HATHA VS. RADŽA JOGA
Naj takoj že v začetku povem, da mi je učiteljski tečaj joge dal precej več od tega, kar sem od njega v samem začetku pričakovala. Željo po natančnem izvajanju asan je kar kmalu nadgradila želja po iskanju globljega smisla joge in njenega močnega vpliva na življenje posameznika. Kar kmalu sem ugotovila tudi to, da za razumevanje materije ne bo dovolj površno preletavanje skripte, ampak da bo za resnično razumevanje te starodavne discipline potrebno neprekinjeno izobraževanje, in še pomembneje disciplina prakse.
Če začnem pri teoriji, moram priznati, da me je prav odnos med kraljevsko radža jogo in danes popularno hatha jogo od vsega začetka intrigiralo. To je tudi eden poglavitnih razlogov, zakaj sem spremno sprejela to temo kot nosilno temo te naloge.
Naši učiteljski vikendi so se vrstili, učitelj je pa vedno bolj kot cilj joge navajal ločitev Puruše od Prakrtija. Priznam, še eno področje, ki mi je v začetku pogosto delalo preglavice. Po nekoliko prebranih knjig, v katerih so avtorji o tej teoriji pripovedovali z znanstvenega, filozofskega in psihološkega vidika, sem dojela bistvo teorije samkhyije in spoznala, zakaj je odnos med njima bistvo joge. Ločitev puruše od prakrtija je ločitev duše od materialnega svata in njena vrnitev v prvotno čisto stanje. Stanje, v katerem doživimo in živimo svobodnega duha. Če je torej bistvo joge Samadhi, kako so poimenovali stanje svobodnega duha, nam jogijske tehnike, ponujajo načine, kako lahko do samadhija pridemo.
Na tem mestu spoznavamo korake oziroma krake radža joge, ki so skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge. Govorimo v bistvu o Patanjalijevi Ashtanga jogi. Zelo pomembno je razumeti, da pri teh osmih korakih, o katerih bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, gre za skupek navodil, ki jih moramo izvajati istočasno in v celoti, če želimo napredovati na poti joge. Patanjalijevi aforizmi predstavljajo učbenik joge, za osnovo ima filozofijo samkhye, ki jo definira kot metodično prizadevanje, da bi z obvladovanjem različnih elementov človeške narave, telesne in psihične, dosegli popolnost. Človek bi moral obvladati fizično telo, čustvena stanja, aktivno voljo in mišljenje z zaznavanjem. Patanjali vztraja pri določenih vajah, katerih smisel je osvoboditi človekovo telo njegove nemirnosti in nečistosti. Če se z vajami okrepita vitalnost in mladostnost ter se podaljša življenje, je to koristno za uresničenje duhovne svobode. Nadaljnje vaje so za to, da se mišljenje očisti in umiri. Bistvo njegove teorije je, da z disciplinirano dejavnostjo hoče oziroma črta praktično pot k odrešenju in svobodi. S tem namenom je ustvaril svoje Sutre o jogi (Radža joga, str. 197).
Patanjalijev učni sistem se tako sestoji od naslednjih osmih stopenj: 1. yama in 2. nyama, ki zajemata etične in moralne vaje in predstavljata prvi pogoj za jogo, 3. asane, udobni telesni položaji, v katerih koncentracija ni motena, 4. pranayama – dihalne vaje, ki imajo močen vpliv na mišljenje in razpoloženje, 5. pratyahara oziroma obračanje čutov navznoter, kjer posameznikov duh postane odmaknjen od sveta in je pripravljen na vadbo koncentracije in meditacije brez slehernih telesnih ali duševnih obračanj, 7. dhyana – koncentracija, pa tudi meditacija; na tej stopnji mišljenje ne projicira več lastnih predstav kot objektov meditacije, temveč se zlije z njimi 8. samadhi – nadzavestno blaženo stanje, v katerem dualnost in pojavni svet ne obstajata več (Radža joga, str. 199).
Precej mlajša, hatha joga je kljub številnim razpravam o legitimnosti njenega obstoja, preživela dolgih 500 let in je danes izvaja na milijone ljudi po celemu svetu. Hatha joga zajema čistilne tehnike, asane, pranajamo in relaksacijo. Danes je hatha joga (pre) pogosto razumljena le iz tehničnega vidika in je hitro spregledan njen učinek na duha (Učim se joge, str. 13). Človek, ki išče ravnovesje pa potrebuje oba aspekta: telesnega in duhovnega. Eden del hatha joge so asane, s katerimi si učenec prizadeva pridobiti popolno telo, ki mu bo predstavljalo primerno orodje za skladno delovanje duhovnosti. Asane čistijo nadije in omogočajo energiji, da na nemoten način potuje do višjih centrov zavesti. To, čemur po domače pogosto pravimo energija, je v bistvu prana, univerzalna, življenjska energija. Je subtilna energija, ki navdihuje vse oblike življenja, jogijska tehnika pranajama pa nam omogoča, da to energijo nadziramo in jo usmerjamo. Govorimo torej o nadzoru, ki usmerja prano stran od čutil, saj nas ta oskrbujejo z občutenji užitka in bolečine. Dokazano je, da duševnost in prana vplivata ena na drugo, kar pomeni, da hatha joga sega deleč prek telesne sfere. Misli so tiste, ki usmerjajo življenjsko silo in si je zato izredno pomembno zapomniti, da je vsaka misel oblika energije, osredotočena misel pa omogoča močnejšo absorpcijo prane. Osredotočena misel pa zahteva koncentracijo. In prav koncentracija je glavni most med telesnim in energijskim telesom. Brez koncentracije je pranajama zgolj čistilna tehnika, s katero sicer ni nič narobe, ne bo nam pa omogočila doseganje višjih stanjih zavesti. Je to, kar jogo dela jogo.
Že takoj na začetku torej lahko sklepamo, da tako radža kot tudi hatha joge sežeta onstran fizičnega, saj nam kot svoj cilj navajata doseganje višjih stanj zavesti, obenem pa nam podajata uporabne tehnike, kako stanje svobode duha doseči. Ali obstajata ena ob drugi ali pa lahko ena od druge obstajata neodvisno? Ali je hatha joga posebna zvrst joge ali rajši govorimo o njej kot o nujno potrebnemu delu radža joge, brez katerega končni cilj le te ni dosegljiv? To so vprašanja, na katera bom skušala odgovoriti v nadaljevanju te naloge.
RADŽA JOGA
Radža joga nas uči, da so v človeku želje in potrebe, prav tako da so v njem sredstva za njihovo zadostitev. Uči nas, da nadnaravno ne obstaja. V naravi srečujemo očitne in prikrite pojave – drugi so vzrok, prvi pa učinek. S čuti lahka zaznamo očitne, ne pa prikritih. Radža joga nas usposobi za zaznavanje teh prikritih subtilnejših vtisov (glej Viveknanda, Radža joga, str. 6). Prve štiri stopnje radža joge vključujejo moralno drži in telesne vaje, ki posamezniku omogočajo obvladovanje telesne motnje, poželenja in čustev, ki bi mu odvračali duha od vadbe usmerjene koncentracije (Vivekananda, Radža joga, str. 198). Preden naj učenec dospe do primordialne intuicije, mora iti skozi tri stopnje koncentracije (dharana, dyana in samadhi) – ki jim z eno besedo rečemo samyama.
Samyama je bistvo joge, ki vključuje tri zadnje stopnje radža joge, in sicer koncentracijo – dharana, meditacijo – dyano in razsvetljenje – samadhi. Prve tri Patanjalijeve sutre jih definirajo tako, da koncentracija vključuje osredotočenje pozornosti na objekt, kar postopoma vodi do obvladovanja naravno begajočega duha. V stanju dhyane duh neprekinjeno doteka k predmetu meditacije, tako da lahko učenec za daljše obdobje osredotoči svojo pozornost na en sam objekt. Takšna daljša zbranost pozornosti na en sam objekt pa pelje v meditativno stanje, v katerem ostaja zavest objekta sama, brez zavesti jaza. Z izklapljanjem zavesti jaza in s popolnim zlitjem s predmetom meditacije doseže učenec stanje svoje biti, ki ga usposablja za dojetje bistva objektov in stvari v njihovem notranjem stanju, brez pristranskega vplivanja čustev in predpostavk. Končni cilj joge pa je usmerjen k popolni osvoboditvi od vsakršne navezanosti, in s tem k doseganju čiste zavesti (gled Vivekananda, Radža joga, str. 199).
Etimološko beseda joga izvira iz sanskrtskega korena yuj in v svojem bistvu pomeni napor, ki zahteva zbranost in koncentracijo. Gre torej za dolgotrajno duševno in telesno zadolžitev, za katero je potrebna vztrajnost da bi dosegli nekaj, kar ni intelektualna pridobitev ali predmet, ampak je z besedami zelo težko opisljivo stanje, v katerem človek preseže samega sebe, čas in prostor – doseže samadhi. Prek jogijskega samadhija svojo popolnost lahko doseže Nirvana – inherentna sila duha. Nirvana pomeni tisto stanje, ko nadzorujemo vse destruktivne sile duha, kar pomeni da vse konstruktivne sile povsem nadvladajo destruktivne (glej Mishra, Filozofija in psihologija joge, str. 5.-6.).
Že smo povedali, da je Patanjalijev sistem Radža joge povezan z metafiziko filozofske šole Samkhye. Samkhya zagovarja, da je vse lahko sestavljeno iz atomov, razen inteligence, duha in ega. Te strukture morajo biti sestavljene iz elementa, ki je subtilnejši od atomov. Ta element je prakrti (Mishra, Filozofija in psihologija joge, str. 11). Prakrti je edini ne povzročeni element, kozmične sile, ki ga sestavljajo se imenujejo gune. Guna pomeni vrv. Tako kot vrv veže nek predmet in ga ima pod nadzorom, tako tudi gune vežejo vse stvari od atomov do sonca in jih imajo popolnoma pod nadzorom. Samkhya joga gune razvršča v tri razrede: sattvaguna (inteligenčna snov), rajoguna (energijska snov), tamoguna (masna snov). Prakrti je vrv iz treh pramenov, ki nikoli niso ločeni, ampak so notranje vselej povezani. Sile same ni mogoče zaznati, na njeno gibanje pa lahko sklepamo na osnovi gibanja objektov (glej Mishra, Filozofija in psihologija joge, str.23. – 24.).
Kot že poudarjeno, filozofiji samkhye vladata dve temeljni načeli: zavest in materija. Prakrti je temeljni vzrok materialnega sveta, vir neizčrpne energije, purusa pa je čista inteligenca, neskončna zavest, neodvisna od materije in snovnega univerzuma. Purusa je vse vzdržujoča, tiha, miroljubna, večna in vse prežemajoča – kot sta to čas in prostor. Zato je v indijski tradiciji edino izkušnja čiste zavesti, tista, ki lahko zagotovi popolno vedenje. Do nje pa pelje pot discipline, v kateri so utesnjene mentalne funkcije, ki nam sicer že zaradi svoje narave izkrivljajo in vnašajo predsodke. Na ta način pot joge učenca pelje v stanje samadhi – stanje popolne zavzetnosti. To stanje dosežemo takrat, ko je duh popolnoma prevzet od nekega objekta, ko se vsrka vanj in istoveti z njim. Takrat se v bistvu zlijeta subjekt in objekt (glej Vivekananda, Radža joga, str. 202).
Filozofija samkhye izpostavlja naslednjo genezo: Zunanji dražljaji se prenašajo po zunanjih instrumentih na organe ali ustrezne možganske strukture, ki jih nato posredujejo duhu. Duh jih predaja determinativni sposobnosti; ko pride do percepcije jih sprejme purusa (Duša). Purusa nato ukaže motoričnim centrom, kako naj ukrepajo. Z izjemo puruse so vsi dejavniki materialni, duh pa je pri tem iz dosti finejše materije kot zunanji instrumenti. Ampak, snov iz katere je sestavljen duh je ista snov, iz katere je sestavljena zunanja, fizična telesnost materije, le da se ta pri tej obliki manifestira v doti gostejši obliki kot pri duhu. In zatorej po teoriji samkhye med intelektom in zunanjo, fizično materijo obstaja razlika med več in manj. Edino purusa je popolnoma nematerialna. Duh je tako rekoč sredstvo duše, z njegovo pomočjo se duša polašča zunanjih objektov (Glej Vivekananda, Radža joga, str. 20).
Od izredne pomembnosti se mi zdi dejstvo, da o radža jogi govorimo kot o znanstveni disciplini, ki človeštvu ponuja praktično in znanstveno utemeljeno metodo, kako da slehernih pride do Resnice. Prvo, kar nam radža joga ponuja so sredstva za opazovanje našega notranjega sveta. Ta instrument je duh sam. Pri tem pa nujno rabimo pravilno vodenje lastne pozornosti in njeno usmerjanje v notranji svet. Kot navaja Vivekananda (v knjigi Radža joga, str. 15) je sposobnost duha kot razpršeni svetlobni žarki: ko jih zbereš, razsvetljujejo. To je poglavitno sredstvo spoznanja. Spoznanje pa je že samo po sebi najvišja nagrada, prinaša pa tudi korist – spoznanje namreč prežene vsako trpljenje. Vse trpljenje izvira iz lastne nevednosti, iz lastnega strahu in neuresničenih želja. Ko enkrat človek dojame, da je popolno bitje, takrat on nima nobenih poželenj več in takrat on doživi in zaživi popolno blaženost.
Spoznanje je možno izključno z metodo koncentracije. Najlažje je osredotočiti duha na zunanje objekte. Na to nas navsezadnje učijo že od otroštva. Ampak obračanje pozornosti na notranji objekt, ki je v bistvu istočasno in subjekt in objekt (duh preučuje duha) je dosti težje in od nas zahteva disciplino in vztrajnost. Edino na ta način lahko spoznamo, da imamo dušo (glej Vivekananda, Radža joga, str. 17).
OSEM KRAKOV RADŽA JOGE
YAMA IN NYAMA
Pri prvih dveh korakih oz. krakih radža joge govorimo o moralni in etični disciplini. Radža joga zagovarja, da sta prva dva koraka osnova, brez katere jogi sploh ne more začeti svojo pot. Gre za navodila za osebno vzdržnost in dolžnosti, ki jih je treba spoštovati na treh ravneh: fizični, verbalni in intelektualni. Ta pravila nam pomagajo pri uravnovešanju notranjih občutkov, ustvarjajo disciplino v posameznikovem notranjem življenju, kar je predpogoj, da do iste pridemo v zunanjem. Gre za pravila, ki praktikantu omogočajo miren spanec in nemoten prehod v stanje meditacije.
ASANA
Disciplinirano vsakodnevno izvajanje telesnih in duševnih vaj, dokler nam le te ne omogočijo doseganje višjih stanj zavesti. Glavni in bistveni del poteka v hrbtenici in to na način, da je fokus vadečega na tem, da ostane hrbtenica prosta in zravnana, prsi, vrat in glava pa v podaljšku drug s drugim v ravni črti, tako da je vse telo podprto z rebri, dokler vadeči ohranja naraven in sproščen položaj z vzravnano hrbtenico (Vivekananda, Radža joga, str.24). V Patanjalijevih Yoga sutrah je zapisana strnjena definicija jogijskih asan: »Sthiram Sukham aasanam«, kar pomeni položaje, ki so udobni in stabilni. Iz tega lahko sklepamo, da v tem smislu radža joga prakticira asane zaradi razvijanja vaditeljeve sposobnosti dalj časa udobno sedeti v nekem položaju, kar je nujno za meditacijo (Saraswati, Asana, pranajama, Mudra, Bandha, str 15).
PRANAJAMA
Gre za usmerjeno dihanje, ki podeljuje gibalno silo celem telesu. Če to silo obvladujemo in če jo imamo v »lastnih rokah«, takrat se polastimo niti živčnih tokov, nato še naših misli in končno tudi prane, z obvladovanjem katere dosežemo svobodo (Vivekananda, Radža joga, str. 29). Kot smo že prej omenili, v sodobnem svetu posameznikova pozornost pogosto nima dovolj sposobnosti razločevanja, da bi dojela subtilna gibanja znotraj samega sebe. Le te lahko spoznamo izključno pod pogojem, da se nam duh izostri in prodre globlje v naše telo. Da bi pa prišli do subtilnejših zaznav, moramo pričeti pri bolj grobih. Naučiti se moramo obvladovati tisto, kar spravlja ves stroj v tek. To pa je Prana, katere najočitnejša manifestacija je dih! (Vivekananda, Radža joga, str. 30). Dih nam bo kmalu omogočil prodiranje globlje v telo, v področje kjer kraljujejo subtilnejše sile. Če jih bomo zaznali in se jih naučimo občutiti, jih bomo lahko tudi obvladali. Obenem bomo obvladali tudi celotno telo. Končno bomo torej dosegli obvladovanje telesa in duha, s tem pa bosta oba postala naša služabnika.
Prana
Prana je neskončna in obče prisotna sila; prana izžareva vse tisto, čemur pravimo energija. Prana je tisto, kar se kaže kot gibanje; je tisto, kar se razodeva kot težnost, kot magnetizem. Prana se kaže v vseh dejavnosti telesa, kot živčni tok, kot sila misli. Prav vse, od misli do najbolj grobe fizične sile, je manifestacija prane. Kdor obvlada prano postane gospodar lastnega duha in vseh obstoječih duhov; je gospodar telesa in vseh obstoječih teles; kajti prana je posplošena manifestacija moči (glej Vivekananda, Radža joga, str. 33.- 35).
Prana je za jogo to, kar je za našo civilizacijo elektrika – glavno gibalo. Resnično joge ne moremo razumeti, če ne razumemo, da obstaja prana, da deluje na naše telo, da si jo kopičimo in jo razporejamo. In to razumevanje moramo nujno vnesti v izvajanje joge, če hočemo prekoračiti stopnjo čisto mehaničnega in materialno-telesnega izvajanja asan in drugih jogijskih vaj (Van Lysbethe, Pranajama; Dinamika dihanja, str. 11).
Prana je kozmična energija; živimo v morju prane, vsak posameznik je vrtinec prane. Jogiji trdijo, da je značilnost življenja, da vase pritegujemo prano, jo v sebi kopičimo in spreminjamo, tako da deluje v nas in v zunanjem svetu. Kopiči se lahko v živčevju, še posebej v plexis solarisu. Pri jogi je poglavitno to, da nam omogoča, da tok prane po volji usmerjamo z mislijo. Na ta način s pomočjo joge zavestno pristopamo k samemu izviru življenja. Prana je naša resnična hrana, ker brez prane ni možna nobena oblika življenja (glej Van Lysebeth, Pranajama; Dinamika dihanja, str. 12 – 15.).
Moderna fizika je potrdila jogijsko razlago prane. Vse, kar živi je organiziran vrtinec energije. Prana je osnovna energija, ki navdihuje vse oblike življenja. Električni pojavi pa niso samo v živčevju, kar bi lahko na hitro sklepali, ampak po vseh opnah in po vseh tekočinah v telesu. To je dokazal dr. Fr. Kraus, ki je odkril, da telo vodijo električni procesi. Naše telo presnavlja energijo, saj absorbira kozmično energijo, električne naboje prenašajo delci telesnih tekočin – ioni. Izredni pomen za jogije se skriva v dejstvu, da je telo sposobno to energijo kopičiti in jo usmerjati (Van Lysebeth, Pranajama; Dinamika dihanja, str., 31-33).
Najočitnejša manifestacija prane v ljudskem organizmu je gibanje pljuč. Tukaj je očitna povezava med prano, zrakom in dihanjem. Pranajama pomeni usmerjanje gibanja pljuč, ki je povezano z dihanjem. Vendar (!!) dihanje tega gibanja ne ustvarja, obratno, gibanje sproža dihanje. Prana spravlja v gibanje pljuča in to gibanje povzroča, da zrak vstopa. Pranajama torej ni dihanje, ampak obvladovanje mišične sile, ki spravlja pljuča v gibanje. Ta mišična sila, ki priteka do mišic s posredovanjem živcev, končno pride v pljuča in v njih sproži določeno gibanje, je prana, ki jo moramo nadzorovati z vadbo pranajame. Vse manifestacije moči izhajajo iz tega nadzora. Ljudje, ki imajo ogromno moč, da spreminjajo svet, nimajo nobene posebnosti razen te, da lahko spravijo svojo prano v visoko stanje vibracije. Prav aktivacija prane do največje možne mere jim omogoča vladanje svetu (glej Vivekananda, Radža joga, str. 38 – 41).
Tako ima vsa radža joga za cilj, da uči druge, kako naj na različnih ravneh obvladujejo in usmerjajo prano. Ker človek, ki zbere svoje energije, postane gospodar prane v svojem telesu. Tudi meditacija je način koncentracije prane. Vsa znanost joge je v tem, da poučuje ljudi, kako naj skrajšajo čas, ki je potreben, da dosežejo popolnost, s tem da okrepijo sposobnost asimilacije. Radža joga je torej znanost, ki nas uči, kako pridobiti sposobnost koncentracije (glej Vivekananda, Radža joga, str.41 – 43).
O prani in pranajami bo še veliko govora v nadaljevanju te naloge. Zaenkrat si zapomnimo, da se tisti del pranajame, ki skuša obvladovati fizikalne manifestacije prane s fizičnimi sredstvi imenuje fizika; tisti del, ki skuša z mentalnimi sredstvi obvladovati manifestacije prane kot mentalne sile, se imenuje Radža joga (Vivekananda, Radža joga, str.45).
PRATYAHARA IN DHARANA
Beseda Pratyahara pomeni „zbrati pomen v določeni smeri“, in tudi osvoboditev duha od njegove sužnosti čutom. Za to je v začetku nujno disciplinirano opazovanje, dan za dnem. Dokler ne vemo, kaj duh počne, ga ne moremo obvladati. Samo leta potrpežljivega opazovanja in delovanja nam bodo na koncu prinesle želene rezultate. Pratyahari sledi naslednji korak oziroma krak radža joge, in sicer Dharana. Dharana pomeni osredotočanje duha na določene točke, kar pomeni prisiliti duha, da začuti določne dele telesa, druge pa izključi (glej Vivekananda, Radža joga, str.61).
DHYANA IN SAMADHI
Gre za cilja radža joge. Pri začetku razlage je pomembno razumeti, da je z določeno vadbo možno obvladovati skoraj vse dele telesa. To pomeni, da sami izpolnjujemo tudi tiste funkcije, ki veljajo za podzavestne ter da to počnemo nezavedno (glej Vivekananda, Radža joga, str. 65). Poznamo torej stanje zavedanja in nezavedanja. Vendar to ni vse. Obstaja namreč še višja raven oziroma nadzavest ali samadhi. Ko človek doživi samadhi, pride iz te izkušnje kot modrec. Joga nas uči, da duh že sam po sebi dovzeten za višja nadzavestna stanja, ki presega umovanje. Eni, ki se z jogo nikoli niso srečali pa se včasih „zdrknejo“ v to stanje nadzavestnega, kar opisujejo z besedami nečesa zunaj njih samih. To je lahko tudi nevarno, ker zdrknjenje v tako stanje, ne da bi pri tem vedli, kje smo se našli, lahko pelje v norost. Torej razum je treba preseči počasi, znanstveno, z natančno vajo (glej Vivekananda, Radža joga, 69-70).
Po Vivekanandi je dejstvo, da je enemu človeku uspelo doseči nadzavestno stanje oziroma samadhi že dovoljen dokaz, da to lahko uspe vsakemu od nas. Še več, po Vivakanandi je to absolutno nujno za vsakega človeka. Pri tem poudarja (glej Vivekananda, Radža joga, str. 71), da tukaj izkušnja igra ključno vlogo. Tukaj pridemo do glavnega učenje (radža) joge: Ničemur ne verjemite, česar niste sami odkrili! (Vivekananda, Radža joga, str. 17). To pravilo ne dopušča izjem. Izkušnja je temelj vednosti, učitelji joge pogosto navajajo, da vednost ne temelji samo na izkušnji maloštevilnih oseb preteklosti in sedanjosti, pač pa da ne more nihče biti zares inteligenten, če nima iste izkušnje glede svojega znanja (Mishra, Filozofija in psihologija joge, str. 78).
To meditativno stanje, ki je najbolj vzvišeno stanje bivanja, ne more nastopiti dokler je prisotna želja. »Tisti, ki si ničesar ne želi in se ne umešava, temu mnogotere premene narave nudijo lep in veličasten razgled« (Vivekananda, Radža joga, 72). Te ideje lahko dojamemo v dhyani oziroma v meditaciji. Ko je torej duh po predhodnih pripravah (krakih radža joge) trden, pridobi sposobnost zaznavanja subtilnejših objektov in je pripravljen na meditacijo. Ko je jogin zmožen ločeno zaznavati notranja gibanja, obvlada vse materialne valove pri sebi ali pri drugih. Ko pa bo zmožen ločeno zaznati miselno reakcijo, bo pridobil spoznanje vsega, kajti vsak čutni objekt in vsaka misel sta rezultat te reakcije. Če se bo pri tem jogin uprl skušnjavi razkazovanja različnih sposobnostih, ki jih bo ob tem pridobil, bo dosegel cilj joge: Popolno umiritev v oceanu duha. Takrat bo duša zablestela v vsej svoji moči.
HATHA JOGA
Hatha joga je ena izmed različic postklasične joge, nanjo pa najpogosteje mislimo, ko na zahodu govorimo o jogi. Sprva je hatha joga bila zamišljena kot dopolnilo radža jogi, potem pa je imela precej dolgo samostojno življenje. Njen osnovni namen je vitalizacija telesa in čiščenje parasimpatičnega živčnega sistema, ki ga sestavljajo nadiji (van Lysebeth, Učim se joge, str. 7). Hatha jogo lahko tako kot katerokoli drugo jogo lahko uporabimo na zelo različne načine, saj že sama ima precejšnje število variant. Sestavljena je iz telesnega in duhovnega dela. Telesni del je sestavljen iz dveh elementov: asan in pranajame. Toda tukaj ne smemo spregledati duhovnega dela, ki v bistvu ima odločilno vlogo v tem, kar hatha jogo dela jogo. Po pripovedovanju številnih indijskih strokovnjakov hatha joga lahko pripelje jogija do najviše stopnje duhovnega razvoja (ibid, 7). Korist, ki jo lahko da redna vadba hatha joge je toliko večja od napora, ki ga zahteva, da se je na Zahodu hitro razširila. Sodoben tempo življenja zahodnega sveta terja svoj davek in so danes številni ljudje v tehnikah hatha joge našli rešitev. Kaj nam hatha joga torej ponuja?
Moderna doba nam po eni strani zatrjuje kako napredni smo, po drugi strani pa prav danes bolj kot kadar koli prej imamo občutek popolne otopelosti, utrujenosti, stresa in iskanja smisla življenja. Ob vsej medicinski naprednosti stoletniki niso noben čudež, kje pa je smisel življenja? Po besedah van Lysebetha prav medicinski dosežki dajejo sodobnemu civilizirancu lažen občutek varnosti. Menimo, da je vse dovoljeno, ne ustrašimo se nobenega pretiravanja, če pa že zbolimo, gremo h doktorju, ki bo popravil škodo. Tako civilizacijo, navaja avtor, ki vodi v degeneracijo vrste in posameznika, ne da bi mu pri tem dajala vsaj navidezno srečo, moramo imeti za propadlo (van Lysebeth, Učim se joge, str. 12). Ampak, kot pri toliko drugih stvari v življenju, mi ne moremo spreminjati trenutne civilizacije, ne moremo spreminjati druge, lahko pa spremenimo sebe in lastne navade. Joga je nedvomno najbolj praktična, najučinkovitejša in zahtevam modernega človeka najbolj prilagojena oblika potrebne osebne discipline (ibid. 13).
Jean Herbert v uvodniku knjige »Učim se joge« pojasnjuje, da prepogosto pozabljamo, da je hatha joga predvsem joga. Ta izraz etimološki nakazuje stanje, v katerem je „navidezen človek“ na enak način povezan z „resničnim človekom“, se pravi, da je dobil nazaj svojo resnično naravo in da živi v skladu z njo. Tehnika joge pa je katerakoli disciplina, s katero se človek trudi priti v stanje joge (van Lysebeth, Učim se joge, str. 5).
Ko je v 6. stoletju p.n.š. Buda v ospredje pripeljal ideale meditacije, etike in moralnosti, so bile zanemarjene pripravljalne tehnike joge. Vendar so indijski misleci kar kmalu prišli do ugotovitev, da so le te nujne. Jogi Matsyedranath je tako učil, da je treba pred začetkom praks meditacije najprej očistiti telo in njegove elemente. Njegov najpomembnejši učenec je Gorakhnath je v lokalnem narečju napisal prvo knjigo o hatha jogi. Naprej, najvidnejša avtoriteta na področju hatha joge je Swami Swatmarama, ki je napisal knjigo »Hatha joga Pradipika« oziroma »Razlaga joge«, v kateri je zmanjšal poudarek na yami in niyami in na ta način iz hatha joge odstranil veliko oviro, ki so jo doživljali mnogi začetniki. V Hatha Yoga Pradipiki začenja Swatmarama s telesom in šele pozneje, ko postane um stabilnejši in bolj uravnovešen, uvaja samo – kontrolo in samo –disciplino (glej Saraswati, Asana, pranajama, Mudra, Bandha, str 11 – 13).
Hatha jogo lahko štejemo za psihosomatsko disciplino, edinstveno v svoji vrsti ali vsaj nepresegljivo v učinkovitosti. Pri hatha jogi gre za skupek tehnik in je nevtralna po definiciji. Zelo je pa narobe, če jo razumemo le z tehničnega vidika in s tem spregledamo duha, ki ji daje neoporečno plemenitost (Učim s e joge, 15).
Kot je rekel Swami Sivananda: „če predpostavljamo, da je človek v resnici duh, združen s materijo, zahteva popolna povezava z Resničnostjo enotnost teh dveh aspektov. Veliko resničnega je v doktrini, ki uči, da mora človek izluščiti najboljše iz obeh svetov. Oba svetova sta združljiva samo, če delovanje ustreza občim zakonom razodetja. Nauk, ki trdi, da srečo na drugem svetu lahko dosežemo le, če se odpovemo užitkom na tem svetu, ali z namernim trpljenjem in mučenjem, moramo imeti za napačen. Zemeljsko srečo in blagoslov na tem in na onem svetu lahko dosežemo, če vsako človeško dejanje spremenimo v čaščenje. Tako adept ne dela z občutkom odtujenosti. Prepričan je, da njegovo življenje in njegova dejavnost nista nekaj posebnega, kar bi moral egoistično varovati in razvijati zase, kot da bi se uživanje dalo samo po sebi in brez pomoči izločiti iz življenja.“
METODE IN PRAVILA HATHA JOGE
Metoda in pravila joge so znanstvena in precej enostavna, zato pa moramo biti pazljivi, da nas njihova preprostost ne bi pripeljala do tega, da bi jo zanemarili in se prikrajšali za čudovite koristne učinke, ki jih prinaša. Hatha joga je sestavljena iz naslednjih komponent:
Shatkarma je specifična praksa, katere namen je prečistiti in razstrupiti telo in notranje sisteme. Z razstrupitvijo telesa in notranjih sistemov se regulirajo in odpravljajo neravnovesja, ki so se pojavila v telesu zaradi nerednega življenjskega sloga, nerednih navad in napačnega načina prehranjevanja itd. Shat pomeni šest in karma akcija. Čiščenje telesa od grobega fizičnega do bolj subtilnega. Cilj teh tehnik je ravnovesje med mentalno in življenjsko energijo, med luno in soncem.
Tehnike so naslednje: NETI: čiščenje nosnih prehodov, DHAUTI: purifikacija notranjosti, glave in prsi, NAULI: masiranje in krepitev trebušnih organov, BASTI: tehnika izpiranja in toniziranja debelega črevesja, KAPALBHATI: tehnika prečiščevanja frontalnega dela možganov, TRATAK: čiščenje uma s pomočjo koncentracije.
Asane so v hatha jogi razumljene kot posebni telesni položaji, ki poleg tega da hrbtenici vračajo prožnost, umirjajo razdražene živce, sproščajo mišice, poživljajo organe in živčne centre, odpirajo energetske kanale in psihične centre. So orodje k višji zavesti in priskrbijo stabilno osnovo za naše raziskovanje telesa, diha, uma in onkraja. Hatha jogiji so prav tako odkrili, da lahko z razvijanjem nadzora nad telesom s pomočjo asan nadziramo tudi um. Asane so znotraj Hatha joge ena najpomembnejših tehnik (Saraswati, Asana, pranajama, Mudra, Bandha, str. 15.).
Pranajama je jogijska umetnost kontroliranja prane v človeku. Cilj joge je zavestno povečati in kontrolirati pranično presnovo zato, da bi se naše duševne, duhovne in telesne energije podeseterile. Torej pranajama niso dihalne vaje ali kontrola dihanja (to je le okrnjen pomen), ker kontrola dihanja ni cilj, ampak je le nenavadno a učinkovito sredstvo za kontroliranje in razporejanje življenjskih energij (van Lysbeth, Pranajama – dinamika dihanja, str. 48). Iz rečenega sklepamo, da je prana nekaj, čemur po domače pravimo energija. Gre v bistvu za življenjsko energijo, ki je v zelo ozki povezavi z zdravjem, saj zdravje spremljajo bio-električni naboj, živahne ionske izmenjave, napetost električnega potenciala in usklajenost vseh naštetih funkcij. To pomeni, da je zdravje veliko bolj odvisno od razdelitve in enakomernega razporejanja tokov življenjske energije, kot pa si to običajno predstavljamo (Dr. Biancini v knjigi Pranajama, str. 34). Iz povedanega je torej jasno, da bi imel človek, ki bi bil zmožen to bio-električno energijo kopičiti, jo voditi in jo po svoji volji razdeliti v svojem organizmu, ključ do telesnega in duševnega zdravja (van Lysbeth, Pranajama . dinamika dihanja, str. 37).
Mudre so del hatha joge in imajo namen doseči stanje, ki je povezano s hatha jogo. Namen muder je torej zavedanje povezave s prano ali življenjsko energijo. Skozi mudre recikliramo energijo, ki bi se sicer iztrošila. Korist uporabe muder je, da energijo, ki smo jo prej iztrošili, s pomočjo mudre shranjujemo in ponovno absorbiramo.
Bandhe so del hatha joge in pomenijo zapore. Zapore stimulirajo in prebujajo različne energijske centre. Bandhe združujejo energije z zaporami in z odpiranjem bandh se energija distribuira.
Relaksacija ohranja celostnost živčnega sistema, varuje pred nevrozo in rešuje nespečnost (Učim se joge, str. 13). Kot smo že poudarili sodoben človek ni več kos številnim zahtevam, ki ga zahteva moderen način življenja. Na srečo pa poznamo dve preventivni zdravili: dihanje in relaksacijo. Sta protistrup za napetost. Brez relaksacije ni prave joge, ni miru, sreče in zdravja. Relaksacija je tudi vir ustvarjalne misli. Relaksacija je joga v čistem stanju, saj duh popolnoma kontrolira telo, izklopi eno za drugo žice in zmanjša na minimum pošiljko toka proti mišičnim elektromagnetom, ki so razdeljeni po celem organizmu. Za živčne celice, ki so najgloblja telesna opora naše »osebnosti«, je značilno da se ne obnavljajo. Če jih preveč obremenjujemo, s tem povzročamo nepopravljive poškodbe. Relaksacija nam omogoči dostop v notranji svet, v duševno jogo, kajti nemogoče se je skoncentrirati, če je telo zadrgnjeno od krčevitosti (van Lysbeth, Učim se joge, str. 50). Duh telo obvlada neprisiljeno in sproščeno. Sproščanje pa nas odpelje v ne-delavnsot.
Z omenjenimi tehnikami hatha joge si učenec priskrbi popolno telo, ki potem takem postane primerno za skladno delovanje duhovnosti!
Da bi to povezavo razumeli, nam hatha joga ponuja razlago človeške osebnosti, ki jo razume kot skupek slojev, ki kakor čebulni olupki ovijajo posameznikovo resnično bit. Govorimo o petih košah, potovanje skozi slednje nam pravzaprav opisuje pot joge. Z vztrajno in potrpežljivo prakso stremimo namreč k temu, da sčasoma zbledijo meje posamezne koše, s čemer se začenja t.i. pot »navznoter« (skripta, poglavje Osnovna izhodišča, str. 10).
KOŠE
Če hočemo torej dojeti globlji smisel in pomen joge, potem ne moremo ne da bi se dotaknili še enega indijskega pojmovanja, in sicer tistega o ustroju človeškega telesa. Ta pravi, da je človeško telo sestavljeno iz slojev, od najsubtilnejših do najgostejših slojev oziroma do vidnega telesa. Pravijo, da je naša najbolj globoka, najbolj subtilna od vseh koš – Anandamaja koša – izvor vseh ostalih koš. (glej Pranajama dinamika dihanja, str. 234 – 236). Ananadamaja koša je torej Jaz z veliko začetnico. Njegova narava je čista zavest in ta je koša v najtesnejšem stiku z čistim duhom – Purusho. Sledi Vijanamaja koša – jaz z malo začetnico; princip individualizacije, lahko jo prevajamo kot inetelekt, razum. Vijanamaja se prekriva z naslednjo, Manomaja košo. Manomaja je vsa duševnost, ki ni vijanamaja koša. Tukaj se nahajajo vsa duševna zaznavanja zunanjega sveta, duševnost, ki jo preučuje moderna psihologija, tukaj so instinkti, ki smo jih podedovali od prednikov, vse izkušnje. Vijanamaji in Manomaji lahko rečemo duševni sloj. Okulisti tem delu nas pravijo »astralno telo«.
Pranamaja koša in annamaja koša sta značilno gostejša telesna sloja. Annamaja koša je najgostejši, je tisto, kar vidimo in tipamo ter tisto, s čemer se najpogosteje identificiramo. Pranamaja koša je četudi nevidno, prav tako snovno telo. Tukaj so vse električne, magnetične in druge energije v našem telesu, ki telo oživljajo. Najbolj gosti snovni sloj (annamaja koša) je prepreden z energetskimi električnimi tokovi, ki tečejo po nadijih. V annamaji koši se srečujejo vse koše. Je posvečen oder, na katerem se odvija kozmična drama – človeško življenje. Zanimivo je, da sama po sebi ta dva sloja nista dejavna, njihovo resnično gibalo je duševnost (manomaja in vijanamaja koša). Duševne energije torej vplivajo na nižje plasti in z njimi prihajajo v stik prek čaker.
ČAKRE
Do sedaj smo videli, da annamaja košo in pranamaja košo vodita manomaja in vijanamaja koša ter da duševna dejavnost prek čaker in praničnega telesa preide na izrazno področje (telesno dejavnost). Čakre so kot nekakšna privilegirana središča, v katerih se duševno telo združuje z energetskim. So subtilni energetski centri, kjer se duhovni dinamizem stika z nedejavnimi elementi (gosto in pranično telo) in ju kontrolira (Pranajama – dinamika dihanja, str. 240.). To so hkrati centri energije in zavesti! Gre za točke skozi katere duševna energija prodira v pranično telo in v njem tvori vrtinec. Z obvladovanjem čaker kontroliramo celotno pranično in gosto telo. Čakre potem takem v glavnem aktivira naša duševnost, duh. So center duševnega sloja, so stična točka s Pranamaja košo in razpošiljajo energijo po nadijih, predvsem po dveh glavnih nadijih, in sicer idi in pingali.
NADIJI
Nadiji so kanali, po katerih kroži prana. Če je pa prana električna energija in če je za nas pranično telo skupek teh energij – so vsi nadiji prevodniki te energije in so lahko zelo različni (van Lysbethe, Pranajama, Dinamika dihanja, str. 166). Poznamo devet poglavitnih nadijev, ki so povezani z vsemi odprtinami v telesu. Med njima sta dva zelo pomembna, in sicer pingala in ida.
V besedi hatha pomeni ha ido ali lunarni nadij in tha pingalo ali sončni nadij, kar nakazuje na poseben pomen dveh nadijev skozi katere dobivamo večji del kozmične prane, ki s tem postane del našega praničnega, energetskega telesa. Pranično telo oživlja gosto snov in naredi naše telo živo in otipljivo. Pranično telo je nedeljiva celota, ki je razdeljeno samo na življenjske dejavnosti, funkcije, ne pa na določen del telesa. Funkcija pridobivanja energije se imenuje Prana Vaju. Prana vaju torej zajema vse subtilne mehanizme, ki sprejemajo prano – njegov bistveni organ pa so dihalne poti. Vso presnovo našega gostega telesa vodi posebna energija z imenom Samana vaju. Vjana vaju porazdeljuje energijo po celem telesu. Funkcijo izločanja opravlja Apana vaju. Apana vaju je poleg Prana vaju najpomembnejša prana v telesu. Apana vaju ob vseh funkcijah izločanja skrbi še za odvajanje vode s potenjem in končno po dihalnih poteh izloča plinaste ostanke. Obe morata biti v ravnovesju, saj je od njih odvisno zdravje človeka. Zato je toliko pomembno uravnovešanje vdiha in izdiha – uravnovešen dih je namreč pogoj za pravilno kroženje energije. Z ritmičnim dihanjem po eni strani najprej želimo vsem telesnim molekulam vtisniti težnjo, da se gibljejo v isti smeri, ko pa se duh spremeni v voljo, se živčni tokovi preoblikujejo v gibanje, podobno elektriki. Ugotovljeno je namreč bilo, da se živci pod vplivom električnih tokov polarizirajo, kar kaže na dejstvo, da se volja takrat, ko se spremeni v živčne tokove, preobrazi v nekaj podobno elektriki. Ko pa je telesno gibanje popolnoma ritmično, postane nekakšen velikanski akumulator volje. In ta volja je natanko tisto, čemur jogi stremi. (glej Radža joga, str. 48).
Ampak uravnovešanje še ni vse, med pranajamo se jogiji trudijo Apana vajo (ki najbolj pogosto teče navzdol) obrniti v nasprotno smer in jo pripeljati na točko, da se sreča z Prana vaju – kar pripomore h končnemu doživetju joge! Hatha joga Pradipika pravi, da s tem postopkom zrak na silo usmerimo v Šušumno (van Lysbethe, Pranajama, Dinamika dihanja, str. 214).
Med ido in pingalo se po sredini hrbtenice, skozi celotno hrbtenjačo oziroma hrbtni mozeg, dviga osrednji živčni kanal, in sicer Šušumna. Na končnem spodnjem delu šušumne je tisto, čemur jogiji pravijo lotus kundalini. Tukaj v lotusu zvita spi speča sila kundalini, ki se, ko se zbudi, postopno dviga po šušumni, ko pa doseže možgane, je jogin povsem ločen od telesa in duha. Njegova duša je osvobojena! (glej Radža joga, str. 46). Pri navadnem človeku je šušumna zaprta, joga nam pa svetuje, kako lahko odpremo ta kanal in po njem spustimo živčne tokove. Center, kjer so shranjena naša preostala občutja imenujemo muladhara čakra, uskladiščena energija pa je kundalini. Če to zvito energijo prebudimo in poženemo navzgor vzdolž kanala šušumna, bomo povzročili močno reakcijo, saj bo delovala na vse centre, enega za drugim. Reakcija je takrat silovita, daleč močnejša od sanjske ali fantazijske. In če ta energija pride v možgane, odzovejo se celotni možgani in rezultat je polni blesk iluminacije, zaznava jaza (glej Radža joga, str. 50). Prebujanje kundalini je torej edini način za dosego božanske modrosti in uresničitev duha. To prebujanje je možno doseči na razne načine, jogini so pa prepričani da je ta sposobnost “zvita” v vsakemu od nas.
Razne vaje iz pranajame spremenijo način sprejemanja prane, njeno kopičenje in razporejanje po čakrah, vendar kljub temu najpomembnejši element ostaja Duševnost. Če vaje iz pranajame delamo brez koncentracije, so to le higienične vaje in nič več. Koncentracija nam pomaga, da polno izrazimo našo duševno moč. Da bi razumeli, kako je močna vez med duševnostjo in telesom, si lahko predstavljajmo, da je duh enostavno finejši, subtilnejši del telesa, ki deluje na telo. In isto tako telo deluje nazaj na duha. Če je telo bolno, je bolan tudi duh, če je zdravo telo, tudi duh ostaja trden in zdrav. V sodobnem svetu je prepogost pojav, da je duh v veliki meri odvisen od telesa, in temu je tako, ker je premalo razvit. Iz tega razloga se moramo zatekati k določenim telesnim pripomočkom, da lahko obvladamo telo in duha. Ko je telo dovolj obvladano, se lahko lotimo delovanja na duha. S tem si pravzaprav zagotovimo obvladanje duha do te mere, da bo deloval po naši volji in ga tako rekoč prisilili k taki koncentraciji sil, kakršno si želimo (Radža joga, str. 18). Ko se pa jogi nauči obvladovati notranje sile, takrat je zmožen obvladati celotno vesolje. Nič manj kot obvladovanje vesolja je cilj joge. Skozi teorijo koš to lahko razumemo na način, da jogi, ki mu uspe popolna kontrola lastnega telesa in duha, lahko zmanjša dejavnost vseh koš, se poglobi v Anandamaja košo in se s tem zelo približa Samadhiju (Pranajama – dinamika dihanja, str. 240). Zanimivo je, da jogiji globoko verjamejo, da so možgani le orodje naše duševnosti in ne obratno!
Videli smo, da je pranično telo pri človeku tako rekoč privilegiran sloj: zato si joge brez pranajame ne moremo zamisliti. Kontrola višjih slojev je nemogoča, če istočasno in zavestno ne kontroliramo »nižje« sloje. Pranajamo torej lahko označimo za duševni in telesni proces za aktiviranje čaker, pri čemer se teh energetskih centrov zavemo. (Pranajama – dinamika dihanja, 242). Asane na drugi strani naredijo gosto telo sprejemljivo za prano. Pranajama telo napolni z energijo in dopolni delo asan. Takrat lahko preidemo na prebujanje čaker. (Pranajama, 259). Če bi pranajamo razumeli kot le dihalne vaje, bi močno zmanjšali pomen teh vaj in bi to pomenilo, da ne poznamo njihovega resničnega cilja, ki je pridobivanje, kopičenje in zavestno kontroliranje praničnih življenskih energij v našem telesu. V bistvu je pranajama cilj asan, band in muder. Duševnost in prana medsebojno vplivata ena na drugo, kar povzroča, da hatha joga sega daleč prek o telesnega (van Lysbeth, Pranajama – dinamika dihanja, str. 14.).
TOREJ …
Radža joga, ki ji pogosto pravimo kraljevska joga, je še vedno »samo« joga.
Čeprav se včasih zdi, da se na to pozablja, je Hatha joga predvsem to – joga.
Vsaka joga pa ima isti cilj.
Prvi cilj joge je kontrola življenjskih energij ali pran (ki jo imenujemo tako zato, ker je življenjska sapa, prana, najvažnejša in jo je od vseh življenjskih ritmov mogoče najbolj neposredno kontrolirati). V ta namen moramo najprej vzpostaviti kontrolo naše duševne zavesti nad vsemi življenjskimi in čustvenimi reakcijami. S tem, da absorbira podduševne energije, zavest pridobi moč, da se lahko dvigne na področje nadduševne zavesti. Prav kontroliranje reakcij se tukaj zdi najbolj problematično oziroma težko dosegljivo. Čeprav je možnost slednjega močno tudi osebnostno pogojena, obstajajo tudi univerzalni napotki, kako naj posameznik najlažje pride do te točke. Radža joga v tem smislu podaja osem korakov, ki naj bi jih jogi prakticiral istočasno, pri tem pa vseeno zagovarja, da sta prva koraka, yama in nyama – osebna pravila za vzdržnost in dolžnosti – osnova, brez katere jogi sploh ne more začeti svojo pot. Swatwarama je v Hatha joga pradipiki zmanjšal poudarek na yami in nyami in s tem odstranil veliko oviro, ki so jo doživljali mnogi začetniki. V Hatha joga Pradipiki začenja Swatwarama s telesom in šele pozneje, ko postane um stabilnešji in bolj uravnovešen, uvaja samo-kontrolo in samo – disciplino.
Končni cilj joge pa je prebujanje in dvig speče kundalini energije, s katero razvestlimo višje centre človekove zavesti. Tako radža joga kot hatha joga nam tukaj ponujata orodja, ki eno za drugim ali boljše rečeno eno z drugim omogačata, da občutimo to stanje brezmejne svobode. Prvi korak na tej poti so asane. Radža joga jih uporablja kako bi telo pripravila za daljše sedeče položaje, ki so nujni za meditacijo. Hatha joga asane razume kot uporabno sredstvo za čiščenje nadijev za nemoteno kroženje prane po telesu in kot orodje za stimulacijo čaker, ki potem takem lahko razporejajo ustvarjalno energijo kundalini po telesu. Hatha joga s tem želi ustvariti ravnotežje med vzajemno delujočimi aktivnostmi in procesi pranskih in mentalnih sil (Saraswati, Asana Pranayama Mudra Bandha, str. 17). Glede na dejstvo, da joga um ne loči od telesa, kar pomeni da vsak mentalni vozel ima ustrezni fizični in obratno, so asane zelo uporabne za sproščanje le teh.
Naslednje področje, ki ga tako radža kot hatha joga poudarjata je pranayama. Pranayama za svoj končni cilj postavlja polno obvladovanje prane v telesu in prek čaker obvladovanje Manomaja koše duševne dejavnosti. Eno najpomembnejših odkritij na tem področju je, da prana uboga misel! Oziroma skoncentrirana misel omogoča, da absorbiramo več prane. V tem se hatha joga, ki je skupaj z asanami in relaksacijo eden od opornih stebrov pranajame, stika z radža jogo – jogo duševne kontrole. Duševnost lahko z voljo zavestno vodi absorbcijo, kopičenje in razdeljevanje prane v človeku. Torej absorbcija in kopičenje prane sta pod kontrolo misli, kajti misel upravlja izvajanje pranajame (Pranajama – dinamika dihanja, str. 46 ).
Zaenkrat sem naštela načela, ki jih imamo za zunanjo jogo, zadnja tri imamo za notranjo. Med obema je pratyahara oziroma umik čutov navznoter. Brez prekinjana vezi med čutilnimi organi, očmi, ušesi in pd. in zunanjimi organi nobeno potovanje navznoter ni mogoče. Relaksacija, ki je sestavni del hatha joge nam omogoča prav to. Z njo lažje izklopimo vse dražljaje iz zunenjenaga sveta, na kar lahko nadaljujemo z praksami koncentracije, ki nas peljejo v stanje meditacije.
Hatha joga je nujni predpogoj za meditacijo tudi ker z uravnovešanjem simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema omogoča telesu, da v stanje le te sploh pride. Že samo ime hatha joge nakazuje koliko je pomembno uravnovešanje prane znotraj dveh glavnih nadijev, kje se potem takem aktivira kundalini energija, ki s stimulacijo čaker človeka popelje v stanje meditacije.
Praksa dharane – globoke koncentracije, je pomemben del tako radža kot hath joge. Znotraj hatha joge ji pravimo trataka in je del naprednejših praks, ki so absolutno nujne za meditacijo.
Za hatha jogo je torej moč reči, da upravičeno zavzema samostojno mesto znotraj jogijskega sveta, sploh če jo razumemo v luči sodobnega sveta. Ta namreč človeka bolj kot kadar koli prej draži in mu ne dovoli, da bi bil zadovoljen, srečen, umirjen … Moderen človek je zaradi izrednega inteziteta zunanjih dražljajev danes bolj kot kadar koli odtujen od samega sebe, pogosto se ne zaveda niti svojega telesa, kaj šele notranjih energij in neskončne moči, ki se skriva v vsakemu od nas. Zato so zelo priročne in smiselne komponente hatha joge. Ko se izpopolnijo v hatha jogi, ta harmonizira, reorganizira in uravnoveša telo, fizično strukturo telesa, energijski sistem in vodi posameznika v dimenzijo uma. Ko gre posameznik skozi uravnovešanje in harmoniziranje telesa in energije v dimenzijo uma, se začne radža joga.
Glede na vse zaključke, ki smo jih podali znotraj te naloge nepogrešlljiva ostaja predvsem ena trditev. A ta je, da različne zvrsti joge, kolikor da so drugačne med sabo, vendar ni moč popolnoma ločiti. Veliki jogiji so vedno poudarjali, da je, če gojimo eno izmed omenjenih jog, zelo nevarno, če prekršimo pravila katerekoli druge joge, in po drugi strani, da se vse te joge na koncu stikajo (Učim se joge, str. 6). Ko govorimo o kakšni določeni jogi, pri tem torej ne izključujemo drugih jog, ampak s tem mislimo, da ta določena joga daje tistemu, ki se nanjo sklicuje, neke vrste osrednje napotke, na katere se navezujejo ostale joge. Isto lahko zaključim za odnos med hatha in radža jogo. Četudi hatha joga ne more zanikati stičnih točk z radža jogo, ne smemo podcenjevati njene moči. Tako hatha kot radža joga namreč ponujata vrsto preverjenih navodil za dosego končnega meditativnega stanja in vsesplošnega miru.
Moč joge je resnično tolikšna, da že samo njen drobec veliko pomeni. S tem da pomirja živčno vzburjenost, prinaša spokojnost. Izboljša se naš značaj in z njim naše zdravje. Za vse to je pa nujna disciplina. Tisti, ki zares hočejo postati jogini, morajo enkrat za vselej nehati z obotavanjem in svoje življenje vzeti v lastne roke.To je edini put k duhovnosti.
Bližnjice ne obstajajo.
LITERATURA:
Lysebeth, André van, 1979, Prânajâma – dinamika dihanja / André van Lysebeth, Ljubljana : Mladinska knjiga.
Lysebeth, André van, 1979, Učim se joge / André Van Lysebeth, Ljubljana : Mladinska knjiga.
Mishra, Rammurti S., Filozofija in psihologija joge, Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 2001 (Ljubljana : “Jože Moškrič”). ISBN 961-6294-34-2
Satyananda Saraswati, Swami, Asana Pranayama Mudra Bandha, Ljubljana : Tara Yoga Center, 1998. ISBN 961-90124-5-3
Satyananda Saraswati, Swami, Yoga nidra, Ljubljana : Tara yoga center, 2003, ISBN 961-90124-8-8.
Skripta – Učiteljski tečaj 20015/2016 šola Jogado
Vivekananda, svami, 2000, Radža joga, Ljubljana : Mladinska knjiga, (Ljubljana : Mladinska knjiga). ISBN 86-11-15829-6
