Čajanka?
V zadnjem letu smo priča spinom iz leve na desno, od zgoraj navzdol. In te dni je mrtva mačka na mizi opozarjanje na tiste, ki imajo o vsem svoje mnenje. In ga tudi obelodanijo. Le čevlje sodi naj kopitar, ostali naj tiho in mirno zro v tok sprememb …
Daoistični rek, baje, to sem že dolgo nazaj prebral, tudi vmes že pozabil v kateri knjigi, skratka, ta rek pravi, da bomo videli, kako bo palica zaplavala.
Modro stališče. Najbrž. Ob vedenju, da gre že 365 dni le za ključnih 14 dni, je modro biti moder.
Skozi moje oči, smo vrženi v svet v prepletu svoje osebne in družbene dolžnosti. Videti to, je ena izmed možnih pojavnosti. Le ti se kdaj prepletata, lahko si celo nasprotujeta. Osebna dolžnost je relativno preprosta, biti človek, živeti po svojih moralnih prepričanjih, bolj ali manj, kdaj pač pademo, se spet poberemo … Skratka, biti kar se da mala rit.
Ker vsi kdaj pa kdaj smo. Rit. Do kolega, do partnerja, do otroka, do naključnega sočloveka.
Družbena dolžnost je bolj zakomplicirana, pogojena je z našim izhodiščem in trenutnim položajem v družbi. Dolžnost smetarja je dobro opraviti svoj posel in dolžnost odvetnika tudi. Tu se ne razlikujeta. Kopitar naj bo najboljši kopitar, kot zmore biti. Zaradi sebe. A vendarle, dokler smetar dobro opravlja svoj posel, je njegova dolžnost, kakor tudi odvetnikova, prodajalčeva, vzdrževalčeva … da družbi DA.
Kaj ji mora dati?
Sebe. Vsi mi dolgujemo družbi, kajti sooblikovala nas je in tudi zaradi nje imamo danes točno to pozicijo v njej. In menim, da družbi, naj bo dobra, slaba, nam povšeči ali ne, dolgujemo v trenutku, ko kot posameznik dosežemo zrelost, da uvidimo svoj položaj v njej.
In zato je morda nevarno kričati, naj le čevlje sodi kopitar. Ne.
Čevlje morajo soditi uporabniki. Kopitarji lahko le debatirajo, kako izdelati uporabniku boljše kopito, ups, čevelj.
In zato je morda nevarno kričati, da imajo vsi vsepovprek svoje mnenje. Seveda ga imajo. To ni narobe. Le kakšen bi bil človek brez mnenja?
Večji problem je, če mišljenja, občutenja … ne izrazijo zaradi strahu. Preplašen posameznik, in ker je prestrašen, ni slab, zato ni ovca, zato ni slabič … Preplašen posameznik se v skrbi za preživetje, krediti, izguba službe, karkoli, žal odreče možnosti, da bi družbi dal. Jo sooblikoval, nenazadnje tako, kot želi, da bi se ta razvijala v dobro njegovim otrokom, vnukom, zanamcem.
Ali naj torej opazujemo, kako bo palica zaplavala, v tišini zremo v družbene spremembe in se damo v pozicijo kamenčka v mozaiku zgoraj desno, moder kamenček med modrimi?
Ali naj, v skladu s svojimi prepričanji postavimo jez, spremenimo tok reki, da bo palico neslo bolj v levo, bolj v desno, bolj v sredo reke, mimo brzic, v umirjen tok in le vrbe žalujke jo bodo božale?
Prav in narobe je pozicija posameznikovega uma. Če stopimo korak nazaj, ugotovimo da vse je. Simpl.
Na nivoju planeta smo ljudje le najbolj zatežen virus, praktično edina vrsta, ki ga paca. Na nivoju mlečne ceste je zanemarljivo, če ta naš tretji kamen od sonca ta trenutek reče kaboom. Na nivoju univerzuma je vse skupaj že praktično zanemarljivo, nivo multiverzuma vse skupaj razblini v še manjšo majhnost … In na nivoju resničnosti pač je, kar je. Brez predznaka. Ni plus, ni minus, ni krat, ni deljeno.
Ali je torej narobe, da imajo vsi svoje mnenje?
Ne, nikakor ne. S tem namreč sooblikujej(m)o družbo.
Ker kdo jo bo, če je ne boš ti?
Je dan in je noč. In spet dan. In noč. Je zima. Pomlad, poletje, jesen. In spet zima. In spet pomlad. Cikli.
Še malo, pa plaža.
Si že pripravil(a) svoje telo za sanjski izgled?
Cikel povprečnega potrošnika se giblje med veselim decembrom, sledi valentinovo in osmi marec, pa barvanje jajc, pa hujšanje za plažo, pa sezona piknikov … Konec koncev živimo le enkrat, kajne, kdaj pa bomo uživali, če ne zdaj?
Potem pa september, nazaj v tirnice običajne tlake, 1. november, veseli december …
Je to res vse?
Cikel. Vsak ustvarja svojega.
Moj cikel ni tvoj. Navade, rutina, ki jo vadim vsak dan, je moja rutina. Tvoja je drugačna. Njegova tudi.
In tisto kar pojem, to sem. In ne jem le hrane.
Jem tudi informacije. Jem tudi prepričanja.
Če bi vedel, da boš jutri umrl …
Bi preživel zadnji dan svojega življenja tako, kot da je običajen ponedeljek, torek, petek, ali bi storil kaj, kar drugače ne počneš?
Bi objemal svoje najdražje?
Bi v službi delal nadure?
Morda je le zavedanje smrti tisto, ki življenju da pravo vrednost. In če pozabim na to, da bom umrl, se hitro lahko zaciklam v početje stvari, ki niso potrebne ne za preživetje, niti niso nekaj, kar bi me napolnilo.
In če bi vedel, da bom jutri umrl?
Hm.
Zadnji dan bi preživel mehko. Se mi zdi.
Dnevi, ko trening ni naporen, dnevi, ko plešem tango, berem pravljice v postelji in poskušam prestolonaslednikoma pokazati, da je življenje vedno lahko lepo ali grdo. Vrednost mu postavi ta, ki vrednoti in opazuje.
In gibanje, ki ga obožujem … asane, uteži, tek, poskoki, plazenje, ples, dotik … le kamenček v mozaiku mojega bivanja. Zadnji dan življenja bi izkoristil za zadnji ples.
In poučevanje joge?
Zadnji dan svojega življenja bi morda odvodil svoj zadnji klas. Ker to res z veseljem počnem.
In če bi šlo, bi z najdražjimi v svojem objemu predaval bodočim učiteljem joge.
A ker ne vem, če bom jutri umrl … kdo ve, morda pa sploh ne bom umrl?
Ker torej ne vem, če bom jutri umrl, a sem se ta trenutek spomnil Življenja in resničnosti, v kateri sem le eden izmed mnogih v nizu evolucije, bom poskusil danes živeti, kot da bom jutri umrl.
Torej goodbye fb, mail.
Adijo, nepotrebne stvari.
Grem na tango, grem na igro, grem na jogo, grem v objem.
Več različnih vsebin na temo prakse joge, pa BREZPLAČNO najdeš na youtube kanalu:
