Duhovne smeri Vzhoda skozi kritične oči materializma

 Zoran Maksimović:

HINDUJSKA FILOZOFIJA

 

(znanstveno-filozofski pregled)

 

Na indijskem subkontinentu se je razvilo veliko različnih sistemov hinduistične filozofije. Hinduizem lahko dojamemo bolj filozofsko kot le doktrino. Njegovo filozofijo razdelimo na ortodoksne in neortodoskne šole (darshane), ki priznavajo ali nepriznavajo teksov Ved, kot najstarejšega hindujskega verskega besedila.

Filozofija je nastajala v petih zgodovinskih obdobjih, najglobji vtis pa pustijo prva tri, ki so tudi predmet te naloge:

  • čas Ved (2500 p.n.š – 600 p.n.š.)
  • čas Epov (600 p.n.š.- 200 n.š.)
  • čas Suter (200 n.š.- )
  • čas Srednjega veka ( -1600 n.š.)
  • moderni čas

 

Vede

S širitvijo vedske civilizacije na širšem področjih današnje indijske podceline, ki je govorila v sanskrtu, so se pojavili tudi njihovi prvi verski spisi oz. Vede. Poznamo štiri spise (RigVeda, Yajur Veda, Sama Veda in Atharva Veda), ki so nastali glede na takratno dojemanje religije, praznoverja in filozofije. Ker so avtorji neznani (pisali naj bi jo tako posamezniki kot duhovniške družine), se smatra, da so bili ljudem »razodeti« s strani bogov (sruti). Religijsko se jih dojema kot spise, ki so večno obstajali in so ponujeni človeku za njegovo dobrobit. Za boljše razumevanje, so Vede pomožno razdelili na šest udov preučevanja (vedangas);  izgovorjave (siksha), razlage ritualov (kalpa), slovnice (vyakarna), etimologije (nirukta), metrike (chhanda) in astrologije (jjotisha).

Filozofsko pomembna je RigVeda (Veda spisov), zapisana v obliki 1028 hvalospevov božanstvom (sukhta) v desetih zvezkih (mandala). Vsaka Veda je dodatno razdeljena na štiri dele: mantre (hvalnice), brahmane (tolmačenje pomenov manter in obredja žrtvovanja), aranjake (zaključki brahmanov ali neodvisni teksti) in upanishade (filozofsko-metafizična tolmačenja o odnosu duše do pojma boga). Najbolj zanimiv del RigVede je Purusha Sukta in Nasadiyja Sukta.

Purusha Sukta nam predstavi kozmično, duhovno bitje Purusho, ki prežema prav vse in še čez. Je božanstvo v vsem, kot sestavni del vsake žive ali nežive stvari in je večna kozmična življenjska sila. Poetično je predstavljen kot bitje tisočih glav, oči in nog, ki s svojimi prsti obkroža vse okoli nas. Vse kar je bilo, kar je in kar bo, je manifestacija nastala iz delov njegove telesa. Koncept purushe kot vseobsegajoče, pananteistične komponente, ki se razteza preko vsega, kar je, tako zavednega kot nezavednega, se ponavalja skozi velik del hindujske filozofije. Smatra se, da je bila himna kasneje vstavljena v RigVedo.

Nasadiya Sukta je znana tudi kot hvalnica stvaritve. Nastala je v zadnjem, desetem zvezku, ki se pomensko že precej razlikuje od starejših. V njej so predstavljene ideje o kozmologiji in samem nastanku. Primer besedila:

 »Sprva je bila le tema, ovita v temo.

Vse to je bila samo nerazsvetljena voda.

Tisto je nastalo, ograjeno v niču

prišlo je kasneje, rojeno iz moči vročine«

»Bogovi sami so nastali po nastanku.

Kdo torej ve od kod nastanek

 

»Bogovi« naj bi nastali šele po sami stvaritvi, kar nakazuje določeno ateistično noto, kot to razumemo danes. Govori o nastanku za katerega niti »Tisto« ne ve, kako se je zgodil. Besedilo prežemata skepsa in agnosticizem, ki ju je mogoče začutiti iz postavljenih vprašanj ali nedefiniranih trditev.

Za razliko od monoteističnih religij Zahoda, kjer je blasfemično razumevati druge ljudi kot bogove, se v hinduistični tradiciji duhovne učitelje oz. guruje, celo lastne očete, lahko imenuje kot take (bhagavan). Za bogove ravno tako velja pravilo ponovnih rojstev, kar pomeni, da se pojavljajo med ljudmi in nikoli ne vemo, kdo od njih je lahko ravno božja inkarnacija. Vsak, ki ima v sebi šest kriterijev, torej, moč, slavo, bogatstvo, znanje, lepoto in je samostojen, ima možnosti biti bhagavan.

Iz Ved je zraslo veliko število hinduističnih, religijskih ločin, ki so si od veliko nastopajočih bogov, izbrali kakšnega drugega kot Brahmana. Tako je nastal vishnuizem (bog Vishnu), shavizem in shaktizem (bog Shiva in Devi), smartizem (dve vrsti Brahmana), itd. Hinduizem pa bi lahko nadalje razdelili tudi na deset različnih principov, ki so ga potem razcepili v obsežen religijski konglomerat. Prvi vidik razdelitve je dojemanje atmana (sebe, sebstva, zavesti), drugi je dojemanje Brahmana (najvišjega boga v hinduizmu), tretje je čaščenje drugih bogov in boginj kot centralnih bogov, četrti vidik je vera v trojstvo (Brahma, Vishnu, Shiva), peti vidik govori o razdelitvah glede na pojmovanje avtoritete svetih tekstov, šesti vidik je kompleksnost samih ritualov, sedmi je vera v cikličnost ustvarjanja najvišjega boga, osma je vera v boginje, deveta je vera v karmo in ponovna rojstva ter zadnja, deseta, vera v načine končne odrešitve.

Komentar

 

Ne ve se, kolikšen del Ved je bil spremenjen in koliko jih je ostalo originalnih. Vseeno so ostale osnova hinduizma. Z njihovo pomočjo se je vrednotilo pravilnost filozofskih stališč. Kar ni bilo v sozvočju z Vedami, se je smatralo heretično. Še danes se ponekod v hindujskih šolah pravost vrednoti po sprejemanju ali nesprejemanju Ved kot avtoritete. Zato lahko tudi hinduizem označimo za dogmatičnega.

V besedilih je veliko zanimivih tem, opisov sveta, misticizma, domišljije in razmišljanj takratnega človeka. Vendar je zelo malo dejanskih dokazov o ustreznosti opisov. Zgodovinsko gledano so Vede pisane  v zelo oddaljenem jeziku, zato jih je težko pravilno prevesti in interpretirati. Zaradi napačnih dojemanj, se na njih pogosto vežejo različne ideologije in tolmačenja. Kljub vezanosti na bogove in teologijo, se v njih tudi opiše koncept ničle, dotikajo se pojma neskončnosti. Opazimo tudi matematične pojme, kot so število pi, kvadratni koren, Pitagorov izrek. RigVeda posega tudi v ključna vprašanja nastanka vesolja. V tekstih Nasadiya Sukte srečamo hvalospeve razmišljanja, za katerega bi lahko rekli, da je predznak znanosti in znanstvenih kriterij opazovanja realnosti sveta, njegovih vzorcev in sklepov, kjer se vprašanja ne začenjajo z »zakaj« ampak s »kako«. Torej logike, kjer se odkrivanja realnosti odivjajo počasi naprej od povsem ponižnih začetkov. Nasadiyo Sukto omeni tudi ameriški astronom Carl Sagan v svojem znamenitem dokumentarcu Kozmos, kot starodavni primer zanimanja človeka za vesolje in težnje k radovednosti, znanosti.

Vede predstavljajo vse aspekte boga Brahmana. Verniki hinduizma in njegovih številnih sekt, jih razumejo kot zakladnico vsega znanja človeštva, tudi tistega, ki se bo še razvilo. Enako, kot trdijo drugi verniki za svoje svete knjige.

 

             Upanishade

 

Upanishade oz. znanje, ki se podaja iz učitelja na učenca, se pogosto razume kot kronski del Ved oz. njihov zaključek (zato tudi ponekod poimenovanje Vedanta). Etimološko opisujejo ponižnega učenca in duhovnega učitelja (guru) oz. modreca polnega skrivnostnega znanja. Ker so upanishade zelo kompleksne, zavite v ritualno in duhovno simboliko, učenec spoznava resnico postopno, skozi postavljanje vprašanj in zahtev po potrditvah svojega razumevanja. Samo znanje ni namenjeno vsakomur ali podajanju brez stika z učiteljem.

Tekst uvaja filozofski koncept sebe oz. sebstva (Atman) ter zunanjosti oz. njeno ultimativno resničnost (Brahman), ki je lahko zaznana le preko nas samih, saj sta v resnici eno. Tako Upanishade prenesejo fokus ukvarjanja z božanstvi na našo notranjost. Božanskost postane pot atmana in njegovega prilagajanja. Sebstvo se lahko izraža skozi različne oblike samoperspektive kot so zavest, dih, volja. Nobene stvari ne more dojeti brez sebe, kar pomeni, da je tisto, kar vidi tako ali drugače tudi odsev njega samega. Dokler ne vidi kot brahman. To je njegov ideal. Enost sebstva z resničnostjo. Ker pa je skoraj vedno omejen, mora poseči po intuitivnem, razumu skritem, da doseže pravo razumevanje.

Ves organski svet ima svojo esenco oz. dušo. Vse je ustvaril Brahman skozi kombinacijo ognja (tejas), vode (ap) in zemlje (ksiti). Človek je za svoja dela (karma) na tem svetu poplačan ali kaznovan, ne le po smrti ampak tudi z novim rojstvom, saj je njegov atman večen. Smrti torej ni ampak so le prehodi. Njegova dejanja odrejajo njegovo vsodo v neskončnem minevanju časa. Omejitve in trpljenja obstajajo le zato, ker se ne pozna in se mora zato ponovno roditi, da bi spoznal svoje zmote. Dokončno emancipacijo (mukti) skozi večnost doseže, ko se dokončno spozna in ugotovi, da je pravzaprav eno z brahmanom.

Upanishadski misleci se s problemom, kako izraziti neizrazljivo, spoprijemajo z izvajanjem terminologij za nove pojme iz vedske tradicije. Svetovno podstat imenujejo Brahman. Ta temelj vsega bivanja enačijo s temeljem človekovega bivanja (Atman) in vzporejajo makrokozmos in mikrokozmos. Za to najvišjo resničnost (resnično pa je zanje le to, kar je nespremenljivo in večno), uvedejo še simbolni naziv Om (kakor se izgovarja) ali Aum (kakor razlagajo njegovo pisno podobo). Ta zlog obstaja danes v vsakdanji religiozni ali meditativni praksi hindujcev, prešel pa je tudi v mantre tantričnega budizma. Aum naj bi pomenil tudi čas v vseh treh aspektih: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, pa tudi svetovje: zemljo, ozračje in nebo.

Koncept karme se razume kot sistem duhovne rasti posameznika, raztegnjenega skozi nova rojstva oz. življenja. Je mehanizem postopnih popravkov skozi naša dejanja, ampak, ker nismo popolni, se izboljšujemo zelo počasi. Smo kot slepci, ki tipajo v temnem prostoru pravo pot. Koncept je v hinduizem prišel skozi zelo stare, verjetno nevedske sekte (čeprav je to zelo težko ugotoviti, saj so se meje med vedskim in nevedskim, zgodovinsko gledano, hitro zabrisale). Konstrukt karme se najprej pojavi v shivaizmu (čaščenje boga Shive – uničevalca starega in začetnika novega), bhagavatizmu (tudi vaishnavizem – čaščenje Vishnuja– boga sonca in plodnosti) in v začetkih filozofske šole samkhje, nato pa se razširi skozi celotni hinduizem in tudi v druge religije.

Komentar

Vedski čas za seboj pusti veliko božanstev, kot so Veruna (nebo), Mitra (sonce), Indra (vojna), Agni (ogenj) in Yama (smrt) vendar se najbolj uveljavijo trije (trimurti). Kreator Brahma (ne smemo ga mešati z Brahmanom), zaščitnik Vishnu in uničevalec Shiva. Tudi slednji je, kljub negativnem prizvoku, dojet v pozitivnem smislu, saj je uničenje razumljeno kot nov začetek. Brahma je sčasoma izgubil svoj primat kot pomembno božanstvo na račun drugih dveh v trojstvu, saj danes obstaja zelo malo templjev, ki bi mu bili posvečeni. Brahma je opazovalec in ustvarjalec, Brahman je opazovan ideal, brahmin (modrec, svečenik) pa po poti dharme (kastna dolžnost, ki ustvarja kozmični red) sledi ustvarjalcu Brahmi, da bo spoznal Brahmana. Brahma je tako kreativni del Brahmana, glavnega kozmičnega božanstva hinduizma.

Kaj je vse to skrito znanje iz Upanishad? Odvisno, saj si niso vse enakovredne. Velja prepričanje, da naj bi bilo od 108 znanih, res pomembnih 12 do 15. Changdogya in Brihandaranyaka sestavljata večino upanishadskega vedenja. Večinoma gre za neke vrste popis obstoječega praznoverja, spet druge so dodale nekaj novega in tudi naprednega. Vseeno pa tudi pri najboljših ne gre za poskus jezika znanosti, kot ga poznamo danes. Gre za nevidne in subtilne skrivnosti, povezane z odgovori o nastanku vesolja, našega sebstva, diha, božanstev znotraj nas in o vsemogočnem brahmanu, ki biva znotraj nas kot zunaj. Vsa ta skrivnostnost in mitskost Upanishad je šla celo tako daleč, da navaden indijski živelj ni imel veliko koristi od tega 3000 let starega koncepta vedenja, saj so se z njimi seznanjali oz. ukvarjali le izbrani posamezniki ali, bolj kot ne, zaprte verske skupine.

Obsedenost s samozavedanjem oz. dušo, so spravili na raven, kjer je le ta pomembnejša od same realnosti, saj se interpretira kot nekaj, kar se seli po fizičnem svetu, ga ustvarja, definira in podobno. Pravzaprav, kot da edina obstaja. Zabloda v želji po projekciji nevronsko pogojenega samozavedanja na okolico, gre tako daleč, da duša vlada nad fizičnostjo. Duša oz. zavedanje lahko vlada kar celemu vesolju. Le to je celo produkt zavesti oz. možganov. Solipsizem torej, kjer v končni fazi, ne obstaja nič drugega razen zavesti.

Verniki in simpatizerji hinduizma radi povdarijo, da se Upanishad ne da razumeti z intelektom ampak so skrivnostne in zato posebne, saj razumevanje zahteva dvig nad vsakodnevnim razmišljanjem in zahteva duhovno pomoč učitelja kot tudi notranjega očesa. Enako mistično torej, kot misli vsak vernik za svoje svete tekste. Današnja duhovnost vse bolj izrazit pomen znanosti, ki se z razvojem in tehnologijo tudi vse bolj vpenja v naša življenja, razume kot tisto, ki vidi svet le delno, saj naj bi bila večina resnic zanjo skritih. Sploh zanjo. Zase ne mislijo tako, ker imajo intuicijo in notranja očesa. Ko znanost kaj konkretnega odkrije, se to potem izkoristi in »skrivnostno, besedno juho simbolike« v svetih besedilih interpretira kot dejanskost tega, kar je odkrila. Z dodatkom, da so to oni seveda že vedeli prej, saj v besedilih piše »točno to«. Takrat vztrajanje na skrivnostnosti čudežno izgine in poprime konkretizirano obliko »točno tega«. Izključeni intelekt se vrne. Prej pa se skriva med notranjim očesom, intuicijami in podobnim izrazoslovjem.

Upanishade ali povsem banalizirajo fizični svet in ga spravijo na raven neobstoječega, solipsističnega odra, kjer se odvija večna, karmična igra kaljenja Atmanov ali pa ta isti svet prikazujejo kot idealnega, saj mu mora Atman šele dorasti. Drugič pa je ta svet le iluzija, ki zapeljuje in ga odmika od Brahmana (koncept iluzije oz. maye iz kasneje utemeljene filozofije Adveita Vedante). Enkrat je Atman v zablodi, drugič je to lahko iluzija sveta okoli njega in Atman to mora spoznati. Metafizičnost odnosa med Brahmanom in Atmanom je sestavljena iz nepovezanih in neorganiziranih duhovnih besedičenj, ki lahko pomenijo vse ali nič. Bom to igro zmešnjav ponazoril z mišem in mačko. Gre za njuna lovljenja, kjer lahko miš postaja mačka in mačka miš a hkrati je miš lahko mački le iluzija in obratno, ker sta oba eno in isto. Zakaj sploh biti miš ali mačka? Če si oboje, čemu sploh lovljenje in razlikovanje saj v resnici loviš samega sebe? Sploh miš obstaja ali je mačka potem tista, ki ne obstaja, saj sta eno, kar pomeni, da tudi miši ni? Kdo je potem tukaj višek? Če res miš obstaja in misli, da je miš, je v zmoti, ker ne ve, da je tudi mačka? Ali je le mačka že cel čas? Zato njeno rojstvo ali smrt sploh ne obstajata ampak le razdeljena zavest, ki ji pravi, kaj od tega je? Torej, jo lahko tudi zavest zavaja, saj je lahko oboje a misli, da je miš? In katera zavest, če so štiri? Ali miš in mačka pravzaprav sploh obstajata? Ali obstaja realnost, ki ju definira ali pa sta le produkt našega uma?

Realnost seveda obstaja, saj delci ali valovanja vedno obstajajo ne glede na naše meritve. Le ne vemo v kakem stanju so dokler jih ne izmerimo. Vendar so. Tukaj in zdaj.

Upanishade namigujejo, da realnost brez zavesti/jaz ne obstaja. Ali sploh kaj obstaja izven naših glav, je staro vprašanje metafizike. Tudi znanost se je, hote ali nehote, na nek način lotila tega vprašanja z znamenitim eksperimentom curka elektronov skozi dve reži. Dokler snop elektronov nemoteno pada na ploščico z režama, se na zaslonu za njo izriše slika, kot da potuje skozi obe reži hkrati. Če pa želimo po vsej sili dognati, skozi katero dejansko gre, in na eno postavimo detektor, se slika nenadoma spremeni in curek potuje le še skozi eno!  Tako je zaradi pomembne značilnosti valovnih funkcij, da jih za opis stanja kvantnega sistema (v tem primeru toka delcev) dobimo s seštevkom ali superpozicijo vseh možnih stanj tega sistema. Takrat je sistem v vseh možnih stanjih hkrati! Ko pa ga zmotimo z meritvijo, pride do tako imenovanega kolapsa valovne funkcije v eno samo stanje.

 

Schrödingerjeva mačka (ime je dobila po priimku znanstvenika), je navidez paradoksalni miselni eksperiment, ki po svoje ponazarja primer neizmerjenih realnosti oz. superpozicij. V škatlo z živo mačko zapremo strup, ki ga sproži morebitni razpad radioaktivnega vzorca. Da jedro razpade, je natančno 50-odstotna možnost. Za opazovalca je zaradi te naključnosti mačka hkrati živa in mrtva, dokler škatle ne odpre.

 

Kako si ta pojav v eksperimentu razlagati, je v fiziki velika diskusija, ki se je lotevajo tako imenovane interpretacije kvantne mehanike. Še danes ima največ privržencev köbenhavnška, ki pravi, da sistemi pred meritvijo dejansko nimajo določenih vrednosti in jih vanje prisilimo z meritvijo. Med alternativami je tista o mnogih svetovih, ki pravi, da vsako mogoče stanje odraža lasten vzporedni univerzum.

 

Če je zavest nevronski vzorec, ki vznikne v določenem delu možganov, mora imeti predhodno konkretno fizično sliko. Kdo torej znotraj nas izmeri zavest, saj tudi sama, kot fizičnost, nima stanja, če ni predhodno izmerjena?

Žival brez zavesti/jaz, bo enako reagirala, če nanjo pada kamen kot drug človek z zavestjo/jaz. Zavest/jaz torej ne more kreirati sveta. Realnost obstaja za vse enako. Le nivoji njenega začutenja so različni. Jo mi čutimo v polnem obsegu? Je zavest/jaz zadnja postaja pri izkušanju sveta? Za Upanishade se zdi, da je. Zavest je vse, kar obstaja. Zavest je Atman/Brahman. Le razmerje med njima je tisto, ki določi na kakšni stopnji je ta zavest. Bližje kot je Atmanu z manj Brahmana, manj je kvalitetna. In obratno.

Upanishade se s skrajnimi relativizacijami sveta za katerega pravzaprav sploh ne vedo ali obstaja (vedo pa, da obstaja zavest, pa še ta je razdeljena na štiri stanja), znajdejo na robu shizofrenosti. Če radi stvari preveč resno dojemamo in damo veliko na jasnost misli in idej, so Upanishade v nekoherentnosti pravo nasprotje, kot kaos, ki po svoje meji na norost.

Upanishadski koncept vesoljne pravičnosti oz. karme, ki so ga hindujski teologi kasneje, po zgoraj opisanem načinu prisesanja na znanost, celo posplošeno povezali z Newtonovim tretjim fizikalnim zakonom o gibanju (čeprav Newton nikjer ne govori o vesolju kot moralnem pravičniku in duhovnih izumih teh ali onih religij), je sicer privlačen diskurz, ampak povezave z neko vesoljno pravičnostjo v kateri bomo na koncu poplačani, je le stvar našega konstrukta, kjer si želimo sodelovanja v nagradi in usmerjanje dogajanja v vesolju po naših predstavah in pričakovanjih. Čeprav se karma uradno ne definira kot pričakovanje nagrade za dobro delo, se, strogo gledano, skozi njeno logiko vseeno zdi, kot da nam je vesolje dolžno karkoli. Kot, da vesolje ve za nas in naše predstave, kaj je pravično. Kot da je zavestno, torej. Celo zavestno našega obstoja. Priznam, dober občutek pozicioniranja ega. Žal, lažen. Vse okoli nas je le kombinatorika dogajanj, kjer se stvari dogajajo povsem naključno, znotraj konstant oz. zakonov. Seveda lahko na dogajanje vplivamo, lahko tudi pričakujemo najbolj verjeten izid, vendar le v omejenem obsegu. Nikoli 100%.

Zagato nenadne nesreče, ki lahko ubije človeka, ne glede na njegova dejanja v tistem trenutku, so zagovorniki koncepta karme rešili tako, da so vanj vstavili vzročno povezavo s prejšnjimi življenji, kjer je tako nenadna nesreča le »poplačilo« za nazaj (prarabdha karma).

Karma seveda nima smisla v dejanskem vesolju. Prvič, ni dokazov, da se lahko nekdo rodi večkrat, saj je smrt konec vseh procesov, ki nas definirajo. Kaj se sploh rodi večkrat in kolikšen del tega, da je še vedno isto? Kako se sploh lotiti razumevanja tega koncepta skozi fizičnost? Če je stvar reinkarnacije zavest, bi to pomenilo, da se neka določena možganska prostorska fizičnost, ki vsakogar od nas specifično odreja in definira, ponovno ponovi v drugem človeku in nato nadaljuje naprej z odvijanjem. Ampak, še ena snežinka se do sedaj ni ponovila v absolutno enakem fizičnem obsegu, čeprav je v teh nekaj milijardah let, odkar obstaja Zemlja in sneži, verjetno padlo njihovo nepredstavljivo veliko število. Razlog, zakaj se nikoli ni v popolnosti ponovila, je v logiki prostora-časa, saj tudi, če popolnoma ponazorimo prostorske zahteve za ponovitev nekega izida, je nemogoče ponoviti časa, ki neprestano mineva. Poleg tega, snežinko sestavlja daleč manjša fizična kompleksnost, kot možgane. Lahko bi sicer rekli, da ni potrebna popolna enakost iste, zdaj nove zavesti glede na staro, da bi se ponovila, vendar fizični svet deluje ravno po principu natančnosti in vsak še tako majhen odklon, že pomeni nekaj drugega v nekem določenem obsegu. Primerjava z znanstvenim razumevanjem karme bi bila lahko razumljena kot neke vrste teleportacija zavesti, kjer bi se absolutno vse atomske kombinacije nevronov, po smrti, prenasle v neko nedefinirano sfero, tam čakale in nato spet prehajale v fizičnost, ko se zgodi rojstvo. In vse to bi nekdo vodil, določal dinamiko in sistem vrednotenja.

Drugič, vesolju je popolnoma vseeno za našo moralo. Nima nobenega odnosa do nas oz. ničesar. Kar pomeni, da tudi ne bo vodilo nekakšnih metafizičnih evidenc o naših »prejšnjih življenjih« in kdaj nastopi čas končnega obračuna. Implementirati ego v ta neverjetno kompleksen sistem razmerij med vhodnimi in izhodnimi podatki, kot brezdomec, ki moli svoj klobuk v množico ljudi, da mu zaradi krivic vanj pade kak pravičniški evro, je kvečjemu znak obupa nad majhnostjo ega v kolosalnosti vesoljske realnosti. Gre le še za enega izmed načinov projekcije lastnih strahov pred naznanim z namenom, da bi si omislili nekaj reda oz. obvladljivosti v naša očitno bedna, organska življenja, ki potrebujejo nadgraditveni smisel. Slabše, boljše, lepše, grše, pametnejše, neumnejše, itd, so konstrukti uma, ki izven njega ne obstajajo.

Tretjič, vzhodnjaške religije, ki zagovarjajo karmo kot naravno dejstvo oz. dejanskost sveta, se najverjetneje motijo v svojem fundamentu, čeprav na njem zgradijo celotno hišo iz kart. In začuda, če se temelji porušijo, v njihovi duhovnosti hiša še vedno lahko stoji. Kot neka slabo zastavljena umetniška instalacija, ki potrebuje gore žic, da se ne podre pod lastno težo nesmislov. Sicer je vseeno lahko všečna na pogled ampak jo je potrebno temu primerno tudi jemati. Kot fantazijo. Je pa nekaj otroško razigranega v človeški psihi, da ima tendenco večkrat ponovljeno fantazijo spremeniti v resnico. V dejanskost sveta. Čeprav mogoče nekje podzavestno ve, da ni resnična. Tako se vzpostavi nek čuden odnos, kjer namesto, da bi se misel razvijala naprej v dejanskosti sveta, gre naprej v lepote domišljije in tako potrebuje vse več »žic«. Lahko sicer rečemo, da je pri znanstvenem teoretiziranju podobno, vendar se tam »žice«, ki jih ustvarjamo, tu in tam izkažejo kot nepotrebne in jih lahko preprosto odrežemo, pa bo konstrukt še vedno lepo stal. Seveda podkrepljen z dokazi.

Četrtič, če odmislimo karmo kot moralno »obnašanje« vesolja ampak le kot doživljanje naše trenutne situacije v življenju, ki nas izkustveno in duhovno bogati, zapademo v redukcionizem in relativizacijo. Kar naenkrat so stvari, ki so obče razumljene kot dobre ali kot slabe pravzaprav eno in isto. Pri vsem tem je pomembna le naša »duhovna rast«. Karma postane neke vrste brezlično dojemanje usode, kjer jo doživljamo enoplatno, saj je prav vsako doživljanje zrelativizirano na izgovor »duhovne rasti«, kar na koncu pomeni, da je prav vseeno ali zraven trpimo ali pa uživamo. Tako dikcijo karme razumem kot osiromašeno, celo razčlovečeno razlago stanj bivanja, brez predznaka. Naš ego si tako, ne glede na stanje, najde vedno enak eksistencialistični smisel. Definitivno dobra popotnica za ljudi, nagnjene k depresijam in samomorilskim mislim.

Ko poskušamo duhovne koncepte, kot je karma, spraviti v fizičnost sveta, zapademo v bizarne situacije. Vendar, kdo je tukaj bizaren? Fizičen svet sam po sebi ali naši duhovni konstrukti in njihova nekompatibilnost z realnostjo? Večina ljudi se postavi na stran duhovnosti, ker so njeni diskurzi preprosto bolj všečni, zanimivi in preženejo strah pred končnostjo ter preprosto ignorirajo, kako bi takšne trditve sploh zgledale v fizičnosti. So bolj nagonski, kot je ozavestitev realnosti. Podobno, kot je bolj nagonski strah kot njegova racionalizacija. Podobno, kot je slanost ali sladkost jedi boljša kot brezokusnost, dokler z dokazi ne ugotovimo, da boljši okus jedi ne pomeni nujno tudi zdravo jed. Večja verjetnost je, da bo človek nekoč premagal smrt preko znanstvenega jezika, kot da koncept karme dejansko obstaja. Vendar o tem kasneje.

 

               Epska dela – Ramayana in Mahabharata

Največji stvaritvi v epskem času stare Indije sta Ramayana in Mahabharata. Gre za epski zgodbi, ki prvenstveno slavita moč bogov preko katerih se zrcalijo nauki za ljudi. Tako v Ramayani kot Mahabharati se vleče ideja o častihlepnih junakih, ki pa so, po drugi strani, izjemno predani resnici, svojim dolžnostim in ljubezni do staršev oz. družine.

Ramayana se ukvarja s potovanjem Rame, sedme inkarnacije boga Vishnuja, ki je opisan kot princ moralne, pravične drže. Ep je fiktivna zgodbo preko katere se spremeni v zbirko učenj starih hinduističnih modrecev, predstavljenih skozi alegorije v pripovedni obliki. Kot pisca se omenja poeta po imenu Valmiki. Tako kot večina ostalih tradicionalnih epov, je šel tudi ta skozi proces spreminjanja, tako, da je nemogoče določiti njegovo izvirno obliko. V ospredju je potreba po razmišljanju o posledicah preden se dajo obljube. Razne situacije, v katerih se znajde Rama, so vodilo moralnega nauka. Delo je zato vzpodbudilo in navdihnilo tudi veliko drugih literarnih del ter se pomensko razširilo onkraj indijske podceline.

Druga pesnitev, Mahabharata, je za hinduizem najpomembnejša epska pesnitev, kadarkoli napisana. Naslov bi lahko prevedli kot »Velika zgodba o dinastiji Bharata«. Beseda bharata je tudi originalni, starodavni naziv Indije. Delo ima svoj pomen tako v religioznem kot filozofskem smislu.

Ep naj bi napisal prerok po imenu Vyasa. Legenda pravi, da je moral zelo veliko napisati. Zato je začel dvomiti, da bo zmogel vse sam ter se obrnil na Brahmo (»kreativni del« boga Brahmana). Ta mu je priporočil Ganesho (človek slon, ki v kolektivnem prepričanju Indijcev velja kot odstranjevalec dvomov in strahu). Tako je lahko preroku Vyasi, s pomočjo Ganesha, bog Brahman razodel (sruti) Mahabharato, ki je, tako kot Vede pred njo, večno obstajala.

Ep se ostredotoči na boj za prevlado med dvema klanoma. V zgodbo se vmešajo tudi bogovi, najbolj znan je Krishna (tudi Govinda in zaščitnik krav).  Je zgodba o kraljih, princezah, modrecih in bogovih ter bojih za oblast, ki se razteza čez dobo vladavin kar 24 kraljev. Preko zgodb se raztolmači štiri pojme oz. cilje v življenju (purusharta). Užitek (kama), bogatstvo (artha), dolžnosti (dharma) in osvoboditev (moksha). Zgodba se zgosti okoli pojma osvoboditve, ki ga veliko hindujcev tudi razume kot najpomembnejši cilj v življenju. Zato bi lahko rekli, da se vizija realnosti v hinduizmu kot religiji, odvija med dharmo kot vidikom dolžnosti do sebe in družbe ter moksho kot končno odrešitvijo pred neskončnimi cikli novih rojstev.

Dolgo časa se je ep napačno smatral kot dejanska zgodovina stare Indije. Zakaj je delo tako pomembno, nam kar samo odkrije v prvem poglavju, saj zase pravi, da je daleč pomembnejše od Ved, ker naj bi njegovo poznavanje človeku prineslo večje znanje, ki ga lahko potem posledično opere grehov in zagotovi njegovim bralcem pomembno mesto v nebesih ali celo končno odrešitev. Naprej izvemo tudi, da so o delu razpravljali celo bogovi in potrdili, da je ep v smislu spoznanj in same substance besedila, boljši kot so vse štiri Vede skupaj. Zato v tem konkurenčnem boju, ep nosi pridevnik Maha (največji, najboljši) na začetku imena, kot najboljši ep Bharatov, potomcev kralja Bharata.

Komentar

Tako kot je imela stara Grčija svojo Odisejo in Iliado, so imeli tudi v stari Indiji svoji različici, Ramayano in Mahabharato. Slednja nam predstavi politično življenje v stari Indiji z vso srčnostjo in herojstvom, ambicijami in vzvišenimi vitezi. Ramayana predstavi domače, pobožno življenje v stari Indiji z vso nežnostjo in sladkostjo. Kot bi gledali živahnost pisanega Bollywooda v kontekstu nekega drugega časa in prostora. En brez drugega, epa ne bi bila popolna. Skupaj nam predstavita staro indijsko civilizacijo z mešanico izmišljenih kot tudi dejanskih prvin. Vseeno pa hitro lahko opazimo enakost v literarnih nastavitvah z drugimi verskimi knjigami iz katerih so nato zrasle pomembne religije. Pojavljanje prerokov, njihovih nadnaravnih sposobnosti in bogov, ki telepatsko, preko transov, razkrivajo zelo pomembne zgodbe, če jih že kar sami ne pišejo. Ponavlja se tudi »argumentirani« literarni trenutek zakaj tekst sam zase misli, da je »tisti pravi«, ob tem pa predvideva predhodno indoktrinirane, duhovne priboljške bralcem, če mu bodo sledili. Kakšni med njimi pa predvidevajo tudi kazni, če niso dojeti, kot bi se morali. Egocentrizem duhovnih knjig, torej, s katerim se zdi, da ni nič narobe, če so kot take predhodno postale oboževane od širokih množic. Potem je tudi samonavedba o kvaliteti dovoljena. Pri njihovih najbolj gorečih bralcih, ki so tudi verniki, pa celo interpretirana kot dokaz. In, teksti so seveda interpretirani kot večni, kar pomeni, da so jih mogoče brali tudi dinozavri.

 

Bhagavad Gita

Najpomembnejši del Mahabharate je Bhagavad Gita (pesem boga), ki ima zaradi svoje religijske globine, upanishadske in joga darshane ter lepote samega verza, vpliv na velik segment indijske filozofije. Združuje obredja iz Ved, dualizem ortodoksne filozofske šole Samkhje med purusho in prakrti ter jogijske prakse. Velja kot temeljna filozofija iz katere se napaja sodobni hinduizem in vlečejo prakse učenja, razumljene kot način življenja. Delo predloži utemeljitev, zakaj rasti preko meja identificiranja z lastnim egom in zakaj je potreben cikel novih rojstev, da posameznik začuti željo po odrešitvi. Dejstvo, da sta smrt in uničenje vtkana v življenje vsakega slehernika se lahko zaobide s predajo bogu, ki ve zakaj je svet tak kot je, naša dolžnost pa ga je takega sprejeti in izpolnjevati svoje dolžnosti. Vsako početje nasilja brez take utemeljitve, ima za posledico slabo karmo.

Bhagavad Gita poteka kot pogovor med inkarnacijo boga – kočijažem Krishno (bhagavan, inkarnacija boga Vishnu) ter lokostrelcem-bojevnikom Arjunom. Lahko bi rekli, da se med njima vzpostavi že utemeljena paradigma iz Upanishad, kjer je Krishna dojet kot Brahman, Arjun pa Atman. Arjun je idealen učenec, ki je svojo vdanost vedno pripravljen pokazati. Krishna ga zato nagrajuje in intervenira pri bojih in maščevanjih. Ko bojevnik začne omahovati, se vsakič pojavi Krishna, ki ga preko razlag uči. Vsaka odsotnost akcije (boja), bi povzročila padec vesolja iz njegove urejenosti in resnica ne bi bila nikoli razkrita. V boju zoper lastne sorodnike, ga poduči, da so le telesno mrtvi in, da tako njihova smrt ne pomeni nič tragičnega. Uči, zakaj zagovarjati kastni sistem in vnaprej določene dolžnosti, zakaj nadaljevati neusmiljeno prelivanje krvi, izvajati naloge brez vprašanj. A vseeno na koncu ostati lep kot lotosov cvet nad vodo. Da bi podkrepil svojo nezmotljivost, se Krishna Arjunu tudi razodene kot bog. Čeprav bi se z današnjimi očmi lahko drugače razumelo početje boga Krishne, je njuna vez predstavljena kot kozmično neločljiva enost. Arjun preprosto mora odigrati svojo vlogo bojevnika ne glede na posledice. Mora se zavedati, da sam ni krivec za vojno ampak le sodeluje v drami, ki jo vodi bog, ki edini najbolje ve zakaj. Mora najti način, kako pozabiti na vse, kar bi ga zadrževalo in izpolniti svojo bojevniško dolžnost.

 

Komentar

Spopadi in vojne v Indiji tistega časa, so bili zelo nasilna in brutalna oblika reševanja sporov. Prerana smrt je bila praktično zagotovoljena vsem, ki so sodelovali v vojnah. Boji so potekali tako z orožjem kot z golimi rokami. Bhagavad Gita, ki pripoveduje o neizbežnosti nasilja, je delno lahko razumljena kot neke vrste knjiga vojne morale bojevnikom, ki naj bi iz nje črpali navdih za svoje dolžnosti. Delno pa jo lahko razumemo skozi okvirje sporočilnosti o naših vsakodnevnih »vojnah« v običajnem življenju. Nasilju je na splošno nemogoče pobegniti. Zato naj bi se mu vsak izogibal že zaradi paradigme slabe karme. Nasilje je preizkus, test, kako razvito je naše razumevanje vsega okoli nas, narave.

Zagovarjanje določene stopnje krutosti in nemoralnega početja s stranih bogov, ni prisotno samo v Bhagavad Giti oz. hinduizmu, ampak tudi v drugih religijah. Po izjemno krutem bogu, ki je nekakšen seštevek vsega udejanjenega zla, ki nam lahko pade na pamet in še čez, je znan judaizem in Stara zaveza.

Ker Arjun, z inkarnacijo boga ob strani, tako dobro in učinkovito opravi svoje delo, postane navdih v celotnem hinduizmu. S tendenco, da bi to postal tudi celotnemu človeštvu. In tudi to je značilnost, ki jo vidimo pri drugih religijah, ki si želijo svoje ubesedene junake dojemati preko čim številčnejšega občestva. Pri razumevanju dobrega, pogrešam zavedanje, da kar je dobro za posameznika, institucijo, eno državo, eno religijo, ni nujno dobro za globani vidik družbe in obratno, zato univerzalno, absolutno pogojeno dobro, ki se ga lahko začuti skozi intuicijo oz. skrivnostna duhovna razodetja, sploh ne more obstajati. Obstaja lahko le konsenzualni približek, pa še ta le v okvirju danih okoliščin in ne na splošno. Uniformiranje celotne vesoljne kombinatorike skozi prigode junakov namesto enačb, je nerealno pričakovanje. Lahko rečemo, da je najlažje postaviti resnico, če njen konsenz temelji na različnih oblikah altruizma. Zato so tudi vse religijske filozofije v svoji osnovi zastavljene na njem. Vendar pa v praksi velja pravilo, da več subjektov kot dodamo zraven, večja verjetnost je izbruhov vsega tistega, kar mu pravzaprav nasprotujejo. Kljub enakemu zavedanju vseh. Vedno na koncu prevlada zemeljskost kljub predstavam o božanskem. Vesolje nas lahko v vsakem primeru, s svojo še večjo kombinatoriko, »potegne za nos«. Religije so pravzaprav najboljši dokaz, da kljub skupnim predstavam o univerzalnem superlativu, le ta nikoli ni v resnici dosegljiv. Morala in etičnost bosta vedno rezultat naših človeških prvin in ne neke univerzalne paradigme, ker je tam ni. Je le mrtva, neodzivna tišina.

Kako torej razumeti moralo Krishne, ki zagovarja spopad oz. ga spodbuja? Na tri načine.

Prvi, kot kritika smisla vsemogočnosti bogov. Kaj, če bi »ratobornost boga Krishne« razumeli enako, le nekoliko bi zamenjali sredstva? Če bi danes enako brezkompromisno vztrajal na bojnih zmagah, bi bila uporaba atomskega orožja zanj povsem legitimna. Bi mu tako tudi danes peli hvalnice? Bi rekli, da nič hudega ni v tem, saj se bodo vsi ponovno rodili? Vem, gre zgolj za simboliko, ampak tudi o njej se lahko razmišlja z različnih zornih kotov, ker je še vedno le ideja. In vse ideje, ki se jih domisli človek, imajo ponavadi nek končni domet. V tem primeru zelo majhen. Vse ideje so dotakljive. Na kritike o obnašanju Krishne, se v hinduizmu odgovarja s tem, da Krishna ni imel nobenih osebnih koristi od spopadov in je le izvajal univerzalno, karma jogo. Bi bili izgovori enaki, če bi zagovarjal atomsko orožje namesto puščic, žal ne vem. Človeški konstrukti bogov niso torej nikoli krivi, čeprav so dojeti zelo omejeno, v ozkih okvirjih časa in prostora. Do njih velja neka, v nas večno vgrajena previdnost. Najverjetneje zato, ker je v človeku prisotna nagonska želja po čaščenju. Tudi, če so bogovi vsemogočni, jim nekako ne uspe urediti sveta, da bi bil brez nasilja. Ker bo vesolje vedno delovalo, samo po sebi, na osnovi tistega, kar ima v obliki imputa na razpolago v tem trenutku in prostoru, ki gre nato naprej skozi sita in rešeta njegovih konstant, kot tudi trenutnih naključij, do končnega rezultata, se verniki tako ujamejo v paradoks vsemogočnosti bogov, ki v praksi nikjer ni vidna. Po eni strani čutijo potrebo po čaščenju, po drugi strani pa se vesolje samostojno odvija naprej po svoje in meče izide, ki ponavadi ne ustrezajo nikomur. Zato je koncept boga nesmisel in le seštevek majhnega uma, ki si egocentrično želi urejenosti okoli sebe. Ker jo ne dobi, si izmišlja nove nesmisle, kako opravičiti nagonsko navezanost na predmet čaščenja. Brez znanosti delujoče urejenosti ne bo mogoče spoznati, kar seveda ne sme pomeniti, da moramo zato navezanost na boga zamenjati z navezanostjo na znanost. Nikakor ne. Navezanost mora imeti svojo mejo v razumu. V religijah in Krishni ga ni veliko, saj je razum precej dolgočasna paradigma uma, ki bi kvečjemu skrajšala zanimivost in dolgost starodavnih zgodb.

Drugi, simbolni vidik bi bil, bolj kot ne, moja umetniška instalacija z nekaj »žice«. Predstavljajmo si, da je logika dharme pravzaprav sprejetje logike delovanja vesolja. V  Giti se preko simbolike jasno pove, da je potrebno sprejeti nasilje kot del narave, sicer ogrozimo vesoljni red. Sledi »žica«: če je temu tako, potem ni razloga, da ne bi sprejeli prav vse vesoljne logike, saj ni le nasilje njegova značilnost. Krishna tako predstavlja vesolje, Arjun pa nas. Vesolje moramo razumeti preko vseh njegovih mrtvo/hladnih, avtomatičnih značilnosti, zakonov, ki se neusmiljeno izvajajo v vsakem njegovem drobcu prostora in časa, ker je preprosto takšno. Zakaj je temu tako, »ve« le vesolje/Krishna in vedeli bomo tudi mi, če preko dolžnosti do znanstvenega napredka, odkrivamo skrivnosti sveta, Krishno. Le kaj bi rekli verniki hinduizma, če bi v kakšnem farmacevtskem podjetju, podjetju, ki se ukvarja z GMO tehnologijo ali v jedrski nuklearki, zagledali sliko Krishne na zidu z obrazložitvijo, da je to simbol, ki zagovarja napredek in glavni motiv pri odkrivanju vseh naravnih zakonitosti? In tako približevanje k »bogu«? Znašli bi se v obratni logiki, kjer bi znanost, enkrat za spremembo, vdrla v duhovne koncepte.

Tretji vidik bi bil v maniri življenjskosti oz. realizma in poznavanja človeške psihologije, ki seveda velja tudi za zemeljskost vladarjev in religij, ki so ponavadi elitistično zlizani skupaj. Dharma je bolj kot ne rezultat želja vladarjev in verskih elit, kjer se kot njihova obramba, preko boga oz. verske indoktrinacije argumentira razlog, da se jih zaščiti kot neke vrste glavno substanco naroda, če bi prišlo do, za njih neobvladljivih okoliščin.

Kako na splošno razumeti moralo v odnosu do narave? Seveda ne obstaja enoznačno pravilo razen pravila, da gre lahko evolucija narave v prav vse smeri in zanjo koncept morale pravzaprav ne obstaja. Svojih moralnih prepričanj ne moremo vedno aplicirati nanjo. Enako velja tudi v obratni smeri, saj vsake logike, ki obstaja v njej, ne moremo aplicirati na družbo. Primer kukavice. Vemo vsi, da ne skrbi za svoj zarod ampak jajce podtakne v tuja gnezda drugih ptičjih vrst. Njen mladič se zelo hitro izleže in takoj pomeče vsa jajca iz gnezda in tako ostane sam. »Starši« ponavadi ne opazijo vsiljivca in mladiča, ki je hitro večji od njiju, hranita, dokler se ne razvije v odraslo ptico. Tako je evolucija »našla« rešitev za obstanek kukavice. To obsoditi je enako kot da bi obsojali žveplo, ker smrdi. Je nesmisel. Ne moremo pa reči, da bi lahko evolucijske prakse, ki so jih razvile živali med seboj in temeljijo na plenjenju, parazitizmu, izkoriščanju, prevarah, itd., kar tako prenašali v družbo. Zato je ta ista narava, ki je preko evolucije »ustvarila« kukavico in najhujše oblike parazitov, nam »dala« empatijo, kot najbolj optimalen vidik prilagoditve za življenje v skupnosti. Kot je za parazita najbolj optimalen vidik biti parazit. Po odkritju Darwinove teorije o evoluciji, so religije pogosto videle le simbolično kukavico kot njen »negativni« produkt, ne pa tudi njenega drugega produkta, empatije. To enoplatno dojemanje, teologi vseh vrst, radi izkoristijo za kritiko zagovornikov evolucije, znanosti ali ateizma kot darwinistov, ki zagovarjajo družbo »kukavic«. Medtem, ko so si empatijo na nek način kar prilastili kot »know-how« duhovnosti, čeprav sta obe produkt te iste darwinove evolucije. Tudi Gita razume naravo in njene sile kot nekaj, od česar se je potrebno odmakniti v smeri proti bogu oz. duhovnosti, sicer bomo ujeti v neprestane cikle novih rojstev. Ampak Darwin je bil slaba dva tisočletja kasneje kot Gita, zato ji tega ne smemo zameriti. Lahko pa kritično ocenjujem današnje verstvo. Sploh v abrahamovskih religijah, ki še kar problematizirajo evolucijo in poneumljajo substanco naroda in njen intelektualni potencial z njenim negiranjem.

Je današnji človek kaj boljši kot je bil bojevnik iz Gite? Verjetno ne. Arjuna je gnala logika kastnega sistema, ki je povezana z družbeno distribucijo bogatstva in z njim povezano dharmično filozofijo odgovornosti. Danes se ni kaj bistveno spremenilo. Družba nam še vedno vceplja odgovornosti, ki se zrcalijo preko denarnih tokov. Dvomim, da se ljudje kot celota kakorkoli osvobajajo sami po sebi v glavah. Vedno mora biti neka “višja sila”. Duhovnost to ni, sicer bi se že zdavnaj cedila med in mleko, glede na starost njenih pojavnih oblik in na njeno izjemno, permanentno popularnost. Duhovno vedenje ni praktično nič prispevalo k razvoju človeka. Šteje le vedenje o vsem okoli nas in v nas, ne pa nevalidirano, subjektivno vedenje, ki prihaja iz duhovnih sfer. Dokler nas bo vodila želja po spoznavanju svetu okoli nas, se ni bati za ustavitev pridobivanja novega vedenja.

Bolj kot gremo nazaj v čas, bolj se, ob manjših odstopanjih zdi, da je bilo več nasilja in hkrati tudi duhovnosti. Tudi danes slika seveda ni rožnata, ko imamo največ znanosti in tehnologije kadarkoli v zgodovini, vendar je za večji del sveta, priznali ali ne, situacija boljša kot je bila. To je empirični dokaz, da različni vidiki pravilno implicirane znanosti v družbo, zagotavljajo stabilnost in napredek. Kljub kritikam zgleda, da so le uporabne vrednosti znanj in tehnologij, človeka prisilile prilagoditi se novim razmeram, saj težko neka novost, ki sama po sebi večinsko ni priljubljena (priljubljenost pa je ponavadi povezana tudi z ekonomsko računico), dobi široko veljavo. Če v kapitalizmu ne bi bilo vedno nekaj neznanega in nepredvidljivega (stanje nezaželene predvidljivosti nastane, ko govorimo o monopolizmu), potem ne bi imel vkomponiranega napredka, ki ga vrti naprej. Primer: da se sami Zahodnjaki med seboj ne pokoljejo več tako zelo, kot v morijah še manj kot stoletje nazaj, se lahko med drugim zahvalimo hitrejšemu in bolj učinkovitemu kroženju informacij in tehnologiji, ki vse to omogoča. Sploh zadnja dva desetletja, z razrastom interneta in socialnih mrež. “Prisiljeni” smo biti boljši, ker smo s parimi kliki izpostavljeni večjemu številu ljudi in mogoče ne zato, ker bi to sami želeli. Če nas ni na spletu, se ne moremo iti ekonomske logike in bomo poraženci v njeni tekmi. Enako velja tudi za razumevanja politikov, kapitalistov, zvezd in podobnih, saj socialna omrežja ustvarjajo neke vrste skupinski, večinski vtis, oceno o njih. Zdi se, da se lahko manj skrije, kot se je nekoč. Sicer se tudi zdi, da se je prag sprejemljivosti nečesa, s tem dvignil, pa vendar. Nekateri celo sami, z namenom, vzbujajo večjo prepoznavnost in so lahko znani za prazen nič.

Vsi približno enako uporabljamo telefone in gledamo televizijo ter potrebujemo elektriko, hladilnike, avtomobile, itd. Potrebno je priznati, da nas bodo različne vrste duhovnosti povezale le v omejenem obsegu, medtem, ko je tehnologija globalna. In tukaj, poenostavljeno seveda, vidim povezovalni element človeštva. Enostavano drugače, kot biti v nekih okvirjih skupnega razmišljanja, preprosto ne bo mogoče evolucijsko napredovati, saj je ravno to, kar človek je, posledica tega, kar je bil tudi prej. Razlika je le v tem, da ima zdaj več orodja znanosti in tehnologije. Brez tega se lahko zgodi stagniranje ali nazadovanje, saj družbena evolucija deluje v prav vse smeri. Tudi slabe, saj narava ne pozna boljšega ali slabšega, le optimalnejšega glede na dane okoliščine, ki pa jih vedno le sami ustvarjamo. Zanjo je v smislu družbe, 2. sv. vojna enako logična kot je obdobje hitrega gospodarskega razcveta ali pa popolna eliminacija človeka. Kam bomo šli, je izključno naša izbira, razen, če demotivacijsko menimo, da je neka družbena zavest (kljub nepredstavljivo velikemu številu končnih izidov) enako nesvobodna kot je nesvobodna naša volja (ki ima daleč manj izidov a je število še vedno nepradstavljivo veliko). Torej, lahko zaključimo, da zlo ali dobro samo po sebi z vidikov znanosti, ne moreta obstajati, saj znanost nikoli ne more biti kriva, če je zlorabljena. Vedno je to le človek. Z njegovega vidika zlo in trpljenje, ki nastajata zaradi posledic evolucijskega spopada med živalskimi vrstami zaradi relativne redkosti dobrin, predvsem hrane, kot tudi zla in trpljenja znotraj družbe, seveda še kako obstajata. Brez zla, človek ne bi dobil zavedanja, ki mu je prineslo zmago, konkurentom pa izumrtje. To nadalje pomeni, da vsi nismo enost, kar je priljubljena trditev duhovnosti. Medtem, ko eni prosperirajo, drugi izginjajo. Če bi bili ti, ki zdaj izginjajo, boljši, bi izginjali tisti, ki zdaj zmagujejo. Če enost obstaja, ga vsega na koncu pobere zmagovalec. Tudi, če govorimo le v okvirjih družbe. Znanost nam omogoča ogledalo vsega tega in upanje, da naš odsev ne bomo preveč deformirano dojeli. Če ga bomo, bomo sami plačali največjo ceno.

Enost z bogom? To bi v materialistični filozofiji znanosti lahko ovrednotili kot »tisto, kar deluje«. Tako v smislu delovanja nevronov, ki pravilno delujejo in zato lahko proizvajajo zavest, kot v smislu pravilnega zabijanja žeblja v steno. Logika pravilnosti in zato enosti z naravo, se vmes nikjer ni spremenila in bo pod enakimi pogoji vedno in povsod delovala enako. Tisto, kar »ne deluje«, je vedno izločeno iz optimalno urejenega vesolja. In ne more biti del »enosti«.

 

   Joga sutre

 

Sutre predstavljajo štiri poglavja (pada) zbranih in popisanih ustnih izročil joge iz starejših obdobij in tradicij. Največji vpliv na pomen in definicijo joge, preden jih je »s terena« popisal mož po imenu Patanjali, so imele Vede, Mahabharata (Bhagavad Gita) in filozofska smer Samkhja šole.

O življenju njihovega zapisovalca se ve malo. Zato se je spletlo tudi veliko mitov in legend, ki včasih zabrišejo mejo med resničnim in izmišljenim. Da bi bila zmešnjava še večja, se njegovo ime veže tudi na druge osebe. Pisca sanskrtske slovnice, ayurvedskega zdravilca in plesno ikono. To je sprožilo stoletne razprave znotraj stroke, če je šlo za enega moža ali več. Med današnjimi preučevalci prevladuje prepričanje, da gre za različne osebe, ki so živele več stoletij narazen. Enako ime danes nosi tudi indijska blagovna znamka zdrave prehrane, zelišč, prehranskih dodatkov in ayurvedske medicine.

Tekst je padel v pozabo dolga stoletja, dokler ga ni preko svojih razmišljanj o Raja Jogi, ponovno odkril in obudil duhovni učitelj Swami Vivekananda in ga kot neke vrste hinduistični misionar, predstavil tudi Zahodu.

Joga sutre so zapisana zbirka globokih misli. Sestavljene so iz 196 kratkih in pomensko zgoščenih izrekov oz. aforizmov. Razdeljene so na štiri poglavja. Prvo govori o razsvetljenju (Samadhi pada), drugo o praksi (Sadhana pada), nato o rezultatih prakse (Vibhuti pada) in na koncu o osvoboditvi (Kaivalya pada).

Patanjali opiše jogo kot omejevanje mentalnih preoblikovanj sveta oz. kot potlačitev nihanja zavesti. To ponazorili z najbolj znano sutro “yoga citta vṛitti nirodah”. Torej, simbolno želimo doseči trenutek, ko se misli popolnoma umirijo, kot morje v bonaci, in nam edino vodilo postane golo bivanje v obstoječem drobcu časa in prostora.

 

»Citta« se lahko razume široko. Kot misli, njihov oblak, tudi kot opazovanje, zaznavo, zavest. Um (manas) bo vedno ustvarjal zaznave v vsakem trenutku, ki gredo naprej do ega (buddhi), ki odreagira glede na njegovo stanje (egoizem oz. ahamkara) in jih ovrednoti. Um, ego in njegovo stanje tvorijo notranje dogajanje (antahkarana). Ko mu še dodamo povezavo z zunanjo, čisto zavestjo (purusha), dobimo proces med zavestjo in telesom, torej »citta«. Je kot kamera, ki snema vse, kar se nam zgodi in ustvari skozi naše misli, želje, spomine, občutke in občutenja, navezave, (ne)naklonjenosti, latentne vtise. Vse to ustvarja strujo in ne dovoli, da bi se »citta« stabilizirala, ker se naša notranja enovitost oz. sebstvo vedno fokusira na premalo aspektov zavedanja. Zato Patanjali ponudi ashtanga jogo (ashta – osem), kjer je poudarek na celostnem, razčlenjenem pristopu osmih »lekcij«, ki jih je potrebno narediti do končne umiritve »citta«.

»Vritti« v dobesednem prevodu pomeni vrtinec. Swami Vivekananda je pomen besede razložil skozi primer jezera. Njegova pojavnost predstavlja »citta« (proces zavesti in materije), »vritti« pa njegovo valovanje. Če želimo videti dno kot prispodobo končne resnice (purusha), mora zato biti voda čista in brez valov.

»Nirodah« pomeni ustavitev, prenehanje, konec. Torej bi lahko rekli, da je joga po Patanjaliju, v svoji končni fazi, pravzaprav »nirodah«. Konec vsega. Ne v smislu smrti ampak v smislu obstoja uma oz. zaustavitve misli. Ko jih ni več, le še bivamo v končnem cilju. A hkrati nam to bivanje omogoči odmik od ponovnega rojstva, saj nas dokončno razsvetli in našo notranjo purusho/dušo odmakne od prakrti (narave).

Patanjali razčleni pot z osmimi (ashta), etično-filozofskimi koncepti (ashtanga joga), ki vodijo do končnega razsvetljenja, doseženega preko najvišje stopnje meditacije (samadhi).

Prva postaja, yama, se ukvarja s klasifikacijo stvari iz vsakodnevnega življenja in njihovemu odpovedovanju. Abstinenca pri povzročanju bolečin preko besed, misli in del (ahimsa), odprava hinavščine in nezvestobe (satya), odpovedovanje kraji (asteya), strastem in pohoti (brahmacharya) ter pohlepu oz. skoposti (aparigraha).

Druga, niyama, predvideva dolžnosti. Čistost besed, uma in telesa (shaucha), biti zadovoljen (santosha), varčen, zmeren (tapas), učiti se (svadhyaya) in predajati se predstavam o bogu (ishvara pranidhana).

Tretja, asana, je sprva pomenila telesno vadbo sedečih položajev. Kasneje, ko se je pojavila hatha (sila) joga, se je pomen razširil tudi na ostale telesne položaje.

Četrta, pranayama, vključuje zbirko veščin pri kontroli diha.

Peta, pratyahara, ugaša zunanje zaznave, občutke, čustva, ki zmanjšujejo stanje pozornosti.

Šesta, dharana, preusmerja celotno koncentracijo le na en objekt.

Sedma,predzadnja, dyana, ustvarja nemoten tok misli o predmetu meditacije

Osma, zadnja postaja, samadhi, je popolna koncentracija, kjer je um absorbiran s strani predmeta meditacije in biva le še v njemu, kot edini točki.

Joga Sutre in sama pot osmih stopenj, so nastale kot odgovor na izvirno idejo o reinkarnaciji, ki se vleče skozi hindujsko filozofijo. V končni fazi verjetno ni cilj samadhi ampak metafizična odprava krogov rojstev, odrešitev pred samsaro. Odrešitev pred novimi rojstvi, ki so tako metafizično odpravljeni in spremenjeni v večno, spiritualno bivanje. Ne le v jogi ampak celotni hinduistični duhovnosti kot tudi širše.

Komentar

Praktično vse v življenju nam lahko povzroča veter v mislih uma. Neka. prepiha verjetno celo koristni, saj pripomore k njegovemu razvoju in vrednotenju realnosti okoli nas. Voda brez valovanja, bi se usmrdela. Verjetno Patanjali misli le na dresuro tistega, ki je preživahen. Nevihtnega morja. Razlogov njegove živahnosti je nešteto. Za nekatere velja, da so upravičeni (nismo razčlovečeni roboti) za druge, da niso. To prepoznati je seveda zelo težko. Vsak od nas ima različno stopnje praga »trpljenja« viharja misli. Nekateri hitro padejo v depresije, zdravstvene težave, drugi v razne odvisnosti (droge, pretiran šport in avanturizem, bežanje v duhovne konstrukte), nekateri pa vse stoično prenašajo in razvijejo pozitiven odnos preko raznih hobijev (tudi zmeren šport, branje, dodatno izobraževanje) ali neškodljivih navad, spet drugi pa vse skupaj prenašajo na okolico. Najboljši način, kako se spopasti s problemi živahnega uma in vseh občutenj, ki jih s tem povzroča in tako dodatno komplicira počutje, je spremeniti način na katerega smo se do sedaj spopadali, saj, če smo njegovo preživahnost začutili preko nespečnosti, kronične utrujenosti, razdraženosti, nezbranosti itd, smo potem najverjetneje že v problemu, ne da bi se sploh zavedali kdaj. Uspešni v krotenju najverjetneje nismo bili, sicer bi težava najverjetneje minila sama po sebi.

Kaj sploh so misli? Misli nam fizično spreminjajo možgane. So poti električnih signalov in kemičnih reakcij, ki jih nato čutimo in dekodiramo kot take. Pijavka ima okoli 10.000 nevronov, vinska mušica 250 tisoč, čebela milijon, šimpanz 7 milijard, človek 86 milijard, slon pa trikrat toliko. Možgani so sprva povsem »enostavni«, z osnovnimi nastavitvami, potem pa se postopno gradi njihova dodatna fizičnost glede na prirojene lastnosti, izkušnje, dojemanja, čustvovanje in ostale okoliščine, gradi se tudi spomin. Dobimo določeno fizično prostorskost preko katerih potujejo signali. Ti raje potujejo po utečenih poteh oz. sinapsah kot, da bi se gradile nove, saj je to neke vrste “delo”. Podobno, kot da spustite curek vode po tleh in opazujete kako si utrjuje pot. In, če jo boste ponovno zlili na enako mesto in enak način, si ne bo gradila novih poti ampak bo tekla po starih, saj je to za tisto specifično okoliščino najbolj optimalno. Enako velja tudi za možganske signale. Nekatere poti ne moremo spremeniti, saj se preko njih odražajo naše osnovne nastavitve, kot je recimo značaj.  Veliko pa lahko. Signali se hitro ujamejo v določene poti, preko katerih se reflektirajo obrazci obnašanja in razmišljanja, torej zajezitve, ker je tako za naše možgane pravzaprav najbolj udobno in porabijo najmanj energije. Dokler nimamo nekih zunanjih vplivov, ki bi nas po svoje prisilili spremeniti poti signalov, najverjetneje ne bo sprememb. In eden od mnogih takih vplivov, je lahko tudi joga. No, pri meni je bila, saj je to lahko pravzaprav vsaka sprememba, ki je dovolj močna, da spreminja utečenost poti.

Sam sem se z nadležnostjo misli in neprestanega vrtenja v njih, kar odvzame pozornost na zdajšnji trenutek, srečal še kot pubertetnik. Ugotovil sem, da mi preprosto, zavestno spremljanje diha pomaga prej zaspati. Pa takrat nisem niti vedel kaj je to budizem in meditacija (to dvoje se zelo pogosto povezuje). Zato menim, da je narobe, da nam zavestno umirjanje misli prodajajo kot neke vrste vzhodnjaški »know -how« in zraven pritikajo religije s tem pa tudi vse njihove ostale, dobro znane pritekline. Podobno, kot ne moremo govoriti, da je krščanstvo, preko t.i. božjih zapovedi ustvarilo moralo, tako je tudi nesmiselno govorit o budistični ali Patanjalijevi meditaciji, kot glavnim botrom mirnega uma. Lahko le rečemo, da sta budizem in joga sutre razvila starodavne metode, saj je to človeka vedno mučilo. Kar pa sploh ne pomeni, da je to področje rezervirano le za vzhodnjaške principe. Smo v 21. stoletju, zato ignorirali tudi vsa ostala »neduhovna« orodja in pristope, bi bila napaka. Pogled vase in svoje misli, ni potrebno dojemati le kot/preko spiritualnost(i).

Ljudje smo nagnjeni k napakam mišljenja oz. sklepanja. Najpogosteje se to zgodi zaradi različnih vrst pristranskosti. Radi zase mislimo, da smo pametna vrsta, da smo modri in razumni. Vendar je to lahko le utvara. Vsako odločitev ponavadi sprejmemo po »bitki« med intuicijo in logiko. Konflikti med njima se odvijajo v vseh aspektih naših življenj; kaj jemo, v kaj verjamemo, v koga se zaljubimo ali kakšne so naše odločitve, povezane z denarjem. Dobro je, da na človeško naravo in delovanje uma gledamo realistično. Napake oz. nelogičnosti v njem, lahko razkrijejo globine njegovega delovanja. Zanimivo je, da te napake pristranskosti pravzaprav sploh niso naključne. Imajo obliko in zgradbo, ki pogosto popači našo presojo. Ker jih lahko predvidimo, so psihologi ustvarili vzorce teh napak, ki smo jim vsi podvrženi. Ni rečeno, da so te napake sploh velike. Vsi smo podvrženi nenamerni sleposti, ko zaradi osredotočenosti na en dogodek, ne opazimo drugega, čeprav ga imamo v vidnem polju. Tako človek z »ukradenimi« misli, večino časa lahko preživi v nezavedanju okolice ali celo lastnih dejanj. Del nas, ki ga imenujemo »jaz«, je omejen.

Kako torej iti čim bolj pravilno skozi življenje?

Enoznačnega odgovora ni.

Vsak dan sprejmemo med 2.000 do 10.000 odločitev. Življenje je niz odločitev; kam bomo postavili noge, kam pogledali, kaj bomo jedli, oblekli…Večino teh odločitev sprejmemo brez dejanskega zavedanja. Sprejemamo jih z dvemi načini razmišljanja: hitrim in počasnim. Ko um deluje hitro, deluje avtomatsko, intuitivno. Gre za odzive brez napora. Sem spadajo vsi odzivi na tisto, kar vidimo in razumemo. Tak um je učinkovit, nezahteven in odgovoren za skoraj vsa naša dejanja. Uporabljamo ga večino časa. Kdaj deluje tudi kot refleks.

Drug, počasen način je bolj premišljen, zahteva napor, je logičen in razumen, kjer se osredotočamo na teževe. Je glas v naši glavi s katerim se identificiramo oz. ga čutimo. Zaradi njega se lahko pojavijo tudi fiziološki ali psihološki vplivi na telo. Je pameten a tudi počasen, omejen in len. Če recimo moramo računati na pamet med hojo, bomo najverjetneje nehali hoditi. Vse, česar se zavedamo, je del počasnega načina funkcioniranja uma.

Hitri del uma takoj ustvari mnenja in ponavadi niti nimamo kontrole nad tem. Takoj, ko se domislimo razlogov za odločitve, takoj v igro vskoči njegova počasna različica. In tukaj se nato lahko pojavi večina napak, saj razlogi niso nujno pravi za naša prepričanja, čutenja, namene. Težava nastopi, ko se ta dva načina začneta boriti za vlogo pri sprejemanju odločitev. Um seveda išče bližnjice, da nam čim prej dostavi podatke, kako se obnašati, delovati, itd. In tukaj se odpre celo polje napak. Prva napaka je, če načina mešamo med seboj in lenost počasnega dela uma nadomestimo s hitrim. Zato vsi ljudje delamo sistematične napake sklepanja oz. t.i. kognitivne pristranskosti. Te napake delamo kar naprej na vseh področjih življenja. Dobro jih je poznati ter upoštevati njihov vpliv pri vseh mogočih načinih urejanja družbe ali svojih življenj. Seznam kognitivnih pristranskosti je zelo dolg. Strokovnjaki psihologije so jih odkrili več kot 150.

Nekaj teh napak:

– osredotočenost na sedanjost početja, kljub morebitnim negativnim posledicam – preobjedanje, kajenje, pisanje sms sporočil med vožnjo, hitra vožnja na motorju, seks brez zaščite, itd.

– halo učinek – ko nam je nekdo ali nekaj všeč, temu prepogosto pripisujemo le dobre lastnosti in obratno – primer Hitlerja, za katerega obstajajo dokazi, da je imel rad otroke a se temu izogibamo, ker ga imamo upravičeno za poosebljeno zlo. Gre torej za nagnjenost k razmišljanju, da je dobro tisto kar je nam všeč oz. obratno.

– črno/belo vrednotenje oz. filtriranje, kjer dajemo prevelik poudarek stvarem na enem ali drugem koncu premice

– generaliziranje oz. nagnjenost k upoštevanju posameznega primera na celotnem statističnem vzorcu

– ujetost v vzorce, kjer mislimo, da je naš najboljši

– nagnjenost k hitrim zaključkom

– pretirana nagnjenost k emocionalnim vrednotenjem sveta ali sebe

– želja po potrditvi, kjer zato hitro spregledamo dokaze, ki so lahko odločilni ali celo iščemo le tiste, ki potrjujejo to željo. Ta pristranskost je verjetno najpogostejša.

– nagnjenost k teorijam zarot, misticizmu in potvarjanju znanosti zato, ker um hoče odgovore ali druge ugodnosti iz tega naslova

– želja imeti čim večkrat prav ali iskati krivdo v drugih ljudeh

– pričakovanje katastrof zaradi pričakovanja samega

– pričakovanje nagrade, če smo bili »pridni«, od drugih ljudi, boga, karme…

– želja po pripadnosti ne glede na lastnosti skupine.

– navezanost na lastne stvaritve.

– učinek žarometa oz. prepričanje, da so drugi pozorni na nas.

– pretirana ali premajhna samozavest.

– povečevanje ali zmanjševanje pomena rizika oz. rizičnega obnašanja s prepričanjem, da se slabe stvari lahko zgodijo drugim, manj nam.

– impulzivno zapravljanje oz. iskanje razlogov zanj.

– zaupanje napačnim ljudem zaradi zaupanja samega.

– nerazumevanje ali neodprtost do drugačnega mnenja.

– podleganje vsem mogočim skušnjavam

– prepričanje, da sprejemamo pravilne odločitve glede denarja, investicij, nakupov

– strah pred izgubo, ko posežemo po prvem, intuitivnem načinu razmišljanja namesto drugem, racionalnem. Tej kognitivni pristranskosti se pripisuje veliko zaslug za finančne krize

– sprejemanje večjega tveganja, ko je verjetnost izgube večja

Ste se kje našli? Če niste, potem verjetno niste človek.

Logika Patanjalijevega meditiranja in kompatibilnost z zunanjim svetom? Dojemati jogo preko Patanjalijevih stopenj izključevanja samega sebe iz sveta v stanje popolne urejenosti uma oz. misli, je mogoče, če vam je bančni račun poln ali ga polnite preko nestresnega dela, saj bo sicer potrebno večino časa namesto v meditaciji, preživeti na delovnem mestu (če je), kjer to ni ravno zaželeno. Lahko sicer rečemo, da je pojmovanje samega dela zelo subjektivno. Rečemo tudi lahko, da bo implementiranje Patanjalijevih stopenj v vsakdanjost življenja spremenilo dojemanje same stresnosti oz. povišalo njen prag. Vendar sam sistem, kjer so v naši okolici stvari popolnoma drugače razumljene, kot jih je Patanjali pred slabimi dvemi tisočletji, bi zahteval določene modifikacije. Seveda je večina točk splošnih in so zato brezčasne, saj operirajo z neko, vedno prisotno logiko. Ne glede na sistem v katerem živimo. A vseeno je težko biti skromen v sistemu, ki povdarja trošenje in nepohlepen, ko ga samo družbeno dojemanje ekonomskega procesa zahteva za boljšo konkurenčnost. Živimo v stopnji kapitalizma, kjer sta pohlep in manipulacija avtomatično vkalkulirana v ceno prav vsakega izdelka ali storitve. Tako je bilo vedno, le danes je mogoče bolj izrazito, saj imamo veliko več stvari na voljo kar pomeni, da je zato potrebno tudi več prodati. Tudi neumnosti. In ljudje, ki dosegajo največje razlike med nizkimi vhodnimi stroški (najpogosteje na račun izkoriščanja delovne sile ali uničevanja narave) ter izhodno ceno, kar pomeni, da imajo največje marže, se tretirajo kot zelo uspešni in ne kot zelo pohlepni. Gledati v samo strukturo cen in njihove sestave ter logiko, ki jo je določila, bi bilo pravzaprav sila čudno, če ne kar napad na suverenost podjetništva. To je lahko le znak uspeha. Omeniti je potrebno tudi manipulacijo, saj je povsem sprejemljivo manipulirati ali celo lagati o nekem izdelku oz. storitvi, če to pomeni, da se ga bo prodalo. Končna prodaja je legitimizacija celotne poti skozi katero je šel proces nastanka izdelka ali storitve, ne glede na moralo v njej. Nekako se tudi zdi, da je problem vedno v kupcu, če se pusti prevarati in ne v dejanskem prevarantu. Torej, ekonomski sistem nam nekoliko pokvari Patanjalijeva izhodišča v prvih dveh točkah, yami in niyami, saj manipuliranje in pohlep postavi na višji nivo, ki je v kapitalizmu pravzaprav do neke mere institucionaliziran. Lahko se pretvarjamo in pustimo pohlep in manipuliranje ob strani in skomignemo z rameni, da je to pač večje od nas.

In gremo na asane. Telovadimo jih v centrih, kjer sicer reklamirajo jogo z učitelji, ki jo razumejo le preko asan. Nekaj je še četrte točke, pranayame, vadbe koncentracije in meditacije pa so bolj stvar meditacijskih centrov kot jogijskih. Na koncu ugotovimo, da moramo za srečanje s končnim ciljem, samadhijem, iti kam v Indijo. Vendar tudi tukaj ne gre gladko. Tudi tam se pogosto ugotovi, da je joga izjemno profitabilen posel, ki je večinoma spet le prilagojen zahodnjakom in globini njihovih denarnic, saj sama joga domačinov toliko niti ne zanima. Kako je to potekalo v času Patanjalija, ne vem. Predstavljam pa si lahko, da so tudi takrat obstajale razlike med navadnimi ljudmi in duhovščino ter, da sta bila tudi pohlep in manipuliranje povsod prisotna. In tudi takrat se je lahko duhovščina predajala poti osmih postaj skozi izolirano samostansko okolje, daleč bolj uspešno, kot pa je to lahko počel navaden smrtnik, ki je meditirajočim izbrancem povrhu še priskrbel hrano. Prepričan sem, da je bil konflikt med lastnimi interesi in moralnimi sistemi, vedno prisoten. Patanjalijeva pot je lepo izdelana filozofija, ki je eno, realnost sveta pa drugo. Verjetno je bil sistem tako ali tako mišljen le za duhovščino, saj je za običajnega smrtnika kot nek velik projekt, precej neživljenjski. A vseeno, nekaj asanske telovadbe in namenskega umirajanja uma preko koncentriranja ali meditiranja, lahko vsak dela. Koliko mu bo dejansko koristilo pa je odvisno od njega samega.  Že sama volja je znak legitimizacije Patanjalijevih suter, če izhajamo iz predpostavke, da v okolju, ki favorizira asane, koga dejansko sploh zanimajo ostale točke.

Potrebno se je tudi sprijazniti, da se joga na Zahodu dojema preko asan. Izraz asana niti ni splošno poznan in se ga nadomešča z izrazom joga. Podobno, kot bi čebelo dojemali kot muho a čebele sploh ne bi poznali. Kaj šele poznavanje Patanjalija, joga suter in osmih točk sistema. Ampak, zakaj na to gledati negativno, kot nekateri, ki radi povdarjajo, kako sami vedo o jogi (naj) več? Tako je, ker tako mora biti. Kdor si želi več, bo do tega že prišel. Dovolj je že, da uporabi spletni iskalnik in si pogleda razčlenitve, če mu učitelj joge tega ni razložil. Tako kot v vsaki stvari v življenju, je potrebno tudi pri boljšem poznavanju joge, pokazati nekaj želje, sicer namesto celotne jogijske filozofije dobimo tisto, kar se najbolje prodaja. Asane.

Kaj sploh je meditiranje? Najlažje bi ga opisali kot samoopazovalno vadbo, kjer namenoma usmerjamo fokus v različne aspekte doživljanja. To lahko počnemo na različne načine, najpogostejši je preko sedenja v mirnem prostoru, kjer zmanjšamo zunanje stimulanse ter se fokusiramo na umiritev misli. Enostavnejše oblike usmerjene zbranosti lahko poimenujemo tudi kot trening pozornosti. Meditiranje gre pri tem dlje z vrednotenjem misli in njihove narave ter preko religijskih sistemov zgrajuje različne, ideološke vidike razumevanja in globjih, spiritualnih pomenov. Zato je potrebno veliko njihovih, predimenzioniranih trditev o vplivih meditacije na človekovo življenje jemati s skepso, saj so zgrajeni na starodavnih principih drugačnega pojmovanja znanja kot danes, ko poznamo tudi učinke placebo efekta. Nikakor pa ne moremo pavšalno ovreči idejo, da treniranje pozornosti ni koristno za človeka. Dokazano je, da nam stanja sproščenosti na splošno spremeni biokemizem možganov, kar lahko vpliva na krvni pritisk, stres, srčno frekvenco, dihanje. Lahko nam tudi zmanjšuje bolečine, ker nam odmakne mentalni fokus od nje ali poveča kvaliteto spanca.

Oblike ukvarjanja z lastnimi mislimi v nekem širšem pomeni, na Zahodu poznamo tudi preko psihologije, psihiatrije, psihoanalize, skupinskih psihoterapij, itd. Človeški možgani so zelo zapletena stvar, ki jo je izjemno težko spraviti v nek popolnoma delujoč znanstveni aspekt vrednotenja in naslavljanja. Zato so tudi pristopi farmacije preko kemičnega vplivanja na njihovo delovanje v smislu odprave depresij, anksioznosti in drugih težav, ki se lahko pojavijo sicer zdravemu človeku, zelo pičli ali nični, če ne celo škodljivi. Vendar to seveda ne pomeni, da se odgovor za možganska nesorazmerja, ne skriva v znanosti. Mora se, saj so tudi oni le vodeni z enakimi zakoni vesolja kot vsaka druga stvar okoli nas in v nas.

Biti meditirajoči duhovnik v nekem času izpred par tisočletij sploh ni bilo tako slabo. Medtem, ko so se ukvarjali s svojimi svetovi, so drugi za njih priskrbeli čim manjšo kaotičnost zunanjega. Lahko so razmišljali in se predajal kreacijam duhovnih konstruktov. Ko imaš nečesa preveč na voljo, je verjetnost, da boš pretiraval, precej velika. Je prekomerna meditacija pravzaprav le še ne vidik egoizma? Mogoče, če nam namesto gradnje zunanjih socialnih odnosov, fokus preusmeri le na nas same. Meditiranje lahko postane tudi nekoristno, če ga je preveč. Tudi skrajno. Obstajajo primeri iz japonskega budizma, običaja imenovanega sokushinbutsu, kjer se duhovnik s stradanjem in zaužitjem posebnih pripravkov, »izmeditira« do smrti. Z zaužitjem pripravka prepreči razpad telesa oz. se »samo-mumificira«. To ni dojeto kot samomor ampak le kot vidik dodatnega razsvetljenja. Koraka bližje Budi.

Ne glede na sisteme duhovnosti, ki so si prisvojili določena geografska področja kot večinska religija, so bili njeni glavni predstavniki vedno privilegirani. Danes ni bistveno drugače. Krščanstvo je absolutno zlizanost z oblastjo zamenjalo za prisesanje na državni proračun, hinduizem plačuje lepe vsote vernikom za romanja, budizem je spremenil svoja svetišča v prodajne cente, islam si prisvaja kar celotne države pod svoja ideloška okrilja teokracij alfa samcev, izvaja opresijo nad ženskami, homoseksualci, itd. Nič novega torej na področju duhovnosti.

Um? Je to, kar izkušamo kot sebe le posledica zapletenih kemičnih procesov ali je um nekaj vitalističnega, nematerialnega, ki metafizično vpliva na telo in ga premika?

Če se odločimo za metafizično stališče, ki so mu podvržene praktično vse religije, se pojavijo vprašanja:

– kako um, kot nekaj nefizičnega, brez oblike, teže ali gibanja lahko vpliva na fizičen svet oziroma premika mišice, ki tako postanejo nekakšni fizični receptorji nefizičnosti?

-kako v fizičnosti sploh lahko obstaja nefizičnost?

-zakaj um, ki ga ne omejuje fizičnost, ne more premikati tudi drugih teles, stvari, itd?

Religije imajo ta vprašanja rešena. A žal nič kaj prida konkretizirano ali uporabno. Vse se izgubljajo v nejasnosti (pogosto prekopiranih) stiliziranih zgodb, simbolike (ki se dodatno napleta, ko znanost odkriva nove stvari, saj si religije vedno želijo biti “zraven” s pogosto dikcijo, da so “to in to” že vedele prej), ovrženem vitalizmu, domišljiji, mitih in stoletja ali tisočletja dolgih reciklažah osnovne ideje. Več kot je v njih nejasnosti in nekompatibilnosti z realnostjo sveta, bolj se zdijo privlačne.

Zahodnjaški teološki koncept je vedno s prezirom gledal na telo in njegove potrebe, um oz. dušo pa je smatral kot žlahtnost, ki se bo po smrti dvignila ter odšlo na zasluženo mesto. Ali k bogu, v zlizanost z njegovo večno ljubeznijo ali pa v pekel v večno trpljenje. K bogu, ki se bo nekoč spet pojavil in naredil končno sodbo med dobrimi in slabimi.

V vzhodnjaških konceptih, so vprašanje uma “rešili” tako, da so celoten fizični svet preprosto razglasili za iluzijo, ki umu predstavlja cel spekter preizkušanj njegove kreposti. Glede na današnja vedenja v fiziki, bi v točki iluzije celo utegnili do neke mere imeti prav, saj realnost najmanjšega, kvantnega sveta ne obstajala, dokler jo opazovalec ne izmeri oz. pogleda. A vzhodnjaškost se nato hitro izgubi v ezoteriki karme in reinkarnacije, ki sta prispodoba univerzalne pravičnosti (ta je človeški in ne vsesplošni produkt) in ponovnih ciklov rojstev (z namenom priti do končnega razsvetljenja in tako nova rojstva prekiniti).

Kaj pravi nevroznanost? Um je del telesa, ki je globoko integriran v naše telo. Je njegov izkustveni del. Postopna sestavljanka, ki do končne slike raste preko našega izkušanja zunanjega sveta s proizvajanjem temu primerne prostorskosti možganov. Specifična fizičnost možganov sčasoma postane naš um oz. naša notranjost. Um je torej nekakšno notranje, fizično vzorčenje zunanjosti. Je kronološka preslikava, opremljena z vso paleto zakodiranih občutkov in spominov, ki jih možgani neprestano zapisujejo, hkrati tudi berejo in izkušajo.

To vprašanje bo postalo toliko bolj zanimivo v prihodnosti, ko bo človek razvijal tehnologije umetnih delov telesa in njihove integracije z možgani. Ali, še bolj radikalna ideja, ko bo hotel doseči nesmrtnost preko popolne odprave telesa s prenosom uma v računalniški prostor. Če je um rezultat naših predhodnih izkušenj, mar to pomeni, da bo potrebno izvesti simulacijo vsega, kar smo predhodno doživeli, da bi bil nato ta nov um dejansko enak našemu? In, bomo to zares mi ali le novi mi? Se bo lahko enaka replika zavesti, prenesena v računalnik, enako čutila kot se čutim zdaj, ko “tečem” na možganski platformi? Bom torej lahko v nekem trenutku obstajal kar na dveh koncih? Preden bo vse to mogoče narediti (če je seveda sploh mogoče?!), bo človek moral odkleniti fundamente vprašanj, kaj nas v resnici definira (če se seveda ne pojavi niz novih, mogoče še bolj zapletenih).

Temelji razrasta pseudoznanstvenih, vitalističnih duhovnih konstruktov? Iz pojma »vritti« oz. valovanja zavesti, ki je zelo povdarjena prvina v Patanjalijevi jogi, je kasneje v ne-vedskem tantrizmu (spiritualni, vzhodnjaški arzenal dela s t.i. energijami) nastala duhovna iznajdba čaker (energijskih točk na subtilenem, energetskem telesu). Da gre za abstrakten, placebo sistem, kaže dejstvo, da ne obstaja skupni konsenz o kakšnem sistemu je sploh govora, saj celo znotraj enega, lahko obstajajo učitelji, ki imajo drugega. Zanimivo je tudi, da je znanstveno dokazovanje energetskega telesa, ki kot nekakšna barvasta avra kroži okoli nas in se koncentrira v določenih točkah, bolj kot same dejanskosti, rezultat »duhovne okuženosti« raziskovalca. Iz okolja, kjer se bolj spoštuje duhovnost, starodavnost in mističnost skrivnosti sveta, smo deležni poplave »znanstvenih dokazov« o obstoju subtilnih, energetskih teles. Drugje spet manj ali nič. Čeprav so principi znanstvene metode splošno sprejeti, so rezultati lahko diametralno nasprotni.

New age duhovnost in ezoterična obsedenost z energijo oz. kaj sploh je energija v resnici? Pred naključjem iznajdbe kuhane hrane, kakšno milijardo let prej, sta se povsem naključno združila bakterija in celica iz katerih je nastal mitohondrij. In to naključje je omogočilo dovolj energije oz. njeno skladiščenje, da je življenje sploh lahko zraslo iz enoceličnih v bolj kompleksne oblike. Povsem naključen preboj, torej, zaradi katerega sploh lahko smo. Vendar take, z znanostjo podprte zgodbe o energiji, so vseeno nekako manj zanimive, kot so duhovne modifikacije vse bolj pogostih znanstvenih odkritij v zadnjih desetletjih, ki jih je največ odkar obstaja človek. To je podžgalo tudi pseudoznanstvene, new age, ezoterične, metafizične konstrukte o energijah (vibrirajoča, zvočna-gong, univerzalna, zdravilna, kvantna, chi, prana, orgonska). Ta »energija« nima nobene zveze z energijo, o kateri smo se učili v šoli ali o njej govorijo fiziki, ampak so poskusi, da se nekatere stare, duhovne pojme (kot je v primeru čaker nadi oz. dihalni kanal, prvič omenjen v Upanishadah), spet umesti v sodobni čas. Pogost argument za misticizem energije, ki je pravzaprav nekakšna new agerska definicija boga, je tudi Nikola Tesla, ki se je po druženju s Swamijem Vivekanando »okužil« z vedsko duhovnostjo in začel tudi preko njenih principov gledati na znanost.

Naša mnenja in vtisi niso rezultat pozitivnih ali negativnih energij, kot se to napačno razume ampak kompleksnosti nevronskih nastavitev možganov v nekem trenutku in prostoru. Edina energija, ki jo naši možgani potrebujejo in je tam, je glukoza. Prodaja »energije« je tudi tržno blago duhovno lačnemu, zahodnemu človeku. Spiritualni konstrukti morajo biti enostavni, lahko razumljivi a vseeno ne škodi, če se v njih uporabi tudi kakšno znanstveno poimenovanje. Beseda kvantno, je zadnji primer modernosti nad katerim duhovnost kuje dobičke. Sodobnik, ki izstopa v idejah, kako vključiti znanstvena dejstva v duhovnost, je Deepak Chopra, ki je skoval izraz kvantno zdravljenje in kvantna zavest. Njegova spuščanja v besedne vojne s fiziki in fiziko, ki je skovala ta izraz, znajo biti zelo zabavna.

Podobna beseda, ki si jo današnja duhovnost rada sposoja, je kolektivna zavest, ki nekje obstaja, mi se pa s svojimi možgani lahko nanjo priključimo kot računalniki na medmrežje. Beseda je bila skovana konec 19. stoletja s strani francoskega sociologa, kot nabor skupnih, socialnih vidikov bivanja, ki si jih delimo. S pojavom new agea in novih oblik ezoterike, je beseda postala nekakšen moralno-idealiziran vidik, kako naj bi se človek obnašal ter se, če mogoče odstopa, moralno izboljšal, saj deluje proti celemu kolektivu, ki je spregledal in se priklopil. V zadnjem desetletju, dveh, je nekdo, ki »odstopa« od zahodnega new age meščanstva in je torej odklopljen od kolektivne zavesti, ponavadi razumljen kot hardcore zagovornik znanosti in s tem pravzaprav tretiran kot mentalno ozek, celo neveden, saj nima posluha za »znanstveno dokazano« vibrirajoče vesolje in prenose teh ali onih spektrov mistificiranih energij; je zagovornik tehnologije GMO, cepiv, če avtomatsko ne kritizira zarotništva farmacevtskih podjetij, ki skrivajo zdravilo proti raku; ne sovraži baje razčlovečenih znanstvenikov Monsanta, ki si že desetletja neuspešno želijo zmanjšati število ljudi; ne smatra, da je konoplja čudežno zdravilo; ni vegan ali vsaj vegetarijanec, ljubitelj vseh živali, itd.

Navajam primer dveh tipičnih duhovnih besedila »vzgajanja«, kjer se združi več spiritualnih konceptov za močnejši učinek pridige in prividno znanstvenega, ko se uporabi celo beseda »dokaz«. Brez navedbe verodostojnega vira in z željo moralnega »obračuna« s človekom, ki je po vseh empiričnih dokazih »s terena« pač vsejedno bitje:

  1. »če je človek vsejed, z uživanjem svinjskega (oz. na splošno živalskega) mesa, dokazano užije tudi čustva, frustracije in travme ob smrti živali, katero hkrati s prebavljanjem njenega mesa, »prebavlja« tudi na energijski ravni. S tem pa si nakoplje karmični dolg do celotne vrste pujsov. Kar pomeni, da nekje v podzavesti dobesedno predeljuje vsa pošastna čustva, travme in frustracije celotne kolektivne zavesti pujsov. S tem vsejedni človek uživa in vsakič bolj poglablja svojo agresijo.«

 

  • »S tistimi, ki imajo obrite glave ali kratko pristrižene lase je lažje upravljati. Tako je porušena povezava s predniki in univerzalnim energijskim poljem, kar omejuje človekovo svobodno voljo in omogoča manipulacijo zavesti. Otroci so od rojstva sposobni preko las sprejemati informacije iz univerzalnega energijskega polja ali vsezapisa, pa tudi iz energijskega polja praspomina. Ko otroku ob napolnjenem prvem letu postrižejo lase, mu odstranijo vse zbrane informacije in ves spomin.«

 

In končno, kako razumeti samadhi v fizičnosti sveta? Jogijsko filozofsko odmaknjenost samega sebe od fizičnosti v abstrakten svet, bi lahko razumel le preko sprejemanja popolnosti fizičnega sveta (kakopak), kjer bi mi samadhi simboliziral le neki nov, njen bolj dodelan, evolviran vidik. Ta je rezultat komunikacije z vesoljsko matrico, ki nas oblikuje in nam določa smer razvoja. Mi smo zadnja evolucijska biološka kreacija, opremljena z zavestjo. In mi smo tisti, ki smo v podajanju štafete molekule življenja prišli do točke (po zaslugi samozavedanja), da sploh raziskujemo svoj nastanek in iščemo kamne po vesolju, kjer bi se take molekule še utegnile razviti ali pa bi jih utegnili razviti kar sami. Kaj ni to čudovito? Če so galaksije, zvezde, kamen, kemijski elementi, telo, možgani, fizičnost prvega, primarnega reda, potem je um, razum, transcendenca, abstraktnost, uporabna vrednost računalniškega programa, prižgan monitor, jezik, čustvovanje itd, fizičnost naslednjega, drugega, zakodiranega reda. Sledil bi mu tretji nivo, fizičnost samozavedajočih se robotov, ki bi jih naredil robot vesolja druge generacije, torej človek. Roboti, ki bi lahko počeli vse to, kar počnemo mi. Naslednji nivo bi bili novi, samozavedajoči se roboti teh robotov… itd. To bi lahko bil neke vrste kozmični samadhi, kjer bi se zavest prve generacije, namesto na predmet meditacije, prenašala na njene stvaritve, robote. Tudi dejansko, torej dobesedno. Boljšega in zahtevnejšega kot to, verjetno ni mogoče narediti v smislu bivanja. Prenašati torej zavest na svoje tehnično dovršene izdelke, namesto prenašanja zavesti na predmet meditacije, na katerem le počiva. Zaradi nas. To bi bil hkrati ultimativni dokaz, da je tudi zavedanje seveda le fizična koda. In to bi zahtevalo, da tudi svojo zavest poznamo do najmanjših potankosti sicer je ne bi znali narediti pri robotih, razen, če ne bi preko procesa umetne inteligence, vzniknila kar sama.

Samadhijev naj bi jih bilo več vrst, vendar naj bi po definiciji to stanje pomenilo utrnitev ali ugasnitev osebnega bivanja oz. odpravo popolnoma vseh želja, misli, čutenj, celo občutka sebe. Meditirajoči odlušči vse faze zavedanja in zgolj biva (oz. se bere) le še v zadnji, ozki točki obstoja (mogoče tam, kjer občutek sebe fizično vznikne).

Ko jogiju uspe doseči to stanje, se jih večina ne želi vrniti nazaj, saj ga opisujejo kot evforični ekvivalent tisočim orgazmom, kdaj tudi pozabijo svoje ime, celo kako govoriti in kako razmišljati. Potrebujejo dodatno vadbo, da se iz takega stanja vrnejo nazaj in normalno funkcionirajo. in šele potem so pripravljeni na končno stopnjo sahaja samadhija, kjer se lahko predajajo temu lucidnemu stanju tudi po več dni (celo tednov baje) in hkrati funkcionirajo v dejanskem svetu.

Zanimivo je, da je eden najbolj znanih jogijev, Svami Vivekananda, umrl med meditiranjem v samadhiju, v 39. letu starosti. Uradno zato, ker mu je počila krvna žila v možganih. Hinduistični kler pa smrt razlaga kot posledico “preveč nabohotene” notranje duhovnosti, saj naj fizično telo ne bi več moglo zdržati njegove količine zavesti, ki je v nekem trenutku postala neskončna in se mu je zato odprla sedma, kronska čakra na glavi in ga “nagradila” s smrtjo. Vedanta namreč razlaga, da mora vsako bitje, od najmanj zavedajočega pa vse do človeka, prestati več milijonov (8,4 milijona natančneje) majhnih skokov v evoluciji zavedanja, dokler ne pride do človeka, kjer nato posmeznikom uspe preko meditativnih stanj le to raztegniti v neskončno zavest oz. samadhi.

 

 

 

 

 

Ortodoksne, hinudistične filozofske šole (astika)

Med otrodoksnimi šolami so najpomembnejše:

  • Samkhja (naštevanje)
  • Joga (združitev)
  • Nyaya (logika)
  • Vaisheshika (posebnost)
  • Mimamsa (razmišljanje)
  • Vedanta (konec Ved)

 

Glavne hindujske ortodoksne šole svoj pisni temelj gradijo na Vedah, najstarejših hindujskih svetih tekstih. Več ali manj se vse ukvarjajo s skupnimi temami, čeprav se v celotnem razumevanju lahko zelo razlikujejo. Sprašujejo se, kako je dosegljivo pravo spoznanje, katero sredstvo vodi do njega in koliko je takih sredstev. Človek je obravnavan kot duhovno bitje narave, ki skozi celotno življenje oz. vsakodnevno prakso, opazuje svojo notranjost, čustva, hotenja, misli. Temelj introspekcijskega pristopa k realnosti, ki je dojet kot nikoli dokončan proces izkustva spoznaje samega sebe (atma-vidya), odrine zunanji svet v obskuro. Čeprav sta razum in logika pomembni kategoriji, je notranja intuicija pogosto sprejeta kot najpomembnejše sredstvo pri spoznaji ultimativne resnice. Le-te pa ni mogoče razumeti intelektualno oz. jo ubesediti ampak jo je potrebno realizirati preko notranjega izkustva.

Glede na pomenskost samih filozofij, bi jih lahko združili v pare. Jogo s Samkhjo, ker prva predstavlja nenakšno metafizično različico precej »brezbožne« Samkhje. Nyajo z Vaisheshiko in Vedanto s Purvo Mimamso. Večina filozofij se je prenesla tudi v najrazličnejše verske sekte. Teh je v hinduizmu zelo veliko, saj je neke vrste religijski konglomerat njegovih različnih izpeljank.

Neortodoksne šole (nastika)

Neortodoksne šole ne sprejemajo Ved kot glavnega vodila svojega filozofskega diskurza. Med njih spadajo Charvaka, Budizem in Jainizem. Zadnji dve šoli ne spadata pod hinduizem, čeprav sta se razvili iz istega nabora filozofij. Charvaka se od ostalih dveh razlikuje po povsem materialističnem pogledu na svet. Ni sicer bila edina, vendar se je od ostalih ohranilo še manj besedila kot od Charvake. Nekateri pod nastiko uvrščajo tudi tantrizem.    

     Charvaka

Od vseh hindujskih šol, je Charvaka popolnoma neteološka filozofija, ki zagovarja skeptičen, empiričen, materialističen pogled, ki bi lahko imel vzprednice v današnjem, zahodnem razumevanju znanosti in ateizmu. Je najpomembnejša od vseh indijskih šol, ki zagovarjajo skeptičnost do duhovnosti in duhovnih konstruktov. Njeni pogledi so zbrani v Charvaka sutrah (tudi Lokayata sutre), kdo jih je utemeljil pa ni zgodovinsko znano ampak je bolj stvar spekulacij. Ostro nastopijo zoper vedski puritanizem in urejanje družbe po kriterijih privilegirane, hindujske duhovščine, ki je uporabljala Vede za neke vrste krotenje družbenih gibanj takratnega časa in vzdrževanje svojih privilegiranih pozicij. Vede so dojemali kot delo šaljivcev oz. burkežev in lopovov oz. prevarantov. Nastanek vesolja so dojemali kot nastanek brez vzroka. Ta filozofski pogled tudi edini zanika reinkarnacijo, samsaro in karmo ter različne združitev z bogom Brahmanom. Zanikajo čiščenja duš z neprestanimi rojstvi, ki so večinoma skupni vsem filozofijam indijske podceline. Smrt je preprosto konec vsega. Karma, bogovi, boginje in podobno, so dojemali kot iluzijo, ki vara in všečno zapeljuje ljudi. Kritizirali so tudi kastni sistem, ki je bil tesno povezan s hindujskim klerom, verska žrtvovanja, obredja, posebna oblačila, ljudi pa ogovarjali preko usmerjanja pozornosti na tisto eno življenje, ki ga imajo. Zato so povdarjali pomembnost zadovoljstva in užitkov kot najpomembnejši cilj vendar preko nenasilja, družbene pravičnost in odgovornosti. Le direktno percepcijo sveta so smatrali kot veljaven način resnice, ovrgli pa sklepe, intuicijo ali pričevanja vedskih tekstov. Od njenih zapisov je ostalo zelo malo ohranjenega materiala. Charvaka je bila dolga stoletja spodbijana s strani drugih sistemov in vzhodnjaških religij. Kot glavno epistemološko spoznajo izpostavlja dvom v vsakršen nabor opazovanj. Vsak sklep je odvisen.

Komentar

Na duhovnost se verjetno lepi večja količina človeških značilnosti, kot na materialistične vidike sveta, ki so brez barve, vonja in okusa ampak svet opisujejo hladno, veristično. Celo brez vsebine, bi lahko slišali od bolj duhovno usmerjenih ljudi. Konkretizirana skepsa iz charvake, je že zaradi svoje narave, bolj kot ne, stvar materialistično/ateističnih filozofij in bolj, z empiriko podprtih vidikov, ki edini lahko zadovoljijo njen vidik spoznaje. To dokazuje tudi njena primerjava z ortodoksnimi darshanami, ki skupaj s hinduizmom tvorijo nekakšen duhovni bazen iz katerega so vsi zajemali navdih. Razen nje. Njen navdih je bila kritika vsega, kar so ostali pili, ker zanjo preprosto ni bilo empiričnih dokazov. Duhovnost hindujskih, ortodoksnih filozofij, bolj kot ne, operira znotraj same sebe, kar je lahko že v samem izhodišču napačno. Nikoli se, recimo, ne vprašajo ali karma, reinkarnacija dejansko obstajata ali, zakaj kastni sistem, ki ga pooseblja dharmična dolžnost, ne bi mogoče pogledali tudi z drugega zornega kota. Kljub temu, da govorimo o filozofijah, za katere bi moralo biti značilo prepogibanje misli in vsaj nekaj samorefleksije, vseeno gradijo različne teorije opazovanja sveta na enakem podstatu vedskih dogem. Zato so hindujske filozofije in hinduizem, na splošno, kljub silni razvejanosti, tudi precej avtoritativni. Kot je krščanstvo, judovstvo ali islam. Ni bistvenih razlik v razumevanju ostalih polj, kamor lahko sega nabor idej. Charvaka je tisto ostalo, kar se je premalo reflektiralo v »mainstreamu« hindujske misli.

 

  • SAMKHJA DARSHANA

 

Utemeljitelj šole naj bi bil filozof Kapila (živel nekje med 1000 do 800 p.n.š.), vendar njegovi originalni zapisi naj ne bi več obstajali. Omenja ga tudi Krishna v Bhagavad Giti kot »velikega med najbolj popolnimi bitji«.

Izraz samkhja pomeni naštevanje, število. Šola preko naštevanj razlaga različne vidike realnosti. Je ena od najpomembnejših, če ne celo najpomembnejša indijska darshanska filozofija, saj je postavila temelje različnim konceptom hinduističnega razumevanja realnosti sveta in duhovnosti. Njen vpliv sega tudi v budizem ter jainizem, jogo (zdi se, kot da je joga darshana njen podaljšek), geografsko pa tudi na Kitajsko ter po tolmačenjih nekaterih, tudi do stare Grčije. Čeprav je svoje začetke utemeljevala na teizmu Upanishad, je fokus svojih ugotovitev usmerjala tudi v naravo (prakrti). Njena neteološkost se vidi tudi v primerjavi z Bhagavad Gito, saj namesto Brahmanu, kot vrhovnemu bitju nad vsem, pripiše vir vsega nastanka naravi sami.

Za to šolo je značilna dvojnost pri razumevanju sveta. Obstajata čista zavest (purusha) in materialni svet oz. narava (prakrti). Šola ponudi 24 principov opažanj realnosti narave (tattva) s končnim ciljem spoznanja in emancipacije individualne duše (purusha), ki edina ni njen del. Njeno glavno vodilo je univerzalna ideja trpljenja, ki se mu lahko izognemo. Skozi analizo o slabostih življenja, ki jim je podvržena vsaka »purusha/duša«, ponudi rešitev, kako se izogniti ciklu nenehnih rojstev (samsara) ter se tako rešiti trpljenja. Purusha, ki je v vseh bitjih, mora spoznati, da ni del fizičnega sveta, kar prekine njeno potrebo po novih rojstvih, ki so ravno to; vezanje na fizičnost, na naravo, s katero pravzaprav nima nič skupnega. Čeprav šola razumeva svet skozi dvojnost, je tako končni cilj njena odprava in le enost s purusho. Kar pa je potem bolj v sami domeni joge, ki bi se jo dalo razumeti kot nekakšno nadaljevanje praktične izvedbe dognanj samkhje.

Pojma, kot sta zavest in telo, ki sta v zahodnih filozofskih tradicijah dojeta dualistično, se tudi v samkhji postavi podobna metafizična ločnica s tem, da je tudi del zavesti oz. um razumljen enako fizično kot telo. Torej, um in zavest nista razumljena enako. Sta ločeni entiteti.

Purusha v samkhji predstavlja čisto zavest. Je absolutna, neodvisna, svobodna, nad vsemi čutnimi zaznavami uma ali telesa, z besedami se je ne da opisati. Vedno bo ostala čista, saj je nanjo nemogoče vplivati ali jo proizvesti, hkrati pa tudi sama ne proizvaja, saj je povsem pasivna. Vendar, sama globina njene prepletenosti s prakrti, povzroči ločnice in jo nadalje razdeli in po svoje »onesnaži«, kljub ultimativni čistosti. Ta pa se nadalje kaže preko purushine nenavezanosti na samo naravo. Bolj kot je z njo prepletena, globje je v njej, bolj je nevedna in dlje je od osvoboditve.

Narava (prakrti) predstavlja vso fizičnost sveta. Je vse, kar obstaja, razen purushe. Je prvi izraz obstoja oz. manifest sveta preko kvalitet (gune) in njihovih 24 principov realnosti (tattva). To pomeni, da je ustvarila samo sebe skozi permutacije in kombinacije svojih gradbenih elementov, tattev. Vendar, to, kar mislimo, da je bil nastanek narave, je bila v resnici le transformacija, diverzifikacija in evolucija, saj se narave ne more ustvariti. Le vse ostalo, znotraj narave, je lahko ustvarjeno iz nje. Vsako dogajanje v fizičnem svetu je odsev evolucije prakrti, kar ustvarja stvari okoli nas preko manifestacije predhodno latentne, lahko tudi skrite oblike. Mora obstajati vsaj kot misel, želja, upanje, cilj, koncept ali vsebovati neko potencialnost za nastanek. Evolucija tako predstavlja transformacijo te osnovne stvari narave iz ene oblike v drugo, ko se pojavijo za to pravi pogoji. Torej, vse se odvija po kriterijih kavzalnosti, saj ima vse zapisan svoj vzrok v naravi, razen narave same. Če posledica ne obstaja v vzroku kot potencial nastanka, nastanka ni.

Vsa čuteča bitja (jiva) so rezultat odnosa med purusho in prakrti. Njihova »purusha/duša« je neomejena s fizičnostjo telesa, je torej nesmrtna. Vendar je zaradi prepletenosti s prakrti, lahko podvržena brezciljnemu tavanju (samsara) po nečistem in s tem lastnemu suženjstvu, odvisnostim.

Vse kar sodi v prakrti, se kaže preko različnih razmerij med tremi v naprej danimi značajskimi lastnostmi (gune), ki se imenujejo rajas (dejavnost, dinamičnost, strast, razburjenje, bolečino), sattva (uravnoteženost, hladnokrvnost, potrpljenje, razsvetljenje, radost, srečo) in tamas (nedejavnost, lenost, počasnost, mračnost, neodzivnost ). Ko je med njimi doseženo ravnovesje, je možna evolucija k osvoboditvi (kaivalya). Slednja tudi vključuje nujnost zavedanja različnosti med purusho in prakrti.

Epistemološko gledano, šola sprejema tri veljavna sredstva vedenja oz. spoznaje (pramanas). Neposredni občutki percepcije skozi čutila (pratyaksha), logične izpeljave in sklepe (anumana) ter verbalna pričanja (sabda).

Najvišji cilj človeka je tako v filozofiji samkhje kot joge isti: odmaknjenost od prakrti (fizičnosti sveta) in spoznanje dvojnosti purushe (zavesti) in buddhi (intelekta, uma). Buddhi oz. manas, ki je del prakrti, je tako največja ovira do cilja odrešitve.

Komentar

Ker Samkhja ne pozna boga, bi lahko na prvi pogled rekli, da je ateistična. Vendar ni. Njena domnevna ateističnost, bi lahko izhajala iz tega, da za nastanek narave ni bil potreben bog oz. kreator. Tako jo radi opisujejo tudi v strokovni literaturi. A vseeno menim, da je to napačna klasifikacija, sej se interpretaciji boga zopet približa preko purushe, ki je prisotna v nas vseh in se mora osvoboditi ter s tem sama postati bog oz. vsak posameznik je tako lahko bog (bhagavan). Samkhja s tem postavi potencial boga v vsakogar od nas, čeprav ga pomensko omeji na nekoga, ki vseeno ne more kreirati sveta. Konec koncev, težko bi rekli, da si lahko privoščimo filozofijo, kjer bi konkretnemu posamezniku, iz krvi in mesa, bhagavanu, pripisali ustvarjanje novih svetov. Gre za premajhno vsoto duhovnega misticizma za kaj takega. Nekoliko bolj mistične so inkarnacije bogov ampak vseeno očitno ne dovolj, da bi tisti prvi v inkarnacijskem nizu, bil kreator vsega. Več kot je pomenske megle v neki celoti, več lahko iz tega vznikne mistične skrivnostnosti in zato tudi več duhovnih kostruktov. Hinduizem jih je poln.

Samkhji »ateističnost« dokončno odvzame njen podstat namena in smisla, ki ju najde v usmerjenosti proti nefizični purushi, enako torej kot vernik k nefizičnem bogu. Je zato mogoče v tej točki reči, da se samkhja, ateizem in, konec koncev, tudi religije, pravzaprav strinjajo med seboj, le da ima vernik boga, ateist ničnost in samkhja purusho, mislijo pa isto? Verjetno ne, ker verniki nikoli ne bodo rekli, da je bog absolutna, nesmiselna ničnost, ki (enako kot purusha v Samkhji) nima namena oz. smisla, ker ga preprosto potrebuje. Kot samkhja nima smisla brez purushe, saj ravno temelji na dvojnosti. Brez boga je vernik enako izgubljen kot samkhja brez purushe. Tako spet trčimo v enega od fundamentalnih vprašanj, kako živeti s prepričanjem, da si pravzaprav popolnoma nepomemben, kljub občutku, da si v centru vesolja ali pa te nekaj žlahtnega napoljnjuje, torej purusha, ki sploh ni del vesolja, sam pa tega ne moreš kar tako zaznati dokler nisi duhovno razsvetljen? Kako na tej vesoljni neizprosnosti molka in absolutne hladnosti, delati filozofijo? Medtem, ko si klasični vernik pri tem kar olastnini boga za potrebe ega napram mogočnosti vesolja, samkhja ponudi svojo rešitev nadnaravnega koncepta. To naredi v enaki maniri preusmeritve namena iz fizičnega vesolja v nefizično komponento, kot vernik z bogom, ki je enako nefizičen. Predlaga pobeg od tega, kar je edino ateistu povsem sprejemljivo dejstvo. Torej, pobeg nefizične zavesti od fizičnosti. Lahko bi rekli, da sta darshani samkhje kot tudi joge, ki je povzela veliko njene filozofije, po teh izpostavljenih kriterijih, pravzaprav še vedno povsem teistični. Resnico sveta jemljeta kot neopisljivo, saj ravno element purushe zamegljuje resničnost in pravost izkušnje napaja v nefizičnem, intuitivnem vidiku ter mu daje skrivnostnost. Purusha pooseblja skepso do realnega sveta. Zato samkhja beži v njen duhovni konstrukt, ki edini lahko presega vse zaznave v, z razumom omejenem človeku. V jeziku znanosti bi to lahko razumeli kot dejstvo, da nikoli ne moremo spoznati vse znanstvene resnice sveta, ker so enačbe vesolja tako grozljivo kompleksne, da je to nemogoče. Pa vendar, zakaj človek prihodnosti ne bo mogel zbrati toliko vedenja, da bi recimo ustvaril novo vesolje? Kako sploh vemo, da mogoče že to naše vesolje ni neka simulacija vesolja, ki ga je naredila ultra napredna civilizacija? V znanosti torej končnost v smislu doseganja posameznih ciljev le obstaja in tista nikoli dosegljiva resnica, ki se z vsakim novim odkritjem pravzaprav odmika, sploh ni pomembna, saj je darov že na sami poti ogromno. Samkhja pa je, na nek način, obsedena s končno, metafizično resnico, ki je pravzaprav nikoli dosegljiv karmični proces zavesti.

Definicija purushe je klasičen, vitalistični vidik razumevanja življenja, kjer se predvideva, da je njegov izvor oz. fenomen odvisen od sil in principov, ki so nasprotni materialističnim, znanstvenim pogledom na svet. Kljub dokazanim dejstvom, da življenje ne poganja skrivnostnost naših duhovnih, nematerialnih konstruktov ampak kemično/biološka dejstva sveta in podvrženost evoluciji, vseeno prevladujejo zagovorniki raznih oblik vitalizma. Nekako se zdi ljudem prepričanje, da je življenje fundamentalno drugačno od neživljenja, ker ga poganja nekakšna nefizična, sveta sila in zato ni podvrženo enakim zakonom, daleč bolj udobno. Jemati življenje v enaki, fizični maniri kot neživljenje, nima take veljave. Kljub dokazom, povprečnemu umu ne ustreza sprejeti take resnice.

Kaj sploh pomeni imeti zavest/samozavedanje in zakaj je? Celični odzivi na okolje so mehanski in pridobljeni evolucijsko z možnostjo prenosa najbolj optimalne rešitve na naslednjo celico, kar tudi izpopolni sam organizem. Če si predstavljamo padec kozarca, bo ta v enakih okoliščinah vedno ostal cel, pri neki točki preboja pa se bo vedno razbil. Razlika med njim in celico je, da kozarec kot del nežive materije, nima sistema fizične prilagoditve izkušnji, ki bi jo z razmnoževanjem prenesel na drug kozarec. Vendar to ne pomeni, da ima sama celica, ki to lahko naredi, zavest. Enako je neživa v resnici. Le z njo upravljajo drugačni nabori istih zakonov, kot s kozarcem. V resnici se med njima, fundamentalno gledano, ni nič spremenilo. Vendar to tudi ne pomeni, da imajo zakoni, ki upravljajo s celico, zavest. Še vedno so to zakoni istega vesolja, ki so v enem delu upravljali tudi s kozarcem. Razlik je le v večji kompleksnosti celice, kjer pa je vse še vedno enako fizično. In vesolje, ki z vsem tem upravlja tudi nima zavesti, ki je le ena od njegovih neštetih, optimalnih rešitev, ki se je nato odvila na področju evolucije.

Celica deluje po sistemu »metov kocke«, kjer je enkrat rezultat zanjo, glede na okoliščine, pozitiven, drugič pa ne. Vse je odvisno od tega, koliko je nova okoliščina podobna stari, za katere že ima fizične prilagoditve. Če preveč odstopa od vseh, zanjo do sedaj znanih, bo to najverjetneje imelo negativen izid in njen propad. Ob tem pa velja omeniti tudi napake v sami celici, ki se lahko izkažejo celo za dobrodošle, kar ima lahko za posledico, da postanejo pravilo, saj se mogoče ravno ta napaka po istem sistemu meta kocke, izkaže za pozitivno. Za samozavedanje moramo imeti evolucijsko napredno mrežo celic, nevronov, kjer se lahko občutek zavesti sploh zaredi. Celica je nezavedajoč del kompleksne armade celic, katerih skupna povezanost se lahko navzven čuti kot glavna iluzija, samozavedanje, le takrat, ko vse te celice stopijo skupaj. Takrat le to nastopi, vendar le pri človeku v popolnosti. Samozavedanje je kljub piedestalu inteligence, biološko gledano, ena izmed strategij preživetja. Glorifikacijo smo mu nadeli ljudje, ker smo ravno mi izmed vseh evolucijskih strategij, najbolj deležni te rešitve in jo imamo najglobje vkomponirano v telo. Najverjetneje se samozavedamo in smo tukaj zato, da pomagamo preživeti sebi in drugim. Zaradi glavnega vodila evolucije, torej. Preživetja v skupnosti. Zato verjetno čutimo zadovoljstvo, ko nekaj uspemo narediti zase a hkrati tudi, ko nekomu pomagamo ali nekaj podarimo. Lepo se je čutiti, še lepše pa se je čutiti preko drugih, njihovega veselja, sreče. Ustvarjati torej za nas pozitivno kolateralo lastnega obstoja. Evolucija nam je že vse dala. Le uporabiti moramo najvišjo iluzijo, njen glavni dar, samozavedanje. Tudi nekatere druge živali živijo v skupnostih pa vseeno njeni posamezni udeleženci nimajo samozavedanja. Edini sklep bi bil, da je pač nikoli niso potrebovale v enakem smislu okoliščin, kot so se zgodile pri človeku. Njihov curek »vode« si je utrl drugačno pot.

Iluzije zavesti bi lahko razdelili na neke vrste hierarhično lestvico. Najvišje bi bilo samozavedanje, pod njim zavedanje, ki bi ga lahko nadalje razdelili na več vrst, nato pa navzol proti njenemu postopnemu ugašanju. Zavest bi lahko točkovali. Nič točk bi dobil kamen, malo več bakterija, še malo več žuželke in tako do vrha, kjer je človek z najbolj izpopolnjenimi nevroni, kjer zavest v neki točki preskoči v samozavedanje. Pa prenesimo to logiko na rastline in uporabimo cvetove kot sopomenko zavesti. Najprej jih ni bilo, nato so sledili zelo enostavnih cvetov do izjemno kompleksnih, ki so nekakšen evolucijski zadnji krik (npr. orhideje se ponašajo s cvetovi, ki oponašajo žuželke in tako za namene opraševanja izvedejo prevaro). Zakaj ne bi bila ista logika z izpopolnjenostjo živalske zavesti oz. celic, ki so to sposobne, in je človek pač neke vrste “zadnja orhideja”? Evolucija naj bi tako delovala in dokazi so vse povsod okoli nas. Enako bi torej moralo biti s samozavedanjem, ki je homo sapiensu očitno pomagalo do uspeha, saj so vse njemu podobne vrste, s katerimi je neposredno tekmoval v evolucijski tekmi, izumrle. Najverjetneje prav zaradi njega. Ali se bo vseeno kdaj popolno samozavedanje razširilo tudi na ostale živalske vrste, kot so se razširili cvetovi pri rastlinskih vrstah ali evolucijska iznajdba oči po živalskih, bi seveda bila čista spekulacija. Bi pa bil svet, kjer bi se živali enako zavedale kot človek, grozljivo konkurenčen. Kaj šele rastline. So ga imeli tudi dinozavri? Verjetno ne, sicer bi se odbranili od padca asteroida, ki jih je uničil, saj je, kot kaže, samozavedanje povezano tudi z inteligenco. Časa razviti jo, so imeli dovolj. Več 100 milijonov let. Človek ga je razvil v manj kot milijonu let. V bližnji prihodnosti pa bo verjetno tudi razvil tehnologijo, kako se obraniti pred kamni iz vesolja.

Samozavedanje je lahko tudi breme za posameznika, saj človeku postavi logična vprašanja smisla lastnega obstoja in obstoja sveta okoli njega, čeprav je vesolju popolnoma vseeno kaj se nam zdi smiselno in kaj ne. Bog v raznih oblikah, je kolaterala samozavedanja. Ravno zato je iluzija, ker nas zavede k napačnim sklepom in nam nastavi mreže. Kar ne pomeni, da ni najbolj optimalen način za samo preživetje. Glede na število vernikov na svetu, so mreže izjemno učinkovite v lovljenju. Kolaterala zavedanja lahko pripelje tudi do depresij, samomorov (škodovati sebi izključno zaradi samega škodovanja, žival ne pozna). Torej, kaj je samozavedanje zame in kaj za nesamozavedajočo se kokoš, ki je ne more čutiti, ker za to nima razvitih fizičnih atributiv, je z vidika vesolja povsem nepomembno. Zanj sva oba enaka. Šteje le meni. Ne kokoši. Ne vesolju. Tako kot kokoši šteje njen črv. Vesolju pa odvijanje naprej po optimalnem a naključnem dogajanju, ki na koncu postane edino mogoče. Vesolje neprestano, nezavedno testira samo sebe in se odvija naprej po zanj najbolj objektivnih premisah.

Samkhja um opredeljuje kot prakrti. Torej mu dodeljuje status fizičnosti. To bi lahko razumeli kot velik napredek v njegovem razumevanju, saj je v zahodnih duhovnih praksah, ki so se, zgodovinsko gledano, pojavile precej kasneje, um razumljen enako kot zavest in je tako deležen zelo veliko metafizičnih, transcendentalnih, religijskih prvin. Ampak, spet, ne tako hitro. Ta »napredek« potem spet »pokvari« koncept purushe, kjer so misleci isti občutek zavesti le dodatno razdelili in mu namesto popolne nefizičnosti, kot to počnejo klasične religije, priznali en del. Kar je pravzaprav še vedno isto. To je le nadaljevanje vrtenja na istem mestu, le da smo to mesto nekoliko očistili a po kriterijih čistosti še vedno pustili razmetano.

Osnovno sporočilo samkhje je, kot rečeno, spoznanje odmaknjenosti purushe od prakrti. To bi lahko razumel kot odmaknjenost podzavesti od zavesti, saj zavestno ne morem čutiti vsega kar se dogaja v podzavesti. Podzavest je z namenom podzavest, sicer bi evolucija tudi ta del »o-samozavestila«. Ampak s tem se v ničemer ne spremeni fizičnost. Kako bi torej razumel odmaknjenost »čistega mene« od fizičnosti, ki me sestavlja do najmanjšega delčka in je »čisti jaz« le neke vrste fizično ustvarjena iluzija nevronske mreže, ki mi zaradi evolucijskih lastnosti le služi pri lažjem preživetju? Težko oz. nemogoče. Odmik fizičnega izdelka, zavesti od fizičnega telesa, je enako, kot bi želel odmik srca od telesa ali drugih organov. Zgolj zato, ker pljuča ne zmorejo ustvarjati iluzij kot možgani, ne pomeni, da se zato lahko odmaknejo iz telesa, saj ima samozavedanje kot fizičnost drugega reda še vedno povsem enako nalogo služiti telesu, kot sami organi, ki so fizičnost prvega reda. Vse je namenjeno lažjemu preživetju telesa, ne pa simbolno bežati iz njega in, kot v krščanstvu npr., z iluzijami gledati na lastno fizičnost kot nekaj manjvrednega. Če se ob duhovnih iznajdbah dobro počutimo, to vseeno ne pomeni, da moramo zato striktno ločevati realnost in samozavedanje. Je le mreža, ki dokazuje, da ima tudi samozavedanje pač določene napake. Kot prav vsaka stvar v vesolju, tudi to ni idealno. Je pa glede na vse okoliščine, ki jim je bil človek izpostavljen, zagotovo najbolj optimalno.

Kaj je torej razvpita končna resnica? Ena od stranskih posledic samozavedanja, je ravno postavljanje tega vprašanja, ki ga postavi tudi Samkhja preko utemeljitve dualizma med prakrti in purusho. Realnost okoli nas nam povsem hladno pove, da smo le naključne, organske smeti, ki so se zaredile na nekem planetu zgolj zato, ker so se pod določenim kotom vesoljnih zakonov pač lahko, saj jih v ničemer ne kršijo. Povsem enako, kot če se ne bi. Samkhja dodeli tri gune oz. kvalitete kar vsemu v naravi. Vse v naravi dobi svoj značaj. Če ga dodeli, potem predvidevam, da v resnici nimamo svobodne volje, ker so tudi naši dodeljeni možgani vodeni z enakimi, »dodeljenimi« vesoljnimi zakoni, kot vsaka druga stvar. V ničemer niso posebni, čeprav se nam tako zdi. Naš obstoj sam po sebi nima ne smisla ne namena, če ga sami ne osmislimo. Znanstvena mrtvost se tukaj ne neha. Tudi občutek mene je v tem trenutku usklajena nevronska interakcija, ki se le iluzorno čuti kot jaz, saj v nekem fizičnem smislu brez »prižgane« nevronske mreže, sploh ne obstajam. Sem simptom fizičnih interakcij in natančno specificirane prostorskosti možganov, ne pa konkretna stvar, kot je recimo moje telo. Moje zavedanje ni enako oprijemljivo kot je moje telo, saj je del sekundarne fizičnosti, telo pa primarne. Torej to, kar se čuti kot jaz, je delo telesa, ki me le prebere in samozačuti. Enako, kot je slika na zaslonu predhodno delo računalnika. Sem kot specificiran potek bolezni, fizikalno kemijskih, bioloških reakcij, le da so viruse in bakterije zamenjali nevroni in njihov potek, ki me osmislijo. Moja zavest ima fizičen podstat dogajanja, ki ga ustvari. Ko se nevronska uglasbitev ustavi, izginem enako kot natančno določena glasba na gramofonu. Sprejeti tako brutalno resnico v polni dozi, je za um pravzaprav nemogoče, saj v popolnosti izniči ego in ga izenači z neobstojem, z neživim. Če tako dosledno interpretiramo sebe, postane tudi razlika med živim in neživim povsem obskurna, le dve fizični različici ene (ne)pojavnosti. Lahko kvečjemu čestitam evoluciji oz. naravi, da je tako temeljita pri ustvarjanju iluzije samozavedanja. Če jo vseeno povsem ignoriram, pridem do zaključka, da sem enako »neživ« kot vse okoli mene, kljub temu, da se premikam, saj je tudi zavest enako »neživa«, čeprav me je zaradi boljšega preživetja telesa, prepričala v iluzijo, da sem dejansko živ. Ravno ta iluzija zavesti pomaga, da moje telo bolj uspešno preživi oz. obstaja. Torej sem njegova stranska posledica. V primerjavi z živaljo, sem (naj)globje v iluziji zavesti. Možgani so tako zelo prežeti s samozavedanjem, da se telo niti premikati ne more več brez njega, kar pa recimo lahko počnejo druge živali, ki ga ali nimajo ali pa jim ga evolucija ni tako globoko vgradila v telo kot nam in potrebujejo le zavedanje, kot nek nesamozavedajoč komandni center upravljanja s telesom. Žival brez samozavedanja »ve«, da ni živa. Vendar, jaz sem tudi žival, le samozavedam se, kar ne pomeni, da sem zato bolj živ kot ona. Nič se vmes ni spremenilo kot le globina iluzije. Sva enako »neživa«. Tako kot je kozarec v svojih fundamentih enako neživ kot celica.

Kako, da možgani delajo oz. je okoli življenje, če je pa v resnici vse »mrtvo«? Redukcionistično gledano, pravzaprav sami možgani ne delajo nič in življenja ni. Življenje je oblika neživljenja. Delajo le naravno zakoni v njih, ki se zaradi nežive energije zgoščujejo v materiji in tako ustvarjajo dogajanje ter možgane, telo in vse okoli nas. Moje celotno telo za naravo predstavlja neke vrste neizravnavo, neravnovesje. In ker vse v vesolju teži k izravnavi, se v mojem telesu in možganih odvija neprestana bitka. Spopad med vesoljem, ki teži k izravnavi in telesom, ki si želi vzdrževati neravnovesje, dokler se nekega dne z njegovo smrtjo (kot jo le dojema moja iluzija samozavedanja, saj sprememb v samih atomih, ki me sestavljajo, v resnici ni) dokončno ne izravna in vesolje »zmaga«. Prispodoba telesa bi bil vrtinec v puščavi, ki se zavrtinči in bo takoj izginil, ko se zopet vzpostavi ravnovesje. Kot sedanji modeli kažejo, bo na koncu tudi vesolje žrtev samega sebe in bo »umrlo« v toplotni smrti, ko ne bo v njemu absolutno nobenega neravnovesja več, nastalega v velikem poku.

Samkhja, Upanishade in Adveita Vedanta gredo v diametralno nasprotno smer, v smeri solipsizma, kjer na koncu obstaja le še zavest, vse ostalo pa je le produkt njene iluzije, ki jo je potrebno premagati. Kdo ima torej prav?  Vedeli verjetno ne bomo nikoli. Konec koncev, ni niti pomembno. Vendar imamo pa tudi eno skupno točko. Ne verjamemo v smrt oz. se sploh nikoli nismo rodili, ker jaz tako ali tako niti zdaj nisem »živ« (obstaja le mrtva narava, ostalo je privid), medtem, ko njihov Brahman/Atman živi večno (obstaja le večna zavest, vse drugo je privid).

Če imam prav, obstaja prva pomoč v vsej tej, za nekoga boleči, srhljivi praznini niča, nesmisla in nenamena, ki kot vroč nož zareže v maslo. To pa je pomoč v novi podiluziji, transcendenci, ki jo ponujajo ravno omenjene filozofije. Bog in purusha sta primerni, novi iluziji pobega. Ampak, vseeno je razlika med menoj in duhovnostjo. Zavedam se, da v resnici nisem sploh »živ«, kot to mislim, da sem. Hkrati vem, da so bog in drugi duhovni konstrukti ravno zato tukaj, kot prva pomoč, da pobegnem tej resnici, če si to seveda želim. Za zdaj mi je povsem udobno tako kot je. Biti v prepričanju, da sem »neživ«. Včasih tudi preklopim na iluzijo »biti živ« ampak v ozadju je vedno nekje tisto pravo zavedanje. Razumem pa, da so ljudem zelo pomembne duhovne podiluzije, ki jim pomagajo pri osmišljanju in pobegu od dejanske »neživosti«. Podiluzije ima verjetno tudi najbolj zakrknjen ateist v neki obliki, ker jih preprosto mora imeti, če želi imeti normalno interakcijo z ostalimi ljudmi in samim seboj. Dvomim, da jih je šel razdelati do potankosti kot jaz. Če bi, potem mora priti do podobnega rezultata. Vseeno, po svoje je norost sprejemati vse popolnoma hladno, vse enako mrtvo kot je mrtev kamen, čeprav je dejansko tako.

Problem podiluzije torej nastopi šele takrat, ko v popolnosti pozabimo, da je iluzija. Enako zoprno, kot, če v popolnosti verjamemo, da smo »neživi« in slečemo dano evolucijsko iluzijo. Če samkhja ponuja purusho kot končno resnico na enem koncu končne premice in ta ni resnična, potem je spoznaja, da sem »neživ«, njen antipod na drugem koncu iste premice kot tista končna resnica. In obratno seveda. Sploh to želim vedeti? Če ustvarjalec samkhje to želi, zakaj ne bi tudi sam? Vendar on bo ljudi lažje prepriča v purusho, ker je to neskončno bolj všečno, kot prepričevati ljudi, da so v resnici »mrtvi«. 1:0 za evolucijo, ki je ustvarila iluzijo in s tem purusho. Za zdaj. Prepričan sem, da bo v neki prihodnosti rezultat obraten.

Kaj je namen in smisel »nežive« organske smeti? Tudi ta dva pojma sta nujni točki spraševanja, če imamo zavedanje. Vseeno pa pričakovanje, da je vsako filozofsko vprašanje, ki ga porodi, legitimno, ni pravo. Um je zelo hitro lahko podvržen nesmislom oz. nesmiselnim vprašanjem. Zato ne obstajajo samo neumni odgovori ampak tudi neumna vprašanja. Ampak vseeno, če se vrnem k smislu in namenu; poleg podiluzij, ki mi (občasno) pomagajo premagati resnico o »mrtvosti« vsega okoli mene kot tudi mene, imamo lahko tudi stališče, da se veselim iluzije zavedanja in pozicije v tem neverjetnem vesolju, svoje naključnosti v nevronskem samozavedanju in žlahtnosti želja v znanstveno pogojenem raziskovanju, kaj vse se skriva “tam čez” ter, da sem nekomu drugemu pomoč pri njegovem obstoju, tako kot mi noge nesebično osmislijo gibanje, oči gledanje, nos vonjanje, srce kroženje krvi, itd. Iz opazovanja »mrtve narave« na koncu seveda vseeno odkrijem, da ima »mrtvo življenje« še kako veliko dela z okoljem in s seboj v zagotovitvi obstoja. Konec koncev, saj je samo to. Goli obstoj, iluzorno bivanje. Vse obstaja zato, da obstaja, le vesolje nima niti te potrebe. Vsi smo na nek način “obsojeni” na obstoj in zato je edini smisel, da si med seboj zagotovimo čim lažjega v brutalno mrtvi, a hkrati neizmerno lepi enačbi vesolja ter se širimo skozi njegove neskončne prostore. Zavedanje »mrtvosti« vsega ima torej lahko vseeno tudi nekaj inspirativnega v sebi. Naloga »mrtvega življenja« je rast in kolonizacija mrtve materije ter milijarde drugih svetov. Če mu je uspelo priti iz enoceličnega organizma do kompleksnega, razmišljujočega človeka, je to jasen signal, da je zdaj štafetna palica v naših rokah. Mora se nadaljevati in prosperirati. Obstajati. Iluzija gor ali dol. Sploh je večji smisel, motiv ali namen za obstoj, kot je to? Lovljenje novih iluzij bogov in purushe? Ko jih začnemo nizati, so kot bi se pogledali v dvoje ogledal in zagledali nikoli končan niz svojih odsevov.

Zakaj nimamo svobodne volje? Svoje telo lahko premikamo, vendar so možgani že prej izračunali, po najbolj verjetnih konstantah in izkušnjah, ki jih imajo o nekem momentu (oz. čim bolj podobnih), kaj je potrebno narediti, preden se tega dejansko zavemo. Tukaj bi lahko rekli in pritrdili samkhji, da je nezavedno nadrejeno zavednemu. Ob dodatku, da je tudi nezavedno del fizičnosti. Če nekaj zavedno premaknemo na svojem telesu, to naredimo zato, ker so okoliščine tistega momenta v verjetnostnem imputu take, da si bomo le to tudi hipec kasneje zaželeli narediti. Torej bodo možgani že prej vedeli kaj bomo naredili preden akcijo dejansko začutimo in izpeljemo. Samega izračuna ne bomo začutili, ker je nesmiselno ampak le rezultat. Možgani bodo v odločitvah vedno pred tistim, kar naredimo. Vedno bodo pred našo zavestjo, saj vseh možganov ne čutimo z njo. Znanstveniki so izračunali, da zamik med odločitvijo možganov in zavedanjem odločitve, traja okoli pol sekunde. Ugotovili so, da se vmes lahko zgodijo celo preklici, ki so ravno tako nezavedni. Vendar! Spet nam na pomoč pride nova podiluzija, da svobodno voljo vseeno imamo. Namreč, več kot je zakonov vesolja v nekem drobcu časa in prostora (naših možganih) in več kot je možnih potencialnih rešitev znotraj njih, bolj se ta potencial končnega rezultata v nepredstavljivo megalomanski medsebojni interakciji, iluzorno čuti kot svobodna volja. Tako je pravzaprav vseeno kaj verjamemo, saj hudo dvomim, da nam bo v neki bližnji prihodnosti dano poznati kalkulacijo zakonov, da bomo preprosto izračunali, kaj nekdo misli in kakšna bo njegova usoda. Seveda pa to ne spremeni dejstva, da svobodne volje, gledano strogo fizikalno, preprosto ni. Po kvantni mehaniki naših odločitev pravzaprav sploh ni. Ne gre za naše odločitve, ker te v fizikalnem smislu ne obstajajo. Obstaja veriga, vzorec vzrokov in posledic, kjer se po  interpretaciji kvantne mehanike, ob vsakem dogodku zgodijo vsi možni kvantni izidi in mi smo v enem od vesolij z njihovo določeno sekvenco.

Kaj sploh je vse to okoli nas? Vsa struktura, ki obstaja v vesolju, je nastala znotraj njega v trenutku. Preko konstant se odvija naprej, brez, da bi pri tem zapadlo v kaos in se v hipu samouničilo. Vse kar se zgodi, se lahko zgodi le zato, ker ne krši svojih zakonov, ki so »miselna« avtoriteta absolutno vsemu. To velja tudi za zavest. Vsi zakoni delujejo in se manifestirajo na fizični osnovi, kar pomeni, da bi vsak t.i. duhovni, nefizični del vesolja pomenil negiranje osnovnih postulatov fizične pojavnosti. Nefizičnost v fizičnosti je nekaj, kar kvantna mehanika prepoveduje, saj deluje v prav vsakem trenutku in prostoru in tako tudi neprestano demonstrira samo sebe. Je konstanta brez lukenj. Kako bi lahko indijski kreatorji ideje o nefizičnosti purushe lahko to vedeli? Niso. Tudi zdaj, ko to vemo, znanje nefizičnim konstruktom vseeno ne pride do živega. Celo nasprotno, slišimo lahko argument, da sta hladna znanost in metafizičnost duhovnosti kompatibilni. Prav. Čeprav gre, bolj kot ne, za belo zastavico kapitulacije, saj še par stoletij nazaj, v krščanstvu, ki je najbolj uspešno, ideološko pomarkiralo ta teritorij, kjer živim, niso govorili, da so enakovredni znanju ampak, da so oni znanje. Če duhovnosti vseh sort mislijo s predajo resno, naj potem nekaj te znanstvene »mrtvosti« le vključijo v svoje duhovne diskurze. Recimo, naslednji odstavek, kako smo, tudi glede z vidika materije, ki nas sestavlja, obskurni.

Materija je drug vidik energije, tako, kot je samozavedanje le drug vidik fizičnega (ena obstaja, druga pa se bere). Največji del vesolja, več kot 2/3, predstavlja t.i. temna energija, za katero ne vemo, kaj naj bi pravzaprav sploh bila, vemo pa, da nekaj mora biti, ker kaže svoje vplive. Če si sposodim primerjavo iz kriminalistike, je temna energija podobna umoru, kjer ne vemo, kdo ga je zagrešil vendar obstaja kup indicev, da gre za umor in ne samomor ali nesrečo. Četrtino vesolja predstavlja še nevidna, t.i. temna materija, tisto malo, kar še ostane pa je vidna materija. Le par odstotkov. Vse kar vidimo v vesolju, je narejeno iz obskurne vrste materije. Tudi mi. Če bi jo odstranilI, bi bilo vesolje, samo po sebi nespremenjeno. Torej, človek, planeti, zvezde, galaksije, gor ali dol. Je popolnoma vseeno.

Kaj je življenje? Nihče o sebi ne želi razmišljati kot o stroju, sploh, če smo duhovno navdihnjeni vendar so želje lahko eno, dokazi drugo. Življenje je proces zakonov, energijska verižna reakcija, ki se lahko odvija v nedogled, če se vmes ne zgodi kaj zanj nepričakovanega. Vsi procesi znotraj življenja se morajo odvijati v okvirjih, ki to še dopuščajo. Proces naših teles poganja nešteto manjših bioloških robotov, ki skrbijo, da lahko tudi njihova celota oz. seštevek, organizem, preživi. Prav vsak proces ima svojo zgodbo in udeležence. Do sedaj vemo, da z dodajanjem energije atomom, dobimo molekule, iz njih aminokisline in iz njih beljakovine, ki so gradniki življenja. Zaradi izjemne kompleksnosti samozadostnega vesolja se zgodi, da se pojavijo tudi molekule, ki so sposobne samoreprodukcije. DNK je ena takih, ki preko aminokislin in beljakovin ustvarja živa bitja v vseh možnih oblikah in pri tem početju ne krši nobenega od zakonov vesolja. Poleg vstopne energije, potrebuje še evolucijo in prostor/čas. Čim več časa. In tako je na koncu vsako živo bitje kozmični robot (naše omejene predstave o robotih, ne pomenijo, da zato nismo roboti vesolja), sestavljeno iz še manjših robotov, s katerim upravljajo enaki zakoni kot s samim vesoljem. Zato človek ne more imeti nekaj v sebi (purusha/duša), kar ni upravljano s temi istimi zakoni in nima fizične predpostavke. Niti zablod. Še nikoli se ni zgodilo, da bi fizičnost obrodila z nefizičnostjo. Dokazov ni. Lahko obrodi le z večjo ali manjšo finostjo, kompleksnostjo, zahtevnostjo izdelave (brez kreatorja). Tako so moji možgani daleč bolj fino evolucijsko izdelani, kot so kokošji. Razlike so vidne (upam,no), vendar je logika še vedno enaka.

Življenje je sebična oblika »neživega« nabora naravnih zakonov, materije, ki gre tako daleč, da celo ustvari iluzije, da bi se nadaljevalo. Za svoj obstoj zahteva energijo in resurse ter kolonializacijo ostale materije. Je kot luč, ki se bo ob tehnično pravilnem delovanju svetilke in zahtevanih okoliščinah, vedno prižgala. Kakšna so razmerja in pogoji za njegov nastanek oz. kdaj se zgodi tisti odločilni trenutek preskoka nežive materije v materijo, ki se lahko razmnožuje, znanost še ni našla popolnega odgovora. Povedano drugače, stopnička znanja je za zdaj še prenizka glede na višino police z odgovorom. Z vidika vesolja je tako “živo” kot “neživo” sestavljeno iz enakih atomov zato v osnovi razlik ni. Življenje se vedno začne oblikovati od preprostih do kompleksnejših oblik. Zato najverjetneje lahko trdimo, da so živa bitja po celem vesolju približno enakih oblik glede na okolje iz katerega izhajajo. Riba ima najbolj dodelano obliko za njen način življenje v tekočini z gostoto vode ne glede na to, kje bi se pojavila v vesolju. To dokazujejo tudi sesalci, ki so se vrnili s kopnega nazaj v morje in ravno tako evolvirali v obliko ribe. Vsi osnovni deli oz. elementi iz katerih je sestavljen človek oz. življenje, lahko nastanejo le v jedrskih reakcijah zvezd, kjer se zlivajo atomska jedra. Elementi se z izgorevanjem vodika in helija, nabirajo kot plasti v čebuli, od lažjega do težjega po atomskem številu, dokler ne pridemo do železa, ki je toksično in povzroči njeno hitro smrt. Če je zvezda dovolj velika in težka (vsaj 10x težja od našega sonca oz. je supernova ali celo hipernova), sama energija eksplozije v hipu povzroči nastanek tudi ostalih, redkejših elementov (npr. zlato, srebro, platina itd), ki se tako razletijo po bližnjem vesolju. Trupla zvezd so sila bizarna meterija, kjer se prazen prostor med jedrom atoma in osnovnimi delčki, ki ga obkrožajo, stisne. Lahko dobimo bele pritlikavke, magnetarje, pulzarje, nevtronske zvezde. Še težje zvezde z maso 100 Sonc ali več pa po smrti in kolosalni eksploziji, ki je največja eksplozija po velikem poku, oz. hipernovi, ponavadi postanejo skrivnostne črne luknje, kjer se za dogodkovnim obzorjem (za njim se zaradi izjemne gravitacije ustavi tudi čas) vzpostavijo neki novi, še neznani zakoni, saj naj bi se običajni zlomili. Kar pa ne pomeni, da zato nastopi misticizem.

Smo torej striktno fizični, zvezdni, ne božji, ne duhovni, ne metafizični otroci zavesti, ki nefizično biva po fizičnem vesolju in se kot nesrečni junaki borimo v spoznaji, kako se rešiti novega cikla rojstva z nenavezanostjo na vir našega nastanka, naravo in čakati, da nam ravno ta narava ustvari telesa, da se vanj lahko potem naseljujejo naše duše z željami po duhovnem napredovanju. Če že moramo koga »slaviti« naj bodo to vsaj fotoni, nastali v osrčju naše reciklirane, domače zvezde, preko točno določenih fizikalnih pravil, pred več sto tisoč leti, preden so pobegnili od Sonca in do nas potem potovali le 8 minut, ter nahranili fotosintezno »mrtvost rastlin«, te pa nas.

Še vedno ne vem kam s purusho preko znanstvenega jezika. Vemo, da je razumevanje zavesti izjemno pomembna prvina vseh indijskih darshan (v tej ali oni obliki je razlika le v nijansah), saj je kot sredstvo h končnemu cilju samorealizacije na duhovni poti, ponotranjena v vseh. Z današnjo količino znanja si vseeno lahko privoščimo razumeti zavest kot popolnoma fizično prvino, kot del prakrti in se tako odmakniti od darshanskih duhovnih interpretiranj in dualizma. Če purusho dodatno navežem na prakrti, takoj ugotovim, da je ni moč definirati, ker izginejo fizične, oporne točke. Ko nimamo več opornih točk, v ospredje lahko pridejo le še kreacije uma, saj nas nič več ne omejuje. Lahko bi se pravzaprav odmaknili od vseh duhovnosti in jih razumeli le kot potrebne podiluzije iluzije, ki nikjer ne obstajajo kot le v naših glavah. Sicer nekako še vedno lepše zveni, če zase rečemo, da smo duhovni kot materialistični (kar je po svoje zelo pristranska ocena, saj dejansko nisem nič manj lep, če sem filozofsko materialističen). Ta arhaična, umu všečna priteklina se bo verjetno še vlekla nekaj časa skozi zgodovino. Ampak, vseeno bom izpadel »duhovno manj lep« in »moderno materialističen« ter podprl miselni eksperiment, da je purusha lahko le materialna in je tako del prakrti, kar pomeni, da dualizma ni. Kar naprej pomeni, da je lahko le že prej omenjeni občutek iluzije, ki so jo imeli tudi indijski misleci samkhje ter jo, po mojem mnenju, napačno predstavili kot nekaj nematerialnega. Tako so ustvarili novo, nematerialno podiluzijo znotraj obstoječe, materialne. Enako torej kot vsaka duhovnost. Pogled v lasten odsev v dveh ogledalih podiluzij.

Samkhja citira, da purusha obstaja, ne glede na prakrti, ter je v vsem absolutna in izven vseh čutil. Če nekaj poimenujemo z »obstajanjem«, smo pri dejansko materialnem. Ob neki čudni predpostavki, da dejansko nefizično obstaja, se postavi vprašanje kakšno korist imamo od informacije, ki pravi, da obstaja nekaj, kar sploh nimamo možnosti zaznati preko svojih zemeljskih čutil? Potem bi potrebovali nek nefizični receptor, ki bi lahko čutil vse, kar je nedefinirano. Vse, kar ne obstaja. Lahko. Ampak le s pomočjo nove podiluzije.

Razlaga purushe v Samkhji, se mi zdi kvečjemu neke vrste intelektualni pobeg oz. »pravna« rešitev zagate, kjer slepo luknjo umske kreacije preprosto zamašimo tako, da rečemo, da je ni, ali, da nam ne bo nikoli znano, da jo bomo zaznali, ker se je ne da. Tukaj sicer ostane preizkušen izgovor na, za duhovnost rezerviran vir čutil, intuicijo. Ampak, če bi lahko z njo zaznali nekaj fizično neobstoječega, potem bi jo lahko uporabili tudi za zaznavo samorogov, vampirjev in podobnih kreacij oz. kar vseh kreacij, ki nam v tem trenutku padejo na pamet. In ljudi, ki nam trdijo, da so jih zaznali, bi morali povsem resno jemati. Intuicija je, bolj kot ne, še ena kreacija uma, ki si zapomni tisto, kar je začutil in zadel a pozabil tisto, kar je zgrešil. Intuicija je vidik statistične pristranskosti uma.

Lahko podam tudi primer iz znanosti v enakem podtonu »mašenja«. V astronomiji namreč mašijo neznanje pri dogajanju za dogodkovnim horizontom črnih luknjah z izrazom singularnost. V resnici to pomeni, da nimamo pojma. A se seveda daleč lepše sliši. Znanost ne bi smela imeti težave s priznanjem, da nekaj ne vemo, saj je ne-vedeti, njena sestavina, ki je mogoče celo bolj pomembna od vedenja samega. Poleg tega pa je daleč večja verjetnost, da bomo z orodji znanosti nekoč tudi vedeti, kaj se skriva v črni luknji, saj so vse znanstvene trditve v nekem svojem delu skoraj vedno arbitrarne. Duhovne »resnice« se z znanostjo tako ali tako ne da dokazati, saj ta operira le na nivojih fizičnosti. Podiluzije so nedokazljive ravno zato, ker so take. In to dejstvo se potem zelo pogosto uporablja v širokem svetu duhovnosti. Zato pridemo v začaran krog izgovarjanj ter prelaganj odgovornosti dokaznega bremena, češ, dokažite mi, da je to, kar sem si zdaj izmislil oz. intuitivno začutil, neresnica. Lahko, vendar le kot vzorec v možganih in ne kot dejstvo izven njegove prebrane oblike.

V sodobnih vzhodnjaških duhovnostih, izvoženih na Zahod, so se pojavile iste interpretacije koncepta purushe kot jih vidimo v starodavni samkhji in jogi. V želji uniformirati celoten svet v plašč duhovnosti in nekega višjega univerzalnega namena, jo najdejo v vsem, kar obstaja. Tudi v kamnu. Do tega zaključka so prišli, ker so lastno zavedanje kot glavne iluzije, implicirali na celotno vesolje, ki je tudi naključno izdelalo to zavest. In ker nas je proizvedlo z zavestjo pomeni, da je pravzaprav tudi samo tako. Kar nadalje pomeni, da jo ima vse v njemu. Gre za klasično filozofsko zmoto indukcije, kjer se predpostavlja, da je del vsebine avtomatično enak celoti. Zgolj pogled okoli sebe nam postreže z dokazom, da vesolje kot celota ni zavestno, čeprav bi si to želeli in poklepetali s kamnom, morjem ali mravljo. Vendar to ne izključuje, da gredo lahko zakoni tudi v tej smeri, da v nekem delu le to postane samozavedno. Kamen in možgani seveda ne morejo biti v enakem odnosu do zavesti kljub temu, da so v nastanku obeh sodelovali enaki zakoni in material. Naši možgani pa so točno to. Tisti izjemno redek del fizične platforme zavesti v vesolju. A vseeno v ničemer posebni. Še vedno so rezultat istih zakonov. Sofisticiran »maščobni« kamen, ki si s pravim kamnom ali že omenjeno kokošjo, deli drugačen ton iste fizičnosti. V tem smislu torej enako »neživ«.

Pojdimo k predpostavki, da je vse le prakrti. Zagrešimo pri tem enako logično zmoto posploševanja? Ne, če se odpovemo dualizmu. Če pa ne, bi to pomenilo, da moramo pristati na idejo, da je vesolje nepopolno in se bo lahko zgodilo, da bo kar naenkrat zmanjkalo njegove fizičnosti in zakonov ter se bodo pojavile nedefinirane luknje. Je res mogoče, da od neke točke naprej zmanjka zakonov in realnost zamrzne kot v slabo narejenem računalniškem programu, ker mu zmanjka fizičnosti za neomejeno predvajanje naprej? Mogoče, če nastopijo podiluzije, purusha.  Mogoče, če se začnejo naše duhovne igre iluzij uma reflektirati v fizičnost. Pri dejanskosti sveta okoli nas se to ne more zgoditi. Še tako problematičen pojav ali problem, ki si ga izmislimo ta trenutek, ima lahko le fizično zgodbo, kar hkrati pomeni, da v vesolju ni pojava iz nedefiniranih lukenj. Lahko so le luknje v našem vedenju. Morebitne nefizične, z namenom utemeljene intervencije ali obstoji, so zato očiten nesmisel, saj se bo makro vesolje v svojih determinističnih konstantah vedno odvilo naprej, ne glede na vrsto dogodka, ki se ta trenutek dogaja oz. ponavlja v prav vsakem njegovem še tako majhnem ali velikem obsegu, ne da bi pri tem obšlo svoje notranje dinamike zakonov. Vsak božji, nefizični poseg ali dodatek, ki bi bil zajet izven vesolja, bi v tem perfektno samoumerjenem vesolju, bil kot dodatek teže na eni od obeh strani tehtnice, ki sicer umerjeno kaže na popolni polovici, in bi ga uničil. Zato koncept nefizičnih, vitalističnih prvih, ki obstajajo izven vesolja, sploh ne sme biti prisoten znotraj, če menimo, da je vesolje absolutno samozadostno, brez lukenj. Ni potrebe, da bi rekli, da so zato vesolje, njegove konstante ali znanost pravzaprav enako interpretirani kot bog. Niso. Od njih ni večje koristi kot suho samoizvajanje notranje logike lastnih zakonov in pridobivanje njihovih suhoparnih podatkov. Vse ostalo je le hladna kolaterala. Tudi mi. Hladen, tih, mrtev, nesmiseln prakrti stroj, ki ima tisoče načinov kako me v trenutku ubiti in piš telesa izničiti nazaj v ravnovesje vesolja. Grozen, mizeren, v popolnem nasprotju z umom in egom in le z eno notranjo samovgrajeno logiko: nastati kot celota in nato propadati. Torej, neprestano samoizvajanje drugega zakona termodinamike in entropije. A je zato resničen. In zato lep in izjemen. Edinstven in edini. Tudi brez duhovnih pobegov. Vem, da sem se preprosto moral zgoditi v njemu in bom kot tak tudi ostal večno zapisan nekje v nekem njegovem algoritmu. Vsak od nas. To je kljub njegovi mrtvohladnosti nekaj »duhovno« lepega. Biti vsaj na tak način njegov del. Oz. sem njegov del, hočem to ali ne. Kot je Hitler. In kot je Gandhi. Kot so prav vsi, ki so kdaj bivali. In vesolje je tako izjemno različno v svoji pojavnosti, da je hkrati naključno ustvarilo tako različne ljudi. Celo mojo malenkost. Sem mu hvaležen? Sem, ampak ta hvaležnost nima smisla, ker je usmerjena v zid brezčustvenosti, v nič.

Recimo, da je moje razmišljanje pregloboko v prakrti, torej pregloboko v čaščenju fizičnosti, da bi sploh kdaj začutil purusho in z mislimi vse počnem, da bi tako tudi ostalo. Sem mogoče pregloboko, da bi tudi začutil ogromen leteči čajnik okoli Zemlje ali videl lepoto zobnih vil? Razum mi pravi, da ne. Tudi razum se ne more vezati na kaj drugega kot le na fizično. Vendar je tudi razum le eden od podtonov uma pri razumevanju vesolja. Mislim, da najboljši. A vseeno nepopoln. Pa kaj. Popolnosti ni same po sebi ampak je oporna točka umu pri vrednotenju.

Abstraktnost sveta in fizičnost drugega reda. Z njo bi zaključil zadnji miselni eksperiment, z močjo besed abstraktnih pojmov, ki imajo tako kot purusha svoje poimenovanje a v dejanskosti ne obstajajo.

Moje prvo srečanje z abstraktno, neoprijemljivo besedo je bilo, ko jo je nekdo uporabil. Razumel je še nisem in je bila del žlobudranja starejših ljudi okoli mene, saj se je ni dalo videti v slikanici s kravicami, ovčkami, muckami in kužki. Prebrati je tudi nisem mogel, ker kot otrok še nisem poznal kode besed. Pa tudi videti je nisem mogel, ker je pač abstraktna. In potem so se mi razvili možgani do te meje, da sem se začel samozavedati. Opažati sem začel, da se besede ponavljajo. Začel sem jih predelovati in kodirati kot recimo računalnik sprocesira besedo, ko jo vtipkam v iskalnik. Tudi abstraktne besede so tako dobile svojo »kodo«, ki sem jih potem razumel več ali manj enako kot ostali. Torej, jeza, radost, melanholija, ljubezen itd, dejansko obstajajo, ker sem vse to tudi začutil ampak niso dejansko vidni. Vidimo le njihovo posledico skozi obnašanje posameznika. V možganih čustvovanj tudi ne bi videli konkretno, videli bi le specifičen kodni zapis dogajanja. Ker sta jeza in ljubezen prepoznavno obnašanje, to pomeni, da bi njun zapis pravzaprav zelo podobno prebrali prav vsi možgani. Jezik je tako posledica kodnega organiziranja naših možganov pri razumevanju sveta. Če ne bi bilo tako, bi se vsakič na novo nestrinjali, kaj pomenijo. Tako pa vsaj konsenzualne fundamente vsi enako čutimo, kjer potem tudi leži pravi odgovor. Brez enake izkušnje, bi bil jezik za vsako abstraktno stvar pravzaprav neuporaben. Torej, na nek posreden način abstraktne stvari le obstajajo v obliki zapisov. Prav vsaka, ki ima svoje poimenovanje. Je potem lahko tudi purusha takšen kod? Ne, ker je specificirana kot nekaj, kar je ločeno od prakrti, kar pomeni da je ni niti v kodah. Ko slišim njeno poimenovanje morem prebrati cel kup besed, da bi zanjo ustvaril neko razumevanje. In, potem, ko se nekaj pojavi v razumevanju spet preberem, da je »purusha nad vsemi čutnimi zaznavami uma ali telesa, z besedami se je ne da opisati«. Nimam drugega izhoda, kot da rečem, da je opis ničesar. Če ni materialna in nima kodnega zapisa, niti besednega (kar pomeni, da je niti dva ne moreta doživljati enako ali vsaj podobno), potem mi je zmanjkalo »streliva«. Zaključujem z ugotovitvijo, da je le še ena od kreacij uma, filozofsko utemeljenih duhovnih podiluzij, ki jih je človek zaradi določenega motiva ustvaril, nekdo drug nekritično sprejel, tretji iz tega naredil mit, četrti pa pravilo in ga tako razširil po okolici in meni, čez par tisočletij, »podtaknil« pod nos, da moram razbijati možgane kaj za vraga je. No, končno! Lahko ugotovim, da vsaj na način podajanja le »obstaja«. Kot si lahko podajamo prav vsako stvar, ki si jo izmislimo, če je dovolj ljudi, ki bi si jo med seboj seveda podajali. Kot si lahko podajamo besedo nič. To je purisha.

In kaj »je« nič? Odsotnost prostora, časa, sevanja, delcev in fizikalnih zakonov. In purushe. Če me samkhya ne bi okužila s tem pojmom, ga ne bi niti potreboval posebej omenjati, ker bi bil še vedno v niču, kjer »obstaja« vse, kar si še nismo izmislili.

Filozofija je nasplošno zelo uporabna pri postavljanju vseh teh vprašanj zgoraj. Sem jo izdatno uporabljal tudi sam. Res pa je tudi, da so filozofska, metafizična vprašanja velikokrat nesmiselna ali irelevantna za samo znanost oz. kdaj prav nič ne prispevajo k vedenju ali ga celo zavirajo. Tipičen primer je vprašanje, kaj je bilo pred velikim pokom, čeprav nam fizika jasno pove, da ni bilo ne časa ne prostora preden se je pok zgodil. V čem se vesolje širi, je tudi tako vprašanje, saj brez vesolja ni prostora a ga um vseeno išče tudi zunaj njega kamor ga nato želi umestiti. Metafizični »kaj« ali »v čem«, nimamo kam umestiti. Predstave niča nam tudi delajo probleme, čeprav sama beseda pove, da ne obstaja, ga um vseeno želi najprej tvoriti ter šele potem o njem razglabljati. Tudi vprašanje, če lahko dokažemo lasten obstoj ali svet izven naših glav oz. ali je vse le percepcija uma oz. je zunanji svet le nekakšen digitalno-organski privid v temi maščobnega tkiva pod lobanjo ali pa zunanji svet dejansko obstaja, vendar um nikoli ne bo zmožen prebrati in preslikati vseh informacij, so v filozofiji povsem relevantna vprašanja (Descartes je ob tem vprašanju vzel misli kot dokaz obstoja – mislim, torej sem), čeprav nam empiričnost, kot temelj znanosti, jasno pove, da svet obstaja ter ga, v nekaterih segmentih, tudi vsi enako vidimo kot tudi čutimo oz. enako odreagiramo na njegove učinke. Vsi smo neke vrste reveži v vedenju in si postavljamo vprašanja vendar niso vse poti k odgovorom enako kvalitetne oz. produktivne. Zato znanstvena vprašanja niso več nujno tudi filozofska. Fizika, matematika, biologija, kemija, itd, že dolgo niso več del filozofije in se ne ukvarjajo z metafizičnimi (ne)smisli. Včasih se v znanosti zgodijo naključna odkritja in tudi, če znanstvenik ničesar ne ve o filozofiji, to ne pomeni, da zato nečesa ne bo našel ali odkril. Sicer bo lahko o novem nato filozofiral vendar se to ponavadi ne dela v širokih okvirjih ampak znotraj znanstvenega teoretiziranja. Purisha je lep primer metafizike, ki pa nudi slaba izhodišča za empiričnost oz. znanstvene principe razumevanja sveta. Enako kot koncept boga.

 

  • JOGA DARSHANA

 

Beseda joga vleče pomen iz korena besed yui (povezati, združiti, navezati, pritrditi) iz sanskrta, danes mrtvega jezika. Njen pomen je definiran v različnih indijskih verskih besedilih. V Bhagavad Giti jo Krishna razdeli na tri dela in opiše kot odsotnost od dotikov z bolečino in skrbmi, torej stanja, ki se ga lahko doseže s kontrolo uma v povezavi s svojo danostjo biti razsvetljen. Danostjo od višje sile. Eno najzgodnejših omemb meditacije najdemo v Upanishadah (del po imenu Brihadaranyaka).

Šola joge se je večinsko pojavila iz saivizma (čaščenja boga Shive) in tudi iz starih, asketskih tradicij, ki so obstajle pred nastankom vedske religije. Skoraj vsaka indijska verska tradicija vsebuje vsaj nekaj elementov joge, kot sredstvo dosega odrešitve skozi fizično in mentalno disciplino. Glede na starodavne Purana tekste (zelo stari teksti mitov, legend in znanja, ki tudi spadajo pod kanon hinduizma), je znanje o jogi prišlo od boga Shive, ki je večni jogi, za vedno absorbiran v meditacijo.

Joga in Samkhja sta z roko v roki in transcendirata ena iz druge. Joga je na osnovi kozmologije Samkhje, do podrobnosti izdelala metodo nadrazumskega dojemanja ter telesnega in psihičnega obvladovanja, ki naj pomaga k dokončni odmaknjenosti purushe od prakrti. Za razliko od samkhje, ki nima neposrednega boga, joga uvaja še boga Ishvaro, ki je zunaj prakrti in purushe ter pomaga verniku k odrešitvi oz. predaji (ishvara pranidhana). Bog Ishvara je v jogi tako lahko razlog, da nekaj nastane. Ravno tako lahko nekaj nastane iz vtisov (samkara) ter ima nadalje vpliv na vsa bodoča življenja. Medtem, ko se samkhja ukvarja s sestavo narave in kako se njeni posamezni elementi manifestirajo, se joga ukvarja, kako bi jo preusmerila in v njo umestila »interese« zavesti. Koncepti in tehnike joge so učinkovite rešitve problemov trpljenja, navezanosti in nevednosti, ki jih povdarja samkhja. Joga išče načine analize struktur znotraj našega, notranjega vesolja, njegovih še neizkoriščenih potencialov in prehodov preko ovir občutkov, ki so ujetniki časa in prostora, ki jih zasužnjujejo. Samkhja omogoča premestitev elementov joge na zunanje vesolje in tako ustvari vez med mikro in makro kozmosom, vez med zunanjo purusho in notranjo jivo.

Joga je razumljena tudi kot sredstvo razumevanja odnosa med našo individualnostjo oz. značajem (jivatma) in zunanjim, vseobsežnim jazom (paramatman). Joga je torej rezultat združitve naše notranjosti z zunanostjo sveta preko vnaprej pripravljenih vsebin, tolmačenj in navodil. V vedantskih in tantričnih filozofijah, ki jih je posvojila tudi moderna joga, se smatra kot proces spoznaje, da sta jivatma in paramatman pravzaprav ista komponenta obstoja. To pa je po svoje le povzetek osnovne upanishadske ideje o odnosu med atmanom in brahmanom ali med purusho in jivo.

Teološko gledano lahko joga pomeni popolno združitev naše volje z božjo (bhakti joga). Lahko pomeni tudi discipliniranje intelekta, uma, čustev in volje (jnana joga) in zavzetosti za dejanje v smislu skupnega dobra (karma joga). S prepletanjem filozofij samkhje z joga dharsano in že omenjenimi Patanjalijevimi sutrami, je nastala tudi kraljevska joga (raja joga) oz. joga osmih namenskih konceptov (ashtanga joga), ki želi doseči popolno koncentracijo pri bivanju zavesti v eni točki (samadhi) kot tudi osvoboditev (kaivalya) pred novim rojstvom (samsara).

Teksti Upanishad omenjajo štiri vrste joge: mantra joga (mantranje, dokler nam um ni vskran in s tem raztopljen v petje), laya joga (zmanjševanje mentalnih aktivnosti na račun dviganja kundalini energije iz hrbtenice do vrha glave), omenjena raja joga (opiše jo Patanjali v svojih joga sutrah) in hatha joga (izvajanje vseh vrst telesnih položajev, dihalnih principov, lahko tudi drugih pristopov  za še večjo absorbcijo uma v koncentracijo in nadzor nad telesom). V Bhagavad Giti najdemo poleg karma, jnana in bhakti joge, še karma sanyasa jogo in buddhi jogo (uporaba intelekta, predanosti, s končnim ciljem odrešitve). Omeniti velja še kundalini jogo, ki temelji na obuditvi notranje energije (shakti) z namenom razsvetljenja. Ker ima tudi ona opravka s subtilnim, energetskim telesom, je povezana s čakrami. Namen vadbe je ustvariti pot energije po hrbtenici navzgor in tako povezati telo z umom. Izvaja se skozi različne sete enostavnejših vaj s hitrim ponavljanjem, dihalnimi vzorci in izgovorjavo.

V hindujski tradiciji je hatha (sila) joga, razumljena kot razodeta od boga Shive. Tekste o njej je v 15 stoletju zbral Svatmarama. Skozi čas je postajala vse bolj pomembna, tako, da bi lahko rekli, da je današnja joga po Zahodu pravzaprav hatha joga, ki se predvsem osredotoča na asane in pranayamo oz. tehnike dihanja kot predpripravo za meditacijo. Prav tako je potrebno omeniti, da je današnja ashtanga joga, ki se ponuja po joga centrih nekaj drugega kot Patanjalijeva, čeprav nosi isto ime. Je razdeljena po težavnosti na več serij, kjer ima vsaka od njih tudi predpisan redosled asan. Je precej zahtevna fizična vadba, tako, da večina vadečih ostane le pri prvi ali drugi seriji. Utemeljil jo je Pattabhi Jois (umrl leta 2009). Ob današnji raznovrstni ponudbi asanske joge, je potrebno omeniti tudi B.K.S. Iyengarja (umrl leta 2014), ki je utemeljil asane preko uporabe pripomočkov in tako preusmeril pomen na samo pravilnost izvedbe.

Komantar

Joga, kot samkhja, v vsakem posamezniku vidi »boga«. Vendar ne kot nekoga, ki se mora zavedati dvojnosti med naravo in sebstvom, kar pravi samkhja ampak mora preko vadbe, iz sebe odstranjevati košček po košček narave, da bi na koncu začutil polnost svojega sebstva. Torej, pri jogi ne gre za združitev, kar naj bi pomenila beseda ampak za razdružitev, razčlenitev, spreminjanje samega sebe do končnega cilja osvoboditve. Ko to nismo več mi ampak smo novi »jogijski« mi. Tisti mi, ki se skriva v nas cel čas, vendar je prepleten z »nesnago«. Tako bi lahko tudi v jogi našli neko različico krščanskega koncepta izvirne grešnosti. Ob rojstvu smo vsi predispozicionirani na izboljšave, saj praviloma nikoli nismo rojeni kot dovolj dobri in zato potrebujemo določene ponudbe, kako biti boljši. Kot, da v sebi nimamo danih nastavitev fizičnega sveta oz. evolucije, ki nas je tako ali tako pripeljala do vsega tega razmišljanja o duhovnosti in ne obratno, kjer se nam skozi vso to besedno, duhovno milozvočje zdi, da nas duhovnost vodi k evoluciji.

 

  • NYAYA DARSHANA

 

Kot utemeljitelja nyaya šole, se omenja Aksapada Gautama in njegove sutre. Beseda v sanskrtu označuje metodo, pravilo, sodbo. Je filozofija mišljenja. Največji prispevek je nyaya ponudila na področju logike, metodologije in razprave o epistemologiji, kar je imelo vpliv tudi na ostale indijske šole, tako ortodoksne kot neortodoksne. Njeno načelo, da nas veljavno vedenje rešuje trpljenja, je sorodno tudi drugim hindujskim šolam. Zato je tudi razvila logiko kot orodje, kako odkriti pravo vedenje in ga ločiti od napačnih mnenj oz. izpeljav. Nyaya je od vseh darshan, najbližje sodobni analitični filozofiji.

Za razliko od samkhje, ima nyaya štiri načine (pramana) kako priti do znanja. Zaznavi oz. vtisu (pratyaksha), sklepu oz. povzeteku (anumana) in ustnemu pričanju (shabda) je dodala še primerjavo (upamana).

Pratyaksha (zaznava,vtis) je lahko običajna ali posebna. Običajna je sestavljena iz petih čutov (vid, vonj, sluh, otip, okus) ter z dodatkom šestega, kamor se prišteva zavedanje uma o vseh petih. Posebna zaznava lahko vključuje zaznavo, ki izhaja iz določenega objekta (samanyalakshana), nato sledi zaznava, ki lahko izhaja iz čutila, kateremu le-te ne bi pripisali (jnanalakshana) ali, ko lahko z močjo joge oz. jogijske meditacije zaznamo preteklost, sedanjost in prihodnost in imamo lahko nadnaravne moči (yogaja).

Anumana (sklep, povzetek) je tudi sprejeta kot veljavno sredstvo vedenja. Metodologija sklepanja vsebuje kombinacijo indukcije (sklepanje iz posameznega na splošno) ter dedukcije (sklepanje iz splošnega na posamezno).

Shabda je še ena od pramanam. Lahko sta dve vrsti. Pravost ji daje, če prihaja iz Ved (vaidika) ali od zaupanja vrednih ljudi (laukika).

Upamana, je vedenje, ki izhaja iz odnosa primerjave med besedo in objektom, ki ga beseda označuje.

V zgodnjem obdobju je šola zelo malo razglabljala o bogu (Ishvara). Vendar pa se je to spremenilo, ko je budizem začel dobivati na moči in s tem tudi večati vpliv na sam hinduizem. Kot odgovor »brezbožnemu« budizmu, so učenci Nyaye ponudili devet zaključkov za obstoj boga, ki seveda odsevajo razumevanje takratnega časa:

Karyat – (od učinka). Vsaka posledica ima svoj vzrok in to naj bi veljalo tudi za samo vesolje. Vzroki za nastanek vesolja pa naj bi bili trije: sam obstoj atomov (samavayi), vse povezave z atomi (asamavayi) in boga ( nimmita – ki je Ishvara). Aktivni vzrok nastanka vesolja mora imeti absolutno vedenje o vsem materialnim, potrebnim za obstoj, zato je to lahko le bog. Sama kreacija vsega je njegov dokaz.

Ayojanat – (od kombinacije). Atomi so sami po sebi neaktivni, njihove lastnosti niso fizične. Edino krator je lahko tisti, ki jih spravi v gibanje. To hkrati pomeni, da le kreator ve, kako lahko atome med seboj poveže, da ti povzročijo vse okoli nas in le on pozna vse nefizična dejstva o njih. Brez njega in njegove modre roke, bi atomi prej ali slej zapadli v kaos in ne bi ustvarili ničesar.

Dhrite – (od podpore). Bog je edina opora oz. nosilec tega sveta, da ne razpade na svoje osnovne delce in obmiruje. In samo bog je tisti, ki ga zato lahko odvija naprej.

Padat – (od besede). Besede imajo možnost opisati vsak objekt. In volja boga je, da je neka stvar predstavljena z besedo. Če za nekaj nimamo od boga navdihnjene besede, potem ta stvar ne more biti sredstvo znanja.  Baza vsega znanja je vsevedna in posledično vsemogočna. Ne moremo je videti v vesolju ampak mora biti zunaj njega.

Pratyatah – (od vere). Vede so vir večnega znanja. Nimajo napak ter so široko sprejete. Ker je človek omejen, jih zato ni mogel napisati ampak so dokaz boga, ki jih je razkril skozi modrece.

Shruteh – (od tekstov). Vedski teksti in drug hinduistični verski kanon, ki se jih s skupnim imenom označuje kot shruti (slišana), so besedila razodeta od boga. V njih je bog omenjen kot stvarnik, vzrok in uničevalec.

Vakyat – (od navodila). Ponovno, čeprav so Vede napisane od ljudi, so besede, ki jih sestavljajo, navdih od boga, saj so nam na nek način od boga dane v uporabo. Kot tudi naša narava njihove uporabe.

Samkhyavisheshat – (od številk). Atomi se združujejo v molekule. Njihovo število v molekulah ni naključno ampak dano. Kar pomeni, da imajo od tam tudi širši, božji pomen.

Adrishtat – (od nepričakovanja).  Nekateri ljudje so srečni, nekateri trpijo v mizeriji. Nekateri so bogati, drugi revni. Šola je to razložila preko karme in reinkarnacije. Končni produkt našega obnašanja ni vedno v naših rokah. Kar pomeni, da je njihov dostavljalec lahko le bog. Le on ve zakaj nekatere stvari niso take kot bi pričakovali. Ali, kot bi v krščanstvu rekli, da so božje poti skrivnostne.

Učenci šole tudi utemeljijo monoteizem, sicer bi morali pridobiti dokaze za prav vsakega boga posebej. Le eden je, ker je to za šolo bolj logično in lažje dokazljivo.

Komentar

Nyaya boga postavi kot nekega zunanjega interventa, ki venomer skrbi, da se lahko vesolje odvija. Ravno, ko preberem, da je nyaya najbližje zahodni analitični filozofiji, njeni epistemološki modeli, kjer vključuje boga kot osnovo vsega, hitro odpravijo analitičnost. Koncept boga, ki je posledica samega sebe in dokaz samemu sebi, je namreč idealen način, kako nekaj hitro zaključiti brez resničnega vedenja in uničiti analizo ter vesolju odvzeti samozadostnost. Dokazati enega boga je enako nemogoče kot dokazati jih sto.

Znanost vesolje dojema kot pravni sistem, s tem, da so njegovi zakoni brezhibno samoimplementirani, kar pomeni, da ne potrebujejo sodnikov oziroma nadzora, saj avtomatično delujejo popolnoma pravilno, sami od sebe, brez zavedanja, vodenja. Brez potreb po mojih čaščenj. Vsakič deluje različno, a hkrati vsakič v enakih pogojih podobno. Mislim, da se različni rezultati ob na videz enakih pogojih konstant pojavijo, ker se lahko dogajanje razcepi na neskončen niz poddogajanj, lahko gre v vse smeri a vseeno ima na koncu le en rezultat, ki prevlada. Vendar spet samo v nekem drobcu prostor/časa, ki se deli naprej v še manjše drobce in vsak drobec ima svojo končno rešitev, ki tudi drugače prevlada v vsakem drobcu merila. Je nikoli končana zgodba postopnosti, ki ne počiva niti v svojem najmanjšem drobcu velikosti, časa, prostora, dimenzije. Na koncu vesolje definira notranje ponavljanje pa čeprav je verjetnost, da bomo dobili enak rezultat, lahko razumljena le preko najbolj mogočega približka in nikoli popolne enakosti. Zato lahko sproducira nešteto enakih rezultatov torej zvezd, planetov, ljudi. A vedno se bo nekje pojavila še tako neznatna razlika. 100% trditve ni, kljub pričakovanemu izidu. Tako kompleksno je, da je nemogoče pričakovati popolnoma enak izid v še tako vztrajnem ponavljanju nekega dogodka. A kljub temu ni kaotično, saj se vsak poskus uničujočega kaosa oz. fatalne napake, takoj omejen z večjo perspektivo, ki manjši v trenutku postavi meje. Če je kaj kaotičnega v njem, je kvečjemu kompleksnost razumevanje vsega tega. Zato toliko filozofije. Zato toliko misli. In toliko poskusov kako sila izmuzljivo realnost ujeti in opisati skozi besede. Beseda pa zapakirati v izdelek ideologije. Žal ali k sreči, ne gre. Nikoli ne bo šlo v popolnosti. Zato ima vsaka ideologija, ki se ga loti, v sebi takoj vgrajeno napako. Vendar to ne sme pomeniti, da ne smemo nadaljevati. In »pogovarjanje« z vesoljno matrico preko jezika znanja, je edina preverjetna metoda. Jezik spoznaje pravil in kaj z njimi. Danes vemo, da je metoda reševanja problemov, kot računalniški jezik, ki ga programer (vesoljni zakon npr. biološka evolucija) uporablja za sporazumevanje z računalnikom (konglomerat vseh vesoljnih zakononov), kar ima za posledico nastanek določenega uporabnega računalniškega izdelka (npr.človeka).

 

 

  • VAISHESHIKA DARSHANA

 

Vaisheshika se je kot filozofija začela ločeno od nyaya šole in je najverjetneje tudi starejša. Sprva je imela svoj epistemološki, logični in metafizični pristop ter interpretacije odrešenja vendar je kasneje postala podobna nyaya darshani in se ju je preučevalo kot eno. Vseeno pa je ohranila drugačen epistemološki in metafizični koncept. Medtem, ko nyaya tudi priznava štiri vire vedenja, jih vaisheshika najde le v dveh, zaznavi in sklepu. Bila je sodobnica budizma in jainizma. Kot njen utemeljitelj se smatra Kanada Kashyapa, ki je napisal razpravo v desetih zvezkih znanih kot Vaisheshika sutre.

Vaisheshika je v osnovi metafizičen sistem utemeljevanja, ki razume vsa bitja preko sedmih kategorij, stvari v fizičnem vesolju pa je skrčila na omejena števila atomov. Je pluralna v svojem dojemanju realizma in povdarja, da se realnost sestoji od razlik.

Šola klasificira vse objekte izkušnje v sedem kategorij (padartha). Padartha tako označuje objekte, o katerih se lahko misli (jneya) ali se jih poimenuje (abhidheya). Kategorije so substanca (dravya), kvaliteta (guna), dogajanje (karma), splošnost (samanya), posebnost (vishesa), neločljivost (samavaya) in neobstoj (abhava). Zadnja kategorija je bila, kot rečeno, dodana naknadno.

Dravya oz. substanca je definirana kot podlaga, kjer se združita akcija in kvaliteta. Obstaja devet vrst substanc, pet jih je fizičnih: zemlja (prthivi), voda (ap), ogenj (tejas), zrak(vayu) in eter (akasha). Prve štiri, brez etra, so iz končnih, nedeljivih atomov, ki tvorijo fizičnost vesolja. Eter ni atomski ampak neskončen in večen in tvori podlago vezave atomov. Vseh pet elementov tvori izvirno kvaliteto, vonj, okus, barvo, in zvok, ki se čutijo preko petih fizičnih čutil, vendar niso njihov produkt ampak produkt etra. Ostali nefizični elementi so čas (kala), prostor (dik), sebstvo (atman) in um (manas). Čas in prostor sta, kot eter, samo v ednini (eka), večna (nitya) in vse obsegajoča (vibhu). Čas je povzročitelj našega dojemanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in tudi konceptov »mlajši« in »starejši«. Prostor je vzrok dojemanja lokacije stvari, kot je »vzhod«, »zahod«, »blizu«, »daleč«, »tukaj«, »tam«. Naše sebstvo (atman), je nedeljivo in vsako je povsem samostojno, vse obsegajoče, večna duhovna substanca. Um (manas) je notranji občutek (antarindriya) in je fizičen oz. atomski ampak iz njega ne nastajajo sestavljeni objekti. Tudi umov je več in vsak je večen.

Guna oz. kvaliteta (šola jih pozna skupno 17 originalnih in 7 dodanih naknadno) ne more obstajati neodvisno ter sama po sebi nima lastnosti delovanja. Je vpeta v substanco in je tudi odvisna od njenega obstoja. Guna je torej statična in večna sestavina vseh substanc. 17 osnovnih gun so barva (rupa), okus (rasa), vonj (gandha), dotik (sparsa), številka oz. število (samkhya), velikost/dimenzija/količina (parimana), individualnost  (prthaktva), zveza/dodatek (samyoga), ločitev (vibhaga), prioriteta (paratva), ne-prioriteta (aparatva), znanje (buddhi), užitek (sukha), bolečina (duḥkha),želja (iccha), nenaklonjenost (dvesa) in trud (prayatna). Filozof Prasastapada je kasneje dodal še sedem gun, breme (gurutva), fluidnost (dravatva), viskoznost (sneha), zaslužnost po dolžnosti (dharma), nezaslužnost (adharma), zvok (sabda) in sposobnost (samskara).

Komentar

Vaishashika na povsem stvaren način opiše realnost sveta preko množice gun. Če so lastnosti, skozi katere se zaradi njihove vpetosti v naravo, vse manifestira, potem je karma, hočemo ali ne, tista končna ultimativna guna, ki odloči kaj je prav. Odloči o tem, kateri od predmetov, ki vsebujejo lastnosti, je sploh bil pravilno uporabljen s strani zavestnega bitja, človeka. Odloči, ali naj se zato ponovno rodi ali pa se bo njegov atman pridružil brahmanu. Gune so kot nekakšno jabolko v raju Adama in Eve, kjer potem karmični zakon vpet v brahmanu, odloči o pravilnosti njihove konzumacije.

Miselni eksperiment. Kaj če gune obrnem ravno nasprotno od tega, da so sestavina substance ampak kot sestavina sebstva, ki je tako cenjen koncept v darshanah? Dobimo zanimiv rezultat. Vse kar naredim, vse, kar ljubim, vse, kar si želim, počnem zaradi tega istega »jaza« oz. kvalitet doživljanj, ki si jih želi. Ostalo pa mu predstavlja predmete preko katerega doseže svoje zadovoljitve. Ko se »jaz« zaljubi v drugo osebo, to ne naredi zaradi nje, kar se napačno misli, ampak zaradi sebe in vseh ugodnih čustvovanj torej gun, ki so vpete vanj in ne v »predmet« ljubezni. In bolj kot je potencialna zavrnitev boleča, bolj to pomeni, da se je »jaz« imel rad. Trpljenje, ki nastane, se pojavi zaradi njega samega, njegovega samoljubja, ne zaradi zavrnitve. Ta v resnici sploh ne obstaja sama po sebi, saj je lahko vpeta le v dojemanju »jaz-a«. Enako velja za ljubezen do drugega, saj je tudi ta le napačno usmerjena iluzija. Tudi največji dobrotniki tega sveta so v resnici največji dobrotniki svojemu »jaz-u«. Tisti, ki jim pomagajo, so neke vrste pozitivna kolaterala, ker imajo tudi sami korist od tega. Enako, kot so spet drugi negativna kolaterala pri, primer, množičnem streljanju. V obeh primerih je bil najprej »jaz« tisti, ki je konzumiral užitek od vase vpetih gun. To na koncu pomeni, da vse kar obstaja pravzaprav sploh nima svojih gun oz. lastnosti ampak so vse le v nas. V naši zavesti. Tako se v končnem rezultatu znajdem v neki drugi filozofiji, upanishadski šoli Adveita Vedante.

Vaisheshika priznava realnost duhovne substance, dušo in boga ter zakone karme. Zato njeno pojmovanje sveta skozi atome ni znanstven pristop, čeprav na prvi pogled daje tak vtis, saj utemelji, da potrebujemo boga, da drži vse atomsko dogajanje pod neke vrste kontrolo, sicer bi brez njega nastopil kaos. Tako vesolju odvzame samobitnost oz. samozadostnost in perfektno samouglašenost preko zunanjega »kontrolorja«. Danes imamo seveda povsem znanstvene razlage o tem, kako se atomi vežejo in kaj jih veže ter nam ni več potrebno iskati nadnaravnih sil v filozofiji. Kanada, kot glavni avtor, sicer ni omenjal boga v sutrah, ampak kasnejši komentatorji, ki so besedilo razumeli tako, da kombinacije nespreminjajočih se atomov in karma, ne morejo proizvesti urejenega vesolja brez božjih direkcij in nadzora. Tako je tudi vaisheshika začela deliti enak zorni koncepta boga kot nyaya.

Koncept etra (akasha) je še ena od konstant vaishishike. Predstavljen je prav romantično, kot medij za zvočne vibracije in usmerjavalnik komunikacije preko manter oz. molitev vse do boga. Eter je pomagal ljudem takratnega časa razumeti svet okoli sebe. Zanimivo je, da ga še danes, kot peti element narave, veliko omenjajo v hinduizmu in new age gibanju, kot dejanskost sveta, čeprav je bila njegova ideja že zdavnaj znanstveno zavržena in ni več potreb po takih stališčih. Vsako kozmološko odkritje se na novo ideološko vkompinira v njegovo idejo, tako, da bo najverjetneje trdoživo preživel prav vsako novo odkritje. Ravno zato, ker ni definiran v natančnem, suhoparnem, znanstvenem jeziku ampak v poljubnem, interaktivno nenatančnem, duhovnem, všečnem. Deli enako vsodo, kot še kakšna od pseudoznanstveno, zlorabljenih besed, »energija« ali »kvantno«.

 

  • MIMAMSA DARSHANA

 

V Sanskrtu bi beseda Mimamsa pomenila »spoštovana, globoka misel«. V izvirniku se jo je uporabljalo za interpretiranje najbolj spoštovanih Vedskih ritualov. Zdaj se besedo razume v kontekstu kritične raziskave.

Razvil jo je Jaimini, eden od mnogih piscev vedskega besedila (rishi) in jo opisal v Mimamsa Sutrah. Razpravlja o naravi ritualnih obveznosti (karma-kanda) ter etično-moralnih dolžnostih (dharma), ki temeljijo na pravilnosti tolmačenj Vedskih besedil. Njena načela so ritualizem, anti-asketizem in anti-misticizem. Šola skuša razjasniti naravo odgovornosti, dolžnosti in prednosti, ki se jih mora izvajati v maniri ohranjanja harmonije vesolja in tudi osebnih dobrobiti izvajalcev obredja. Artha (bogatstvo in status) in kama (estetki užitki), ki se ukvarjata z običajnim naborom morale, lahko prideta do spoznaje le preko vezi s svetom okoli nas. Dharma (dolžnosti) in moksha (osvoboditev), ki predstavljata pravo duhovnosti pa so razkrite že v Vedah.

Ker se šola ukvarja z bolj zgodnjimi deli Ved, je znana tudi kot Purva Mimamsa, njen del, ki se ukvarja s kasnejšimi deli pa Uttara Mimamsa oz. bolj znana kot Vedanta. Veliko kasnejših učiteljev je dojemalo tako zgodnjo kot kasnejšo Mimamso oz. Vedanto le kot en sistem povezave misli.

Šola se je v glavnem ukvarjala z razlago brahman, tistega dela vedske literature torej, ki govori o žrtvenih obredih. Mimamsa dolžnost razlaga nekoliko nenavadno, kot »to, kar vodi človeka k sreči«. Srečo si zamišlja v smislu Ved v ožjem pomenu besede, torej brez Upanishad, kot bivanje človeka po smrti v nebesih, ne pa kot odrešitev iz novih rojstev, kar je poznejša ideja, izražena v Upanishadah.

Šola je hinduizmu prispevala pomembna filozofska stališča na področju logike in epistemologije. Njena razumevanja so tesno povezana s hindujsko zakonodajo. Njeni argumenti zoper budizem so verjetno precej vplivali na padec njegove priljubljenosti v določenih delih Indije. Razpolaga z enakimi sredstvi spoznaje (pramana) kot šola nyaye ter doda še dve. Prva je upoštevanje domnev oz. sama njihova vpletenost v dane okoliščine (arthapatti), druga pa veljavnost trditev, ki lahko izhajajo iz nespoznaje oz. spoznaje nasprotnega dejstva (anupalabdhi). Ta spoznaja je veljavna in uporabna, ko je ostalih pet praman neuporabnih pri iskanju resnice. Mimamsa sicer upošteva tudi zaznavo kot dojemanje sveta s čutili in z umom, ta pa je atomsko majhen in se seli po telesu, tako da se npr. pri gledanju nahaja v očeh, pri poslušanju v ušesih itd., zato so zaznave lahko samo trenutne. Čutno zaznavanje ima pomembno vlogo pri jezikovnem sporazumevanju, za tako nalogo, kot jo daje Mimamsa Vedam, pa ne zadostuje. Vede namreč govore o nadčutnem svetu in Mimamsa zelo dobro ve, da niso preverljive kakor zaznave ali drugačna besedna pričevanja, katerih veljavnost zelo strogo preizkuša. Vede so zanesljive zato,ker so večne. Vloga bogov je namreč v tem sistemu precej neznatna, zato Vede ne bi imele zadostne veljave, če bi bile razglašene za božje delo. Prenašajo se iz roda v rod preko primerno pripravljenih prenašalcev, brahmanov, ki pa imajo pri tem skoraj mehanično vlogo, ker Mimamsa nepriznava nobenega nadnaravnega spoznanja.

Dhrama je sestavljena iz moralnih dolžnosti, predstavljenih v Vedah, sama izvršitev dejanja pa je njihovo končno sprejetje. Dharma ne obstaja sama po sebi ampak je lahko razumljena spet le preko Ved. Izvrševanje nalog ima določeno posledico. Izvrševanje med zemeljskim življenjem, proizvede neviden potencial (apurva), ki, ko so vse prepreke odstranjene in čas dozori, prinese končno nagrado. Obstajajo trije načini izpolnjevanja dolžnosti: obvezno (neizvedba se razume kot greh, sama izvedba pa ne prinese dodatne vrednosti), po izbiri (izvedba prinese vrednost, neizvedba pa ni dojeta kot greh) in prepovedana (izvedba je grešna). Obvezna dejanja imajo dva poudarka, kjer je potrebno nakatere dolžnosti izvajati vsak dan (nitya), kot so molitve, druge pa se izvajajo ob posebnih priložnostih (naimittika). Dharma in adharma (izvedba in neizvedba kot dolžnost), sta povezani s srečo in bolečino, ki se manifestirajo v življenju po smrti. Mimamsa kasneje, zaradi vpliva drugih šol, zamenja idejo nebes z idejo osvoboditve.

Mimamsa je razumela dharmo kot ekvivalent sledenju navodil iz svetih tekstov (samhita) in njihovih brahmanov. V tem smislu je šola ritualna, kjer se teža na koncu prenese na koncept karme, kjer pa se, kljub povezavi z Vedanto, razlikuje od njenega misticizma.

Komentar

Zanimivost Mimamse je, da ne verjame v dokazovanje resnice kot pa verjame v možnost, da se ovrže napačnosti in tako pride do nje. Povedano drugače, le vzemimo neresnico iz sistema in tisto, kar ostane, je resnica.

Mimamsa je sinonim za natančno raziskavo oz. analizo določenega subjekta. Preko svoje obsedenosti z vedskimi obredji in njihovo pravilnostjo izvedb, odkrijemo razne filozofske vidike. Predvsem, kako priti do duhovne odrešitve, kako uporabljati jezikovne metode oz. kako kritično, preko analiz besed, stavkov in jezika na splošno, priti do čim boljših zaključkov. Lahko bi rekli, kot pri Nyayi (sistem logične analize) in Vaisheshiki (sistem delcev in kozmične analize), da je Mimamsa starodaven sistem jezikovne analize pomembnih zgodovinskih hindujskih tekstov.

Ko se ritualizem čez čas iztroši, postane monoton oz. izgubi svoj originalni pomen, zato nadaljna natančna obravnava in ponovne analize postanejo smiselne. Zato je bil izvor Mimamse časovno usklajen z vse večjo marginalizacijo vedskega obredja s strani raznih verskih, zgodovinskih ali političnih dejavnikov. In zato tudi njen precejšen »upor« zoper budizem, ki se ni naslanjal na izročilo Ved.

Za Mimamso je karmični cikel večen. Največ, kar si posameznik lahko obeta, je rojstvo med bogovi (devas) in ne pravo prenehanje rojstev kot končne odrešitve. Zato smatra, da je ves namen Ved v tem, da obdrži človeka znotraj izvajanja obredja, kar ustvarja dobro karmo. Posledično morajo za zrelejšo dušo, preverjati pravi pomen prepovedi v žrtvenem obredju in ga potem tudi pravilno izvrševati.

Šola je postavila pravilo, da so dokazi za obstoj boga preslabi in nadalje argumantira, da ni potrebe po obstoju ustvarjalca sveta, kot ni bilo potrebe po avtorju Ved ali bogu, da odobri rituale. Bogovi imenovani v Vedah ne obstajajo izven manter, ki izgovarjajo njihova imena. Kar pomeni, da je njihova moč tisto, kar lahko razumemo kot moč bogov. Torej šola neposredno zanika boga, čeprav zbuja vtis da ga vseeno nekje išče posredno.

 

  • VEDANTA DARSHANA

 

Vedanta ali Uttara Mimamsa predstavlja zadnjo filozofsko, ortodoksno smer v hinduizmu, ki temelji na Vedah, še posebno na Upanishadah, Brahma sutrah in Bhagavad Giti. Beseda pomeni »konec Ved«. Enačijo jo tudi z Upanishadami.

Brahma sutre

Ker sem Upanishade in Bhagavad Gito že opisal, ker sta pomembni sestavini indijskega starodavnega izročila, naj še nekaj napišem o Brahma sutrah. Gre za 555 verznih aforizmov (sutra) v štirih delih. Verzi večinoma govorijo o naravi človeškega obstoja in vesolju in o idejah Brahmana, kot metafizičnem konceptu ultimativne resnice. V prvem delu se razpravlja o metafiziki absolutne realnosti, v drugem se kritično ovrednotijo ideje drugih ortodoksnih šol, kot tudi Budizma in Jainizma, v tretjem delu sledi epistemološki vidik in poti kako povečati vedenje o duhovni osvoboditvi, v zadnjem pa utemeljitev zakaj je tako vedenje pomembno za človeka. Brahma sutre se pripisujejo Badarayananu. V nekaterih tekstih se ga imenuje tudi kot Vyasa, kar dobesedno pomeni  »tisti, ki uredi, razvrsti«. Badarayana je bil učitelj (guru) Jaiminija, kasneje zaslužnega za Mimamsa sutre. Eden drugega sta velikokrat citirala med analizo medsebojnih teorij. Badarayana je povdarjal vedenja, medtem, ko je Jaimini povdarjal rituale. Včasih sta se med seboj strinjala, včasih ne ali pa sta bila eden drugemu kot popolno nasprotje. Sutre »obračunajo« s Samkhjo, ter ji v teoriji o prakrti pridajo Brahmana, ki je materialni vzrok sveta okoli nas in ne narava sama. Hkrati pa »dopolnijo« tudi Vaishashikin atomistični pogled ter uvedejo Brahmana kot tistega, ki nadzoruje atome pred padcem v kaos. Tudi meditacija se izvaja kot meditiranje Brahmanu do končne odrešitve. Pravzaprav bi lahko rekli, da sutre »pobrahmanizirajo« velik del hinduističnega filozofskega sistema, kjer ga ni bilo dovolj.

Iz Vedante je nastalo več šol, kjer so najpomembnejši monistični Advaita Vedanta in Vishistadvaita, ter dualistična Dvaita. Vse šole se ukvarjajo z istimi vprašanji, vendar se nadalje razlikujejo glede samih interpretacij odnosov med tremi osnovnimi pojmi. Ti pa so Brahman (konstantna, ultimativna metafizična realnost), Atman/Jivatma (posameznik in njegova notranjost oz. duša) ter Prakrti (empirični, vedno spreminjajoč svet materije in telesa). Dualistične šole vidijo brahmana in atmana kot dva ločena koncepta, monistične pa kot dve pojavnosti ene resnice. Vedanta je vase potegnila tudi nekatere ideje drugih šol, predvsem Nyaye in Joge in je skozi čas postala ena najbolj vidnih šol hinduizma. Preživela je veliko poskusov razvrednotenja s strani raznih drugih šol in hinduističnih sekt. Tudi danes.

Advaita Vedanta je sprejela vseh šest klasičnih epistemoloških virov, kot v Mimamsi, medtem, ko sta Vishistadvaita in Dvaita sprejeli le tri. Torej le pratyakso (percepcija), anumano (sklep) in sabdo (pričanje).

Vedanto lahko prvenstveno razumemo kot filozofijo Upanishad. Bile so zadnji literarni produkt vedskega obdobja in hkrati predstavljajo vrhunec vedske misli oz. ideje. Za razliko od Mimamse, ki je zelo povdarjala pomen vedskega obredja, je Vedanta bolj dala prednost spoznaji sebe oz. svojega sebstva. V ospredje postavi Brahmana, ki ni le bog (ishvara) ampak tudi tvorec, skrbnik in uničevalec vsega. Prežema prav vse, zavestna bitja pa ga čutijo oz. so eno z njim preko Atmana. Vendar pa se njegova pojavnost v živih bitjih ne more kazati v vsej njegovi gloriji, ker je hitro »prizemljen« preko utvar, ki ga spremenijo do te mere, da postane ujetnik lastnih iluzij modificiranega sveta Atmana. Zato se mora ponovno rojevati, da bo nekoč mogoče le spregledal in tako dokončno postal eno z Brahmanom. Torej, sam s seboj.

Filozofija Vedante se je zaradi »pričkanja« njenih glavnih protagonistov o tem, kako razumeti osnovne upanishadske pojme (kar vseeno ni toliko čudno, glede na njihovo »čudnost«), razdelila na več delov. Pojavijo se vprašanja, kaj je Brahman, ali ga mogoče celo razdeliti na dva dela oz. Para Brahmana (višji) ali Apara Brahmana (nižji), ga častiti kot boga (ishvara), kako tolmačiti druge elemente iz Upanishad, kot je recimo zanimiv koncept maye (iluzija).

Kaj pomeni maya? Koncept je nastal iz ideje, da obstajajo tudi nevidni principi in zakoni, neviden del narave objektov in nevidnih duš, ki se jih ne da izkusiti direktno. Ker se maya dojema kot materialni svet, kot prakrti, je resnica v njegovi percepciji, ampak resnice zato ni v duhovnem konteksu Brahmana. Maya torej ni iluzija per se, le zastira našo notranjost in s tem principe, ki pa so dejansko resnični. Maya najbolj učinkuje ravno na um oz. intelekt ter s svojo globoko »gunsko«vpetostjo, preprečuje videti resnico »odrešenja«. Prava realnost vključuje tako empirično (vyavaherika) kot duhovno (paramarthika) plat, torej mayo in Brahmana.  Zato je cilj duhovnega razsvetljenja v Advaita Vedanti spoznati Brahmana, neustrašno, bleščečo enost. Vsi oz. vse je on, ker dualizma ni. Iz tega so se kasneje razvile nove šole.

 

Komentar

Tako kot vse šole, se tudi Vedanta bolje počuti med duhovnostjo kot filozofskim materializmom. Bolj kot gre v pojmovanje fizičnosti sveta, bolj se nelagodno počuti in beži nazaj v duhovnost. Ne išče rešitev v opazovanju sveta izven nas ampak vse razume preko njegovih notranjih interpretacij.

Če primerjamo Vedanto s klasično teologijo treh monoteističnih religij krščanstva, judovstva in islama, takoj vidimo klasično značilnost hinduizma, da dopušča možnost iskanja boga v vsakem posamezniku in njegovo razumevanje ni odmaknjeno stran od človeka, ki mu mora zato biti poslušen. V Vedanti bog ni samoumeven in ponujen na pladnju, ampak je stvar iskanja celega življenja, čeprav je lociran v človeku. Če ne tega, pa naslednjega oz. celega niza naslednjih življenj. Vidimo tudi klasični skepticizem, ki se širi v globine fizičnega. Enako stanje je kot pri ostalih šolah, saj se Vedanta zelo dobro počuti v duhovnem svetu, oboroženem z Brahmana in se vedno preventivno oboroži še s skepso (primer maye), če se znajde pregloboko v fizičnem. Maya ima dve funkcije, prva je, da »skrije« brahmana od običajne človeške percepcije, da Vedanta tako upraviči svoj filozofski diskurz po potrebi njegovega iskanja (oz. iskanja sebe) druga pa je, da predstavi materialani svet tak kot je, čeprav tega ne misli iskreno. Za mayo je tudi rečeno, da je neopisljiva, saj je njen fundament realnosti, glede na omejenost čutil, popolnoma skrit. Ob vsem tem pa je neopisljiva tudi zato, ker ni niti resnična niti neresnična. Maya je v fizičnosti vseeno razumljena kot iluzija, saj v hinduizmu nisem našel konceptov opisa materialnega razsvetljenja ampak le duhovnega. Na slednjem pravzaprav temelji celoten hinduizem (in ostale religije, seveda). Legitimno je torej samo duhovno, saj le tam lahko srečamo Brahmana oz. sebe in s tem končno odrešitev. Pravzaprav kot zagovornik materialističnega filozofskega pristopa do realnosti sveta, nikjer sploh nisem srečal starih besedil, ki se sicer upravičeno tretirajo kot zakladi človeštva, kjer bi se takšni filozofski pristop gledanja na svet, tretiral kot neke vrste željan preboj v razsvetljenost. Nagrada sledi vedno nekje v duhovnem svetu nevronskih iluzij in kod. Adveita Vedanta je v tem izvirna, saj gre v prepuščanju nevronskim zablodam do skrajnega konca. V tem je seveda enako skrajna kot Upanishade. Utemeljuje, da lahko razlike med subjektom in objektom izginejo. Svet je zanjo pravzaprav neresničen, vendar ne zato, ker ne bi obstajal ampak, ker je naša notranjost oz. sebstvo, prisotno v zavedanju le kot subjekt. Ko sebstvo odmaknemo iz zavedanja tudi svet izgine. Če grem naprej iz tega pogojevanja sveta, ki je neke vrste rezultat »skupinske« prevare, ne obstajata niti življenje, ne smrt, ampak spet le sebstvo brez sebstva (če ga ima, je avtomatično v iluziji). Če idejo razvijem še naprej in odmislim tudi sebstvo, obstajajo torej le naši možgani, ki so tisti Brahman, vse ostalo, prakrti, maya in samsara pa so le njihov produkt. Pridem do konca, ko lahko le še zaključim, da med realnostjo in našo zavestjo v končni fazi ni odnosa, saj je vesolje locirano nekje v praznih možganih, ki so vse, kar je. Glavni samostanski predstavniki Adveita Vedante, poimenovani kot shankaracharya, se s svojo potencialno »skrajno« razlago zavesti (Brahmana), kjer zablodo postavijo kar v center vesolja, odmaknejo tudi od izvirne ideje ponovnih rojstev. Rekel bi, da lahko vsako filozofsko razpravo, če ob njej preveč misliš, pripelješ do točke popolnega solipsizma, ko nič več ni res razen občutka sebe, ki razpravlja z zavedanjem, da bo pri tem najmanj napak naredil takrat, ko bo pravzaprav tiho. In Adveita Vedanta je lahko točno to. Stanje končne filozofske shizofrenije, kjer je smiseln le še molk. Adveita Vedanta pravzaprav v ničemer ne pomaga pri spoznaji vedenja o svetu izven nas, ki je redukcionistično zrelativiziran, sestavni del notranjega sveta. Podobno ima svoj skrajni domet tudi vsako zakaj vprašanje (tudi značilno za duhovnost), saj se ob vztrajnem ponavljanju, kjer vsak odgovor opremimo z novim zakaj-om, vedno pride do točke velikega poka. Zato so filozofije, ki povdarjajo duhovnost oz. religije, v diskurzu uma pravzaprav omejene, (čeprav zase trdijo ravno nasprotno), kar pa ne velja za znanost, saj, kot kaže, nikoli ne moremo priti do njenega konca, kjer bomo zapadli v nekakšen znanstveni molk (vendar ne molk v smislu »ne vem«, saj je ne vedeti nekaj, povsem legitimno stališče v znanosti), še manj pa lahko pričakujemo smer v katero se bo odvijala, če pri tem konsistentno uporabljamo znanstveni jezik in pristop. Kot ne bomo vedeli, kam bo polita voda po tleh odtekla ali, v katero smer se bo odvila strela iz oblaka. Edino, kar lahko rečemo, da strela in voda obstajata in se bosta nekam premaknila.

 

  • ZAKLJUČEK

 

Hinduizem ima zelo bogat in kompleksen fundament religijske in duhovne filozofije, ki ga razlikuje od drugih religij. Prednost dajejo vedskemu misticizmu in religijskim tolmačenjem sveta. Pokrivajo zelo široko polje tematik ter predstavijo unikatne metode in pristope pri opazovanju sveta. V bistvenih točkah se večinoma med seboj strinjajo in ponavljajo. Zato sem se mogoče tudi sam kje.

Poenostavljeno rečeno, bi filozofske šole razdelili v teistične in ateistične, glede na idejo o tem ali je bog kreator sveta ali ne. Hkrati pa jih seveda ne moremo razumeti kot ateistične, če uporabimo zahodne principe vrednotenja, saj vse verjamejo v duhovne konstrukte, kot je posameznikova duša, ponovna rojstva in odrešitve skozi obvezen, vseživljenjski »duhovni trud«.Posameznika zapirajo pred zunanjim svetom in svoj diksurz usmerjajo v njegovo notranjost. Izgovor, da je »okus« njihove duhovnosti posledica nekih starih časov, zavrže edina resnično skeptična in ateistična Charvaka. Nekoliko se med seboj razlikujejo glede narave in jo smatrajo kot neke vrste iluzijo uma, začasen fenomen ali pa trdno, neovrgljivo dejstvo, kamor vseeno pridajo duhovne dimenzije. Razlikovanja pa je tudi zaslediti pri obstoju boga in narave ter njunih medsebojnih vlogah pri nastanku in obstoju.

Pojma samozavedanja in opisovanja »končne« narave, predstavljata permanenti problem, kako ju opisati in kaj z njima početi. Šole si želijo stabilnosti sveta, ki je za človeka zaželjena okoliščina, kar pa ne pomeni, da je zato svet dejansko tak in da so prava izhodišča sploh lahko grajena na tej želji. Zato bežijo od nestabilnosti narave v urejen, meditativno sterilen svet. Ni zavedanja, da če bi bil svet dejansko stabilen, sploh ne bi imeli potrebe po razmišljanju. Nestabilnost je v resnici njegova prednost, saj se ravno iz nje rojevano ideje. Brez nestabilnosti ne bi bilo hinduizma in njegovih šestih filozofskih šol. Brez nestabilnosti, ne bi bilo niti Darwinove evolucije. Vse bi se ustavilo. Vesolje teži k temperaturni urejenostu vendar si nikar ne želimo, da ga dejansko udejani, kot bi to rad egocentrizem statične duhovnosti. Simbolno podirajo naravne zakone, da bi se ego počutil varno.

Metodološko so šole sicer pripomogle k razvoju razuma in skepticizma, vendar se to neha, ko vstopimo v polje vedske duhovnosti, saj so več ali manj dogmatsko zavezane k spoštovanju tega besedila. Hitro so potegnjene nazaj v všečnost duhovnih zablod uma, kjer je v ospredju zavest oz. zavedanje in nagovarjanje posameznika, naj si jo vendar izboljša po vnaprej pripravljenih hinduističnih vsebinah do končne odrešitve in pride do njihovih spoznanj, ki so jih razglasili za edine mogoče. Tendence povzdigovanja fizičnega sveta na račun duhovnosti je težko najti. To se je bolj množično pojavilo šele zadnjih par stoletij pa še to le na Zahodu. Danes imamo zaradi izvoza indijske duhovnosti preko new age diskurza, kar precejšen razrast pseudoznanosti, kot da pri tem krščanstvo ne bi bilo dovolj. Sicer pri temu ni opaziti težav s sprejemanjem znanstvenih dejstev, večji problem predstavljajo njihova poenostavljena interpretiranja. Zanimivo je, da nekateri Zahodnjaki ponavadi zelo kritično gledajo na lastno krščanstvo in religije na splošno, a vseeno brez velike skepse sprejemajo new age duhovnost. Zanjo je značilen egocentričen, uzvišen, lepo zveneč nabor strokovnega izrazoslovja, kjer se zahtevna znanstvena eksplicitnost zabriše preko pavšalnosti duhovnega lepozvočja. Celo med samooklicanimi ateisti bomo našli vernike new agea, saj je njegova identifikacija prekrita preko veliko subtilnih konceptov iskanja smisla, namena in pozicioniranja lastnega ega v ogromnost vesolja.

Če naredim končni seštevek naloge, ugotovim, da Vaisheshika šola predvideva, da je bog naredil svet iz predobstoječih atomov. Dualistična Samkhja ločuje zavest oz. sebe od materije, Nyaya predstavi argumente analitičnega razmišljanja, kamor zato vseeno vključi boga in monoteizem, Mimamsa moralne vidike dolžnosti, ki jih najde v vedskem obredju, Vedanta se osredotoča na različne oblike fuzije med bogom in naravo, medtem ko njen filozof in teolog Adi Shankara (smatran tudi kot reinkarnacija boga Shive), z utemeljitvijo Adveita Vedante, preko zbeganosti Upanishad, kjer nič ne obstaja razen brahmana, tičečega v nas, atmanu, ponovno trči ob končno točko filozofije, solipsizem. Ko se znajdemo v njem kot nekakšni končni filozofski kapitulaciji, je mogoče čas, da se vrnemo nazaj in poiščemo, kje smo zgrešili.

Ideološka nekomplatobilnost z nadležnostjo duhovnosti, ki gomazi iz prav vsake pore hindujskih filozofij, mi vseeno ni preprečevala spoznavati drugačnih vidikov razmišljanja, kot je moje. To je bilo hkrati hvaležno preverjanje lastnih stališč in njihovega razvoja.

 

 

  • VIDIKI VREDNOTENJA V NALOGI

 

Kako pojmujem zahodni, z znanostjo podprti ateizem (materializem), preko katerega sem podprl izhodišča v komentiranju kot kritičen pogled na hindujske darshane in religijo?

Ateizem kot kritika religij in njihovih iluzij

Današnji ateizem se razume, tudi s strani samih ateistov, praviloma le kot zanikanje boga ali kot posmehovanje zastarelostim verskih knjig. S strani vernikov pa se ga razume preko stalinistične diktature, Maove Kitajske in zatiranja Tibetancev, celo hitlerjevega nacizma. Bog pri ateistu, kot tudi verniku, postane definiran kot predmet empiričnih dokazov. Vendar, če ateist ve, da bog ne obstaja v fizični obliki, je taka pozicija njegovega zanikanja s katero maha verniku pred nosom, enaka kot je vernikova, ki njemu maha z bogom za katerega trdi, da obstaja. Torej nesmiselna. Otročja. V takem diskurzu sta oba zase zmagovalca, saj je dokaz/nedokaz boga v obeh primerih legitimen, ker je za enega dokazljivo nedokazljiv, za drugega pa nedokazljivo dokazljiv. Kot ateist sem hitro prerastel to stopnjo mahanja z manjkom dokaza. Prešel sem na pozicijo, kako zaobiti to začetno problematiko. Šel k distanci oz. miselni dieti, čeprav mi tudi prva, lažja oblika “militantnega” ateizma včasih zadiši.Kot občasno pojesti lonček pravkar stepene sladke smetane ali iti v McDonalds. Zakaj pa ne?

Boljša kritika je očitek duhovnosti, da dela po principih ideološkega rezerviranja ljudi oz. kot omejevanje njihovega miselnega polja na nivoje naivnosti, saj bo realnost sveta vedno širša in kot taka neulovljiva za njene količke. Sploh religij, ki so kot organizirane, dogmatske (ali ne), sociološke bombe, ki samo čakajo, da bodo nekje ekspodirale, ker preprosto ne obstaja popoln ideološki izdelek človeških rok oz. uma, ki bi lahko vzdržal prav vse preizkuse realnosti. Največji duhovni manjko vidim v tem, da verstvu zoži miselno polje, ker jim svoja “dognanja” poda kot lahko prebavljiv izdelek, nekatere pa celo kot končno, dogmatsko resnico. Če ji želimo pripadati, mora na zunaj delovati po njenih pravilih, sicer ne moremo reči, da smo njeni. Ta pripadnost pa je tudi za človeka pomembna, saj v zameno za lažjo in njemu bolj razumljivo identifikacijo z izbrano utvaro, z duhovnostjo sklene nekakšno nenapisano pogodbo, da bo v zameno njen ponavadi “vseživljenjski reklamni pano”. Sem spada obvezno ustvarjanje vtisa, da so ljudje izven tega nabora razmišljanja, neke vrste polizdelki, ki ne razumejo, kje je tista resnica, ki jo sami poznajo. Tudi za prav vsak nabor ideologij, zapakiranih v nek produkt s katerim se potem spogledujemo preko simpatij ali ne, bi seveda lahko rekli enako. Vendar pri organiziranih religijah gre ta diskurz v povprečju najdlje in je tudi najdlje trajajoč (nekateri so rezervirani za specifično duhovnost celo življenje) in najbolj izrazit.

Bi lahko rekli, da je tudi znanost dogmatska? Seveda. Vendar je dogmatizem v znanosti stvar vesoljnih konstant, ki vedno veljajo in preprečujejo, da bi vesolje izgubilo precizno samouglašenost, katere smo tudi mi rezultat. V religijah pa je dogma kvečjemu rezultat v manjku teološkega diskurza, da bi na nek filozofsko pravilen način, razložil njihove očitne nesmisle in manjko preprosto razglasijo kot versko resnico (primer krščanstva). Ali pa v navezanosti na predmet, brez, da bi si ga ogledale iz različnih kotov (primer hinduizma). In z minevanjem časa in kopičenjem novega znanja, bo to čedalje večji nesmisel, če tudi religije ne bodo posodobljale svojih dogem in verske ideologije. Nakatere to že počnejo in neukusno vdirajo na polje znanosti, najbolj fizike, s svojimi duhovnim leporečjem njenih odkritij, druge pa se še vedno trmasto upirajo na starih pozicijah.

 

Ateizem kot zavedanje iluzije in podiluzij ter njihova legitimizacija

Na nalogo sem skušal gledati ravno preko te premise, sicer bi bil še bolj neizprosen do duhovnosti.

Ateist od vernika pogosto lahko sliši, da si zaradi odsotnosti večjih življenjskih problemov, lahko privošči ateizem. Ampak vseeno sem prepričan, da se piscu teh vrstic nikoli ne bo zgodilo, da bo prešel na religijskega vernika ali hodil na Brezje po božjo milost in čudeže ali iskal samadhi kot končno odrešitev od samsare in zato neproduktivno sedel po cele dneve v kotu sobe ob svečah ali dišečih paličicah, saj bo vedel, da se le njegovi možgani, glede na resnost situacije, zatekajo tudi v tako “rešitev” preko samoprevar oz. podiluzij, ki imajo v tistem trenutku neko logiko preživetja ali zgolj okoliščin bivanja in se lahko še kako realno čutijo, čeprav seveda ne obstajajo izven njegove glave.

Možgani nas, kot avtoritativni šef telesa, “nategujejo” vsak dan z različnimi intenzitetami hrepenenj po njim ugodnih užitkih. Tudi, če to pomeni škodo za ostalo telo. Kdor pusti možganom popolni absolutizem pri vladanju brez “pogajanj”, ne bo daleč prišel. Vendar, ker ne moremo biti »ateistični« do vsega, kar možgani razumejo kot ugodje, zakaj bi bili tudi do boga? Naj se kot koda nedefinirano preklada nekje med nevroni. Ko pa ga bomo “srečali” bo to le opozorilo, da so okoliščine resne, saj nam le še ta podiluzija mogoče lahko pomaga kot neke vrste placebo efekt, korist za telo. Torej, če želimo vzpostaviti pravi odnos do lastnih iluzij, moramo najprej sprejeti tisto zoprno hladnomrtvo, znanstveno dejstvo o nas samih v vesolju. Kar pa je misija nemogoče za veliko ljudi. In religije bodo verjetno vse naredile, da tako tudi ostane. Lahko se slepimo z njhovimi podiluzijami a vseeno vedimo, kaj so v resnici. Paradoksalno je torej, da sem ravno preko ateizma dojel, da ima transcendenca pomemben smisel, tudi, če je povsem nedokazljiva (no, če smo natančni, je dokazljiva ampak le, če jo znamo poiskati kot kodni sistem možganov). Kot pobeg od mrtvo hladne, znanstvene resnice, da je vse okoli mene brez pomena in smisla in da občutek mene v fizični realnosti sploh ne obstaja, sem sprejel podiluzijo, ki me bo na meni lasten način oddaljila od tega znanstvenega dejstva. Vstopam torej v polje zavednega pretvarjanja, vernik pa je v svojo največjo podiluzijo, boga, popolnoma prepričan. V tem se razlikujeva. Ta vidik ateizma mi je daleč ljubši, če je to seveda sploh še na poljih razumevanja tega pojma.

Kako je razumljena duhovnost in znanost? Danes vemo (no, vsaj večina), da ne živimo bolje, ker je, baje partenogenezno spočet Jezus, umrl za vse nas na križu (sama ideja “umiranja za vse” ni nič drugega kot podtikanje našega specificiranega verskega fetiša drugim). Ali ker je Mohamed imel epileptične transe božjih vizij edine mogoče islamske pravosti. Ali, ker je Mojzes samooklicano, božje ljudstvo popeljal v svobodo (nekatere pa zato, kot posledico, čez par tisočletij, zazidal za zidovi in žicami Gaze ter Zahodnega brega). Ali, ker je Brahma predložil Ganesho, da je pomagal pisati vsevedno in večno Mahabharato. Bolje in daljše živimo zaradi uporabne vrednosti novih znanstvenih izumov ali koristnih družbenih sprememb, ki so jih potem, po domino efektu, povzročili na zelo veliko področjih. Kljub kritikam, je bila večina novih stvari in iznajdb uporabljena za dobre namene. Tako bi lahko rekli, da je recimo iznajdba parnega stroja, posledično, preko industrializacije, pripeljala do večjih pravic žensk in naprej na druge skupine. Tudi do pojma, sprva skromne Bismarckove socialne države, ki je v družbenem smislu nadgradnja srednjeveške družbe, kot je v tehnološkem, letalo nadgradnja kočije. Vsaka industrializacija je odpravila določene poklice. Z vse večjo robotizacijo družbe in čedalje večjo učinkovitostjo strojev, bo vse več ljudi ostajalo brez dela in tudi to bo postajalo čedalje zahtevnejše. To nadalje pomeni, da bo politika prej ali slej morala nasloviti svoje rešitve tega problema, ki bo čedalje bolj pereč. In edina smiselna rešitev bi bila uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), kjer bodo stroji delali za ljudi in nam omogočili uresničitev vseh človeških potencialovi in redefinicije dela. Za zdaj se nam kaj takega verjetno zdi utopično, vendar družba znanja napreduje tiho naprej in nam vsaki dan preko krivulj, podatkov itd, postavlja ogledalo vsemu, kar počnemo. Tudi pri uničevanju okolja, medsebojnih odnosih, itd. Kako naprej sprogramirati etičnost na robote in preko kakšnih algoritmov, če niti svojih ne poznamo najbolje, je naslednje vprašanje, ki bo nekoč zahtevalo odgovor. Kar, konec koncev, tudi krepi človeka in njegovo samopoznavanje. S spoznavanjem sveta in sebe, širimo kompleksnost, ki jo bomo tako tudi vse bolj znali prenašati na virtualnost. Do maksimalne inteligence pridemo takrat, ko lahko prav vsak košček vesolja spravimo v enačbo. In to bomo potem znali narediti tudi z umetno inteligenco in virtualnimi svetovi. Tako bo nek človek prihodnosti lahko skreiral tudi novo vesolje, če se bo dovolj globoko znal vrasti v obstoječega. Neskončne možnosti, kot je simulacija nas samih, naših prednikov, pomembnih oseb preteklosti, itd. Naskončna življenja, v simulacijah vesolja, kjer bo edini pogoj ta, da ne sme zmanjkati elektrike.

Po vsem tem se tako sprašujem, kako je lahko nek Jezus, Buda, Krishna, Alah, itd, ter pogostokrat obsedena branja verskih knjig, kjer omenjeni nastopajo kot glavni junaki, večja inspiracija za lepoto in filozofijo življenja, kot je pogled v globine vesolja, pogled na galaksije, atome, zvezde, evolucijske dosežke živih bitij, nove dosežke tehnologij, lepoto pokrajin Zemlje in drugih planetov, ki čakajo na nas, da se vsaj sprehodimo po njih, itd (sploh ne vem kje bi nehal z naštevanjem) in pogled na prihodnost znanja pa tudi, če le kot spekuliranje? Kaj imajo zgoraj omenjeni, do skrajnosti razvpiti posamezniki, za večino katerih niti ni dokazov o dejanskem obstoju in so človeštvu daleč bolj znani kot marsikateri zelo pomemben znanstvenik, zvezda, galaksija, itd, sploh zveze s fascinantno neizmernostjo možnosti v samozadostnem vesolju? Dolžnost človeštva ni mentalna servilnost organiziranim in institucionaliziranim religijam ali duhovnim modifikacijam sveta ampak izkoriščanje z evolucijo danega intelektualnega potenciala zato, da bomo prosperirali še naprej v pravi smeri. Novosti v naš svet ne vstopajo preko statičnosti duhovnosti ampak dinamične znanosti. Duhovnost že vse ve, ima odgovore na vse. To je vedela takoj, ko se je pojavila. Zato je razlaga nekaterih verstev, da je vse okoli nas le božje delo, ki temelji na intelektu opisov iz starih religijskih knjig in filozofij, potrebno jemati z distanco. Že samo širjenje takega mnenja s strani religijskih protagonistov na široke množice, je neodgovorno in škodljivo za prihodnost človeštva, če se ob tem ne uporabi določena skepsa. Kot je tudi neodgovorno od današnjega človeka, da je še vedno tako zelo skeptičen do znanosti ali se njeno zagovarjanje samo dojema kot vero (scientizem) ali dognanja celo zlorablja za pseudoznanstvene besednjake duhovnega milozvočja. Kaj nam pa preostane drugega? Bežati pred novim? Znanje je kot reka. Iti nazaj se že dolgo ne da več, ker je tok premočan. Lahko bi sicer izstopili kje na obali, vendar umik pred plutjem naprej, nikoli ni bil v domeni človeštva, sicer bi še danes skakali po vejevju začetne obale ali pa bi nas prehitele druge, konkurenčne vrste in bi bil pisec teh vrstic mogoče neandertalec.

Paradoksalno je, da več znanosti pomeni, da je potrebujemo le še več, dokler ne prebijemo nekih osnovnih mejnikov, kjer je prvi, pridobivanje, okoljsko gledano, čiste energije. Ko se bo civilizacija za svoj obstoj začela napajati s čistejšimi in bolj dodelanimo viri, s čim manjšim okoljskim odtisom, bo večina sedanjih problemov rešenih. Ko se bo naučila upravljati s planetom, brez, da bi to pomenilo uničenje pogojev za nadaljevanje življenja, bi to bil prvi, pomemben mejnik. Drugi, višji, bi bil uporaba potenciala naše zvezde oz. njene energije in vsega kar bi to prineslo. Tretji mejnik bi bila energija galaksije, kjer bi postali galaktična civilizacija. Zadnji mejnik, ko bi pravzaprav postali »bogovi«, bi bilo smotrno izkoriščanje celotnega vesolja ali celo znanje po ustvarjanju novega. Najbolj kritična faza je torej doseči prvo stopnjo razvoja, prvi mejnik, kjer so negativne posledice razvoja inteligence na okolje, ki ga omogoča, še vedno višje kot so njeni pozitivni učinki.

Če v neki točki razvoja njegovo odvijanje ne gre v pravi smeri, znanost temu ni kriva. Ni tista, ki odloča karkoli ampak le mi. Prodaja, olastnini, izkoristi (če razmišljamo v negativni konotaciji) jo vedno le človek. Zato je skepsa do znanosti nesmisel. Kot je tudi nesmisel, verjeti da bo zaradi duhovnosti človek boljši. Upati, da bo žebelj lepše zabit in bo tisti, ki ga zabija, deležen moralnejšega plačila, ker se je človek kot celota predhodno napolnih z duhovnostjo, je seveda le spekulacija tistih, ki jim je pomembna in se ne želijo soočati s skepso. Znanost ne more biti predmet naših ocen, ker ni v lasti nikogar. Lahko si jo olastnini ekonomski sistem ampak to smo spet mi. Duhovnost? Zgoraj naveden primer meditacije, ki se jo dojema skoraj le v polju vzhodnjaškosti, budizma ali joge, je tak primer podzavestnega lastninjenja. Izvajanje asan je ravno tako poligon za vse mogoče new age učitelje, ki nastopajo kot psihologi, psihiatri, fiziki, duhovni guruju. Vse v eni osebi. In vse to zato, ker znajo narediti, ne vem, stojo na rokah (oz. vrkshasano) in to opremiti z dobrimi retoričnimi spretnostmi. Bolje bi bilo potem uporabiti gimnastike kot duhovne voditelje oz. guruje.

Ne glede na vse kritike, je vsak človek v njegovih osnovnih, evolucijskih nastavitvah, večinsko dober, sicer niti ne bi imel zavesti in razuma ampak le nagone, brez potrebe po samozavedanju. Rezervirati jo le za duhovne instalacije in zapiranja v spiritualne iluzije, čeprav nam jo je ustvarila hladna tehničnost evolucije zaradi boljšega skupnega bivanja, je logika, ki izključuje samo sebe. Znanost vesolja nas je naredila take kot smo, je okoli nas in v nas. Je edino potencialno zdravilo za vse okoli nas in v nas, če to napačno razumemo. Drugih korektivov ni. Vse se lahko z njo razloži, le dovolj je mora biti. Tudi boga, kodo, ki se le tako razume in prebere v umu. To ni vidik vere v znanost, kot se ga rado razume ampak le nadaljevanje logike, ki pravi, da ima vse, kar obstaja v fizičnem vesolju, tudi svojo fizično zgodbo, pa če se nam še tako zelo zdi neko dogajanje neverjetno ali kompleksno.

Naše predhodnike ravne Zemlje in Sonca, ki se vrti okoli nje, kot tudi njihovo spiritualnost, je potrebno razumeti le kot zanimivost razmišljanja človeka v nekem drugem prostor/času, ki je pač imel še več iluzij kot jih imamo danes in se je trudil poiskati obvladljivost in red okoli sebe na sebi lasten način. Tako ima tudi hindujska filozofija zelo veliko uporabnih vidikov gledanja in opazovanja sveta in njegovih razlag, veliko pa tudi takih, ki so se izkazali za napačne ali pa so le všečni duhovni izdelki metafizike, ki zaradi solipsizma nimajo prave uporabne vrednosti. Še bolj pa je nepotrebno spoštovati njihov misticizem po nekem avtomatizmu, ker je časovno zelo oddaljen. Danes vemo, da zavestna ali podzavestna čaščenja (nagonska ali ne) česarkoli, niso potrebna. So zastareli principi vrednotenja, ki jih je potrebno ozavestiti kot take. Vključevanje nekaterih duhovnih občutkov kot je omenjeno čaščenje, do vsega, tudi znanosti same, nas po svoje omejuje.

Današnji človek je v drugem času in prostoru kot je bil recimo Arjun. Kar pomeni, da mora uporabiti in poiskati temu primerne, nove odgovore in orodja, skupaj z vedenjem o starih. In enako tudi sam gledam na to svojo nalogo; sila zanimiv presek dojemanja sveta človeka v drugačnem okolju znanja, ki ga je potrebno spoštovati in ga jemati kot dodatno širino vedenja, vendar pa sem zato, glede na logiko zdajšnjega časa in prostora, uporabil bolj znanstveno, ateistično in materialistično filozofijo razumevanja. Rezultat ugotovitev verjetno ni presenečenje. Naj mi ne bo zamerjeno. V odkup ponujam idejo za vrhunsko duhovno izkušnjo, ki bi vam jo dala znanost, če bi je bilo dovolj. Kaj bi bilo, če bi človek nekoč razvil tako napredno tehnologijo, da bi lahko iz globin vesolja, s prave razdalje v svetlobnih letih, spremljal vse pomembnejše zgodovinske dogodke na Zemlji? Današnji dan pred 2000 leti nazaj je viden točno 2000 svetlobnih let stran. Pod pravim kotom. To pravzaprav ni nič za kozmične razdalje, saj je samo naša galaksija velika 100.000 svetlobnih let. Tako bi končno zvedeli ali je Jezus dejansko obstajal in kaj tako “čudežnega” je v zgodbi krščanstva, Mahabharati, islamu ali katerekoli religiji. Kaj je Hitler vse počel, ko so se mu v glavi kovale strahote 2. sv. vojne ali opazovali Einsteina, ko mu je po glavi hodila relativnostna teorija. Ali pa bi gledali sebe kot otroka, ko se je razposajeno igral, preverili svoje spomine, podoživeli lepe trenutke (hm, le kaj bi z grdimi? Mogoče le pritisnili na gumb in poiskali novo razdaljo, ko bi se spet začeli odvijati lepši), spet videl pokojne ljudi, prvi šolski dan, prvi poljub…Torej, vse vidne informacije so zapisane za večno in se oddaljujejo od Zemlje s svetlobno hitrostjo. Obstoj vsakogar od nas je del večnega vesoljnega arhiva. Pa čeprav je vesolje zoprno brezčustveno, molči, je tudi to.

Duhovnost ali le empatija? Za duhovnost je značilno, da je v svojih končnih stališčih precej nekonkreriziran, zato zelo pogosto postane ujetnica ega. Hinduizem tudi pravi, da je vera odsotnost vseh dvomov, vendar vernemu človeku vanj dodeli najbolj pozitivno guno, sattvo, kjer v ospredju ni ega kot je v preostalih dveh, rajasu in tamasu. Človek, ki je satvičen je bližje končni odrešitvi, pravi. Kaj pa, če je ta človek katolik, musliman in žid, kjer ne obstaja vera v karmo in duhovni trud za izogib ponovnemu rojstvu? Bo hinduizem tudi svojim »bratom v veri« dodelil enako pozicijo? V ostalih religijah je bila drugačna vera, če le pogledam nekoliko v zgodovino, prej razlog, da so si med seboj skočili za vratove kot dodeljevali nagrade. Pa še danes si.

Ker je naša realnost sestavljena tudi iz problemov in neobvladljivih situacij, se duhovnost tretira kot notranja moč pri spopadanju z njimi. V praksi to pomeni ustvarjanje zgledov pri bogu kot vsemogočnem bitju ali posameznikih, ki imajo tisto, kar sami smatramo, da je v manjku in zato čutimo trpljenje. Še najmanj pa to pomeni zazrtje vase in ugotovitev, koliko smo za to sami krivi. Zato je duhovnost velikokrat le ukvarjanje z ranjenim egom, ki premalo prepogiba misli ter v vsem vidi le sebe kot žrtev vesoljne kombinatorike. Ko včasih naletim na kako duhovno misel na facebooku ali drugje, vedno ugotovim, da nagovarjajo človeka s takim mentalnim sklopom, kjer se vedno nagovarja njegov ego. S subtilnim spročilom o »krivosti« drugih za njegovo stanje ali vsaj namig k takšnemu razumevanju.

Duhovnost nam predstavi identifikacijo tudi z drugimi posamezniki, ki morajo, tako kot mi, pokazati notranje delo, trud, ki jim bo odpravil trpljenje ega. Predvsem z »dvigom« razmišljanja in obnašanja, karkoli že to pomeni. Moramo torej postati boljši človek. Če to pogledamo povsem konkretno, ničesar ne potrebujemo iskati, ker je vzrok problemov, kot so tudi rešitve, že v nas. Cel čas. Reče se ji empatija. Večina jo je zlizala skupaj z duhovnostjo in jo jemlje kot eno in isto. Razen, če jo, zaradi ranjenega ega ne vidi ampak daje sebe v ospredje. Taki ljudje, ki ponotranijo duhovnost preko ega, znajo biti v resnici precej neprijetni in ljudi okoli sebe jemati kot tiste, »ki morajo še spregledati«. A hkrati so idealna stranka prodajalcem duhovnosti, idealen vernik, saj zaradi enačenja duhovnosti s svojim egom, niso sposobni distance in bodo ubogljivi kot poslušen pes. Zato so tudi nabolj glasni, ko je potrebno braniti duhovnost, ker v resnici branijo svoj ego. Zgodba gre lahko tudi v obratno smer, kjer ego, v silni želji, da bi se spoznal, pristaja na različne »duhovne tretmaje« v polju nekakšnega, lepo definiranega mazohizma.

Evolucija je poskrbela, da nam je vsem, preko posebnih področij v možganih, empatija preprosto prirojena tudi brez duhovnih “popotovanj in razsvetljenja”, saj, če bi to vedeli, ne bi potrebovali njenih konstruktov pomoči. Torej, je že tukaj. Le uporabiti jo moramo. Seveda, ker v naravi ne obstaja popolna simetrična distribucija, jo imajo eni več, drugi manj. Po analizah, jo ima v različnih “jakostih” 98% ljudi, ostalih 2% pa predstavljajo psihopati. Vendar tudi za njih ni rečeno, da bodo zaradi njenega manjka avtomatično zakrivili kaj slabega, le verjetnost je precej večja. In empatija se dejansko fizično vidi na sliki možganov kot področje, ki ob določenih dogodkih iz okolja, postane aktivno.

Pojavi se vprašanje, če lahko empatijo izboljšamo. Znanost pravi, da lahko, vendar je to daleč stran od duhovnosti, ki jo ponujajo organizirane religije, njihove svete knjige, duhovni učitelji multipraktiki ali nadnaravni koncepti razumevanja absolutno dobrega. To so le nepotrebne motnje, saj je stvar pravzaprav povsem enostavna. Namesto v sebe, kot to trdi duhovnost, se le zazrite v par ljudi okoli sebe in razmislite, če jih mogoče kaj tare in kako se ob tem sami počutite ter vsaj namenite kakšno dobro besedo. Vas to sploh zanima? Zakaj vas mogoče ne? Kaj, če bi poskusili na stvari pogledati iz zornih kotov na katere niste navajeni? No, takrat se začne delo in telovadba prepogibanja misli in empatije. Boljši način kot sedeti v sobi in ure in ure meditirati z namenom samospoznaje. Lažje se je zasanjano ukvarjati z malim morjem vnaprej izdelanih, pripravljenih in všečno zapakiranih konceptov duhovnosti, ki so bolj kot drugim namenjeni našemu, iz malega morja razlogov, ranjenemu egu, kot “delati na terenu” in direktno pogledati drugemu človeku v oči ter se tako mogoče spopasti tudi s samim seboj. In seveda vse to narediti, ne da bi zahtevali kaj v zameno. Plačilo je znanje, ki ga bomo s tem pridobili. Spoznali bomo nove vidike kombinatorike in kako se izogniti njenim slabim izidom.

Po drugi strani pa je duhovnost vseeno dobrodošla, saj njene v naprej pripravljene vsebine najverjetneje zahtevajo manj intelektualnega napora, kot razumeti svet preko mrtvo/hladnega vidika in pri tem vseeno ostati enako motiviran in navdihnjen kot, če imaš produkte domišljije ob sebi. Enostavnejše je bivati. Sploh, ko govorimo o širokih množicah ljudi. Si ne predstavljam, kako bi z menoj ljudje obračunali, če bi jim rekel, da so le drug vidik mrtvega kamna. To bi bil najbolj pristen vidik nihilizma, ki si ga lahko sploh zamislim in serviram na krožniku.

Pretvarjanje? Blazno pomembna prvina bivanja, pravzaprav.

Pretvarjamo se, da demokracija in volitve delujejo, ker boljšega pač nimamo. Brez pretvarjanja bi se pobili med seboj.

Pretvarjamo se, da sodni sistem deluje, čeprav se hrani z denarjem in ne pravičnostjo. Pretvarjamo se, da ima denar vrednost, čeprav je še vedno le papir. In zlato le kovina kot mnoge druge.

Pretvarjamo se, da nam je mar preko meja našega udobja.

Pretvarjamo se, da obstoječi ekonomski sistem ni najpomembnejša sestavina človeške družbe, čeprav nam lastna vpetost vanj določa največji del življenja, celo dojemanja in vrednotenja drugih ljudi.

Bolj kot nas ekonomski sistem nagradi, bolj smo nagnjeni k pretvarjanju, da deluje. Podkupi nas, mi se pa delamo, kot da se to ni zgodilo. Človeški potenciali izven njegovih nagrad se ne zdijo pravi. Tudi, če ga interesno stehtamo z interesom milijarde življenj, ni rečeno, da tehtnica ne bo pokazala ravno v njegovo smer. Konec koncev, ekonomski sistem nam uničuje okolje, kjer so te milijarde bitij. Ampak to vseeno ni dovolj, da bi ogrozil naše prepričanje, da deluje, če imamo sami dobro službo, denar, položaj.

V našem vrtičku je pridelek, čeprav okolje v katerem stoji, tiho razpada. Pretvarjamo se torej, da bo to imelo manj vpliva na nas. Kot voznik hitrega motorja ali kadilec, ki mislita, da ravno za njiju ne velja povečano tveganje. Le za druge. Smo pozitivno pristranski do sebe, ker je to, evolucijsko gledano, najbolj smiselno. Pozabljamo, da vsako negativno tveganje tudi poveča verjetnost negativnega izida. Ne za nas, čeprav bo vesolje enako računalo in nas “ne pozna”. Ne bomo prvi, ki se bodo zaradi sprememb v okolju mogoče znašli na napačnem koncu. 99% vseh vrst živali in rastlin, ki so živele, je izumrlo ali se postopno spremenilo v novo vrsto. Nobeno “transcendentalno bitje”, se ni zato popraskalo. Luzerji pač. Gremo naprej.

Najhujše pretvarjanje v tem smislu je, da obstoječi ekonomski sistem nismo mi. Ravno mi. Zato smo izmislili kopico rešitev oz. pobegov, da bi naš ego ostal čislan. A zagrešili nove delitve in nove kriterije za vstop v nam izbran klub ekskluzivnega pobega, kot da jih v obstoječem sistemu ni dovolj.

Pretvarjamo se, da nam je mar za naše potomce, čeprav egoistično uničujemo okolje v katerem bodo živeli. Nalagamo jim iskanje rešitev za naše nepopolno znanje in umazano tehnologijo. Enako, kot so nam naši predniki. S tem, da je podlaga prenosa, torej okolje, z generacije na generacijo, vsakič v slabšem stanju. Kljub vse boljšim rešitvam, pravega preboja v tem trendu ni. Mogoče bo potomcem vseeno uspelo, saj znanje deluje po principu kopičenja. A vseeno ne moremo biti prepričani, da jim bo to dejansko pomagalo pri odpravljanju problemov, kot smo lahko prepričani, da jim jih ustvarjamo. Primer:

Trump ima, kot alfa samec, seveda kup otrok a vseeno se mu gladko jebe v kakšnem svetu bodo živeli. Fosilna industrija ima prednost pred njegovimi otroci. Pred vsemi otroci. Ekonomski sistem je tako zažrt v njegov svetonazor, da se preprosta ugotovitev, da se dolarjev ne da jesti ampak le menjati, dokler je še kaj za menjavo, zdi izbrisana. Ampak Trump smo v resnici vsi. Vsem nam je ekonomski ZDAJ najbolj pomemben. Ko bomo gnili kot bo gnila Trumpova pričeska, nam bo vseeno. Otroci pa naj se znajdejo, ne?

Pretvarjamo se, da je facebook logika enaka prijateljstvu in ob tem enako doživljamo všečke kot tople prijateljske vzpodbude oz. besede. Število sledilcev nas družbeno definira kot pomembne ali ne. Razkazujemo se, slikamo, reklamiramo svoj posel in svojo uspešnost pri tem merimo z všečki. Zdi se, da se svet vrti tako tudi okoli nas. Kar je zaželjen občutek. Iščemo svojo družbeno težo v inflaciji podobnih. Murko ve najbolje. Ali Kardashiani. Ampak vemo tudi mi. Sicer jim ne bi dopustili izdatnih nagrad ekonomskega sistema. Njih, žogobrce, igralce, itd., svetlobna leta bolj nagradimo kot brezdomca na cesti. Brezdomec, gradbeni delavec ali čistilka sprožijo daleč manj, v nas vpetih lastnosti, ki jih razumemo kot pozitivne. Lažje jim odvzamemo vse tiste človeške lastnosti, ki jih zlahka pripišemo nagrajencem ekonomskega sistem, ki so pogosto naš fetišiziran vzor. Vendar se kdaj tudi mali človek rad pretvarja, da je vreden v tem sistemu, ko lastni mazohizem minimalne plače zapoveduje brezposelnim, sploh, če so tudi prejemniki socialne pomoči. Enakost in večja številčnost v našem trpljenju se zdi, kot bi ga zmanjšala.

Pretvarjamo se, da smo kot celota človekoljubni. A le-ta v resnici manj odpira naše denarnice, kot to izgleda. Bolj želimo iger, prikaze čustvovanj, identifikacije z zmagovalci, estetiko, zabavo, instantne duhovne odgovore. To bomo vedno izdatneje nagrajevali. Tam smo raje. Tako pač je.

Pretvarjamo se tudi nezavedno. Preko duhovnosti nagonsko iščemo smisel svojega obstoja, čeprav ga, v velikem merilu vesolja, ni. Duhovnost ne bo nikoli razumela razlik med smislom obstoja in naključjem obstoja, če želi ostati duhovnost. Pravzaprav ne sme. Bežanje od naključja je smislu inherentno. In, da bi duhovnost ostala nedotaknjena in z njo naš smisel bivanja, se hote ali nehote pretvarjamo v veri do čudežev, brezmadežnih rojstev, vstajenj po smrti, raja, pekla, karme, reinkarnacije, itd (tovrstnim konstruktom, ki so nam ponudili kopico odgovorov, kot tudi več kot 5000 bogov, ni videti konca). Spoštujemo verske like. Zdi se, da smo jim v svetosti odvzeli tudi organskost, kot da ne serjejo, ne nosijo dreka v črevesju in vsaj kilo bakterij.

Pretvarjamo se, da obstaja svobodna volja a v resnici je le količinski seštevek možnih izidov v dani situaciji. In niti eden več! Več kot je možnih izidov, večja je iluzija svobode. Volja nikoli ni dejansko svobodna, saj bi to pomenilo, da ni del dejanskosti vesolja. Da ni kontrolirana. Da ni končna.

Pretvarjamo se, da ima naš obstoj namen, čeprav, spet v velikem merilu vesolja, namena, ki bi presegal kavzalost, ni.

Bizarno se sliši, če redukcionistično rečem, da se pretvarjamo, da smo živi, ampak brez kopice zakonov, ki nas poganjano, v vsakem trenutku, bi obležali na trdih tleh kot mlahava marionetna lutka pri uličnem umetniku in pokazali svojo “mrtvo pravost”. Živost in mrtvost nečesa, sta opisa stopnje lastnosti in številčnosti zakonov in ne nekaj, kar bi obstajalo onkraj. Tam nas ni. Tam ni zakonov, ni prostora, ni časa, ni delcev, ni sevanja. Tam niti smrti ni, ker tisti, ki bi lahko živel, ni mogel živeti, da bi potem umrl.

Pretvarjamo se, da ljubimo druge ljudi, čeprav je to nemogoče. Ljubimo le sebe oz. vase vpete lastnosti, ki jih druge osebe sprožajo v nas in so ravno zato ljubljene. Vedno ljubimo svoje karakteristike in vedno gradimo odnos do njih. Samo to poznamo. Čutiti izven ne moremo. Čutiti za drugega ne moremo. Mogoče tukaj tiči razlog zakaj uničujemo okolje zanamcem, zakaj je ekonomski sistem nepopoln, zakaj je fb vreden vsakodnevnega lovljenja všečkov, zakaj zatekanje k duhovnost in verskim avtoritetam, zakaj iluzija svodobne volje, zakaj egocentričnost smisla in namena. In zakaj, krona vsega, občutek živosti. Ljubezen do sebe. Edina ljubezen, ki jo bomo kdaj dejansko lahko čutili.

Pretvarjanje je kdaj nujno za zdrav um, kdaj nam je le izgovor za njegovo lenost, omejenost.

Koliko sem se pretvarjal, da mi je mar? Precej. Pomembno je, da si je moj um privoščil razmišljanje in da ni spet v “kazenskem kotu”, ter ga, juhu, celo razkazal na fejsu. Bo kak lajk? (ugh!..ta samorefleksija).

A vseeno, um opaža. Tudi, če mu ni mar, ne pomeni, da je slep. Torej, opažate tudi vi svoje pretvarjanje, ko vidite a “ne vidite”?

Mogoče je na koncu odgovor na vse res le 42. Torej, ga ni, čeprav um kriči, da ga hoče imeti.

 

  • ASHTANGA JOGA (s substanco)

 

Joisova ashtanga se mi je vedno zdela kot čudovit način, kako preko telesa kontrolirati tudi um (ne pozabimo, da je posledica telesa). Ne potrebuješ razmišljati o redosledju asan ampak le delaš in dihaš ter opazuješ um, kot to nekako predvideva pratyahara.

Ko sem preletel nek tekst v angleščini o izvajanju joge s substancami, sem to dejansko tudi poskusil. Uporabil sem »zeleno substanco«. Vse pa je bilo zgolj naključno.

Se zmenim za pijačko in nekdo za finiš še privleče “zelenja za prcin’t”.

Ajde, daj. Konkretno.

Ja noooo, kaaj? Naj prvi vrže kamen tisti, ki…pa te moralne viže, ne?

Sprva je zgledalo kot še eno dolgočasno sušenje ust. In močna aroma.

Daj, skadi še to, kar je ostalo, mi je bilo rečeno. Prav, sem pomislil. Da se ne meče. In tako sem prejel res izdatno dozo, misleč, da je le dim, ki suši usta.

Vmes smo se poslovili. In kmalu za tem se je zgodilo. Aktivna substanca (THC) je bila hitro pri nevronih in hormonih, in čas je nastopil, da kemično spremeni njihov običajni »delovni dan«. K sreči ravno takrat, ko sem že prikolesaril domov.

Minevanje časa je postalo izjemno počasno, kot super težka lokomotiva, ki se ustavlja in škripa do končnega sunka, ko se ustavi. Praznina znotraj časa se je čutila izjemno prijetno. Slike realnosti okoli mene, so se v kakšnem svojem delu začele vleči in se zdaj, zdaj ustavljati, tako, da sem se, kot iz ekrana, pojavil in gledal zakaj za vraga se čas ne odvijana naprej, povsod enako.

Menjanje programov na TV, se je ustavilo pri oddaji o galaksijah, ki je sprožila halucinacijo. Ena izmed njih je izstopila ven iz ekrana. Najboljši 3D »ever«. Presunjeno sem jo gledal kako kot muha leti po sobi v vsej svoji neizmerni lepoti in proti njej stegoval roko. To je vendar Mlečna cesta. Moja domovina. Čustva. Enost.

Buuum! Od nikjer. Ideja. Ashtango grem delat. Ura pa skoraj polnoč. Takoj na noge in blazino.

Pozdravi soncu in metanje nazaj v chaturango, so mi dajali občutek letenja. Lahkotnost izvajanja asan je bila izjemna. Gibi so se čutili zelo prijetno. Sploh v bojevnikih, raznožkah in predklonih. Nikjer nisem čutil niti najmanjšega zatega. Telo je bilo kot 100% suženj možganov, ki so želeli popolnost. Namesto petih izdihov in vdihov v položaju, sem jih delal tudi po petnajst (ker se je pojavil tisti občutek, da je čas spet zastal, torej tudi jaz v položaju) in ob tem čutil potrebo po kremžanju obraza. Zakaj, ne vem.

Med mostom sem pomislil, da sem mogoče na snemanju novega dela Exorcista, kjer se moram, kot obseden s hudičem, prepogibati in tako prepognjen premikati naprej in nazaj ter strašiti ljudi s čudnimi grimasami. Evforično počutje je zamenjala rahla slabost in lajanje namišljenega psa v sobi (mogoče je res lajal kje zunaj, težko rečem). Čeprav sem v stoji na glavi stal z nogami pri miru, so se te občutile kot plapolanje morske trave v toku (verjetno je le zapihalo v sobo), v kakem od Attenboroughovih naravoslovnih dokumentarcev.

Povprečno se prva serija ashtange izvaja največ uro in pol. Jaz sem jo dve in pol. Sredi noči. Luna je svetila v sobo. Sence so me navdajale s preganjavico. Nekaj se premika. Kaj? Čeprav sem vedel, da nikogar ni, sem vseeno videl nekaj živega v sobi. Vendar, vedno se je nekje v ozadju pojavljal zid, ki mi je govoril, da je vse, kar doživljam le stvar uma in nič od tega ni res ter, da ga ne smem prestopiti. Enak, mrtvohladen zid mrtvega življenja, bi svetoval tudi duhovnim ljudem, če jih preveč zanese v duhovne vrtince.

Kasneje sem ugotovil, da je bila konoplja dober test, kako ustvariti zid, kjer se enostavno ne smeš prepustiti modifikacijam uma, da ga prestopijo. Sicer si izgubljen, dokler si pod njenim vplivom.

Torej, to je bila najbolj vznemirljiva in prijetna ashtanga, ki si jo lahko zamislim. Nima smisla, da lažem. Vseeno! Ne svetujem nikomur asan, ko je pod vplivom substanc. Občutek, kje je preveč, enostavno izgine ali pa ga um popolnoma minimalizira, ker je takrat glavni. Pravzaprav se zgodi še nekaj. Nelagodje, ki se pojavlja pri raztegovanju ali obremenjevanju mišic postane prijetno. Ampak, tisto, resno prijetno. Kot bi bil v literatni fikciji Markiza De Sada v vlogi mazohista, ki prosi za malo bolečine. Wtf? Položaj klešč se izjemno lepo občuti. Pojavila se mi je želja po zavestnem sprožanju mišičnih krčev. Kar sem tudi storil na parih mestih. Močna, sprehajajoča bolečina po strukturi mišice, ki se zateguje in nato počasi sprošča, je hudičevo prijetna.

Dvosmerna komunikacija med umom in telesom je pod THC-jem precej spremenjena. Torej, kar smrdi od možnosti poškodb. Pri meni je bilo vse v najboljšem redu. Pri komu drugemu mogoče ne bi.

Da se razumemo: tega nisem sestavil zato, da bi še kdo poskusil tripat s THC-jem med jogo ampak, da raje ne bi. Probal sem, »odhaluciniral in odmučil« dozo. To je to. Zgodba je zame zaključena. Preveč začinjena jed. Nepotrebna gneča v glavi. Joga je ravno namenjena kontroli uma kot telesa. Tole je pa vse prej kot to. Kaotičnost, kjer niti sedeti ne moreš brez vznemirjenja, da se nekaj dogaja okoli tebe. Vsako dodatno gibanje pa le okrepi sicer nadvse prijetno evforijo, ki neprestano grozi, da se bo sprevrgla v svoje neprijetno nasprotje.

Če bi me ujelo, ko sem bil še na kolesu? Uh, raje ne mislim. Mogoče bi izvajal jogo kar na njem do prvega jarka.

Namaste! Brez substanc!

(kmalu zatem sem ugotovil, da je bila beseda »substance« mišljena drugače. Kot vsebina. Presneta angleščina! Ali pa tudi ne.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Viri:

http://www.yourarticlelibrary.com/education/indian-education/3-important-aspects-of-ancient-indian-education/63481/

http://www.hinduwebsite.com/gita/wisdom/gita-day36.asp

http://www.justforkidsonly.com/truth/?tag=aparatva

https://books.google.si/books?id=Bo0FeYVcOmUC&pg=PA282&lpg=PA282&dq=Prasastapada&source=bl&ots=2PHhsHBJ2S&sig=UUU_i0f4qRkg_L5VfHiswYhJzSc&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwjEn7Wuh5_OAhVBsRQKHbfjBw8Q6AEIGjAA#v=onepage&q=Prasastapada&f=false

http://www.wikipedia.com

http://timesofindia.indiatimes.com/city/lucknow/UP-invites-applications-for-subsidy-from-UP-pilgrims-who-completed-Kailash-Mansarovar-Yatra/articleshow/49146569.cms

http://www.newworldencyclopedia.org/entry/Info:Main_Page

http://philosophy-sophie.blogspot.si/2010/09/nyaya-darsana.html

http://rationalwiki.org/

Primerjalna književnost, številka 2, Ljubljana 1983

Portal duhovnost.eu

Portal prebujanjezavesti.si

Discovery Science : Through The Wormhole

BBC Earth: Wonders of life

BBC Earth: Battle in your mind

RtvSlo Panoptikum : Vstaja strojev

Revija Joker: http://www.joker.si/article.php?rubrika=1&articleid=12687

About