasna Descartesu (vsekakor pa spada v isto oz. zelo podobno miselno obdobje), iz nje je smiselno tukaj omeniti Locka in Huma, in budistično epistemologijo, ki je seveda nastala in se oblikovala precej proč (in v drugem času) od angleškega empirizma, pride pa do delno podobnih sklepov.
Dosledni empirizem izhaja iz tega, da je tisto, kar prinese čutno izkustvo bolj zanesljivo od razumskih sklepanj, ne v tem smislu, da lahko trdimo, da so stvari takšne kot jih vidimo, okušamo, slišimo, tipamo…, ampak da smo lahko prepričani v svoja čutna izkustva, da so takšna kot se nam kažejo, skratka, če vidim belo steno vidim belo steno, ob tem pa ne morem biti niti slučajno prepričan, da obstaja bela stena neodvisno od tega, kar vidim, prepričan sem lahko samo v to, da imam vidni čutni vtis bele stene. Torej, če imam zaznavo bele stene pomeni samo, da imam zaznavo bele stene, ne pa tudi, da obstaja bela stena, ki bi obstajala neodvisno od mojega pogleda.
Iz tega izhodišča se postavi vprašanje, ali imam tudi čutni vtis tega/tistega, čemur bi lahko rekli jaz, torej, ali imam čutni vtis tega/tistega, ki/kar ima čutne vtise. Empiristični odgovor je ne. Neupravičeno bi naj bilo sklepati, da, če obstajajo čutni vtisi, mora biti tudi nekdo, ki jih ima; sodobna ponazoritev tega s pomočjo filmskega traku je, da, če obstajajo filmske slike (ki so ponazoritve čutnih vtisov), ni nujno, da obstaja tudi film (ki je ponazoritev jaza, ki ima čutne vsebine oz. zavest o njih).[14] Empiristi bi pristali na to, da je govor o jazu smiseln samo v primeru, ko bi ga čutno zaznali na enak način kot zaznamo npr. belo steno.
Budistično pojmovanje temo jaza zapelje v nejaz (anatta),[15] kar že na lingvistični ravni pokaže razliko do upanišadskega (brez vsakega dvoma utemeljenega) atmana. Budistični nejaz je zgolj (s hudimi zadržki rečeno) psihološka hrbtna plat budističnega nepristajanja na kakršnokoli stalno, trdno, fiksno substanco, na kateri bi temeljil svet, in je v najbolj zgoščeni obliki izražena v izrazu anicca, ki se ga običajno prevaja kot minljivost, nestalnost, prehajanje ali tok vsega. Načini argumentiranja neobstoja jaza oz. dokazovanja nejaza gredo (zelo grobo rečeno) v smeri tega, da ni ničesar, kar utemeljuje sklep, da je jaz možno z nečim identificirati, vse identifikaciji so samo začasne, bežne, minljive in kot take ne kažejo na nikakršno fiksno identiteto oz. jaz, to npr, ne more biti niti telo, niti deli telesa, niti občutki, niti predstave, niti mentalna stanja, niti zavest…
Budizmu in empirizmu je skupno to, da jaz ni določljiv in s tem nima obstoja, skratka jaza v teh miselnih tradicijah ni.
V povezavi štirih teorij iz tega paragrafa z zastavitvijo jaza kot subjekta oz. objekta se zdi, da imajo vse štiri domet ne le v jaz kot objekt, ampak tudi v jaz kot subjekt, novejša pristopa (Descartes in empirizem) to počneta nekoliko bolj eksplicitno oz. jasno (empirizem jaz seveda popolnoma demolira), vendar je tudi temeljna atmanova intenca zamejiti najbolj temeljno subjektivnost v subjektu (kar počne precej nediskurzivno), budizem pa se giblje nekje tam kot empirizem.
Zaenkrat se lahko ustavimo ob tem, da rečemo, da teoriji, ki jaz zagovarjata o jazu (njegovi vsebini, strukturi…) povesta premalo, teoriji, ki jaza ne najdeta pa bi morali odgovoriti na vprašanje, kdo/kaj je tisti/tisto, ki je pokazal(o), da jaza ni. Približki oz. nadaljnja analiza sledijo.
…………………………………………………………………………………………………………………
[9] V slovenščini je precej jezikovne zmede z ločevanjem čustvovanja in čutenja, v (ne le) vsakdanji govorici se pogosto izgubi, da je čutenje povezano s čuti (ki imajo za rezultat vid, sluh, tip…), čustvovanje pa zajema čustav (strah, veselje, gnus…). Med obema je seveda interakcija, saj je npr. čustveno stanje v marsičem določeno s tem, kar človek vidi in obratno, kar vidimo je povezano s čustvenim stanjem, vendar se je dobro zavedati, da imata načelno različni izhodišči. Jaza (v celoti to velja za jaz kot subjekt, v veliki meri pa tudi za jaz kot objekt) ne moremo zaznati s čuti, nedvomno pa je povezan z našimi čustvi. V zgornjem primeru gre torej za čustva.
[10] Čeprav gre tukaj za izredno zahtevno in obsežno epistemološko temo, se velja nekoliko ustaviti in razčistiti, kaj je bistvo oz. nasebna eksistenca bistva (čeprav je opora za izraz na sebi I. Kant, se nima smisla ukvarjati s tem, ali je tukajšnja uporaba Kantovi popolnoma enaka. Brez razlage: ni.) .
Stvari imajo lastnosti (L1, L2, L3, L4…) in bistvena lastnost je tista (npr. L3), ki se ne sme spremeniti, da stvar ostane to, kar je, in da ne postane nekaj drugega. Vse ostale lastnosti (L1, L2, L4…) se lahko spremenijo in so torej nebistvene. Nasebnost neke lastnosti pa bi pomenila, da ima bistvena lastnost samostojno eksistenco, neodvisno od kvalitete drugih lastnosti oz. tega, kakšne so preostale lastnosti.
Dodatna težava je vprašanje, ali gre za bistvo posamezne konkretne stvari (npr. mize na kateri sedaj pišem) ali za bistvo pojma (npr. bistvo pojma mize, ki za sabo prinese kup dodatnih vprašanj, kot je npr. ali so vse mize mize v enaki meri ali so nekatere mize boljši predstavniki pojma mize kot druge mize, ali obstaja neka idealna, prototipska, tipična… miza…).
Oglejmo primer mize nekoliko bolj od blizu. Vsaka konkretna miza ima nekaj lastosti, kot so material iz katerega je izdelana, velikost oz. ploščina zgornje površine, število nog, ki omogočajo, da je zgornja površina dvignjena od tal, barvo/barve, namen uporabe (pri izdelovalcu, pri uporabniku/uporabnikih, prvotni namen, namen po mnogih letih uporabe…)… Bistvo mize bi bila vsaj na prvi pogled lahko lastnost, ki je omogočila, da je miza nastala oz. obstaja (najbližje temu je namen), toda, kaj če miza ni bila realno nikdar uporabljena za ta namen, kaj če je za namen mize služilo nekaj (npr. stol brez naslonjala), kar ni imelo namena biti miza…
Dodatne težave se pojavijo, ko bi poskušali poiskati bistvo mize na sebi. Ko temo premaknemo na teren človeške zavesti se zgodba iz prejšnjega odstavka ponovi z dodatkom za čigavo zavest gre? Mojo, tvojo, večine polnoletnih prebivalcev v EU…?
Pod to opombo je bil narejen poskus pokazati logično, formalno, strukturno osnovo, ki ji mora slediti razmislek o lastnostih jaza, njegovem bistvu in nasebnosti (oz. nenasebnosti, če bi se nasebnost izkazala za nesmiselno oz. nedoločljivo.
[11] Ni nujno, da to vodilo nekam pelje, zadošča, da pelje, četudi ne bo oz. ni končnega stanja, ki bi bilo določljivo; rečeno v bolj popularnem (v bistvu pa daoističnem) žargonu, pomembna je pot, četudi nikamor ne pelje oz. četudi se bo na koncu pokazalo, da ni nikamor peljala in da cilja ni (nikoli bilo).
[12] R. Descartes, Meditacije, 2/8. V bolj znani, a vsebinsko bolj prazni, obliki iz Razprave o metodi se to mesto glasi Cogito, ergo sum (Mislim, torej sem).
Ker to ni razprava o Descartesu se bomo izognili temu, kaj natančno je Descartes mislil, kaj je pri njem jasno in razločno (to je njegova metodološka fraza), kaj pa se mu zapiše bolj mimogrede in so kot pomembno izpostavili kasneješi interpreti.
[13] Za ilustracijo govora o atmanu dva odlomka iz Katha Upanisad (Sebstvo in meditacija, revija Poligrafi, št. 17/18, Nova revija, 2000, prev. T. Dittrich): »Ta atman… je manjši od najmanjšega in večji od največjega. Kdor se je osvobodil [vseh] želja in žalosti in umiril vse čute, bo spoznal to veličastnost atmana.« (I.2.20) »Do spoznanja tega atmana ne pripelje niti učenje, niti razum, niti mnogo znanja. Spozna ga le tisti, ki ga ta [atman]izbere in mu razodene svojo pravo naravo.
[14] Kakorkoli se zdi empiristično sklepanje zelo jasno in razločno (kar ne pomeni, da v njem ni težav) je dobro opozoriti, da je jezikovno opisovanje čutnih vtisov problematično, ker izhaja iz zamolčane predpostavke, da imamo vsi, ki govorimo o čutnih vtisih isto (ali vsaj enako, zelo podobno) osnovo zanje. Jezikovne težave se radikalno pokažejo npr. v primeru, ko poskušamo to, kar vidimo (in samo vidimo, ne da bi mogli zraven uporabljati ostale čute), opisati človeku, ki je slep od rojstva. Npr. kako bi takemu človeku opisali rdečo barvo; naštevanje predmetov, ki imajo rdečo barvo mu prav nič ne pove o tem, kakšna je rdeča barva, podobno mu nič ne pove razlaga, kakšna valovna dolžina elektromagnetnega valovanja daje vtis rdeče barve…
[15] Anatta je palijska ustreznica sanskrtskemu izrazu anatman, kar izhaja iz tega, da je jezik zgodovinskega Bude oz. začetnika budizma Siddharthe Gautame pali (ki je bil živ jezik, za razliko od brahmanskega sanskrta, ki v času nastajanja upanišad ni bil več jezik, ki bi ga ljudje uporabljali v vsakdanji komunikaciji).
…………………………………………………………………………………………………………………
Lastnosti jaza – nadaljnja analiza
Težava omenjenih, bežno prikazanih poti k jazu skozi njegove lastnosti ni v tem, da bile pobrane iz preteklosti, ampak v tem, da so vsebinsko omejene na razumevanje jaza z metafiziko in pristopi svojega časa.
Nadaljevanje analize jaza preko njegovih lastnosti nima niti slučajno namena, da bi bila popolna, bo pa poskušala zarisani smeri, kamor bi takšna analiza lahko oz. morala iti. Pristop bo navidezno precej kaotičen, vendar ne zato, ker ne bi bilo možno področja uredit, temveč zato ker nobena urejenost ne daje vtisa, da bi bila zadovoljiva.
Kar sledi, je nekaj izbranih lastnosti jaza, ki bi naj bile dovolj reprezentativne, da omogočijo dotik tega, kar bi podrobnejša in ekstenzivnejša analiza prinesla. Poleg vprašanja, kaj posamezne lastnosti jaza zanj pomenijo, se bomo v navezavi nanje občasno dotaknili še drugih dilem, kot so ločevanje med jazom in nejazom, več in manj jaza, ločevanje med enim in drugim jazom, jaz kot subjekt in objekt, obstoj in neobstoj jaza, premiki različnih lastnosti znotraj jaza… Za celotnim tóposom ni ene same enoznačne in izoblikovane teorije, ampak gre za fragmente različnih psiholoških, filozofskih, antropoloških, lingvističnih, bioloških… razlagalnih sklopov.
Za začetek lahko služi npr. temperament oz. npr. njegova dimenzija ekstravertnost/introvertnost[16] [17] Nima smisla ponavljati vsebine dimenzije iz predprejšnje opombe, lahko le dodamo etimološki pomen usmerjenost navzven/usmerjenost vase, raje se usmerimo k temu, kaj ta dimenzija pomeni za jaz. Jaz kot subjekt ekstravertov čuti[18], da mu ustreza, da je usmerjen navzven, v zunanji svet, da je v družbi ljudi, ustreza mu, da veliko govori…, obratno pa mu ne ustreza, če je ločen od drugih, če je sam, v nedinamičnih situacijah, kjer se nič ne dogaja. Pri jazu kot objektu (samopodobi) gre za isto vsebino, le da je perspektiva usmerjena na vedenje in da je dostopen tudi pogledu drugih ljudi. Obratno je z introverti.
Posameznikova umeščenost na dimenziji ekstravertnost/introvertnost je konstitutivni element njegovega jaza, vprašanje je le, do kam? Koliko se lahko na tej dimenziji nekdo premakne, da še ostane isti jaz in koliko se mora premakniti, da jaz ni več isti, ampak neki drugi. Bolj enostavno rečeno: če je nekdo npr. skrajni enkstravert, koliko se lahko premakne v smeri introvertiranosti, da bo njegov jaz še vedno njegov jaz, od kje naprej pa se bo prvotni jaz premaknil, da ne bo več isti, ampak bo neki drugi jaz.[19] Katerokoli mejo bi vzeli bi bila arbitrarna in s tem vsebinsko nesmiselna.
Bolj utemeljeno se zdi trditi, da je pogoj jaza v tem, da ima možnost biti nekje na dimenziji ekstravertnost/introvertnost, ne pa kje na njej se nahaja. Toda, če bi bilo tako, bi bil jaz na tej dimenziji (in ostalih, po logiki njej podobnih) lahko kadarkoli kjerkoli, kar pomeni tudi da bi bil (na tovrstnih dimenzijah) lahko kdorkoli, torej bi bil jaz kakršenkoli (in s tem katerikoli) jaz, vsak jaz bi bil (potencialno) vsak (drugi) jaz, vsak jaz bi bil vsi jazi.
S tem smo zašli v neke vrste paradoks (vsaj v racionalnem smislu), saj smo individualni jaz (potencialno) izenačili z občim/splošnim jazom[20] (oz. lastnostjo, ki ji lahko rekli jazstvost, in o kateri se trudimo narediti neko smiselno teorijo, ki se nam je pravkar podrla).
Premaknimo se na področje, ki se ga običajno imenuje značaj, ki bi naj po eni od možnih imterpretacij zajemal moralne[21] (in s tem tudi voljno-motivacijske) lastnosti. Naj bo primer dimenzija poštenost/nepoštenost, ki pomeni, da npr. nekateri ljudje/jazi nikakor nočejo goljufati, lagati, izkoriščati drugih, trdno sledijo svojim moralnim normam, vesti…, nekateri to počnejo občasno (npr. odvisno od situacije), nekaterim pa se to ne zdi nič posebnega in jim to predstavlja vsakdanjo rutino.[22] Tukaj gre tako za usmerjanje tega, kaj jaz čuti in tudi, kako se obnaša.
Ne bomo ponavljali že izpeljane razprave, samo postavimo vprašanje, koliko se jaz npr. poštenjaka lahko spremeni, da še ostane isti jaz, ali, da vsaj nekoliko spremenimo teren, isto vprašanje z drugim poudarkom, v katerih situacijah/primerih se poštenjakov jaz lahko obnaša nepošteno (ali lahko krade, da nasiti svoje otroke, ki bi drugače stradali ali umrli, ali lahko nekoga ubije v samoobrambi, ali gre lahko v bordel, ker mu žena pol leta ne pusti, da bi seksal z njo…). Ironično rečeno, ali ostane poštenjak, če ga vsaj peče vest, če stori karkoli od dejanj, ki so bila omenjena v prejšnjem odstavku. Če nimamo meje ločevanja poštenost/nepoštenost je tudi vsak psihopat še vedno poštenjak, in za to razpravo bolj pomembno, vsak jaz je lahko katerikoli drugi jaz.
Za naslednje področje, ki naj bo inteligentnost (kot zastopnik sposobnosti in kot nekoliko bolj jasno določen izraz kot je pojem razuma) si zelo skrajšajmo posel. Npr., da ima nek jaz zelo visoke točke na IQ lestvici in je od tega odvisna glavnina njegovega življenjskega projekta (pomagajmo si s stereotipom), je npr. znanstvenik, ukvarja se s kvantno fiziko, kar mu ni samo služba, ampak tudi hobi, glavnina njegovih interesov, prijatelji ga dojemajo in cenijo, ker je znanstvenik, žena se je v njega zaljubil zaradi njegove inteligentnosti in mu zato marsikaj oprosti, otroci so ponosni na svojega očeta, starši na sina, ugled ima med sosedi, v medijih, ljudje cenijo njegovo mnenje, ker ga imajo za inteligentnega… Recimo, da se taki osebi inteligentnost sesuje (npr. zaradi bolezni), kaj še ostane od njegovega jaza? Jaz kot subjekt ne deluje tako kot je deloval prej, spremenijo se mu misli, interesi, čustva…, samopodoba (jaz kot objekt) se mu spremeni, drugi ljudje ga ne doživljajo več enako kot prej, drugače se obnašajo do njega.
Ali sploh še ostane kaj takšnega, da bi lahko trdili, da gre za isti jaz (enak nedvomno ne more biti)? In vse je spremenila sprememba ene same lastnosti, ki nosi oznako inteligentnost. Če bi trdili, da gre za isti jaz, bi s tem zanikali, da je katerakoli lastnost pri jazu pomembna; s tem bi ostali na neki »globoki«[23] metafizični ravni, ki z realnim jazom in njegovo eksistenco nima dosti skupnega.
Zdi se, da po vsem tem telesne lastnosti ne bi smele več delati težav. Zdi se, da bo jaz najbrž še vedno isti jaz, četudi se telesna višina spremeni za nekaj centimetrov, če se teža spremeni za nekaj kilogramov, če lasje ne bodo več rjavi, ampak blond, če osebni rekord v teku na 100 metrov ne več 13 sekund, ampak bo 14…
Toda, kaj bo jazom, če ne bo več (nobene!) višine, teže, las, sposobnosti teka…? Ali bo sploh še kaj, ali bo kakršenkoli jaz še obstajal?[24]
Problem v bistvu nastopi že prej. Če se nekdo zelo zredi ali če samo teče sekundo počasneje kot najboljši prijatelj, če zaradi tega začne sebe dojemati kot nesposobnega, neprivlačnega, neuspešnega… in se zaradi tega zapije…, ali jaz še ostane isti jaz kot bi bil sicer? Drugače rečeno, če se nekomu zaradi radikalno poslabšane samopodobe /jaza kot objekta) spremeni to, kako čuti sebe, svoje življenj, svoje možnosti…in se mu zaradi tega spremeni vedenje, delovanje…, ali je jaz še vedno isti jaz? Nadaljevanje bi bilo enako kot pri inteligentnosti.
Vsi imamo v življenju različne socialne vloge (tega smo se sicer delno dotaknili že pri inteligentnosti),[25] kar pomeni, da smo vključeni v različne skupine, organizacije…, ki za sabo potegnejo ustrezno vedenje (čemur naj bi sledile tudi določene notranje lastnosti, doživljanje…). Npr. nekdo je v življenju poročen, torej je v vlogi moža, je v vlogi očeta, v vlogi otroka (ker ima starše še žive), je v vlogi tehničnega direktorja v podjetju, kjer je v službi, v vlogi (običajno) prijaznega šefa do podrejenih, prijaznega soseda, (različno agresivnega) voznika, navijača Barcelone, igralca šaha vsako drugo soboto v mesecu, (občasno) v vlogi kupca v trgovini…; v nekaterih vlogah je bolj, v drugih manj, uspešen, z nekaterimi se bolj, z nekaterimi manj, identificira…
Ali bi bil ta jaz še vedno (isti) jaz, če ne bil poročen, ampak bi živel v istospolni partnerski skupnosti, če ne imel otrok, če bi bil celo svoje življenje brezposeln in bi živel kot klošar, če bi navijal za Real…? Če rečemo, da za to, da bi ta jaz ostal isti jaz, potrebuje vsaj tiste vloge, ki so (mu) v življenju najpomembnejše, se lahko zgodi, da so mu najpomembnejše zaradi spleta naključij (ni imel namena študirati, ampak je študiral, ker se je zaljubil v simaptičnega študenta višjega letnika, ženske ga niso nikoli zanimale, potem se je pa na nekem žuru zapil in zapletel s svojo ženo, otrok ni imel namena imeti, vendar mu žena ni povedala, da je prenehala jemati kontracepcijske tabletke, za abortus pa je ni uspel prepričati, otroka je nekako sprejel, ker je bil že tu… ), to pa bi pomenilo, da je (tak) jaz (kot tak) jaz rezultat naključja.
Do sedaj smo bili pretežno pri zunanjih lastnostih, poskusimo še z notranjimi oz. duševnimi. Spomin ni pomemben samo zato, ker jaz pozna svojo zgodovino, ampak mu omogoča ohranjati izkušnje, znanje, spretnosti… Zaradi spomina nekdo govori tekoče 5 tujih jezikov, nekdo pa ne govori dobro niti angleščine. Spomin v mnogočem določa čustva, nekdo se boji psov, ker ga je v otroštvu ugriznil pes, nekdo se boji nastopanja pred drugimi, ker so ga v šoli vedno zafrkavali, ko je imel govorni nastop pred razredom, drugi je imel enake težave kot prejšnji primer, vendar je šel v terapijo in sedaj uživa v javnih nastopih…[26]
Če bi nekdo imel drugačne spomine in bi drugače čustvoval, ali bi bil njegov jaz isti jaz? Koliko bi lahko spremenil spomine, da bi bil še isti jaz? Najbrž ne v celoti, saj ljudje, ki popolnoma izgubijo svoj osebni spomin (npr. v avtomobilski nesreči) nimajo več istega jaza? Ali pač? Toda, če gre za isti jaz, je to lahko samo v nekih »globinah«.
S spominom se jazu zaplete še na nek drug način; kot miselni eksperiment si lahko predstavljamo, da se spomina dveh oseb čez noč zamenjata oz. zamenjata telesi: v telesu a je sedaj spomin miz telesa B in obratno. Kaj se zgodi z jazom? Najbrž se bolj poveže z novim telesom, kar bi pomenilo, da telo ni ključno za jaz. Toda, vedno najbrž ni tako, saj bi pri ljudeh, ki jim je telo ključni (ali vsaj zelo pomemben) projekt v življenju[27] telo ključna identifikacijska točka oz. jim predstavlja glavno področje dojemanja jaza kot objekta.
O čustvih: ali bi bil neki jaz isti jaz, če bi ljubil to, kar sedaj sovraži, če bi bil vesel, ko je sedaj žalosten, če bi obupal, ko sedaj še upa… Širše rečeno: ali bi bil jaz isti jaz, če bi doživljal (sebe, druge ljudi, odnose, svet…) popolnoma drugače kot sedaj.
…………………………………………………………………………………………………………………
[16] Dimenzionalni pristop pomeni, da v tem primeru dimenzija ekstravertnost/introvertnost ne pomeni dveh skupin ljudi/jazov, ampak gre za kontinuirano raztezanje celotne populacije od maloštevilnih skrajnih ekstravertov (ki so skrajno dinamični, aktivni, zgovorni, družabni…) do maloštevilne skupine skrajnih introvertov (ki so ekstremno nekomunikativni, samotarski, nezainteresirani za družbo drugih ljudi…).
Običajna predpostavka je, da ima dimenzija v celotni populaciji obliko Gaussove krivulje (kar pravzaprav ni drugega kot nikoli dokazana predpostavka), kjer je največ ljudi okrog sr edine, torej povprečno ekstra- oz. introvertiranih, toda, četudi je oblika distribucije drugačna (asimetrična v katerokoli stran, bimodalna…) je osnovna ideja dimenzionalnih teorij v tem, da v celotni populaciji ljudi ni ostrih rezov (radikalno izstopajočih podskupin, posameznikov), ampak imajo vsi nekaj takšnih, ki so jim blizu oz. podobni. Bliže ko je nekdo povprečju, več sebi podobnih lahko najde.
[17] Lahko bi vzeli tudi katerokoli drugo dimenzionalno lastnost temperamenta (npr. čustvena labilnost/č. stabilnost, čustvena zrelost/nezrelost, agresivnost/nea., mirnost/živahnost….) in ob njej odpravili podobno analizo.
[18] Čutenje je tukaj mišljeno kot čustvovanje, povezano s čustvi, ne pa s čuti (vid, sluh…). Te jezikovne težave smo se zgoraj že dotaknili.
[19] Izbrana lastnost (ekstravertnost/introvertnost) se na prvi pogled za tovrstne premike zdi še posebej neprimerna, ker ima precej jasno fiziološko podlago (v delovanju retikularne formacije v možganskem deblu, ki določa običajno raven vzburjenosti možganske skorje), vendar je možno najti primere ljudi, ki se jim je zgodila npr. osebna katastrofa (smrt bližnjih na katere so bili zelo navezani, uničenje življenjskega projekta, ki jim je dajal življenjski smisel…) in so se iz ekstravertne smeri precej močno nagnili v introvertno smer. Lahko bi našli tudi obratne primere, ki se zgodijo, npr. ko se ljudem spremeni situacija, v kateri živijo, zamenjajo socialno okolje…
[20] Če je v prejšnji analizi situacija pripeljala do absurda oz. v paradoks, velja omeniti, da je takšna situacija nekaj popolnoma smiselnega v upanišadski filozofiji, kjer je individualni atman izenačen z občim brahmanom.
[21] Pustimo ob strani temo, da morala ni zgolj ena, ker bi se sicer analiza preveč zapletla.
[22] Ponovno smo torej na dimenziji, za katero velja enaka logika kot pri dimenziji ekstravertnost/introvertnost.
[23] Narekovaji so uporabljeni zato, ker globina načelno ne pomeni nič drugega kot drugo/drugačno interpretacijo nečesa, pogosto pa tudi zatekanje v nekaj nejasnega, mističnega, skritega, skrivnostnega…, drugače rečeno, gre za slabo, nereflektirano frazo.
[24] Religije bodo seveda odgovarjale pritrdilno, ker naj bi duša ostala.
[25] Pomembne so predvsem vloge s katerimi se identificiramo in jih nikakor ne igramo, ampak čutimo, ne samo, da so del nas, temveč, da so mi, torej jaz. Na vprašanje Kdo si?ljudje običajno, potem ko povedo svoje ime, hitro začnejo naštevati in opisovati socialne vloge, ki jih imajo v življenju, npr. moja žena je…, delam v… kot…, moj najljubši hobi je…
[26] Zraven bi lahko dodali še druge notranje/duševne procese: okus, interese, želje, spoznavne stile, način mišljenja, pozornost…, vendar bi se analiza odvijala na precej podoben način.
[27] To bi lahko bili športniki, ljudje, ki preživijo večino prostega časa na fitnesu in za oblikovanje telesa pomagajo še z raznimi prehranskimi dopolnili, plesalci, številni pubertetniki (še bolj pubertetnice)…
…………………………………………………………………………………………………………………
Epilog h konstruiranju jaza z lastnostmi
Pri iskanju povezav med pojmoma jaza in njegovimi lastnostmi (torej tem, kar mu je lástno) se je pokazalo predvsem to, da je jaz z lastnostmi sicer določljiv, vendar ni možno trdno postaviti meja lastnosti oz. tega do kam je jaz še (isti) jaz od kje naprej pa bi postal neki drugi jaz. Rečeno bolj neposredno: določljivost jaza z lastnostmi je nedoločljiva oz. je nedokončljiv (lahko tudi neskončen projekt) projekt.
Neposredna posledica tega (določanja jaza z njegovimi lastnostmi) je, da jaz ne more biti nekaj statičnega, ampak je lahko samo dinamičen, torej dopušča spremembe samega sebe. In četudi obstaja nek »globinski« jaz ni nujno, da je ta jaz fiksen, lahko je tudi njegovo bistvo dinamično. Heraklitovsko rečeno: jaz je enak sam sebi in ni enak sam sebi, rečeno še bolj radikalno, jaz je in ga obenem ni.
V raznih opisih globinskih jazov tega neposredno ni zaslediti, kar je cinično, bi pomeni skrajni fatalizem, usoda posameznega jaza naj bi bila trdno zapečatena od njegovega začetka (kjerkoli/kadarkoli je že to bilo) naprej.[28]
Druga posledica analize jaza skozi lastnosti je vprašanje, čému so lastnosti lástne, če ni jaza, skratka za čigave lastnosti gre, če za njimi ni nobenega jaza, če je jaz zgolj skupek (bolj ali manj slučajno) nametanih lastnosti.
Temu je možno oporekati, da je sámo pojmovanje lastnosti kot lastnih nečemu (nekemu jazu, substanci, ki ima svojo vnaprejšnjo, predvsem pa neodvisno eksistenco) tako ali tako problematično. Alternativni koncept bo izhajal iz analogije/prispodobe[29] z mehansko uro. Ura je sestavljena iz množice različnih delov (kazalci, vzmeti, ohišje…), ki vsaj zase niti slučajno niso sposobni meriti časa, vsi skupaj pa delujejo kot merilnik časa in s tem dobijo novo kvaliteto. Pri uri ni nobene globoke substance, ki bi omogočala, da se deli sestavijo, ni nekega od delov/lastnosti neodvisnega bistva.
Težava te prispodobe jaza z uro ni samo v tem, da samostojna eksistenca delov ure in jazovih lastnosti nista enaki (deli ure – kazalci, vzmeti… – imajo samostojno eksistenco že preden so tvorili uro, za jazove lastnosti – temperament, spomin… – pa ni jasno, kakšna bi ta samostojna eksistenca bila; temperamentnost, ne da bi šlo za temperament nekoga, nikogaršnji spomin…?), ampak tudi v tem, da je pred začetkom konkretne ure obstajal načrt, ideja… zanjo, pri jazu pa je manj jasno, kaj bi to bilo, oz. je nekje v nejasnih »globinah« atmana, duše, božjem načrtu…
Individualni in splošni jaz
Na prvi pogled se zdi, da ima jaz svojo individualno eksistenco, zgolj sam neposredno doživlja svoja čustva (četudi jih deli z drugimi, drugi njegova čustva po-/sodoživljajo zgolj posredno), sam misli svoje misli, sam občuti svoje občutke… Jaz je torej zgolj sam v neposrednem stiku s samim sabo, neposredno dostopen zgolj sam sebi, in kot tak en sam, individualen[30].
Toda tudi v najbolj intimnih, individualnih delih jaza se znajdejo univerzalni, splošni/obči ali vsaj medosebni (»nadosebni«) elementi jaza: jezik (s svojo slovnico, besediščem…), struktura mišljenja (npr. pravila logike, ki se jih sicer nihče ne uči, vsem pa postane jasno, da je nekaj narobe, kadar jih nekdo krši, miselne asociacije, ki povezujejo stvari, ki npr. medsebojno pojavljajo stvari, ki se večkrat pojavljajo skupaj…), načini izražanja čustev (ki so kulturno precej določeni, obenem pa ne gre le za izražanje, temveč tudi doživljanje, ki je povezano z izraženjem, ker so čustva zelo telesno pogojeni procesi…), genotip (je rezultat evolucije, torej vseh naših genetskih predhodnikov, neposredno seveda staršev…)… Preplet z drugimi (torej prestop iz individualnega v obči jaz) je takorekoč avtomatičen, če se spomnimo na pojma empatija in identifikacija z drugim, v zadnjih letih pa zaradi razvoja nevrologije enako dokazuje/nakazuje odkritje obstoja zrcalnih nevronov, ki nas avtomatično prepletajo/zapletajo z drugimi.[31]
Zgolj na tej površinski ravni je jasno, da jaz nikakor ni (zgolj ali pa sploh ni) individualen, posamičen, unikaten…, ampak je (nekaj, precej/večina/vse?), kar se (mu) zdi, da je njegovega določeno s splošnimi strukturami. Kar mu ostane individualnosti, se zdi, je zgolj (bolj ali manj) slučajna uporaba teh struktur v določeni situaciji, trenutku…
V podobne sfere razmisleka pripelje tudi teorija, da je atman na koncu isto kot brahman, da je »globoki« individualni jaz na koncu isto kot splošni, univerzalni jaz.
Pravzaprav je individualnost jaza precej teže misliti kot njegovo splošnost, pot v utemeljeno individualnost bi najbrž šla lahko zgolj preko pojma svobode. To naj raje ostane nedotaknjena tema in naj ostane za kakšen drug raz-mislek.[32]
…………………………………………………………………………………………………………………
[28] Tak fatalizem bi npr. za teorijo reinkarnacije pomenil, da jaz tako ali tako ne more vplivati na svoje bodoče usode, zakaj se potem sploh trudi.
Tak fatalizem je npr. prisoten v nekaterih protestantskih teologijah, kjer je posameznikova usoda (pogubljenje/odrešenje) vnaprej določena s svobodno božjo določitvijo te usode.
[29] Analogija/prispodoba pomeni sklepanje po podobnosti in je metodološko zelo problematična (vseeno pa je, na žalost, praviloma popolnoma nekritično uporabljana). Njena logika je v tem, da, ker ima A lastnosti L1, L2, L3 in L4 ter iam B lastnosti L1, L2, L3, sklepamo, da ima tudi B lastnost L4.
Tukaj jo bomo uporabili zatio, da si prihranimo razlagalni čas in prostor.
[30] In-dividualen (lat. in-dividere) je dobesedno ne-deljiv.
[31] Področja biologije/nevrologije/razvoj računalniške tehnologije v povezavi z jazom se nismo posebej dotikali, vendar se zdi smiselno omeniti, da se odpira novo področje s tem, ko se računalniška tehnologija neposredno povezuje z možgani, najbolj znan je primer čipov, ki so vsajeni v možgane depresivnih ljudi in se aktivirajo, kadar posameznik (njegov jaz) leze v stanje depresije. To pomeni neposreden relativno natančno določen vstop materije v duševnost oz. vpliva na delovanje jaza kot subjekta, za zamegljevanje enostavnosti situacije pa dodajmo še obratne primere, npr. nevroplastičnost (ki pomeni, da duševnost oblikuje možgane) in primere ljudi, i jim manjkajo deli možganov (najbolj radikalen je primer Francoza, ki mu manjka 90%) možganov in vseeno funkcionirajo dokaj normalno.
[32] Po svoje je smešno po svoje pa tragično, da je svoboda tako redko resno tematiziran koncept, pa še tistih nekaj razmislekov, ki se svobode lotijo običajno obtičijo v tem, da je posameznik najbolj svoboden ko »spontano«, »prostovoljno« sledi »svojim« željam, čustvu, užitku… Na nek način je ravno obratno, kdor je srečno zaljubljen, uživa v tem, kar počne je ravno suženj, samo, da je zadovoljen suženj.
…………………………………………………………………………………………………………………
Na mestu sklepa
Kje smo se znašli? Jasno je, da po eni strani obstaja (zavestni, jazov) vtis, da jaz obstaja, da ima svoje bistvo, da se bori zase, za svoje užitke, zabavo, koristi, interese… in da ima ta jaz določene lastnosti, po drugi strani pa ta jaz ni niti določljiv, niti ga ni možno postaviti znotraj (smiselno določenih) meja, niti ni nekaj individualnega, niti ne more prepričljivo povedati, kdo/kaj je…. Ali je to stanje paradoksa vse, kar je moč misliti o jazu in je možen le obup zaradi nemožnosti odgovora ali beg v mistiko (področje nerazložljivega, iracionalnega…) ali pa se nakazuje kakšna bolj pozitivna/vsebinska rešitev?
Korak proč od tega antinomičnega stanja ponuja kantovski razmislek, da jaz sicer ne obstaja (v smislu, da bi bil nekaj/nekdo), toda ima svojo vsebino (ki se kaže kot natanko njegova vsebina). Obenem pa spet ni potrebno, da bi bilo karkoli, kar je pri njem, res njegovega, drugače rečeno, jaz so zgolj pogoji možnosti jaza, je zgolj potencialna/dinamična struktura, ki sicer sama na sebi ne obstaja, vendar dokazuje svoj obstoj s tem, da strukturira/povezuje različne elemente/lastnosti v eno (sicer nikoli do konca, »za vedno«) določljivo/opredeljivo celoto, ki je jaz. Strukture (jaza) ne bi bilo, če ne bi imela kaj strukturirati, to pomeni, da čeprav ni nobene vsebine, ki bi bila njena, nje ne bi bilo, če ne bilo nobene ne-njene vsebine. Bolj enostavno rečeno: jaza ne bi bilo, če ne bi čutil, da so neke vsebine, ki so njegove vsebine (ker skozi to dejavnost, ne samo da čuti svoj obstoj, ampak ga gradi/tvori), čeprav te vsebine niso njegove in čeprav je popolnoma vseeno, kašne so te vsebine.
Ni torej smiselno iskati odgovora na vprašanje Kdo/kaj si (ti)? oz. Kdo/kaj je (sem) jaz?saj tak odgovor vedno znova spolzi med prsti, vendar to ne pomeni, da odgovora ni, skriva se v dinamiki postavljanja vprašanj(a), skriva se v tem, da se vsak jaz bori za tisto, kar (istočasno utemeljeno in iluzorno) misli, da je njegov jaz. In še najbolj zagoneten pravzaprav ostaja odgovor na vprašanje, kje so meje (če so) te dinamike.
Torej, jaz je možnost jaza.
Jaz je integrativna (združevalna, povezovalna…) sila brez lastne, samostojne realnosti, in ne bi obstajala, če ne bi bilo česa integrirati.
(Samo)zavedanje ne pomeni zavedanja svojega čistega jaza, kar bi pomilo zavedanje čiste strukture brez vsebine, čiste integrativne sile brez da bi karkoli integrirala…, ampak pomeni zavedanje jaza na delu, jaza, ki povezuje/strukturira… svoje vsebine. Zavedanje te zavesti pa je tisto, kar bi lahko imenovali metakognicijo, mišljenje mišljenja, torej mišljenj o tem, kako potekajo lastni miselni procesi. To je pa nekaj, kar (četudi ni enostavno misliti) daje nek popolnoma drug pogled na trdno jedro jaza, kot je zatekanje v metafizične »globine«.
Jaz torej nikoli ni zares priseben (pri-sebi), ampak lahko pride k sebi le, le kolikor je kaj takšnega, kar ni njegovo, jazova neprisebnost je pogoj za njegovo sebnost.
